NEVARNOSTI NARAVOVARSTVA

Hkrati pa se morajo socialne delavke, ko vstopajo v sodelovanje s posameznicami, organizacijami ali skupnostmi, zavedati tudi temne strani naravovarstva in nevarnosti, ki jih prinaša upor. Na eni strani imamo ljudi, ki resnično dvomijo o osnovnih spoznanjih znanosti glede okoljske krize in nas zaradi tega odvračajo od ukrepanja (Ogorelec Wagner, Tome in Vertačnik, 2009: 1), po drugi strani pa imamo ljudi, ki zanikajo obstoj okoljske krize zaradi povsem drugih motivov, predvsem je ta motiv denar (Grušovnik, 2012). Ljudje, ki se odločijo ukrepati, zagovornice okoljskih in človekovih pravic, se namreč pogosto srečujejo z ogromnimi tveganji, ko poskušajo zaščititi svoje domove in skupnosti ter naravo pred onesnaženjem in uničenjem. Ljudje so v nevarnosti, ker so tisti, ki imajo v rokah moč in denar, prepričani, da lahko brez posledic napadajo, ubijajo in kriminalizirajo lokalne protestnice in protestnike (Amnesty International, 2019). Global Witness (2020: 10) je v svojem letnem poročilu o umorih okoljskih zagovornic in zagovornikov ugotovila, da je bilo leta 2019 ubitih 212 ljudi, v povprečju štirje ljudje na teden. Več kot dve tretjini umorov se je zgodilo v Latinski Ameriki, medtem ko Evropa ostaja najmanj prizadeto območje, leta 2019 sta v Romuniji umrli dve osebi, ki sta poskušali preprečiti nezakonito sečnjo.

9.3.1. BERTA CÁCERES

V zahodnem delu Hondurasa teče reka Gualcarque, ki je sveta reka lenkovskih staroselskih skupnosti. Ena od njenih najbolj vidnih, glasnih in znanih zagovornic je bila Berta Cáceres.

Njeno glavno in najbolj izpostavljeno zoperstavljanje je bilo proti izgradnji jezu Agua Zarca

56

na reki Gualcarque, kjer je dosegla, da je projekt zastal. Hidroelektrarno je gradila zasebna korporacija DESA, poleg tega so projekt financirali Mednarodna finančna korporacija (zasebni sektor pri Svetovni banki), dve razvojni banki iz Evrope (iz Nizozemske in Finske) ter srednjeameriška banka za gospodarsko integracijo. Glavni tuji investitorji pa so bili Sinohydro s sedežem na Kitajskem ter dve podjetji za proizvodnjo turbin, Siemens in Voith Hydro iz Nemčije. Ko je Berta uporabila vse zakonite možnosti pritiska in vplivanja v Hondurasu ter drugih nacionalnih in mednarodnih ravneh, je skupaj z vaščankami in vaščani, tovarišicami in tovariši iz organizacije COPINH (staroselska organizacija, katere ustanoviteljica je bila Berta), s svojimi telesi postavila cestno blokado in preprečevala začetek gradnje. Korporacije so nad njih pošiljale policijo, vojsko, plačance, vsak incident je imel smrtne žrtve na strani COPINH-a. Če ljudi niso ubili na cestni blokadi, pred pričami ali novinarji, so jih ubijali ponoči in doma, umore pa prikazovali kot medsosedske konflikte ali trgovino z drogami. Zaradi neutrudnega Bertinega prizadevanja jim je uspelo, Berta pa je bila zaradi zmage nad korporativnim kapitalom leta 2015 nagrajena z Goldmanovim okoljevarstvenim priznanjem. Vendar nagrada in mednarodna prepoznavnost Berte ni zaščitila, manj kot leto dni zatem so jo 3. marca 2016 umorili. Samo dva tedna za Berto so ubili njenega tovariša iz COPINH-a Nelsona Garcío in istega leta še sedem drugih tovarišic in tovarišev (Gregorčič, 2017: 243−244, 254−255).

