Oblike medvrstniškega nasilja

Tudi o tem, kaj so vrste nasilja in kaj oblike nasilja, ni enotnega pogleda. Oba termina včasih pojasnjujeta iste stvari (procese, dogajanja), včasih pa ju avtorji poljubno zamenjujejo oziroma uporabljajo le en ali drug termin (Lešnik Mugnaioni in dr., 2009:

29). Koler Križe (2007: 4) v priročniku za starše Povej, ki ga je izdal UNICEF Slovenija,

pravi, da namerno ustrahovanje enega otroka s strani drugega ali skupine lahko vključuje različne vrste nasilnih obnašanj:

• verbalno: zbadanje, posmehovanje, omalovaževanje …

• socialno: izogibanje, ignoriranje, izključevanje iz aktivnosti, opravljanje in širjenje zlobnih tračev …

• psihično: grozeči pogledi, zasledovanje, grožnje …

• fizično: porivanje, udarci …

Olweus (1995: 16) in Rigby (2008: 26) oblike medvrstniškega nasilja dojemata podobno. Prvi loči neposredno in posredno obliko medvrstniškega nasilja, pri čemer je za neposredno obliko značilno odkrito in očitno napadanje s strani na napadalca na žrtev, za posredno obliko medvrstniškega nasilja pa gre, ko vedenje ni očitno ter vidno, občuti pa se kot socialna osamitev oziroma izključitev iz skupine. Rigby (2008: 26) obliki poimenuje malo drugače, in sicer odkrito oziroma direktno obliko ter prikrito oziroma indirektno obliko MVN². Pod direktne oblike spada brcanje, porivanja, cukanje za lase, žaljivi in vulgarni vzdevki itd. Indirektnemu pa avtor prišteva prepričevanje druge osebe, da žali ali zlorabi tretjo osebo, širjenje zlonamernih govoric, anonimni telefonski klici, žaljiva pisana ali e-sporočila, namerno in nepravično izključevanje nekoga iz skupine, jemanje in skrivanje osebnih stvari, ponavljajoče se obračanje stran in zavračanje komunikacije (Rigby, 2008: 26). Podobno Dekleva razlikuje med neposrednim medvrstniškim nasiljem, ki je vidno in očitno, in posrednim, ki dostikrat ni jasno izraženo in se kaže v osamitvi, izločitvi iz skupine. Razlikuje med fizičnimi oblikami nasilja, ki jih hitro opazimo in nanje tudi reagiramo, saj so vidne posledice, in psihičnimi oblikami nasilja, ki jih je težje opaziti (Dekleva, 1997: 53). Veliko avtorjev oblike medvrstniškega nasilja ločuje na podlagi tega, na kakšen način so povzročena, ali gre torej za neposredno, direktno in navsezadnje precej vidno dejanje ali pa je to povzročeno posredno, indirektno in dokaj prikrito vedenje.

Mikuš Kos (1997: 63) govori o fizičnem, socialnem in psihološkem MVN. Slabo ravnanje se lahko izraža besedno: grožnje, zasmehovanje, ponižanje, klevetanje, ščuvanje, pisne

2 V besedilu krajšava MVN pomeni medvrstniško nasilje.

grožnje. Lahko pa se kaže z napadi na telo – udarci, porivanje, ščipanje, različne oblike telesnega mučenja. Izkazuje se lahko nebesedno in brez telesnega stika, z norčevalno mimiko ali prostaškimi gestami (Mikuš Kos, 1997: 63). Mikuš Kos omeni še izključevanje otroka iz skupinskih vrstniških dejavnosti ali namensko preprečevanje, da bi otrok lahko uresničil svoje želje oziroma prikrajševanje otroka pri zadovoljevanju čustvenih, socialnih ali fizioloških potreb kot obliki nasilja med učenci (prav tam).

Zabukovec Kerin (2002: 106) in Mikuš Kos (1994: 11) dodajata še dve pomembni obliki, in sicer ekonomsko nasilje, pri katerem gre za izsiljevanje za denar ali druge materialne dobrine, in pa spolno nasilje, kjer gre največkrat za otipavanje, žaljivke s seksualno vsebino, siljenje k razkrivanju spolnih organov ipd. Bučar Ručman (2004: 106) in Habbe (2000: 89–90) opozarjata, da je spolno nasilje, kljub temu da ostaja v veliki meri prikrito in se o njem ne govori, prisotno v šolskem prostoru. Dogaja se na hodnikih, v učilnicah, na igriščih in še posebej v garderobah, kjer se otroci preoblačijo. Pomeni namigovanje na spolnost, opolzko govorjenje, telesne dotike, otipavanje in vsako drugo, s spolnostjo povezano, dejanje, ki ne vključuje spolnega odnosa.

