Nepristranskost odločujočih sodišč v nacionalnem pravu RS

Ker sta ustavni garanciji neodvisnosti in nepristranskosti sodišča medsebojno povezani, Ustavno sodišče ugotavlja, kot bomo videli v nadaljevanju, da je neodvisnost sodišča predpogoj za njegovo nepristranskost. Samo neodvisno sodišče namreč lahko sprejme odločitev, na katero ne more vplivati noben zunanji dejavnik, edini merili za sprejem odločitve sta sodnikovo lastno razmišljanje in interpretacija zunanjih dogodkov, ki jih v dokaznem postopku poskuša podvesti pod ustrezno zakonsko normo. Samo neodvisno sodišče namreč lahko odloča samostojno, v neodvisnosti od neke »višje avtoritete«, ter se v odločanju podreja samo zakonskim določilom.

S tem se vzpostavljata tako kredibilnost odločujočih sodišč kakor tudi zaupanje javnosti v njihovo delovanje.

Za doseganje oziroma ocenjevanje nepristranskosti sodišča je tudi Ustavno sodišče s sklicevanjem na prakso ESČP prevzelo objektivno-subjektivni test. Pri tem gre za to,

da sta za obstoj nepristranskosti sojenja odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, kot tudi objektivni kriterij, kjer gre za presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja ni pomembno zgolj to, da je nepristranskost sojenja dejansko zagotovljena, temveč se mora ta odražati tudi navzven. Gre za t. i. videz nepristranskosti sojenja.

Pomembno je torej, da sodišče pri postopanju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohrani videz nepristranskosti. V nasprotnem primeru je lahko ogroženo tako

46 Longar, M., Quis custodiet ipsos custodies?, Revus 5, 2005, dostopno na:

https://journals.openedition.org/revus/1774 (26. 11. 2021).

21 zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh kot tudi zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi (OdlUS XV, 93, Up-365/05, Ur. l. RS, št.

76/06). Test vtisa nepristranskosti pa je vendarle objektiviziran: ni dovolj, da je sum podan »v očeh pritožnika«, pač pa morajo biti izkazane okoliščine, ki objektivno vzbudijo resen sum v nepristranskost po kriterijih razumnega človeka (OdlUS XVI, 109, Up-679/06 in U-I-20/07, Ur. l. RS, št. 101/07, že prej: sklep Up 295/01 z dne 26. 6. 2002).⁴⁷

Takšnemu stališču pritrjuje tudi Vrhovno sodišče RS; VSRS v svojih sodbah I Ips 50054/2010-97 z dne 16. 5. 2013 določa: »Nestrinjanje z načinom vodenja postopka ni razlog za dvom v nepristranskost sodišča,« ter

Po presoji Vrhovnega sodišča /.../, ki je tudi samo v svojih določbah že pojasnilo (prim. npr. I Ips 285/2009 z dne 27.5.2010), da se nestrinjanje z načinom vodenja postopka ter s procesnega vidika korektnimi odločitvami (prepoved postavljanja vprašanj, uporaba predvidenih disciplinskih ukrepov) ni razlog za dvom v nepristranskost sodnika ...

Vrhovno sodišče RS v sklepu Kp 4/2008 z dne 12. 9. 2008 navaja: »Zgolj pavšalno zatrjevanje o pristranskosti sodnika ne zadostuje za utemeljitev zahteve za izločitev.« Iz navedenega vidimo, da sodišča v RS sicer upoštevajo merilo subjektivno-objektivnega testa, ki ga je za ugotavljanje nepristranskosti sodišč postavilo ESČP, da pa pri tem uporabljajo tudi zdravorazumske mere, da bi preprečila zlorabe procesnih institutov izločanja sodnikov na podlagi njihove »pristranskosti«.

Tako z namenom zaščite ustavnih garancij do neodvisnega in nepristranskega sojenja, vsebovanih v 23. členu URS, Zakon o kazenskem postopku predvideva množico varovalnih mehanizmov. Dva najpomembnejša takšna mehanizma sta institut izločitve določenih procesnih subjektov⁴⁸ in institut izločitve dokazov.

47 Galič, A., Komentar 23. člena Ustave RS, dostopno na: https://e-kurs.si/komentar/pravica-do-nepristranskega-sodisca/ (2. 9. 2021).

