• Rezultati Niso Bili Najdeni

Opravljanje študijske prakse med epidemijo

4 Rezultati

4.4 Opravljanje študijske prakse med epidemijo

V svojo raziskavo sem vključila tudi študentko četrtega letnika dodiplomskega študija na fakulteti za socialno delo, ki je med epidemijo covida-19 v Ozari opravljala obvezno študijsko prakso. Tudi sama sem v drugem letniku študija prakso opravljala v Ozari, zato sem lahko primerjala najini izkušnji prakse pred in med epidemijo.

Študentka je začela prakso opravljati v decembru 2020, ko je bila v Sloveniji epidemija razglašena drugič in so veljali ukrepi za preprečevanje širjenja okužbe (prepoved zbiranja, obvezno nošenje mask, obvezno razkuževanje rok, zagotavljanje varnostne razdalje itd.).

Prakso je opravljala vsak dan, zaključila pa v februarju. Opisala mi je svoj običajen dan na praksi, ki je bil podoben mojemu. Zjutraj je poklepetala z zaposlenimi, naredili so dnevni oziroma tedenski plan, nato se je družila z uporabniki, ki so prišli na obisk, šla na teren ali sprehod, sama ali z mentorico (Zjutraj je bilo vedno nekako preverjanje ozračja (D7), potem

pa, a je kdo prišel sem na obisk in je bilo potem druženje z uporabniki (D8) ali sem šla jaz sama na teren (D9), na sprehod z nekom (D10) ali sem šla skupaj z mentorico na sprehod z nekom ali pa k nekomu domov na obisk (D11)). V drugem letniku sicer nisem preživljala celega dne v Ozari, ki sem jo obiskovala enkrat tedensko, vendar se spomnim, da sem vedno najprej šla v mentoričino pisarno, kjer sva se na hitro pogovorili o dogajanju v Ozari, veliko sva govorili tudi o fakulteti, nato sem se v skupnih prostorih družila z uporabniki in prostovoljci, s katerimi smo vedno skupaj spili kavo ali čaj, kasneje sem šla na obisk še k uporabniku, s katerim sem takrat sodelovala. Večkrat sva se dobila tudi v mestu, šla na kavo, v knjižnico ali v lekarno, če je potreboval zdravila.

Kolegica je omenila, da je brala različne zapise, se v predsobi javljala na telefon in hodila na vadbe joge (Pol vmes je bilo kaj dela na učni bazi, jaz sem kaj brala (D12) … brala kakšne zapise, izpise od koga (D13), se javljala na telefon (D14), dvakrat tedensko je bila tudi joga (D15). Omenila je tudi, da je včasih pogledala kakšen dokumentarec, in se spomnila enega o shizofreniji (Ali pa sem pogledala kakšen dokumentarec (D19). Specifično se spomnim enega o shizofreniji (D20). Ob omembi tega dokumentarca sem se spomnila, da sem ga pogledala tudi jaz, zato sva si verjetno ogledali isti film.

Kljub prestavitvi dejavnosti na splet je bila študentka mnenja, da so imeli uporabniki omogočen stik z zaposlenimi. Čeprav uradno ne bi smeli, so se nekateri večkrat oglasili tudi v prostorih organizacije ob upoštevanju ukrepov za zaščito zdravja (V bistvu uporabniki so imeli kar omogočen stik z zaposlenimi (D31). Ni bilo čisto na papirju rečeno, ampak so se uporabniki tudi zglasili na učni bazi, v prostoru na kratki kavi (D32), ampak to je bil nekako seznam parih, teh, ki so jim res zaupali (D33) …. Ampak vedno zračenje, maske in tako naprej (D35)).

Pred začetkom opravljanja prakse je od mentorice dobila jasna navodila o poteku prakse glede na epidemiološko stanje. Upoštevati je morala pravila, ki so bila v tem času vsem že dobro znana (Že na začetku moj prvi sestanek je bil sicer v živo (D41), ampak z razdaljo, merjenje temperature, razkuževanje, tako ja, nekako z upoštevanjem vsega (D42) … Zmeraj je bilo tako, da moram pač pazit na razdaljo z ljudmi (D43), da če sem noter, je treba zmeraj zračit, se razkuževat (D44), če kdo pride na Ozaro na obisk, se je najprej zmerila in zapisala temperatura (D45), čas prihoda, povabili, da se razkuži, maska zmeraj gor, zmeraj z dodatno razdaljo (D46).