9.3.2. STEVEN DONZIGER

Tudi iz Ekvadorja prihaja grozljiv primer načrtnega onesnaževanja, ustrahovanja in kršenja človekovih pravic. Naftna družba Texaco, ki jo je pozneje kupil Chevron, je od šestdesetih let prejšnjega stoletja v Ekvadorju izkopavala vrtine oziroma odpadne jame z nafto v velikosti olimpijskega bazena, s čimer so onesnažili reke in potoke, ki jih je staroselsko prebivalstvo uporabljalo za pitno vodo. Onesnaževanje naravnega okolja je direktno vplivalo na zdravje ljudi, v regiji se najpogosteje pojavlja rak želodca, jeter in grla ter otroška levkemija (Milman, 2021). Odvetnik Steven Donziger, čigar področje dela so kršitve človekovih pravic in zlorab podjetij (FREE DONZIGER, 2021), se je s primerom prvič srečal kot mlad odvetnik, ko se je leta 1993 pridružil pravni ekipi, ki je preiskovala poročila o onesnaževanju v regiji Lago Agrio na severu Ekvadorja. Zastopal je žrtve odlaganja nafte v pravni bitki proti Chevronu (Amnesty International idr., 2021: 1). Leta 2011 so prizadete skupnosti dobile zgodovinsko sodbo proti družbi Chevron v vrednosti 9,5 milijarde dolarjev, ki jih bodo uporabili za čiščenje naravnega okolja, za katerega strokovnjaki menijo, da je ena od najhujših katastrof na svetu, povezana z naftnim onesnaženjem (Free Donziger,

57 2021). Sodišče je med drugim ugotovilo, da je korporacija kot varčevalni ukrep več desetletij namerno izpuščala na milijarde galonov naftnih odpadkov na zemljišča staroselskega prebivalstva (Amnesty International idr., 2021: 1). Kljub dobljeni tožbi pa je od leta 2011 v pričakovanju pravice zbolelo in umrlo še več prebivalk in prebivalcev Ekvadorja, onesnaženje rek in potokov s strani Chavrona pa se dnevno nadaljuje. Upor v Ekvadorju, kot primer boja proti industriji fosilnih goriv, hitro pridobiva na prepoznavnosti kot eden od najpomembnejših bojev za okoljsko pravičnost. V Združenih državah Amerike družba Chevron velja ne zgolj kot grožnja naravnemu okolju, temveč tudi pravosodnemu sistemu (Paz y Miño, 2021). Chevron je namreč proti Donzigerju v Združenih državah Amerike vložil tožbo na Okrajno sodišče za južno okrožje New Yorka na podlagi Zakona o izsiljevanju in korupcijskih organizacijah (Racketeering and Corrupt Organizations Act) (Amnesty International idr., 2021: 1). Cilj Chevrona je, da Stevena Donzigerja spremenijo v kriminalca in s tem ustrahujejo druge okoljske odvetnike, ki bi se zavzemali za podobne cilje (Paz y Miño, 2021). Od začetka tožbe se pojavljajo tudi pomisleki glede pristranskosti sodnika, ki je svoje osebno mnenje o značaju Stevena Donzigerja javno izrazil že pred vložitvijo tožbe ter je imel neprimerne pripombe tudi o ljudeh v Ekvadorju. Korporacijo Chevron pa je označil za podjetje, ki je izredno pomembno za gospodarstvo. Ker Donziger ni želel predati vseh svojih elektronskih naprav, je sodnik pripravil izredno obtožnico in zadevo predal tožilstvu ZDA za južno okrožje New York, ki pa je pregon Donzigerja zavrnilo. Sodnik se je nato odzval z nenavadno odločitvijo in imenoval zasebno odvetniško pisarno, ki sedaj toži Donzigerja (Amnesty International idr., 2021: 3). Od avgusta 2019 je Donziger v hišnem priporu, ker ni upošteval sodne odredbe o izročitvi vseh svojih elektronskih naprav, saj je trdil, da bi lahko takšno razkritje ogrozilo zaupnost komunikacije z njegovimi strankami ter jih izpostavilo tveganju. Hišni pripor je tako posledica dolgotrajne kampanje ustrahovanja in nadlegovanja Donzigerja s strani naftnega giganta Chevron (Amnesty International idr., 2021: 1). Odločitev o odvzemu prostosti se zdi bolj kot poskus prisile, da razkrije zaupne podatke, ki jih ima v svojih elektronskih napravah, ter kazen, ker spoštuje svojo poklicno dolžnost varovanja podatkov (Amnesty International idr., 2021: 4).

