Vir: http://www.abanka.si/sys/cmspage.aspx?MapaId=38508 (25.2.2009)
65 Obveznice izdajajo podjetja, država, lokalne oblasti, finančne in druge institucije. Obveznice lahko izdajo podjetja in druge pravne osebe, če po zaključnem računu za preteklo leto izkazujejo pozitivno poslovanje in rezervna sredstva. Višina je zakonsko določena.
Razvita gospodarstva poznajo več vrst obveznic. Razlikujejo se glede na to, kdo jih izdaja in kakšen je rok dospetja. Razlikujejo se tudi še z drugih vidikov. Najpogosteje se uporablja delitev obveznic na:
• običajne obveznice,
• nenavadne obveznice,
• obveznice v tuji valuti,
• zamenljive obveznice.
Običajne obveznice obljubljajo poleg izplačila nominalne vrednosti ob dospetju še plačilo fiksnih letnih, bolj običajno pa polletnih obresti (izplačilo kuponov). So najpogostejša oblika obveznic.
Nenavadne obveznice so nekoliko manj poznane. Od običajnih se razlikujejo po načinu izračuna in plačila obresti. Plačilo obresti je odvisno od poslovnega uspeha podjetja.
Dobičkovne obveznice so obveznice, pri katerih se izplačajo obresti le, če dobiček to omogoča. Te je potrebno ločiti od dohodkovnih obveznic, pri katerih se izplačajo dogovorjene obresti le, če njihovo izplačilo ne bo povzročilo izgube podjetja. Slednje so izredno rizične in jih izdajajo podjetja v reorganizaciji. Pri participativnih obveznicah so imetniki poleg pogodbenih obresti udeleženi tudi v dobičku podjetja. Obresti so lahko vezane na tržno obrestno mero ali pa kako drugače dogovorjene.
Obveznice so lahko nezavarovane (zadolžnice) ali zavarovane s hipoteko, z zastavo vrednostnih papirjev, s certifikatom o začasnem lastništvu opreme.
Kadar podjetje investira v tujini, je zanj varneje, če izda obveznice v valuti države, v kateri investira. Zamenljive obveznice so običajno obveznice z daljšim rokom dospetja. Imetnik pa jih pod vnaprej določenimi pogoji lahko zamenja za prednostne ali navadne delnice.
Elementi, ki jih mora vsebovati obveznica, so naslednji:
– nominalni znesek, – datum izdaje, – rok zapadlosti, – ime izdajatelja, – obveznosti izdajatelja,
– drugi elementi vrednostnih papirjev.
Poznamo še veliko vrst obveznic z ozirom na razlike v elementih obveznic: državne obveznice, občinske obveznice, obveznice podjetij, agencijske obveznice, zakladne obveznice, obveznice s spremenljivo obrestno mero, brezkuponske obveznice, obveznice z visoko obrestno mero, obveznice z dvojno valuto, indeksne obveznice, zamenljive obveznice, sintetične brezkuponske obveznice, obveznice z nakupnim bonom, inflacijsko-indeksne obveznice, obveznice »junk« ali odpadne.
Pri vrednosti obveznice je pomembno upoštevati več elementov, kot so način izplačila obresti in glavnice, višina obresti, zahtevana donosnost ter doba do dospetja. V splošnem
66
velja, da večje kot je tveganje, večja je stopnja donosa obveznice. Ločimo več vrst donosa pri obveznicah, to so:
• kuponska stopnja donosa,
• tekoča donosnost,
• donosnost v določenem obdobju,
• stopnja donosa do dospetja,
• celotna donosnost ter
• kot zadnja vrsta donosa se pojavlja še stopnja donosa do odpoklica.
S trajanjem obveznice mislimo na povprečni čas med časovno tehtano sedanjo vrednostjo obveznice ter samo sedanjo vrednostjo te obveznice. Čim krajši je ta čas, tem večja je stopnja donosa obveznice (krajše trajanje, višja stopnja donosa).
Ostale značilnosti obveznic so naslednje:
• Obveznice se morajo glasiti na domačo valuto in le izjemoma na tujo valuto.
