Ničelna toleranca

Nasilje je v družbi prepoznano kot ena izmed najtežjih oblik kršitev človekovih pravic, zato je vsesplošni družbeni odziv na pojav nasilja pogosto povezan s politiko ničelne tolerance. Le-ta zasleduje logiko retributivnega načina kaznovanja, ki posameznice in posameznike razume kot svobodne in avtonomne pri izbiri njihovih dejanj in načinov vedenja. Iz tega sledi tudi njihova polna odgovornost za posledice izbranih dejanj.

Retribucija naj bi torej delovala po načelu negativnega pogojevanja in po načelu identifikacije storilke, storilca z njej oziroma njemu pripisanim statusom odgovorne posameznice, posameznika (Kroflič, 2011: 20). Politika ničelne tolerance poleg retributivnih pristopov k družbenemu nadzoru vključuje tudi utilitaristične elemente kaznovanja, kar pomeni, da predviden pozitiven učinek opravičuje tudi nesorazmerno kazen, o čemer govori t. i. »teorija razbitih oken« (Kroflič, 2019: 10). Utilitaristična

»teorije razbitih oken«, ki sta jo v svojem eseju »Broken Windows: The Police and Community Safety« artikulirala George Kelling in James Wilson (1982, v Sardoč in Prebilč, 2015: 89), s prispodobo razbitih oken ponazarja problem toleriranja manjših prekrškov, kar naj bi posledično vodilo v vse večje probleme oziroma v vse hujše oblike asocialnega vedenja. Avtorja teorijo utemeljita s pomočjo socialno-psihološkega eksperimenta, s katerim želita dokazati, da se kriminal v neurjenem okolju, ki ga ponazarjajo razbita okna, pojavi hitreje kot v urejenem okolju. Pravita torej, da bodo

zapuščen avto lokalni prebivalci hitreje izropali v neurejenem kot v urejenem okolju, avto z razbitim steklom pa bo hitro izropan tudi v urejenem okolju (povzeto po Kroflič, 2019: 11). V šolskem prostoru razbito okno simbolizira manjši prekršek, ki pa po

»teoriji razbitih oken« lahko vodi do hujših oblik kršitev v šoli, zaradi česar je potem takem potrebno dosledno preprečevanje in sankcioniranje odklonskega vedenja, da se s tem prepreči povečanje nezaželenga vedenja.

Skiba in Peterson (v Kodelja, 2010: 181) pravita, da izvira izraz »ničelna toleranca«, ki označuje politike, ki strogo kaznujejo vsak, tudi najmanjši prekršek, iz uveljavljanja državne in zvezne politike o mamilih iz 80. let prejšnjega stoletja. Uvedba politike ničelne tolerance se torej začne v 80. letih 20. stoletja v ZDA in sprva predstavlja politični odgovor na vse bolj zaskrbljujoče posedovanje drog. Politika je sprva zajemala prekrške, povezane z mamili, orožjem in tobakom. Kmalu se politika ničelne tolerance uveljavi tudi kot oblika sankcioniranja na drugih področjih, kot je povečanje števila primerov nasilja v šolah, tudi streljanj, ki se končajo s smrtjo, posedovanja orožja v šolah, spolno nadlegovanje ... Gre torej za metodo, s katero oblast jasno sporoča, da določena dejanja ne bodo tolerirana in bodo posledično tudi kaznovana. Če se osredotočimo na politiko ničelne tolerance v šolah, gre torej za politiko, katere glavni cilj je ustvariti primerno okolje za šolanje, to se pravi okolje, v katerem so tako učenci kakor tudi učitelji varni pred nasiljem (Skiba, 2000: 5 in Kodelja, 2010: 181–182). V družbah, katerih temelji so osnovani na spoštovanju temeljnih človekovih pravic, je

»geslo ničelna toleranca do nasilja« nekaj nevprašljivega in se kaže kot splošno sprejeta norma oziroma kot humanistična osnova politike ničelne tolerance (Kroflič, 2019: 9–10). Cilji politik ničelne tolerance so torej nekaj nespornega in povsem neproblematičnega, kljub temu pa se te politike v praksi soočajo s številnimi kritikami in očitki. Zakaj je temu tako, bomo videli v nadaljevanju.