48 ZKP sicer v tretjem poglavju govori o »izločitvi« ter v 39. členu prvenstveno o sodnikih in sodnikih porotnikih.

Takšna zakonska dikcija je sicer smiselna glede na to, da je sodniška odločitev najpomembnejši element sodnega postopka. V nadaljevanju zakon navaja, da se odredbe o izločitvi sodnikov uporabljajo tudi za izvedence, zato tudi avtor tukaj govori o izločitvi subjektov, da bi bili adekvatno zajeti vsi udeleženci, ki se lahko pojavijo v postopku, od prvenstveno sodnikov pa tudi za tožilce, izvedence itd. Tako v navezavi tudi M. Bošnjak in M. Ž. Horvatin v komentarju 23. člena URS (M. Avbelj, Komentar Ustave Republike Slovenije): »[V] zadevi U-I-132/95 je US pojasnilo: 'Zaradi te izvedenčeve aktivne vloge sta stranki v kazenskem postopku v enakopravnem položaju le, če je izvedenec nepristranski' (tč. 10).«

22

5.2.2.1. Izločitev sodnika in drugih subjektov, ki nastopajo v kazenskem postopku

Institut izločitve sodnika je eden od najpomembnejših garantnih procesnih institutov, ki služijo zagotovitvi ustavne pravice do poštenega in nepristranskega sojenja.

Določbe o izločitvi sodnika izhajajo iz ustavno zajamčene pravice vsakogar, da o njegovih pravicah dolžnostih in obtožbah proti njemu odloča nepristransko sodišče (prvi odstavek 23. člena URS). V kazenskem postopku obdolžencu ni zagotovljeno pošteno sojenje, če v njem odloča sodnik, ki ni nepristranski. Sodnik je nepristranski, če ima enak odnos do navedb in dokazov obeh strank v postopku in nima že vnaprej ustvarjenega mnenja o tem, kako bo odločil v zadevi.⁴⁹

Do izločitve sodnika pride, ko se pri njem ugotovijo okoliščine, ki vzbujajo dvom v njegovo nepristranskost (četrti odstavek 41. člena ZKP). Sodnikova nepristranskost se po ZKP ugotavlja po subjektivnih in objektivnih pogojih; pri tem so objektivni pogoji vezani npr. na sodnikov odnos s stranko, dejstvo, da je bil sodnik s kaznivim dejanjem oškodovan, subjektivni pa se nanašajo na sodnikove osebne lastnosti.⁵⁰ Za takšnega sodnika, pri katerem obstajajo izločitveni razlogi, trdimo, da ni sposoben za opravljanje sodniške funkcije v konkretnem primeru.

Razloge, zaradi katerih sodnik ne more sodelovati v postopku, določa ZKP in mogoče jih je razdeliti v dve temeljni skupini: izključitveni razlogi (iudex inhabilis) ter odklonitveni razlogi (iudex suspectus).

Izključitveni razlogi so podani v prvem odstavku 39. člena ZKP v točkah 1 do 5 ter v drugem odstavku 39. člena. »Izključitveni razlogi so okoliščine, ki se nanašajo na razmerje sodnika do kaznivega dejanja, na razmerje do drugih udeležencev v postopku ali izhajajo iz nezdružljivosti sodnika z drugimi procesnimi funkcijami.«⁵¹ To so razlogi, zaradi katerih sodnik ne sme postopati v konkretnem sporu. Tako velja, da je za izključitvene razloge bistveno, da jih zakon ureja taksativno ter da kot neovržna zakonska domneva (presumptio iuris et de iure) vplivajo na nepristranskost sodnika ter s tem na poštenost sojenja. V primeru, ko je podan eden od teh izključitvenih razlogov, mora biti sodnik izločen, četudi stranke same ne bi dvomile v njegovo nepristranskost. Izključitvene razloge delimo v dve podskupini, in sicer na absolutne izključitvene razloge (to so razlogi, zaradi katerih sodnik ne more opravljati nobene naloge sodišča v kazenski zadevi ne glede na fazo, v kateri je kazenski postopek, ter ne glede na sporni

49 Horvat, Š., Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, Ljubljana, 2004, str. 92, 93.

50 Povzeto po Horvat, Š., Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, Ljubljana 2004.

51 Šugmann Stubbs, K., Gorkič, P., Fišer, Z., Temelji kazenskega procesnega prava, Ljubljana 2020, str. 279.

