Dela, ki so jih opravljale

Ženske, ki so odšle v tujino, so v večini primerov opravljale skrbstveno delo, kot zapiše Jernej Mlekuž. Skrbele so za otroke, hišo, bolne, vrt »in še za koga in kaj, ki rabi nego, varstvo, pomoč in storitve idr.« (Mlekuž 2021, 108).

Slovenske ženske so bile v Egiptu zelo spoštovane in zaželene. Claudia Roden (imela je varuško Marijo Koron in Batuj) v intervjuju iz leta 2008, ki ga je pripravil Ervin Hladnik Milharčič, pove, da so se za slovenske ženske zelo potegovali. Veljale so za poštene, čedne, tople. Ker so prihajale iz vasi in niso bile šolane varuške, so bile bolj pristne in so drugače postopale z otroki (Hladnik Milharčič 2008). Slovenke so prišle iz okolja, kjer so bili težki življenjski pogoji in jih je to oblikovalo in izpililo. Navajene so bile trdega dela, truda, discipline, skromnosti in samoodrekanja. Bile so skrbne in varčne. Veliko jih je doma pustilo otroke ter domače in so tako svojo materinsko ljubezen prenesle na svoje varovance. To jih je delalo drugačne od ostalih in tako tudi bolj zaželene (Zorn 2012, 73).

V Egiptu so aleksandrinke opravljale različna dela. Bile so dojilje za najmanjše otroke, varuške za nekoliko večje in vzgojiteljice ter guvernante za starejše otroke. Opravljale so tudi gospodinjska dela, bile služkinje in kuharice. Delale pa so tudi kot spremljevalke žena svojih premožnih gospodarjev in skrbele za njihovo garderobo ter druge stvari. V primeru večini naštetih zaposlitev so živele z gospodarji.

Nekatere so se zaposlovale tudi kot sobarice v hotelih ali pa so opravljale druge poklice (Koprivec 2013, 63).

2.2.1 Varuške

Skrbele so za vse otrokove potrebe. Zjutraj so vstale skupaj z otroki, poskrbele za njihovo obleko, prehrano, otroka so odpeljale v šolo, se popoldne igrale z njim in ga nato zvečer pripravile za spanje. Bile so jim kot druge matere, saj biološke matere otrok z njimi niso preživljale veliko časa, saj so imele druge zaposlitve in obveznosti. Slovenke so veljale za zelo materinske, skrbne in prijazne. Otroci so se na varuške zelo navezali in so imeli z njimi pristnejše stike kot s svojimi materami. Nekatere varuške so pri družini ostale tudi več let.

Nosile so uniforme, tako da je bil njihov status takoj prepoznaven. Veliko izmed njih je imelo kar visok položaj v družini, nekatere so imele celo svoje služabnike (Zorn 2012 72).

2.2.2 Spremljevalke

Poznane so bile tudi kot madames de companie. To so bile ženske, ki so bile spremljevalke gospe in so skrbele za njeno garderobo, bile so gospejina družba, skupaj z njo so obiskovale gledališča, hodile na sprejeme in potovanja. Biti so morale uglajene, postavne, lepe in morale so se znati obnašati primerno družbi. Oblačile so se v modna oblačila, vedno so imele s seboj torbico in pahljačo. Tega pri opisih drugih del, ki so jih opravljale Slovenke v Egiptu, ne zasledimo.

Znati so morale več jezikov in morale so biti v ponos delodajalki, vsaka njihova nerodnost ali neprimerno obnašanje pa je za delodajalko pomenila sramoto.

V družbi so uživale avtoriteto in včasih prevzele tudi kakšno drugo funkcijo, sploh pri organizaciji v gospodinjstvu.

Statusu primerno je bilo tudi plačilo, ki je bilo dopolnjeno z občasnimi darili (Zorn 2012 73).