Po mnenju Sardoč in Prebilič (2015: 85) osrednja utemeljitev koncepta ničelne tolerance temelji na neoliberalni politiki, katere cilj je družbeno in moralno nesprejemljive probleme zmanjšati oziroma jih popolnoma odpraviti, pri čemer se torej zdi, da je narava ničelne tolerance neproblematična in njena vloga nevprašljiva, saj so družbeni problemi, ki jih skuša razrešiti, v veliki meri jasni in določljivi. Poleg tega naj bi politike ničelne tolerance imele tudi preventivno funkcijo, saj naj bi

sankcioniranje moralno problematičnih praks preprečilo neobvladljivo širjenje posameznih družbenih problemov (Sardoč, Prebilič, 2015: 88). O domnevni preventivni vlogi politike ničelene tolerance piše tudi Wacquant (2008: 43), ki pravi, da »se sile reda v Angliji in ZDA čedalje bolj strinjajo, da je treba kriminalna in asocialna vedenja (denimo odmetavanje smeti, žalitve, risanje grafitov in vandalizem) strogo kaznovati, to naj bi preprečilo razvoj hujših kriminalnih vedenj.« Poleg tega pa je nujno »dvigniti moralo policistom«, ki naj bi jo izgubili zaradi sociologov in kriminologov, ki opozarjajo, da kriminal povzročajo dejavniki, kot je denimo revščina, na katero pa policija nima vpliva. Iz tega potemtakem lahko sklepamo, da je vloga države zgolj učinkovito sankcioniranje posledic kriminala, vzroki za kriminal pa naj ostanejo izven njene domene. Politika ničelne tolerance, katere glavni cilj je policijski in sodni nadzor, izvaja politično filozofijo tako imenovane svobodne družbe. Wacquant (2008: 44) pravi, da je

»svobodna družba tista družba, ki je ‘zgoraj’ liberalna in neintervencionistična na področju fiskalne politike in zaposlovanja, ‘spodaj’ pa je vsiljiva in netolerantna do javnega vedenja pripadnikov nižjih razredov, ki jih v primežu na eni strani drži to, da je vse več delnih in prekarnih zaposlitev, na drugi strani pa to, da se zmanjšuje socialno varstvo in primanjkuje javnih služb.« (prav tam)

Kritični teoretiki politike ničelne tolerance razlog za širjenje in vzpon omenjene politike na zahodnih tleh pripisujejo politično-ekonomskim ter kulturnim spremembam v evropskih in ameriških družbah. Giroux (2009) na prvo mesto postavlja vzpon biopolitke neoliberalizma in pa konservativnih politik s kultom osebne odgovornosti in privatizacijo družbenih problemov. Neoliberalizem namreč zanika kakršnokoli odgovornost družbe in krivdo za odklonska dejanja, ki se pojavljajo v družbi, raje preloži na revne, brezdomce, nezavarovane, brezposelne ali katerekoli druge ranljive posameznike oziroma skupine ter hkrati poveže državo prostega trga s kaznovalnim režimom (prav tam, v Kroflič, 2019: 12). Policijska in sodna represija nad »motečo revščino« in nižjimi sloji, ki v javnem prostoru povzroča incidente in neprijetnosti, s tem pa tudi občutek nevarnosti, tako ni sporna, doktrina ničelne tolerance jo namreč opravičuje, če ne celo spodbuja (Wacquant, 2008: 23). Ena izmed posledic tovrstnega prakticiranja politik ničelne tolerance je poglobljeno nezaupanje med mladimi, ki velikokrat preraste tudi v uporništvo, in nepravičnim sistemom, ki mlade že zelo zgodaj

etiketira in jih postavi na rob družbe.