Mentorica ji je svetovala, naj spodbudi druženje z uporabniki v naravi, da lahko snamejo masko (Če me uporabniki vabijo noter, lahko zmeraj spodbudim druženje v naravi, na zraku (D48).

Ker v tem primeru, če imamo razdaljo, lahko snamemo masko (D49)). Pozorna je morala biti tudi na stike z okuženimi oz. je morala pri drugih paziti na simptome okužbe (Seveda tudi, da

pazim stike, se pravi, če sem bila s kom v stiku, da moram povedat oz. ne pridet na prakso (D50). In da pazim tudi pri drugih, če ima kdo znake, da sem na to pozorna (D51)).

Izpostavila je, da se ji zdi pomembno upoštevati dejstvo, da imajo nekateri uporabniki manjšo socialno mrežo, Ozara pa je kraj, kamor so se do zdaj lahko vedno oglasili po pomoč ali samo na klepet (Zdi se mi zelo pomembno, da izpostavimo to, da nekaterim uporabnikom smo mi edini prijatelji (D52) oz. njihova socialna mreža ni tako velika, široka in nekaterim je pač Ozara (oz. katera koli druga organizacija) nekako varno zavetje (D54)). Ko so se med zaprtjem vrata Ozare za uporabnike zaprla, so izgubili pomemben vir moči, ki ga imajo na voljo. Zato se ji zdi pomembno, da zaposleni redno preverjajo, kako so uporabniki (S tem, ko mi njim vrata zapremo, izgubijo to svojo bazo (D55). Tako, da se mi zdi ful pomembno to, da imamo redne stike, da mi kličemo ljudi (D56)). Zdi se ji, da se je spletno druženje izkazalo za uporabno, treba pa je upoštevati tudi, da vsi niso informacijsko pismeni in jih je treba naučiti veščine dela z računalniki, jim zagotoviti dostop do storitev (V tem primeru se je vse to online druženje izkazalo kar za uporabnega, tako da bi tudi jaz predlagala, da poskusimo tiste zadeve, ki se jih ne da v živo izpeljat, da se jih poskusi dati online (D59). S tem pa bi rekla, da je tudi pomembno to, da moramo vedet, da niso vsi informacijsko pismeni in je treba ljudi malo naučiti (D60). Ali zagotoviti računalnike, morda s kakšnih donacij (D61), pa telefone, pa wifi ali pa jih naučiti, kako se uporablja te računalnike (D62), da poskrbimo, da oseba sploh ima dostop do online zadev (D63)).

Meni, da je epidemija vplivala na delovanje organizacije in kakovost njenega dela. Izpostavila je, da imajo po navadi več delavnic in izletov ter da je med epidemijo zmanjkalo naravnega dialoga z uporabniki in njihovih idej, kaj početi (Zmanjkalo je tega naravnega dialoga z uporabniki (A68), in torej tudi ideje s strani uporabnikov, kaj početi, so bile težje dosegljive (D69). Nismo več točno vedeli, kaj bi počeli (D70). Bil je en tak velik stres, kar naenkrat: kaj zdaj delat? … ko so se vrata zaprla (D71). Kaj boš z vsem tem časom in vsemi temi uporabniki ustvaril v tem času (D72)). Organizacija je lahko izvajala manj storitev kot po navadi, vendar so začeli imeti rednejše stike z večino uporabnikov, ki so jih klicali dnevno ali tedensko.

Poskrbeli so tudi, da imajo ljudje telefone, ostale pripomočke in znanje ravnanja z njimi, ki jim pride še vedno prav. To je videla kot eno izmed prednosti (Organizacija je bila zmožna narediti malo manj zadev kakor jih po navadi (D73), pa vendar se mi zdi, da se je vzpostavila v tem smislu, da so res začeli imeti redne stike z večino uporabnikov (D74), ker so jih začeli klicat tedensko ali pa dnevno celo katere, ki jih mogoče prej niso (D75). Ali pa, da so poskrbeli, da imajo ljudje telefone, da se naučijo uporabljat wifi, Zoom, video klic, vse te zadeve, ki zdaj ostanejo (D76) … tako, da definitivno so bile tudi prednosti (D77)).