Ena izmed znanih aleksandrink, ki je delala kot spremljevalka, je Avguština Volk, ki je po težkih preizkušnjah, izgubi moža in težkemu preživljanju petih otrok, odšla v Egipt in

se zaposlila na kraljevem dvoru kot spremljevalka matere kralja Faruka. Čez čas je na dvor spravila tudi svoji hčeri, nečakinji in sosedi. Ena hčerka se je zaposlila kot spremljevalka kraljice Faride, ena kot spremljevalka kraljeve sestre, sosedi sta delali kot varuški kraljeve vnukinje in vnuka, nečakinji pa kot spremljevalki princese Fawzije na dvoru v Teheranu (Škrlj 2009, 149).

2.2.3 Dojilje

To je poklic, na katerega velika večina najprej pomisli ob omembi aleksandrink in aleksandrinstva. Veljal je za enega najbolje plačanih, vendar tudi najtežjih. Pravila za opravljanje tega dela so bila precej stroga. Ženska je morala biti zdrava, kar so ocenjevali iz njenega zobovja in postave. Morala je biti urejena in čista ter najbolje rjavolaska, saj so te namreč veljale za najboljše dojilje. Stare so morale biti med 25 in 30 let (Zorn 2012, 69–72). Puhar v svojem delu Prvotno besedilo življenja navede odstavek avtorja Valente, ki zapiše, da mora biti dobra dojilja naslednjih lastnosti: »Stara ne sme biti čez 30 let, in biti mora pohlevnega, dovoljnega serca, lepega obnašanja, nestrastna in dobrovoljna.

Sisca mora imeti vsaj srednje velika, mlečnata in zdrava …« (Puhar 1982, 323). Mleko bodoče dojilje so natančno preverili. Moralo je biti bele ali sinje barve, primerne gostote in brez vonja. Zdravniki so bili prepričani, da je mleko najbolje 3 mesece po porodu, takrat je lahko ženska začela opravljanje dela dojilje (Zorn 2012, 69–72).

Najbolj so bile zaželene mlade poročne matere, malce manj matere mrtvorojenih otrok, popolnoma nesprejemljive za takšno delo pa so bile nezakonske matere.

Dojilje so uživale posebno spoštovanje in imele poseben status. Od drugih zaposlenih so se razlikovale že po uniformi. Bile so pod budnim očesom gospodarjev in so živele pod strogimi pravili ter imele natančen urnik. Prvih nekaj mesecev do enega leta dojilje niso smele domov, kar si večina niti ni mogla privoščiti. Nekateri gospodarji niso dovolili, da se je njihova dojilja družila z drugimi po parkih in na sprehodih. Njihovo življenje je bilo povsem drugačno od tistega, ki so ga bile vajene doma.

Dojilje so veliko časa preživele z otrokom in to je vodilo do spleta močnih vezi.

Velikokrat so pri družini ostale tudi po koncu dojenja kot varuške in vzgojiteljice otrok.

Ker so bile vezi z otrokom močne, so se težko ločile od njih in tudi po odhodu domov ostajale v stikih z družino. Otroke, ki so jih ženske dojile, so imenovale za njihove »otroke po mleku« (Zorn 2012 69–72).

2.2.4 Guvernante

To je bila služba, ki je bila namenjena starejšim ženskam, ki so bile že več časa v Egiptu.

Obvladati so morale namreč več jezikov in dobro poznati mesto. Njihova naloga je bila skrb za celotno gospodinjstvo in vzgojo starejših otrok. Po željah in zahtevah lastnikov so usklajevale in organizirale delo drugih članov gospodinjstva. Biti so morale delavne, poštene in razgledane. Delo je bilo priljubljeno in seveda, primerno odgovornostim, dobro plačano (Zorn 2012 72–73).

Delo guvernante je opravljala tudi Marija Faganelli, ki izvira iz Mirna in je v Egiptu delala kot varuška in guvernanta nekdanjega predsednika OZN Butrosa Galija in kralja Zoguja (Škrlj 2009, 148).