• Obveznice je moč uporabljati kot plačilno ali kot zavarovalno sredstvo za nastale obveznosti.
• Posamezni kupci lahko imajo določene posebne olajšave in ugodnosti pri nakupu obveznic. Obveznice lahko kupujejo domače in tuje pravne in fizične osebe. Pravice do obveznice pridobi kupec šele, ko v celoti plača denarni znesek, na katerega se obveznica glasi.
• Izdaja obveznic je oblika zadolževanja podjetja, nakup obveznice je oblika kreditiranja. Torej je to obligacijsko razmerje, iz katerega ne izhajajo nobene članske pravice. Premoženjske pravice iz tega vrednostnega papirja so omejene na vračilo glavnice in obresti, ki so lahko v gibljivem donosu.
• Obveznice se prenašajo z nakupom in prodajo, z brezplačnim prenosom in z zamenjavo za druge vrednostne papirje.
• Za obveznice je splošno značilno, da so obresti fiksne.
• Lastnik obveznice nima pravice upravljati s sredstvi izdajatelja obveznice.
• Pri obveznici gre za posojilni odnos, ne pa za skupno vlaganje. Izdajatelj izdela odplačilni (amortizacijski) načrt, to je časovno razporeditev vračila dolga po vnaprej določenih zneskih in obrokih, na podlagi katere dolžnik izplačuje zapadle obveznosti.
• Po poplačilu obveznosti ob stečaju imajo obveznice prednost pred prednostnimi in navadnimi delnicami.
Za primerjavo dveh izdaj obveznic Abanke d.d. Ljubljana si oglejte internetno stran dostopno na naslovu: http://www.abanka.si/sys/cmspage.aspx?MapaId=20903, 25.2.2009
4.2.3 Blagajniški zapisi
Blagajniške zapise izdaja centralna banka z namenom, da intervenira na denarnem področju. Z blagajniškim zapisi umika določeno količino denarja iz obtoka. Z izdajanjem zapisov v tuji valuti preprečuje, da se del deviz, investiranih v blagajniške zapise v tujem denarju, pojavi kot ponudba na deviznem trgu (padanje tečaja).
67 Blagajniške zapise izdajajo tudi poslovne banke, ki na ta način pridobivajo prosta denarna sredstva. Blagajniški zapisi poslovnih bank so nekoliko manj varni kot zapisi Banke Slovenije in zakladne menice, vendar so še vedno relativno varna naložba.
Obrestna mera blagajniških zapisov je odvisna od potreb interveniranja Banke Slovenije na finančnem trgu , kar tudi dokazuje naslednja slika gibanja obrestnih mer. V letih 2002 in 2003 je banka intervenirala na finančnem trgu z omejevanjem spodnje in zgornje meje menjalnega tečaja zaradi obvladovanja negativnih trendov ob prehodu Slovenije na euro. V zameno za to je Banka Slovenije ponujala nakup 60-dnevnih blagajniških zapisov po konkurenčni obrestni meri.
Osnovne značilnosti blagajniških zapisov so naslednje:
• So kratkoročni dolžniški vrednostni papirji.
• Značilnost blagajniških zapisov je, da imajo bolj ali manj občasen značaj.
• Za vlagatelje so blagajniški zapisi privlačna naložba, saj je tveganje majhno.
• Blagajniški zapisi so likvidni in po vsebini podobni hranilnim vlogam. Višina obrestne mere je odvisna od roka naložbe.
• Sredstva, naložena v blagajniške zapise, je možno dvigniti pred rokom dospetja.
Banka v tem primeru zapis eskontira, pri čemer se nedospele obresti odštejejo.
• Izdajatelju povzroči izdaja blagajniških zapisov večje stroške kot izdaja navadnih obveznic. To je njihova glavna slabost.
• Vse druge značilnosti in pravice so pri blagajniških zapisih enake kot pri obveznicah.
Slika 22: Grafični pregled gibanja obrestnih mer 60-dnevnih blagajniških