23 predmet) ter na relativne izključitvene razloge (to so razlogi, zaradi katerih sodnik ne more odločati o obtožbi ali pravnih sredstvih). Absolutni izključitveni razlogi po ZKP so (39. člen ZKP 1. do 4. točka prvega odstavka):

 če je s kaznivim dejanjem oškodovan (torej, obstoj določenega razmerja do kaznivega dejanja);⁵²

 če je ali je bil z obdolžencem, njegovim zagovornikom, tožilcem⁵³ ali oškodovancem, njegovim zakonitim zastopnikom ali pooblaščencem v zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti ali v krvnem sorodstvu v ravni vrsti do kateregakoli kolena, v stranski vrsti do četrtega kolena ali v svaštvu do drugega kolena;

 če je ali je bil z obdolžencem, njegovim zagovornikom, tožilcem ali oškodovancem v razmerju skrbnika, oskrbovanca, posvojitelja, posvojenca, rejnika ali rejenca;

 če je v isti kazenski zadevi sodeloval kot tožilec, zagovornik, zakoniti zastopnik ali pooblaščenec oškodovanca oziroma tožilca ali če bil zaslišan kot priča ali kot izvedenec.

Relativni izključitveni razlogi so pri sodniku podani:

 če je v isti kazenski zadevi sodeloval pri izdaji odločbe nižjega sodišča ali je pri istem sodišču sodeloval pri izdaji odločbe, ki se izpodbija s pritožbo ali z zahtevo za varstvo zakonitosti (nedevolutivna pravna sredstva); (5. točka prvega odstavka 39. člena ZKP).

 Sodnik oziroma sodnik porotnik ne sme odločati o obtožbi oziroma o pritožbi ali izrednem pravnem sredstvu zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o obtožbi:

o če je v isti kazenski zadevi opravljal preiskovalna dejanja, ali je sodeloval pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico oziroma o zahtevi predsednika senata po 271. ali 284. členu tega zakona, ali če je kot sodnik za mladoletnike vodil pripravljalni postopek in je bil podan predlog za kaznovanje;

o če se je v postopku pri odločanju o kateremkoli vprašanju seznanil z dokazom, ki se mora po določbah tega zakona izločiti iz spisov (83. člen) razen, če vsebina dokaza očitno ni takšna, da bi lahko vplivala na njegovo odločitev;

52 Kakor to navaja Š. Horvat v komentarju ZKP, se za absolutni izključitveni razlog ne šteje, če je bil sodnik oškodovan s kakšnim drugim kaznivim dejanjem, za katero je bil obdolženec že obsojen ali se zoper njega vodi ločen postopek. To lahko predstavlja samo relativni izključitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena.

53 Š. Horvat navaja, da v primeru povezanosti s tožilcem ali zagovornikom zakon ne določa, katera od povezanih oseb se mora izločiti, če je izločitveni razlog podan pri obeh. Zato lahko sklepamo, da se v takšnih primerih za ponovno vzpostavitev (videza) nepristranskosti sodišča lahko izloči tudi druga oseba, ne nujno sodnik, s čimer se lahko »odpravijo« tudi absolutni izključitveni razlogi brez dejanske izločitve sodnika.

24 o če je izdal sklep, da se priznanje obdolženca zavrne (drugi odstavek 285.c člena),

oziroma sklep, da se sporazum o priznanju krivde zavrne (450. člen).⁵⁴

 Pri odločanju o zahtevi za obnovo kazenskega postopka v senatu ne more sodelovati sodnik, ki je sodeloval pri sodbi v prejšnjem postopku (tretji odstavek 412. člena ZKP).

Pri tem pa se večkratno odločanje o isti stvari na isti stopnji (primer bi bil, ko sodišče višje stopnje sodbo razveljavi in vrne v ponovno sojenje) ne šteje za kršitev pravice do nepristranskega sodišča oziroma samo po sebi ne ustvarja izključitvenih razlogov. Izvrševanje pravice do nepristranskega sodišča zahteva, da zakonodajalec pogoje in postopek za izločitev sodnika podrobno določi. Zato tudi velja izpodbojna domneva, da je sodnik, pri katerem ni izključitvenih razlogov, nepristranski (odločba US RS U-I-149/99 z dne 3. 4. 2003). ⁵⁵