Politika ničelne tolerance v šolah zasleduje enako logiko kaznovanja, v ZDA denimo zakon od šol, ki prejemajo sredstva iz zveznega proračuna, zahteva, da sprejemejo politiko ničelne tolerance in za vsaj eno koledarsko leto izključijo vse učence oziroma dijake, ki v šolo prinesejo orožje (Kodelja, 2010: 181). Kazen za določeno kršitev je tako enaka, ne glede na njegovo intenziteto in okoliščine, ki so do tega privedle. Ukrepi v šolah, kot je na primer začasna ali trajna izključitev, ne upoštevajo okoliščin, ki so vodile do odklonskega vedenja. Želijo pa s tovrstnimi sankcijami ostale opozoriti na resnost problema in dosledno kaznovanje le-tega (Brunecz, 2015: 16, povzeto po Smole, 2018). Tako je tudi v šoli nasilno vedenje obravnavano kot kaznivo dejanje na podlagi katerega se učenko oziroma učenca tretira kot odralso osebo v kazenskem postopku. Tovrstna obravnava je, kot pravita Borgwald in Theixos (2013: 152) nepravična in diskriminatorna, saj nasilne učenke in učenci pogosto prihajajo iz okolij, kjer je agresivno vedenje bolj tolerirano ali celo zaželeno in kjer dobijo le malo pozitivnih spodbud ter vzora pri razvoju in vključevanju v širše družbeno okolje (Dussich in Maekoya 2007, Farrington in Hawkins 1991, Kim, Leventhal, Koh, Hubbard in Boyce 2006, Roberts in Morotti 2000 v Borgwald in Theixos, 2013: 152).

Poleg tega Giroux opozarja na globalne kulturne spremembe, ki smo jim priča v zadnjem času, in pri tem izpostavlja še posebej eno, ki je povezana s šolsko politiko in dojemanjem »izkrivljene podobe današnjih otrok«. Po streljanjih v srednji šoli Colombine in Virgina Tech so otroci večinoma opredeljeni skozi svet pobesnelih medijskih spektaklov, ki jih poganjajo senzacionalistične pripovedi in panika zaradi ogrožajočih mladostnikov. Namesto da bi bili prikazani kot žrtve, krize moškosti in moškega besa, kulture nenadzorovanega dostopa do orožja in medijev, ki projektirajo normativne podobe nasilne moškosti in iz morilcev ustvarjajo zvezdnike (Montgomery in Chester, 2009 v Kroflič, 2019: 13), so mladostniki predstavljeni kot psihološko vznemirjeni, potencialno brezobzirni morilci, skupinski posiljevalci, šolski strelci in desenzibilizirani domači teroristi (Giroux, 2009: 91, prav tam). Obče prisotno podobo ranljivega otroka (Dahlberg, Moss in Pence, 2007, prav tam), ki ga lahko ustrezno vzgojimo samo ob strokovni podpori, torej v devetdesetih letih dvajstega stoletja začne izpodrivati podoba »nevarnega mladostnika – potencialnega terorista«, čigar divje

narave nismo dovolj zgodaj ukrotili s strogo disciplino, ki temelji na grožnji z izključevanjem (prav tam). Ni čudno, da izpeljane povezave posledično vplivajo na posameznice oziroma posameznike in njihovo zmožnost ponotranjenja družbenih vrednot, norm ter pravil. Kritika učinkov politik ničelne tolerance, če se torej osredotočimo na šolska okolja, v prvi vrsti opozarja predvsem na to, da je le-ta v jedru nezdružljiva z mednarodno sprejeto normo inkluzivnega izobraževanja in njeno osnovno idejo, da moramo v inkluzivnih okoljih najprej poskrbeti za odstranjevanje sistemskih ovir, ki ranljivim posameznikom onemogočajo uspešno vključevanje v družbeno sredino. Izkušnja neprilagojenega okolja, kjer posameznik ne more uresničiti svojih zmožnosti, pogosto povzroči čustvene težave, slednje pa lahko vodijo tudi k nasilnemu vedenju (Kroflič, 2019: 14).

Sardoč in Prebilič (2015: 90) pravita, da je politika ničelne tolerance v samem bistvu netolerantna, saj ne dopušča nikakršnega odstopanja od sprejete doktrine. To se nanaša predvsem na dejstvo, da je vsako odklonsko vedenje, bodisi manjši ali težji prekršek, obravnavano na enak način in z enakim pristopom. Poleg tega cilj tovrstnih politik niso posameznice oziroma posamezniki, temveč je njihovo sankcioniranje zgolj sredstvo za opozarjanje drugih v izogib izvajanja moralno problematičnih družbenih praks. Paradoks ničelne tolerance je njena narava izključujočnosti in enodimenzionalnosti. Vsako dejanje odklonskosti je namreč kompleksen in raznolik pojav, ki bi ga bilo na takšen način potrebno tudi obravnavati in posledično odpraviti. V skladu ideologije neoliberalizma pa se dogaja ravno nasprotno, tovrstna problematika ni več problem države, zato jo le-ta s togimi enoplastnimi metodami kaznovanja zgolj prenese na posameznika. Sardoč in Prebilič (2015: 94) tako opozarjata, da »je neselektivno uporabo politik ničelne tolerance kot del fenomena t. i. moralne panike potrebno nadomestiti s t. i. selektivno netoleranco«, kar v družbenem kontekstu pomeni, da je potreben premik od okornosti in vsesplošne izključevalnosti omenjene politke k razumevanju okoliščin za pojav določenega odklonskega vedenja in ciljem za njegovo odpravljanje.