Med zaposlenimi se je počutila med prakso zelo sprejeto, kot del ekipe, njeno mnenje je bilo slišano in upoštevano, dobro so jo sprejeli tudi skoraj vsi uporabniki. Nekateri uporabniki so zanjo pokazali manj zanimanja, drugi so bili v njeni družbi zelo sproščeni in so jo hitro sprejeli (Jaz kot prostovoljka sem se počutila zelo sprejeto, zelo hitro (D80). S strani uporabnikov in zaposlenih, vsaj večine (D81). Nekateri uporabniki so me malo težje sprejeli oz. nekateri me niti niso (D82), sem bila bolj študentka na praksi, ki zelo kmalu gre (D83), drugi uporabniki pa so bili zelo zainteresirani zame (D84). Hoteli so imet stike, hoteli so imet teren z mano, so bili zelo sproščeni v moji družbi zelo hitro (D85). Enako je z zaposlenimi – sem se čutila kot del ekipe, ta prvi teden, ko sem prišla (D86). Se mi zdi, da so bili zelo odprti za nove predloge, ideje (D87) … Tudi vzeli so si čas zame, mi z veseljem predstavili samo organizacijo (D88). Iz te strani se mi zdi res en tak lep pristen odnos (D89). Ker smo drug drugemu pomagali (D90)).

Odnose med zaposlenimi je opisala kot dobre, čeprav je med nekaterimi občasno opazila nekaj trenj, vendar meni, da se med seboj vsi spoštujejo (Med zaposlenimi samimi so bili pa odnosi večinoma precej v redu (D91), vem pa, da imajo tudi oni sami med sabo nekaj zgodovine, tako da vsake toliko časa, ko smo imeli timski sestanek, se je videlo tudi nekaj trenj med njimi (D92).

Ne bom rekla, da je popolno, dalo bi se še delat na tem, ampak načeloma imajo dobro deljeno delo in spoštujejo različno naravo drug drugega, tako da s te strani nekako precej dobro delujejo (D93)).

Prakso je na splošno doživela kot zelo pozitivno izkušnjo, nad njo je bila celo zelo pozitivno presenečena. Zdela se ji je skoraj »navadna«, torej kot da bi jo opravljala v obdobju brez epidemije. V dveh mesecih je uspela veliko doživeti, spoznati veliko ljudi in se veliko naučiti.

Večino časa se je počutila precej v redu, občasno ji je bilo neprijetno, ker ni bila prepričana, kaj sme početi in česa ne (Na čase neprijetno, ker nisem vedela, kaj, kako z epidemijo (D101) … a lahko grem z osebo, kako blizu naj stojim, a naj imam masko na sprehodu ali ne, a lahko grem noter v prostor, a lahko spustim človeka noter, ko pride na Ozaro. Tako veliko nekih malih negotovosti glede pravil, protikoronskih ukrepov, tle sem bila s tega vidika malo zmedena (D102)). Čeprav med prakso ni doživljala nobenih stisk, ve, da bi se v nasprotnem primeru lahko obrnila na mentorico na praksi, zaposlene, pa tudi na mentorico na fakulteti.

Tako kot zaposlene je tudi ona omenila, da se ji zdi, da so uporabniki obdobje epidemije na splošno precej dobro sprejeli, čeprav nekateri izmed njih niso vedeli, kako bi si zapolnili čas, ki so ga sicer preživljali v Ozari (Se mi zdi, da eni so se mogli malo najti, malo zaposliti na silo, ker so vajeni in zelo radi preživljajo čas na Ozari (D110) in so mogli zapolnit svoj čas drugače (D111). Definitivno, kakšni so postali malo bolj osamljeni (D112), niso vedeli točno, kako naj s sabo (D113), ampak se mi zdi, da v tem času, ko sem jaz prišla, je korona trajala ravno toliko

časa, da so se ljudje že malo navadili (D114). Vem, da so se uporabniki med sabo potem povezali in so začeli hodit na sprehode med sabo (D115), kar je super. In telefonirat in tako naprej (D115)).