Odklonitveni razlogi so vsi ostali razlogi, ki jih lahko podvedemo pod 6. točko prvega odstavka 39. člena ZKP. Odklonitveni razlogi so razlogi, zaradi katerih se postavlja dvom v sodnikovo nepristranskost in na podlagi katerih se lahko zahteva sodnikova izločitev. Ti razlogi so v našem trenutno veljavnem ZKP postavljeni z zelo splošno klavzulo, ki navaja, da obstajajo odklonitveni razlogi, »če so podane okoliščine, ki zbujajo sum o njegovi nepristranskosti«.⁵⁶ V tem primeru mora obstoj odklonitvenih razlogov (ter s tem upravičenost zahtevka) zatrjevati tisti, ki na njihovi podlagi uveljavlja izločitev sodnika. To izhaja tudi iz stališč ESČP. »Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice glede razlage prvega odstavka 6. člena EKČP o 'nepristranskem sodišču' se sodnikova nepristranskost domneva, dokler tisti, ki zahteva izločitev, ne dokaže nasprotno.«⁵⁷

Pri tem je razlika med izključitvenimi razlogi in odklonitvenimi razlogi v tem, da mora sodišče po uradni dolžnosti paziti na obstoj izključitvenih razlogov, pri čemer je dolžnost, da so pozorne na obstoj morebitnih odklonitvenih razlogov in njihovo uveljavljanje, v največji meri na strankah. ZKP sicer v 40. členu navaja: »Brž ko sodnik ali sodnik porotnik ugotovi /.../, da je podan razlog za njegovo izločitev iz 6. točke prvega odstavka ali iz 2. točke drugega odstavka prejšnjega člena, mora prenehati z vsakim delom v tej zadevi in to sporočiti predsedniku sodišča ...« Seveda pa v primeru, ko sodnik tega ne opazi, to ne predstavlja absolutno bistvene kršitve kazenskega postopka. To navaja tudi profesor Galič v komentarju URS, kjer trdi: »Kot ugotavlja US, je sodnik, ki ve, da glede njega obstaja izločitveni razlog, dolžan o tem obvestiti

54 Drugi odstavek 39. člena ZKP.

55 Povzeto po Šugmann Stubbs, K., Gorkič, P., Fišer, Z., Temelji kazenskega procesnega prava, Ljubljana 2020, str. 279, 280.

56 39. člen ZKP, 6. točka prvega odstavka.

57 Horvat, Š., Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, Ljubljana 2004, str. 98.

25 predsednika sodišča.«⁵⁸ Situacija je podobna, vendar tudi malo drugačna pri senatnem sojenju, kjer naj bi bila dolžnost paziti na obstoj izključitvenih razlogov ne samo individualna dolžnost odločujočega sodnika, pač pa nekakšna skupinska, kolektivna dolžnost članov senata. Tako naj bi vsi člani senata poleg morebitnega obstoja lastnih »kontaminacijskih« razlogov pazili tudi na morebitni obstoj izključitvenih razlogov ostalih članov. Kakor izhaja iz primera Frankowicz proti Poljski z dne 16. 12. 2008, so za obstoj in oceno nepristranskosti sodišča bistvenega pomena tudi strukturne in organizacijske okoliščine; v to kategorijo tako lahko uvrstimo sestavo sodišča, način odločanja o izločitvi, sistem zagotavljanja neodvisnosti sodnikov tako od zunanjih vplivov kakor tudi od hierarhično nadrejenih oseb itd.⁵⁹ Takšne okoliščine za nepristranost so, predvsem zaradi njegovega položaja in splošnega dojemanja le-tega pri ljudstvu, še posebej pomembne, kadar se postavlja pod vprašaj nepristranskost predsednika sodišča, četudi ta ne sodeluje v sojenju v konkretni zadevi. Pri tem je treba omeniti, da se za podrejen odnos sodnika ali sodišča ne more šteti okoliščina, ko nižje sodišče sledi praksi višjega ali vrhovnega sodišča. Tako upoštevanje sodne prakse višjih sodišč s strani nižjih sodišč ne more biti razlog za dvom v nepristranskost. Takšno mišljenje potrjuje tudi praksa ESČP v zadevi Popescu Nasta proti Romuniji z dne 7. 1. 2003.⁶⁰

Do izločitve sodnika lahko pride na zahtevo stranke (torej upravičenega tožilca ali obdolženca) ali na zahtevo sodnika. V takšnem primeru sodnik od trenutka, ko oceni, da so podani razlogi za njegovo izločitev, kakor tudi od trenutka, ko izve, da se zahteva njegova izločitev, ne sme opravljati več nobenih procesnih dejanj (niti tistih, s katerimi ni dobro odlašati), ampak se takšna procesna dejanja zaupajo drugemu sodniku, določenemu po pravilih sodnega reda (prvi in tretji odstavek 40. člena, 43. člen ZKP). Prepoved dela v konkretni zadevi se ne nanaša samo na odločanje, pač pa tudi na vsa druga dela v tej zadevi, kot so npr. vabljenje, pošiljanje zaprosil in podobno.⁶¹ ZKP za procesna dejanja, ki jih je opravil sodnik, čeprav se zaveda obstoja razlogov za njegovo izključitev, ali sodnik, ki se zaveda, da se zahteva njegova izločitev, če je zahtevi za izločitev ugodeno, predvideva sankcijo. S to sankcijo se procesnim dejanjem odreka