Paz y Miño (2021) je sojenje v primeru Stevena Donzigerja poimenoval navidezno oziroma zaigrano sojenje (sham trial), saj so sodnik, tožilstvo in priče vsi Chevronovi zavezniki in tega niti ne poskušajo prikriti. Kazenski postopek proti Stevenu Donzigerju je primer, kako lahko tisti, ki ima moč in denar, pravno ustrahuje posameznike, ki od njih zahtevajo, da prevzamejo odgovornost za škodo, ki so jo povzročili. Chevronov cilj nikoli ni bilo izpodbijanje resnice o tem, kaj so storili v Ekvadorju, njihov namen je bil prekiniti in

58

spodkopati pravni postopek, ponovno razčlovečiti žrtve njihovih dejanj, zanikati njihovo trpljenje, jih označiti za zločince, njihove zagovornike pa prestrašiti do te mere, da bi opustili kakršen koli boj za pravico (Paz y Miño, 2021).

9.3.3. PRIMERI IZ SLOVENIJE

Monika Weiss (2020b: 242) v svojem prispevku za Časopis in kritiko znanosti (Okoljski boji skozi prizmo množične mobilizacije) na primeru dveh okoljskih bojev, boj proti hidroelektrarnam na rekah Muri in Savi (vodi ga Društvo za preučevanje rib Slovenije) ter boj proti sežiganju odpadkov v Anhovem (vodi ga društvo Eko Anhovo in dolina Soče), predstavi različne metode, s katerimi investitorji pri nas že več let omejujejo in šibijo upor zoper njihove investicijske projekte. Metode, ki jih pri tem uporabljajo, so raznolike, od osebnih diskreditacij, omejevanja dostopa do dokumentov in finančnih podrejanj medijev do večanja sistemskih omejitev za okoljski boj. Poleg tega lahko panoge, kot je na primer energetika, ki letno upravlja s skoraj sedmimi milijardami evrov, s finančnimi vložki v lokalno okolje dosegajo svoje poslovne cilje. Subvencije in donacije, ki jih predstavljajo kot družbeno odgovorno ravnanje, vzpostavljajo trajno odvisnost lokalnih skupnosti od podjetij in šibijo njihov upor (Weiss, 2020b: 249).

Pod kakšnimi pritiski se znajdejo ljudje, ki se zoperstavijo takšnim projektom, kažejo tudi intervjuji Polone Petrovič Erlah, ki jih je opravila v sklopu svoje magistrske naloge. Primož Raspor, ki živi v Ilirski Bistrici pod planoto Volovja reber, kjer so želeli zgraditi vetrno elektrarno, opisuje, pod kakšnimi pritiski se je znašel, ker ni želel prodati svoje parcele: »Z Elektro Primorska sta me prišla prepričevat dva fanta komercialista. Na koncu sta postala že malo nevljudna in nestrpna ter moledovala, naj prodam, da mi dajo višjo ceno itd. Pa sem rekel, ne, vi nimate toliko denarja, kolikor je zame ta zemlja vredna.« (Petrovič Erlah, 2016:

218). »Meni so starši govorili, kaj se bom jaz boril proti državi, saj se nič ne da narediti … potem je začel groziti Elektro Primorska, da bodo terjali odškodnino, ker sem jaz zaviral razvoj, in da vsak dan nastajata izguba in izpad dohodka, ker ne morejo vrtati, ter da bodo to terjali od mene. Te dopise sem dal v branje staršem in so bili kar malo v strahu.« (Petrovič Erlah, 2016: 219). Naravovarstvenica Andreja Slameršek poudarja, da napadov in ustrahovanj niso deležni zgolj posamezniki, ampak tudi njihove družine, kar je izkusila na lastni koži (Zupančič, 2020a: 271).

Dominelli (2012: 165−166) poudarja, da spori za omejene vire, kjer se zanje poteguje več kot ena stran, pomenijo nevarnost za vpletene, tudi socialne delavke. Ustrahovanje,

59 pritiskanje na posameznice ali organizacije, nasilje, ki ga uporabljajo tako korporacije kot vlade, so stalnica okoljskih bojev. Z vidika zelenega socialnega dela morajo socialne delavke znotraj teh bojev varovati tako uporabnice, svoje sodelavke in naravno okolje kot tudi same sebe. Te okoliščine lahko povečajo stres, povzročijo občutek strahu in nemoči, zato je pomembno, da se razvijajo lastne strategije spoprijemanja s temi občutki, hkrati pa je izredno pomembna skupinska podpora. Oblikovanje podpornih mrež je nujno, saj omogočajo, da razpravljamo o težavah, ki jih imamo, delimo in raziskujemo svoja čustva, dobimo ustrezno podporo ter skupaj z drugimi raziskujemo, kakšni bodo naši naslednji koraki. Za celovit odziv, upor in tudi zaščito ljudi znotraj teh bojev so zato nujno potrebna zavezništva (Dominelli, 2012: 168−169).