Nepristranskost odločujočih sodišč skozi prizmo Evropskega sodišča za človekove pravice

Kadar govorimo o pristranskem odločanju in metodah njegovega preprečevanja v procesnem kazenskem pravu, je glede na vključenost Republike Slovenije v evropsko družbo primerno, če govor o pristranskem odločanju v procesnem kazenskem pravu začnemo pri samem vrhu, to je pri odločitvah in stališčih Evropskega sodišča za človekove pravice.

Pravica do nepristranskega sojenja se v Evropi in tudi v civiliziranem svetu nasploh šteje za eno od temeljnih človekovih pravic. Ni presenetljivo, da je pravica do sojenja pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem vsebovana v vseh pomembnejših mednarodnih dokumentih, tako v Splošni deklaraciji človekovih pravic, ki so jo leta 1948 sprejeli Združeni narodi, kakor tudi v 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Na podlagi te konvencije je zaradi domnevnih kršitev 6. člena že večkrat postopalo tudi Evropsko sodišče. Takšne zatrjevane kršitve lahko zasledimo sicer od samega začetka veljavnosti EKČP dalje, a v tem besedilu se omejujemo le na nekatere pomembnejše primere sodne prakse ESČP. Nekateri primeri, navedeni od najstarejšega do najmlajšega, so: Delcourt proti Belgiji z dne 17. 1. 1970, Piersack proti Belgiji z dne 1. 10. 1982, De Cubber proti Belgiji z dne 26. 10. 1984, Hauschmidt proti Danski z dne 24. 5. 1989, Incal proti Turčiji z dne 9. 6. 1998, Algar proti Španiji z dne 28. 10.

1998, Sacilor Lomines proti Franciji z dne 9. 11. 2006, Švarc in Kavnik proti Sloveniji z dne 8.

2. 2007, Dorozhko in Pozharsky proti Estoniji z dne 24. 4. 2008, Kinsky proti Češki z dne 9. 2.

oblika primitivnega spomina, ki vpliva na naše dojemanje sveta okoli nas (takšnega izvora naj bi bil strah pred divjimi zvermi ipd.).

18 2012, Saur Vallnet proti Andori z dne 29. 5. 2012, Mitrov proti Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji z dne 2. 6. 2016 itd.

»Pravica do sodišča in do poštenega sojenja ima po oceni ESČP v demokratični družbi zelo ugledno mesto (the prominent place) v okviru spoštovanja pomena Konvencije.«³⁹ Ker ESČP konvencijski pravici do poštenega in nepristranskega sojenja kot eni od najpomembnejših pravic, ki v vseh demokratičnih družbah odločilno prispeva k ugledu sodstva in zaupanju ljudstva v sodstvo, pripisuje velik pomen, je sklopu svojega delovanja v sodbi Piersack proti Belgiji na podlagi že omenjenega anglosaškega pravnega reka »justice must not only be done, but it must be seen to be done«⁴⁰ postavilo dvojni, subjektivno-objektivni test, s pomočjo katerega se presoja nepristranskost odločujočega sodišča.⁴¹

V okviru subjektivnega testa nepristranskosti se, kakor izhaja tudi iz sodb ESČP v zadevi Hauschmidt proti Danski z dne 24. 5. 1989 (točka 47) in tudi v zadevi Algar proti Španiji z dne 28. 10. 1998 (točka 44), presoja sodnikovo osebno prepričanje ali njegovo vedenje (gre torej za predsodke, ki jih ima sodnik do stranke, ali pa za izražanje sovražnosti ali odpora do stranke ter tudi za primer, če bi si sodnik dal dodeliti zadevo iz osebnih razlogov), ki bi morebiti nakazovalo na sodnikov pristranski odnos. Pri tem Sodišče zatrjuje, da je treba izhajati iz domneve nepristranskosti sodnika, vse dokler niso podani dokazi, ki dokazujejo nasprotno (oz.

privedejo vsaj do razumnega dvoma v nepristranskost). Pri subjektivnem testu gre tako za obstoj dejanske pristranskosti (tako imenovani actual bias), ki se izraža z osebnimi prepričanji odločujočega sodnika. V praksi je sicer zelo malo primerov, v katerih bi sodniška nepristranskost padla na subjektivnem testu (primer takšne je, denimo, Kyprianou proti Cipru⁴²), to pa zato, ker je dokazovanje okoliščin (glede na to, da se nepristranskost sodnika predvideva in je dokazno breme za dokaz pristranskosti sodišča na stranki, ki to zatrjuje), ki bi potrjevale subjektivno nepristranskost sodišča, zelo težavno.