»procesno veljavnost« in tako takšnih procesnih dejanj ni mogoče šteti za veljavno (zakonito)

58 Galič, A., Komentar 23. člena Ustave RS, dostopno na: https://e-kurs.si/komentar/pravica-do-nepristranskega-sodisca/ (2. 9. 2021).

59 Legitimen objektiven sum lahko ustvarijo tudi okoliščine sodnikove finančne odvisnosti ali povezanosti z ostalimi udeleženci postopka.

60 Povzeto po Galič, A., Komentar 23. člena Ustave RS, dostopno na: https://e-kurs.si/komentar/pravica-do-nepristranskega-sodisca/ (2. 9. 2021).

61 Povzeto po Horvat, Š., Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, Ljubljana 2004.

26 opravljena procesna dejanja. Zato je vsa ta dejanja, ko predmet prevzame drugi sodnik, treba ponoviti.

O izločitvi sodnika odloča predsednik sodišča s sklepom, pogojno pa lahko, če vloženi zahtevek predstavlja očitno kršitev (oz. bolje rečeno zlorabo) procesnih pravic, o njem odloči tudi odločujoči sodnik, v postopkih pred senatom pa sodni senat. V postopku za izločitev, ki jo zahteva sodnik, kot posebnem postopku v okviru kazenskega postopka tožilec in obdolženec nista stranki ter se tako odločitev njima ne vroča in se proti njej ne moreta pritožiti. Pomembno je poudariti, da iz naslova zaščite neodvisnosti in nepristranskosti pobude za izločitev odločujočega sodnika ne more podati predsednik sodišča. Pobudo lahko poda samo sodnik, član sodnega senata ali stranke (ter zagovornik strank) v postopku. Do odločitve o predlogu za izločitev vsa procesna dejanja opravlja drug sodnik, določen po pravilih sodnega reda.⁶²

Rok za vložitev zahteve za izločitev sodnika je zakonodajalec omejil s prekluzivnim rokom.

Zahtevo za izločitev sodnika (ali drugih procesnih subjektov) je tako treba vložiti takoj, ko stranka izve za obstoj razlogov, vendar najpozneje do konca glavne obravnave oziroma do začetka seje senata sodišča, ki odloča o pravnem sredstvu. Celo strožje se obravnava zahteva za izločitev sodnika iz odklonitvenih razlogov ali zaradi seznanjenosti z nedovoljenimi dokazi (iz tako imenovane psihološke okužbe). Te razloge je mogoče uveljavljati do začetka glavne obravnave, po začetku pa samo v primeru, ko so ti razlogi nastali med glavno obravnavo, ali pa tudi v primeru, če so nastali pred njenim začetkom, vendar pa stranki niso bili niti niso mogli biti znani. Dokazovanje in utemeljevanje upravičenosti (prepoznega) uveljavljanja zahtevka za izločitev sta seveda na strani stranke, ki zahtevek uveljavlja.

Ob upoštevanju prepovedi vsakršnega nadaljnjega opravljanja procesnih dejanj zahtevek za izločitev sodnika (skoraj) vedno pripelje do zastoja v postopku. Tako je v izogib zlorabe pravice do zahtevanja izločitve sodnika v ZKP razmeroma strogo urejena vsebina takšne zahteve: (i) stranke morajo navesti okoliščine, iz katerih izhaja sum v nepristranskost oziroma ki opravičujejo vložitev zahtevka, (ii) stranke se ne morejo sklicevati na razloge, ki so jih uveljavljale v predhodnih, zavrnjenih zahtevkih, ali uveljavljati razlogov, ki jih je neuspešno uveljavljal že nekdo drug. Prav tako morajo stranke poimensko določiti sodnika ali sodnika porotnika, na katerega se izločitev nanaša, ter da gre za sodnika, ki v konkretni zadevi tudi opravlja sodniško funkcijo. Če stranka ne določi poimensko sodnika, za katerega zahteva izločitev, sodišče nima obveznosti, da stranko pozove, naj zahtevo dopolni, pač pa zahtevo takoj

