Odnos med mamo in otrokom

Odnos med mamo in otrokom je eden izmed pomembnejših in močnejših odnosov. V primeru aleksandrink je ravno ta odnos največkrat omenjen, razčlenjen ter analiziran. V pismih, ki sta si jih dopisovala Felička in Franc, se večkrat pojavi odnos med Feličko in njuno hčerko Danilo. Pri Feličkinem drugem odhodu v Egipt v letu 1928 je doma, v skrbstvu očeta, ostala njuna hčerka Danila. Felička v pismih večkrat piše o njej, sprašuje Franca po njej, kako odrašča, sprašuje po njenem zdravju. V pismu iz 5. 12. 1928 Felička sprašuje Franca, kako Danila odrašča, kakšne so njene lastnosti in se sprašuje, komu bo karakterno bolj podobna, njej ali Francu. »Drugači čigav interperament bo imela ali ga ima tvoj ali moj?« (Koglot 1928). V enem izmed pisem v letu 1930 pa je Franc Felički očitno omenil, da je Danila trmasta in tako se je Felička spraševala, kaj naj to pomeni.

Franc jo v pismu junija tega leta potolaži in pomiri, da so vsi otroci takšni, da so kdaj trmasti in da ima Danila veliko več dobrih kot slabih lastnosti ter da bodo trenutki trme minili (Peric 1930).

Franc Felički skoraj v vsakem pismu zapiše nekaj besed o Danili, saj ve, da to Feličko najbolj zanima. Največkrat ji opisuje, kako jo Danila pogreša, sprašuje po njej in jo zanima, kdaj se bo vrnila. Tako v pismu, datiranem 18. 3. 1929, zapiše, da Danila

zapiše, da jo razume in da verjame, da ji je zelo hudo, ker zamuja Danilino odraščanje in otroštvo. Opiše ji, kako Danila odrašča, začenja vedno več govoriti, postaja klepetava in kako se spominja svoje mame ter hrepeni po njej. Franc zapiše, da Danila postane zamišljena in žalostna, ko govori o svoji mami, saj jo pogreša. Večkrat pravi Francu;

»Tate pojdi gremo po mamico?!« (Peric 1929) in pripoveduje, da je Felička v Egiptu in se žrtvuje zanju in želi poskrbeti zanje. Zapiše tudi, da si Danila želi materine vrnitve in jo pogreša ter neučakano pričakuje dan, ko se bosta ponovno srečali in »da ji bo dano ljubiti se komaj sedaj spominjajoča njo mamico.« (Peric 1929). Franc v pismu novembra leta 1928 zapiše, da se Danila vsak osmi dan spomni na mater in da sprašuje po njej ter po njeni vrnitvi.

V številnih pripovedovanjih otrok aleksandrink lahko beremo, da se je pojavilo ljubosumje med otroki aleksandrink in med varovanci. Prav to se pojavi tudi v pismih.

Felička je Francu v pismih poslala več slik, na katerih je slikana s svojim varovancem Fredijem. Te slike je videla tudi Danila in Franc v pismu 7. 3. 1928 Felički poroča, da je njo spoznala, Fredija pa je zamenjala s seboj in tako mislila, da sta na sliki ona in Felička.

»Danila te je spoznala, otroka je pa zamenjala žnjo. Pravi da je mama in nini.« (Peric 1928).

Podobna situacija se zgodi kasneje istega leta, saj Franc ponovno poroča Felički, da jo je Danila na vseh slikah prepoznala. Zapiše pa, da se mu zdi, da je Danila ljubosumna na maminega varovanca in da ji ni prav, da sedi v njenem naročju (Peric 1928).

Franc Feličko tolaži, da se je Danila spominja, čeprav v pismu, datiranem 29. 7. 1928, zapiše, da Danila malo govori o mami in da ji on vsak dan pripoveduje o njej in ji osveži spomin ter jo sprašuje, ali ima mamo rada in ali jo pogreša. »Jo prašam če te ljubi ter da naj pokaže kako te ljubi me prime okrog vratu in stiska ter pravi da kako ljubi mamico, ter ti pošilja z roko poljubčke. Pa če bi ji ne dajal pobude in frišal spomin bi vse kmalu pozabla. Pa saj ji ne zamiriš kaj? Ne bodi nič v strahu da te ne bo rada imela ko se zopet vrneš.« (Peric1928).

Prav to pa je Feličkin največji strah, ki ga v pismih večkrat tudi izrazi. Strah jo je, da je Danila ne bo spoznala, ko se bo vrnila domov, saj bo preteklo preveč časa od zadnjega snidenja. Felička v nedatiranem pismu iz leta 1928 opiše situacijo, ki jo je doživela v Egiptu s svojim varovancem in njegovo družini in jo je spomnila na njen odnos z Danilo.