V okviru objektivnega testa nepristranskosti se presoja, ali sodnik zagotavlja ustrezne postopkovne garancije, ki izključujejo legitimen dvom v njegovo pristranskost, pri senatnem sojenju pa tudi v pristranskost sodnega senata kot celote. Tako gre za presojo vprašanja, ali so podane okoliščine, ki lahko pri razumnem človeku upravičeno ustvarijo legitimen in objektiven

39 Jambrek, P., Komentar 23. člena URS, vzeto iz Šturm, L., Komentar Ustave Republike Slovenije, Kranj 2010.

40 Ki ga je izoblikoval lord Hewart C. leta 1923.

41 Povzeto po Šturm, L., Komentar 23. člena URS, vzeto iz Avbelj, M., Komentar Ustave Republike Slovenije, Ljubljana 2019, str. 203.

42 Gre za prelomno sodbo, od katere dalje se kot merilo za določitev obstoja nepristranskosti uporablja merilo zunanjega opazovalca.

19 dvom v nepristranskost sodišča (primer Švarc in Kavnik proti Sloveniji). V skladu s sodno prakso ESČP se šteje, da je kršitev pravice do nepristranskega sojenja (6. člen EKČP) podana že, če sodišče ne izpolnjuje zahtev po objektivni nepristranskosti. Ne glede na to, da je sodba morda res nepristranska in kot takšna poštena, to samo po sebi še ni zadostno. Nepristranskost sodišča mora biti tudi jasno vidna navzven. Takšno stališče ESČP potrjuje tudi v sodbah Dorozhko in Pozharsky proti Estoniji in Mitrov proti Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji. Okoliščine, ki bi nakazovale na objektivno nepristranskost sodišča, so med drugim povezanost sodnika z drugimi udeleženci v postopku, odločanje sodnika v več funkcijah v postopku itd. Iz navedenega jasno izhaja tudi obveznost, da se videz nepristranskosti sodišča odraža navzven. Tako tudi profesor Galič navaja, da, kakor to izhaja iz primera Puolitaival in Pirttiaho proti Finski, ima zunanji videz (angl. appearance) nepristranskosti sodišča določen pomen, kjer pa se ne šteje, da bi bil odločilnega pomena vtis, ki si ga ustvari prizadeta stranka.

Vtis o (ne)obstoju nepristranskosti pri stranki je sicer pomemben, vendar je, kakor zatrjuje ESČP v primeru Sacilor Lormines proti Franciji, bistveno pomembnejše vprašanje, ali je dvom v nepristranskost sodišča upravičen v objektivnem pomenu; pri določanju, ali so izpolnjeni pogoji za obstoj kršitev pravil nepristranskosti po merilih objektivnega testa, je pogosto treba pogledati preko zunanjega videza, da se ugotovi prava realnost položaja.⁴³ »Ni sicer vodotesne razmejitve med subjektivno in objektivno nepristranskostjo, saj ravnanje sodnika lahko pri objektivnem zunanjem opazovalcu vzbudi ne le sum v njegovo nepristranskost, pač pa je lahko tudi izraz sodnikovega osebnega prepričanja (Kyprianou proti Cipru, 73797/01, 15. 12.

2005).«⁴⁴ Za presojo kršitev objektivnega kriterija nepristranskosti (objektivni test) je prav tako pomembno tudi, ali v državnem pravnem redu obstajajo varovala, tj. določene določbe oz.

pravila (eno od pomembnejših varoval je npr. institut izločitve sodnika), ki omogočajo stranki, da si sama zagotovi nepristranskost sojenja. Takšna pravila namreč izražajo skrb domačega zakonodajalca, da odstrani vse resne dvome v nepristranskost svojih nacionalnih sodišč (Micaleff proti Malti, 17056/06, 15. 10. 2009). Nazadnje pa, ne smemo pozabiti, da, kakor to izhaja iz primera Procedo Capital Corporation, vsa pravila, ki veljajo za redne, profesionalne sodnike, veljajo tudi za laične sodnike porotnike in analogno s tem tudi za vse ostale udeležence postopka.⁴⁵

43 Takšno stališče ESČP izhaja npr. iz primera Parlov – Tkalčić proti Hrvaški, 24810/06, 22. 12. 2009.

44 Galič, A., Komentar 23. člena Ustave RS, dostopno na: https://e-kurs.si/komentar/pravica-do-nepristranskega-sodisca/ (2. 9. 2021).

45 Povzeto po ibid.

20 Govora o nepristranskosti odločujočih sodišč ne smemo zaključiti, ne da bi nakazali še na eno, ne tako malenkostno dejstvo; to je, da ob ugotavljanju obstoja (ne)pristranskosti ESČP ne odloča, ali so nacionalni predpisi ustrezni in abstracto; ESČP zanima samo, ali so bili takšni predpisi dejansko upoštevani in ali je bila glede na te predpise posamezniku zagotovljena pravica do nepristranskega sojenja. Gre za to, da naj bi bolj kot »rezultat« postopka bil pomemben postopek, tj., da ima posameznik pravico do dostopa do sodišča in poštenega postopka pred odločujočim sodiščem.⁴⁶ Iz povedanega izhaja, kot bo potrjeno v nadaljevanju, da ESČP zanima nepristranskost predvsem na procesnem področju, področje materialnega prava pa prepušča diskreciji nacionalnih zakonodajnih organov.