Dokaj nova razsežnost medvrstniškega nasilja pa je spletno nasilje, do katerega prihaja zaradi vse večje dostopnosti do interneta in uporabe mobilnih telefonov (Košir, 2013:

73). Večinoma gre za negativna elektronska sporočila, žalitve, grožnje, širjenje laži o drugih, kraj gesel za dostop do zasebnih podatkov, fotografij ipd. (prav tam). Pečjak (2014: 18) ugotavlja, da so žrtve spletnega nasilja pogosto tudi žrtve drugih oblih vrstniškega nasilja, s čimer se strinja tudi Pušnik (2012: 118). Pri tem nasilju otrok ali skupina otrok nadleguje in straši drugega otroka s pošiljanjem sporočil preko mobilnih telefonov ali računalnikov z neprijetno, neprijazno in grozilno vsebino.

Ob vseh zgoraj naštetih vrstah in oblikah medvrstniškega nasilja obstaja po mnenju Pušnik (2012: 118) tudi možnost, da se oblike MVN prepletajo, saj spletno nasilje ni le spletno nasilje, ampak je tudi psihično in verbalno nasilje, spolno nasilje pa je lahko tudi verbalno, predvsem pa psihično nasilje. Najpogosteje do MVN prihaja v šoli in njeni okolici, poleg tega pa tudi v sanitarijah, jedilnicah, na igriščih, hodnikih ter garderobah. Pečjak (2014: 12) sklene, da se kategorizacije medvrstniškega nasilja med seboj razlikujejo, vendar, kot že omenjeno, se posamezne med njimi tudi močno

prekrivajo. Na koncu izpostavi eno izmed novejših kategorizacij, in sicer Bergerjevo iz leta 2007, ki je bila opravljena na podlagi pregleda več kot tisoč prispevkov, kjer so navedene štiri kategorije medvrstniškega nasilja, med njimi, fizično ali telesno nasilje, verbalno ali besedno, odnosno ali relacijsko ter spletno oziroma elektronsko nasilje.

2.2.1 Fizično ali telesno nasilje

Fizično nasilje je vsaka uporaba fizične sile ali resna grožnja z uporabo sile. Usmerjeno je na človekovo telo ali njegovo življenje. Fizična bolečina in posledice, ki jih nasilnež tako povzroča, vedno spremljajo tudi psihične posledice pri žrtvah. Fizično nasilje je prav tako jemanje in poškodovanje žrtvinih stvari. S fizičnim nasilje ranimo človekovo telo in je vse to: brca, klofuta, lasanje, pljuvanje, zvijanje rok, omejevanje gibanja, siljenje z nečim, oblivanje z vodo, obmetavanje s predmeti in celo dotikanje, če človek tega ne želi itd. (Kuhar in drugi, 1999: 10–11).

Zloković kot telesno nasilje pojmuje »kateri koli namerni telesni napad ali kontakt, s katerim se otroka fizično ogroža, poškoduje, se mu povzroča telesna bolečina, neugodje ali celo smrt.« (Zloković, 2007: 45–46, povzeto po Knafelc, 2013)

2.2.2 Verbalno ali besedno nasilje

Opredelimo ga lahko kot kričanje, ukazovanje, verbalno poniževanje, zmerjanje in žaljenje, zafrkavanje, posmehovanje, dajanje vzdevkov, tikanje brez soglasja sogovorca, podcenjevanje, omalovaževanje, nadiranje, zaničevanje, ščuvanje, grožnje, zaničevalno govorjenje o izgledu, pisanje žaljivih stvari po zidovih (Aničič, 2002: 106).

Žrtve so v očeh povzročitelja nasilja manj vredne, nesposobne in neumne, zato lahko povzročitelj nad njimi povzdigne glas in uporablja kakršne koli besede. Povzročitelj nasilja potrebuje občutek, da je vreden več kot njegova žrtev. To potrebo pa zadovoljuje tako, da ne upošteva žrtve in njenega mnenja ali pa razvrednoti vsa njena prizadevanja. S tem počasi, a vztrajno ruši samozavest in samospoštovanje žrtve.

(Šugman Stubbs, 2010: 141, povzeto po Knafelc, 2013).