Iz zapisanega lahko razumemo, da je bila Fredijeva mama dalj časa odsotna in je Fredi ob njunem snidenju ni spoznal. Zapiše, da jo je zelo bolelo srce ob takšnem prizoru, saj jo je spominjal na Danilo. Felička zapiše, da zelo pogreša Danilo in da se ji smili, ker ve, kako hrepeni po materini ljubezni, ki bi ji jo ona tako zelo želela dati, pa je zaradi odsotnosti ne more.

»Sedaj sem videla in prepoznala, da tudi otroci trpijo naprimer, ta fantek, vsaki dan jo je klical in tako milo gledal slike kjer sta oba in bil srečen že samo da je imel sliko v rokah.

Sedaj se pa ne zmeni za nič več ko ima oba pri sebi Ubogi otroci vsako se mi smili če nima staršev pri sebi in če pomislimo koliko jih je sedaj na tem stališču.« (Koglot 1928).

Felička zelo trpi, pogreša svojo hčerko in si želi biti ob njej ter ji izkazovati vso svojo materinsko ljubezen. Zapiše še, da si želi, da bi Danila le lahko vedela, kako zelo jo pogreša in kako si jo želi objeti in jo ljubiti (Koglot 1928).

Franc Feličko tolaži, da bo ponovno snidenje potekalo dobro in da jo bo Danila gotovo vesela. Zatrjuje ji, da gotovo ne bo jokala, ko jo bo srečala, ampak jo bo ljubila s polnim srcem, saj bo želela nadomestiti vse zamujeno. Franc nadaljuje s tolažbo, da naj ne misli slabo in naj ne skrbi, da je Danila nima rada in jo je pozabila, ampak mora biti prepričana in verjeti, da jo Danila ljubi. Zapiše še, da je kakšen dan Danila žalostna, in ko jo vpraša, kaj ji je, mu odgovori, da bi si želela, da bi lahko šla iskat mamo in bi se ta vrnila. Franc doda, da je v takšnih trenutkih Danila tako žalostna in potrta, da se človeku zasmili in začuti z njo (Peric 1929).

Odnos med materjo in otrokom je v pismih jasno viden in večkrat izražen. Felička velikokrat sprašuje po njej, skrbi zanjo, razmišlja o njenem odraščanju in se sprašuje, ali jo pogreša ter ali jo bo spoznala. Večkrat zapiše, da ji je hudo, da je v Egiptu s svojim varovancem in skrbi zanj, doma pa je njena hčerka, ki hrepeni po svoji materi in njeni ljubezni. Skrbi jo tudi, da jo bo Danila zaradi vseh let, ki bodo pretekla v njeni odsotnosti, pozabila in ne bo več navezala stika z njo. Opisuje namreč prizore, ki jim je bila priča, ko otrok po dolgi materini odsotnosti svoje matere ni spoznal in mu je bila tuja. Felička se tega boji in si želi, da Danila ne bi pozabila nanjo. Kot smo zapisali v prvem delu magistrskega dela, se je večkrat zgodilo, da so bile aleksandrinke ob vrnitvi domov nekako odrinjene, saj se je družina naučila funkcionirati brez matere in žene in so se tako počutile pozabljene. Zapisali smo tudi, da je bilo otrokom večkrat rečeno, da jih matere ne marajo, saj so jih brezčutno zapustile in odšle v Egipt. Tega se je bala tudi Felička, saj

se je v pismih večkrat spraševala, ali Danila ve, kako jo ljubi, kako jo pogreša in hrepeni po njej. Poudariti pa je treba, da se otroci niso počutili popolnoma zapuščene in prikrajšane, saj so ostali v oskrbi in podpori očeta in razširjene družine. To lahko zaznamo tudi v pismih, saj je Danila na svojega očeta zelo navezana in tudi Felička v enem izmed pisem zapiše, da je Danila kljub vsemu srečna, le da ima svojega »tateka« (Koglot 1928).

Kot smo navajali v prvem delu magistrskega dela, otrok ob ločitvi od njemu znane oseb, na katero se je navezal, doživlja občutke stiske. Andreja Poljanec to poimenuje separacijska anksioznost. Otrok ob zaznavi ločitve postane plah, začne jokati, želi si fizične bližine in tolažbe. Prav takšna občutja pa naj bi doživljala tudi Danila ob odhodu matere. Franc večkrat zapiše, da je žalostna, joka, toži, da pogreša mamo in da si želi njegove fizične bližine.