Obravnavani pesniki iz 19. stoletja

48

Poglavje, v katerem bom na hitro orisala značilnosti religiozne poezije²⁴ izbranih pesnikov iz 19. stoletja, začenjam z navajanjem citata iz anonimne ocene poezije Antona Vodnika, ki je bila objavljena v časopisu Jutro. Neznani avtor zapiše naslednje besede: »Poezija Antona Vodnika je za razliko od naših starejših pesnikov katoliškega svetovnega nazora zapustila realni svet in njegove opisne pojave ter se izneverila tistemu racionalističnemu utilitarizmu in moralizmu, ki je prej določal poeziji vlogo ponižne dekle religijine« (Pibernik, »Anton« 189). Tej ugotovitvi delno pritrjuje tudi France Bernik v svojem članku »Mejni model v slovenski religiozni poeziji«, ki sicer od pesnikov, ki so v drugi polovici 19. stoletja med drugim pisali tudi religiozno poezijo in sem jih hkrati tudi sama vključila s svoj izbor, govori samo o dveh. O Simonu Jenku (1835–1869), ki ga uvrsti med pesnike, ki v svoji poeziji izražajo »popolno podreditev Najvišjemu bitju, vsestransko harmoničnost religioznega doživljanja sveta« (Bernik 25), in o Simonu Gregorčiču (1844–1906), ki ga ima Bernik celo za začetnika ravno nasprotnega modela religiozne poezije, kjer »kaže pesnik tako držo, da postaja skladnost med njim in Bogom šibkejša, če ne kar motena ali celo pretrgana« (25) – kot primera take lirike navaja pesmi, kot so »Človeka nikar!«, »Ujetega ptiča tožba«, »V celici«, »O nevihti«, ki so doživele hudo obsodbo Antona Mahniča s stališča katoliške dogmatike (26). Zlasti hude kritike je doživela pesem »Človeka nikar!«, čeprav Bernik o njej zapiše, da lirski subjekt »veruje v neumrljivost duše, izpoveduje krščanski pogled na svet in se obrača na Boga Stvarnika.

Sprejema vero, da je človek od Boga ustvarjeno individualno, enkratno, nespremenljivo bitje.

Njegovi verzi o Stvarnikovem preoblikovanju človeških pozemskih ostankov v druga živa bitja in stvari učinkujejo zato kot metafora, kot retorični nastavek za izpoved hude osebne stiske«

(27).

Dejstvo je, da sta od vseh avtorjev, ki jih bom analizirala v pričujoči magistrski nalogi, Jenko in Gregorčič edina zares kanonizirana avtorja, vsa druga imena so vsaj do neke mere marginalna, če že ne povsem neznana²⁵. Ker o religiozni liriki o nobenem od teh preostalih devetih avtorjev nisem našla literarnozgodovinskega ali kakršnega koli drugega zapisa, bom

24 Na tem mestu se ne bom ukvarjala s celotnimi opusi avtorjev, temveč se bom v resnici osredotočila samo na njihovo religiozno liriko. Razloga za to sta dva. Prvi je, da gre tu za kar enajst avtorjev, kar bi po nepotrebnem močno povečalo obseg pričujoče naloge, drugi pa, da sta od enajstih avtorjev zgolj dva taka, ki sta kanonizirana in sta bila v preteklosti v večji meri predmet zanimanja in obdelav literarne zgodovine tudi z vidika religiozne lirike, preostalih devet pa (morda z redkimi izjemami) ni doživelo toliko zanimanja, zlasti ne na področju religiozne lirike, tako da jih je s tega vidika doslej obravnavala le moja diplomska naloga.

25 To vsaj v nekaterih primerih ne velja za zamejstvo. Urban Jarnik je po moji oceni precej bolj poznan zunaj meja Republike Slovenije, na Avstrijskem Koroškem, kjer je živel in deloval. Podobno najbrž velja tudi za nekatere druge avtorje.

49

samo na kratko povzela svoje ugotovitve v zvezi z njo, do katerih sem prišla v svoji diplomski nalogi.

Urban Jarnik (1784–1844) je predvsem avtor katehetičnih in slavilnih pesmi (Mirkac 57), kar se ne zdi ravno nenavadno, saj je bil duhovnik. Poudariti pa je treba, da so njegove slavilne pesmi pogosteje kot neposredno posredno slavilne, saj lirski subjekt Boga ne slavi z neposrednimi vzkliki, ampak prek opisov narave (55). V nekaterih pesmih se prek metafor navezuje na Biblijo, v večini pa predstavlja izvirne podobe (106). Podoba Boga pri njem je izrazito in celo izključno pozitivna (108), pogosta je predvsem podoba Stvarnika (55). Lirika Antona Funtka (1862–1932) je precej drugačna od Jarnikove, najprej je razlika že v tem, da se Funtek v večji meri navezuje na Biblijo, prav tako pa je njegova lirika precej bolj tiha, umirjena in manj bučna kot Jarnikova. Vse Funtkove pesmi sicer temeljijo na tem, da lirski subjekt »svoje religiozno doživljanje tesno povezuje z naravo« (72), vendar je ta narava skrajno tiha, umirjena in minimalistična, iz česar izhaja, da sta za slišanje Boga potrebni tišina in samota (73). Bog tudi pri njem nastopa kot Stvarnik, vendar tudi kot Odrešenik, Oče, po eni strani usmiljen, po drugi strani pa tisti, ki kaznuje (73). V smislu drže, ki jo ima lirski subjekt do Boga, so pesmi precej hibridne, pogosto »zadobijo obliko nekakšnih molitev […] z mešanico slavljenja, zahvaljevanja« (72). Anton Umek (1838–1871) je avtor velikega števila Marijinih pesmi, pogost pri njem pa je tudi biblični vpliv. Njegove pesmi so večinoma slavilne in katehetične, redkeje pa prošnje, vendar se pri tem nikoli ne obrača neposredno na Boga, temveč na Marijo kot priprošnjico (65). Pogosti so motiv raja, ko je pogled lirskega subjekta obrnjen proti večnosti (67), iz česar izhaja tudi kontrast med zemeljskim in nebeškim, neredki pa so tudi motivi iz narave in glasbe (65). Podoba Boga je precej enotna – večinoma se pojavlja kot Stvarnik in Rešitelj, moder, mogočen, milosten, večen, velikodušen, skrben in ljubeč, vendar kljub temu, da je ustvaril svet, vanj »načeloma ne posega in se včasih celo zdi, kot da se skriva«