Ali je politika ničelne tolerance v šolsko okolje vpeljala strogo sankcioniranje nasilja, ni vprašanje, je pa pri tem potrebno opozoriti, da se le-ta osredotoča predvsem na kaznovanje tistih oblik odklonskega vedenja, ki so vidne, najpogostoje gre torej za

fizične oblike nasilja. Ali so pod nadzorom tudi prikrite oblike nasilja, kot je na primer spletno nasilje, ustrahovanje, ignoriranje in socialno izključevanje, pa ostaja odprto vprašanje, vsekakor pa s takšnim pristopom ničelna toleranca nasilja ne more preprečiti, s tem morda prikrite oblike zgolj potencira (Borgwald in Theixos, 2013:

151). Tako ni čudno, da so v velikem številu raziskav, ki analizirajo problematiko nasilja v šolah, izpostavljeni ravno očitki o neučinkovitosti, kontraproduktivnosti, diskriminatornosti in nepravičnosti politik ničelne tolerance. Poleg tega kritiki opozarjajo tudi na njeno neinkluzivnost, ki zanemarja ostale dejavnike, ki so privedli do tovrstnih odklonskih dejanj, tudi subtilnih oblik nasilja, ki so velikokrat lahko vzrok za določene prekrške. Ukrepi so tako sprejeti, ne da bi upoštevali vpliv okoliščin na vedenje posameznic in posameznikov. S takšnim načinom sankcioniranja, ki problematiko nasilja preloži na posameznico in posameznika, in ga s tem tudi izolira od okolja, ki bi potencialno lahko pripomogel k uspešnejši inkluziji, šolskega okolja ne naredi varnejšega, temveč le še bolj izključujočega.

Da bi tovrstno nasilje in drugo odklonsko vedenje dejansko lahko zmanjšali oziroma odpravili, so torej potrebni drugačni, celovitejši pristopi k oblikovanju šolskega okolja, njegove kulture in klime ter tudi drugačni ukrepi oziroma načini sankcioniranja. Primer tega je inkluzivna šolska praksa, ki posameznicam in posameznikom, ki izhajajo iz rizičnih ali socialno izključenih skupin, dejansko pomaga pri vključevanju v širše družbene procese oziroma kot pravita James in Freeze (2006: 587–688 v Kroflič 2008:

65) poskuša inkluzivna šolska praksa probleme razreševati kot svoj notranji proces delovanja, politika ničelne tolerance pa probleme, kot že povedano, iz šolskega okolja izključi, jih ne razreši, ampak zgolj prestavi v izvenšolska okolja.

Russel Skiba (2008) kot alternativo ničelni toleranci, ki je poslabšala šolsko klimo, povečala stopnje neprimernega vedenja, osipnikov in celo sodnih kazenskih obravnav, ki kot cevovod vodijo od šole proti zaporu, predlaga, restorativne pristope, o katerih bomo več izvedeli v nadaljevanju, strogi retributivni ukrepi pa naj bodo uporabljeni samo v najtežjih primerih, a še takrat moramo pozornost usmeriti k potrebam vseh vključenih, tudi storilcev. Hkrati pa zagovorniki tretmajskih pristopov izpostavljajo številne osebne in družbene determinante ter okoliščine, ki ljudi silijo v odklonsko vedenje in niso zanemarljive, a jih lahko s terapevtskimi in družbenimi spremembami

zajezimo in posameznice oziroma posameznike ali marginalizirane skupine spodbudimo k nenasilnim dejanjem (Kroflič, 2019: 12).