2.2.3 Odnosno oziroma relacijsko nasilje

Pri odnosnem oziroma relacijskem nasilju gre za manipuliranje z medosebnimi odnosi, kot je bodisi zavračanje, izločanje, osamitev, žaljive kretnje itd. Carpenter in Ferguson (2009, v Pečjak, 2014: 46) omenjata tri glavne tipe relacijskega nasilja, ki pa se najpogosteje pojavlja med dekleti. Pri prvem, socialnem ustrahovanju, gre za zaničevanje in poniževanje vpričo vrstnikov. Drugo poimenujeta relacijsko ustrahovanje in pomeni načrtno ter zavestno uničevanje družbenega statusa drugega dekleta, velikokrat v obliki ignoriranja, osamitve, širjenja lažnih govoric. Pri tovrstnem nasilju je pomembno, da se praviloma odvija, kadar odraslih ni v bližini in je precej neopazno ter prefinjeno. Zadnje, čustveno ustrahovanje, pa je, kadar dekle uporabi čustveno izsiljevanje kot obliko nadzora nad drugim dekletom. Avtorja ob tem ugotavljata, da se odnosno oziroma relacijsko nasilje pogosteje pojavlja v osnovni šoli, še posebej v obdobju mladostništva (prav tam).

2.2.4 Spletno ali elektronsko nasilje

Večja dostopnost in vedno bolj pogosta uporaba informacijsko-komunikacijske tehnologije in z njo povezanih socialnih omrežij (Pečjak, 2014: 16) odpira možnosti za razvoj novih oblik medvrstniškega nasilja. Spletno oziroma elektronsko nasilje (ang.

cyberbullying) je namerno in ponavljajoče nadlegovanje, katerega cilj je preko račulanikov, mobilnih telefonov ali drugih elektronskih naprav nekomu drugemu povzročiti škodo (United Nations Children’s Fund, The State of the World’s Children, 2017: 74-75). Raziskave,³ ki so bile narejene v povezavi s spletnim nasiljem, navajajo, da obstaja pomembna povezava v zvezi s spletnim medvrstniškim nasiljem in ostalimi oblikami medvrstniškega nasilja. Študija⁴ z več kot sto tisoč udeleženci v Veliki Britaniji namreč kaže, da je zelo malo otrok takšnih, ki so bili žrtev spletnega nasilja, in ne tudi

3 “Risks and Harms for Children in the
Digital Age” (v The State of the World’s Children, 2017: 80) 4 “Cyberbullying and Adolescent Well- Being in England: A population-based cross-sectional study”

(Przybylski, Bowes, 2017 v The State of the World’s Children, 2017: 80)

žrtev ostalih oblik medvrstniškega nasilja (prav tam: 80).

Posebnost spletnega nasilja se kaže predvsem v tem, da je ponavljajoče nasilje še enostavnejše ravno zaradi hitrega in preprostega širjenja, razmnoževanja komentarjev, posnetkov ipd., ki jih je pogosto nemogoče odstraniti. Ob tem ne smemo pozabiti, da anonimnost za zaslonom povzročitelju daje še posebno moč in pogum za izražanje svojega mnenja, ki ju v realnem svetu morda nima. Tudi izognitev kazni je zaradi pomanjkanja nadzora pri tovrstnem nasilju lažja, hkrati pa povzročitelj ne opazi oziroma ne doživi žrtvinega takojšnjega odziva, njene prizadetosti ali bolečine. Poleg tega tudi enkratna zloraba ostane na spletu neomejeno časa in številčno neomejenemu občinstvu, s čimer se ponavlja tudi viktimizacija in je izpostavljenost žrtve mnogo večja (Pušnik, 2012; Dimc, 2013; Odklikni⁵, 2019). Ta oblika nasilja je posebej škodljiva in tvegana tudi zato, ker se žrtev pri tovrstnem nasilju še težje odmakne, saj jo to spremlja povsod, tudi doma, kadar uporablja splet in družbena omrežja, pri čemer se občutka strahu, da je opazovana in zalezovana, še težje znebi (Pušnik, 2012: 138–139). Kljub temu da se nasilje izvaja v digitalni obliki, so posledice tovrstnega nasilja občutne, in sicer obstaja večja možnost, da bodo ti otroci hitreje posegli po alkoholu ali kakšni drugi vrsti drog v primerjavi z ostalimi. Poleg tega bodo pogosteje deležni slabših ocen, ki lahko vodijo do prenehanja šolanja, hkrati pa bo njihova samopodoba zelo nizka, v najhujših situacijah lahko privede celo do samoumora (United Nations Children’s Fund, The State of the World’s Children, 2017:

75).