(67). Lirika Filipa Haderlapa (1849–po 1896) je v marsičem povsem specifična. Glede na način, na katerega se lirski subjekt obrača na Boga, pri njem najdemo slavilne, tožbene, prošnje, spokorne in katehetične pesmi in ker se ti elementi večkrat tudi prepletajo, pesmi pogosto spominjajo na molitve (57). Pogosti so biblični vplivi, njegova posebnost pa je tudi raba elementov iz grške mitologije (59). Podoba Boga je pri Haderlapu precej kompleksna, Bog človeka tudi preizkuša, kaznuje in »princip pravičnosti in usmiljenja […] navidezno trčita, podoba maščevalnega Boga pa se včasih stopnjuje celo v podobo odsotnega Boga« (108).

Najbolj nenavadne pri Haderlapu pa so brez dvoma tri njegove pesmi z naslovom »Molitev«, pri katerih sem v diplomski nalogi dokazala slogovno podobnost s posameznimi besedili iz

50

Biblije, in sicer na ravni paralelizma členov (107). Pri Franu Cimpermanu (1852–1873) prevladujejo pesmi z bibličnimi vplivi. V pesmih je pogost preplet prošnjih, tožbenih elementov, obljube po slavljenju in veroizpovedi, kar jih dela podobne molitvi, nekatere pa imajo »obliko slavilne pesmi z uporabo elementov iz narave« (82). Zanimivo je, da je »Bog pri Cimpermanu na trenutke tudi odsoten, vendar ima lirski subjekt močno vero in se v svojem prepričanju o božjem obstoju ne da omajati. Bog je tisti, od katerega prihaja vse lepo in dobro in ki z neskončno modrostjo vse vodi, zato se mu na ta način izroča tudi lirski subjekt« (82). V pesmih Engelberta Gangla (1873–1950) je mogoče najti kar nekaj bibličnih vplivov, drža lirskega subjekta pa se razlikuje in je bodisi mešanica slavljenja in prošnje bodisi katehetična pesem. Bog je v teh pesmih predvsem Stvarnik in s tem izvor vsega (84). Ivan Trinko Zamejski (1863–1954) ima manj pesmi z bibličnimi vplivi, način, na katerega se lirski subjekt obrača na Boga, pa je večinoma prošnja, le nekaj pesmi je posredno slavilnih (prek narave) in Bog je v njih predvsem Stvarnik. Podoba Boga je tudi tu precej kompleksna, Bog pogosto kaznuje, vendar mu lirski subjekt po drugi strani ne odreka atributov, kot sta pravičnost in milost (85).

Pesmi Janeza Bilca (1839–1906) imajo vse močan biblični vpliv (75–76), veliko njegovih pesmi je Marijinih. Marija je tudi tista, na katero se lirski subjekt v prošnjih pesmih obrača kot na priprošnjico, medtem ko pri njem prošnjih pesmi, v katerih bi se obračal neposredno na Boga, ni (108). Pomembno vlogo pri upesnjevanju religiozne tematike ima narava. Poleg prošnjih pesmi najdemo pri njem tudi slavilne, pri katerih igrata pomembno vlogo podobje iz glasbe in narave, in katehetične pesmi. »Podoba Boga je pri Bilcu sicer precej enoznačna. Je Stvarnik, Odrešenik, ki je dober in usmiljen« (76), predvsem pa je poudarjeno dejstvo, da se za človeka žrtvuje (76). Josip Cimperman (1847–1893) ima največ prošnjih pesmi, čeprav se v nekaterih od njih prošnji elementi mešajo s slavilnimi. Nekaj je tudi katehetičnih in bolj kontemplativnih pesmi. Pogosti so motivi iz sveta glasbe in pesništva, Bog pa je v njegovih pesmih ves čas prikazan zelo pozitivno – »je moder, vzvišen, vir resnice, dobrotljiv in milostljiv, Stvarnik in hranitelj« (90). Če se na koncu za hip vseeno zaustavim še pri Jenku in Gregorčiču, je za Jenka, ki ima v resnici precej malo izrazito katoliških pesmi, značilen preplet slavilnih in prošnjih elementov (89), vseeno pa prevladuje prošnja (90). Bog je tisti, ki človeku daje moč, ki je edini vsemogočen, lirski subjekt pa se lahko nanj ves čas brezpogojno zanese (89). Pri Gregorčiču pa je bila že izpostavljena občasna kritičnost lirskega subjekta, ko se v obupu obrača na Boga, predvsem do tega prihaja v pesmih, kjer »lirski subjekt Boga nagovarja s prošnjo« (96), precej njegovih pesmi pa je sicer tudi katehetičnih (96).

51 2.2 Upesnjevanje Neizrekljivega