62 Ibid.

27 zavrže.⁶³ Pri tem ZKP celo dopušča, da o zahtevku za izločitev odloča sam sodnik ali senat, na katerega se zahtevek nanaša. Tako lahko skladno s petim odstavkom 39. člena sodnik (ali senat) zahtevek za izločitev zavrže, če je iz zahtevka razvidno, da stranka ravna v nasprotju z določbami o pravočasnosti ali vsebini zahteve za izločitev, ali če je iz vsebine zahtevka razvidno, da gre za očitno neutemeljeno zahtevo, podano zaradi zavlačevanja postopka ali spodkopavanja avtoritete sodišča. Pri tem mora biti iz vsebine zahtevka (jasno) razvidno ter biti mogoče brez nadaljnjih poizvedb, torej zgolj na podlagi gradiva, ki ga je zahtevku priložila stranka, ugotoviti, da zatrjevane okoliščine ne obstajajo oziroma da ne morejo vzbuditi dvoma v nepristranskost odločujočega sodišča. Iz zahtevka mora biti tako jasno razvidno, da je podan izključno z namenom zavlačevanja (obstrukcije) postopka.⁶⁴

Zoper odločitev, s katero odločujoče sodišče zavrne zahtevek za izločitev, ni predvideno pravno sredstvo (40. člen ZKP); takšna odločba se pozneje izpodbija s pravnim sredstvom zoper končno odločitev, ki jo je to sodišče sprejelo. Na tem mestu velja omeniti, da ZKP predvideva kršitev določb o izločitvi sodnika kot eno od absolutnih kršitev določb kazenskega postopka.

Seveda, kot je bilo že predhodno omenjeno, je takšna kršitev relevantna v postopku s pravnimi sredstvi samo, kadar jo stranka uveljavlja pravočasno – načeloma na prvi stopnji, v postopkih s pravnimi sredstvi pa samo, kadar mu v toku postopka na prvi stopnji razlogi za uveljavljanje zahtevka niti niso bili niti mu niso mogli biti poznani.

Z namenom zaščite nepristranskosti in objektivnosti sodnega postopka se določbe o izločitvi smiselno uporabljajo tudi za druge (uradne) osebe, ki sodelujejo v postopku. Uporaba teh določb je sicer subsidiarna ter se uporabljajo samo, če zakon (ali narava stvari) ne določata drugače. Tako se npr. za državnega tožilca ne uporabljajo iste določbe o nepristranskosti, saj je državni tožilec že po naravi svoje vloge v postopku zainteresiran za drugačen izid postopka kot obdolženi ter vselej v »njegovo škodo pristranski«. V tej luči od novele ZKP-F dalje tudi obdolženec ne more zahtevati izločitve državnega tožilca po 6. točki prvega odstavka 39. člena, saj bi mu to v preveliki meri omogočalo zavlačevati postopek. To pa seveda državnega tožilca kot državnega organa ne obvezuje dolžnosti, da v postopku postopa objektivno ter da v dolžnosti iskanja resnice predlaga tudi dokaze in vlaga pravna sredstva, ki so obdolžencu v korist. Če se vseeno zgodi, da je na glavni obravnavi prisoten državni tožilec, ki bi moral biti

Z namenom zaščite nepristranskosti in objektivnosti sodnega postopka se določbe o izločitvi smiselno uporabljajo tudi za druge (uradne) osebe, ki sodelujejo v postopku. Uporaba teh določb je sicer subsidiarna ter se uporabljajo samo, če zakon (ali narava stvari) ne določata drugače. Tako se npr. za državnega tožilca ne uporabljajo iste določbe o nepristranskosti, saj je državni tožilec že po naravi svoje vloge v postopku zainteresiran za drugačen izid postopka kot obdolženi ter vselej v »njegovo škodo pristranski«. V tej luči od novele ZKP-F dalje tudi obdolženec ne more zahtevati izločitve državnega tožilca po 6. točki prvega odstavka 39. člena, saj bi mu to v preveliki meri omogočalo zavlačevati postopek. To pa seveda državnega tožilca kot državnega organa ne obvezuje dolžnosti, da v postopku postopa objektivno ter da v dolžnosti iskanja resnice predlaga tudi dokaze in vlaga pravna sredstva, ki so obdolžencu v korist. Če se vseeno zgodi, da je na glavni obravnavi prisoten državni tožilec, ki bi moral biti

In document VPLIV PRISTRANOSTI NA ODLOČANJE V KAZENSKEM PRAVU (Strani 20-36)