Otroci in migracije

Kontekst migracij je zelo kompleksen in dinamičen. Če želimo razumeti migracijske kontekste, moramo raziskati tako tiste kraje, v katere se migranti priseljujejo, kot tudi tiste, ki jih zapuščajo. Poslušati, razumeti moramo osebe, ki odhajajo in tiste, ki ostajajo.

Posvečati se moramo enosmernim, enkratnim, večkratnim, krožnim in povratnim migracijam. Vzroki za migracije so lahko različni, od revolucij, naravnih katastrof, propadov držav do vojn. Odločitev za migracije pa je lahko osebna ali družinska (Milharčič Hladnik 2015, 17). Milharčič Hladnik nadaljuje, da je možno v kontekstu nenasilnih migracij otrok razločiti 5 oblik umestitve otrok v kontekst migracij.

1. Migracija cele družine – je najbolj razširjena oblika migracije in je lahko trajna, začasna ali za različne člane različno dolga.

2. Migracija staršev ali enega od njih – otroci v tem primeru ostanejo doma pri drugem staršu v primeru, da migrira samo eden od njiju ali pa skrb za otroke prepustijo sorodnikom, starim staršem, sosedom, prijateljem. V primeru takšne oblike migracije v večini primerov velja prepričanje, da se bodo migranti vrnili domov ali pa da bodo skupaj z njimi, ko bodo razmere ugodne, migrirali tudi ostali člani družine.

3. Povratništvo – ko se po več letih starši z otroki ali samo otroci ali potomci vrnejo.

Vrnejo se lahko čez desetletja in se jih zmotno imenuje povratniki, četudi so bili po vsej verjetnosti rojeni v tujini.

4. Specifičen primer ženske migracije – gre za specifičen primer ženske migracije na delo v tujino, kamor gre ženska kot dojilja ali varuška. V ta primer so vključeni tako otroci, za katere ženska skrbi, in njeni varovanci kot tudi otroci, ki so ostali doma.

5. Migracija otrok – ko v tujino migrirajo sami otroci. Takšni otroci se za migracije odločijo sami ali pa jih na delo pošljejo starši (Milharčič Hladnik 2015, 17–18).

Odločitev za migracije je v večini primerov odločitev, ki jo sprejme cela družina oziroma odločitev širše skupnosti, ki te migracije omogoča, spodbuja in ima razširjeno mrežo podpore (Milharčič Hladnik 2015, 18).

Daša Koprivec v svojem delu Otroci aleksandrink loči oblike migracij, specifične za ženske migracije. V primeru aleksandrink so bile to selitve med deželo Goriško in Egiptom. Migracije so potekale v treh smereh: iz Goriške v Egipt, iz Egipta na Goriško ter iz Egipta drugam po svetu. Avtorica poudari, da otroci niso bili aktivno udeleženi pri migracijah, niti niso mogli o tem sami odločati, ampak je šlo pri tem za odločitve staršev ali enega izmed njih. Otroci so bili tako nekakšni »objekti migracijskih tokov« (Koprivec 2011, 20).

Koprivec migracije otrok aleksandrink razdeli tudi po starosti. Migrirali so najmlajši – dojenčki, otroci, stari od 6 do 10 let, in dekleta, stara od 15 do 17 let.

Migracije dojenčkov: v tem primeru gre za migracije otrok iz Egipta na Goriško. Ženske so v Egiptu živele skupaj z gospodarji in za svoje otroke tam niso mogle skrbeti.

Nekaterim se je zgodilo, da so se po obisku doma vračale noseče. Otroke so nato nekaj mesecev po rojstvu poslale nazaj domov v varstvo možu, sorodnikom ali sosedom, kasneje pa so se nekateri otroci ponovno vrnili v Egipt, vendar šele, ko so dopolnili vsaj 6 let, da so lahko obiskovali katerega od šolskih internatov. Ločitev od otroka je bila vsekakor zelo težka odločitev, tako za mamo kot seveda tudi za otroka. Številni odrasli, ki so bili rojeni v Egiptu in nato poslani domov, so se še v starosti spominjali, kako težko jim je bilo, saj so pogrešali mamino pristnost (Koprivec 2011, 20–21).

Migracije otrok, starih od 6 do 8 let: to so bili otroci, ki so bili rojeni med letoma 1922 in 1929 na Goriškem. Migracija je potekala v smeri Egipta. Največkrat je najprej migrirala mati, nato se ji je lahko pridružil še mož, in ko je bila situacija stabilna, torej sta bila oba finančno priskrbljena, se jima je pridružil še otrok. Veliko pa je primerov, ko so otroci v Egiptu živeli samo z mamo, saj je bil lahko mož oziroma oče že pokojen ali pa je odšel tudi sam iskat delo v tujino. Moški so najpogosteje odhajali v Švico, Argentino, Italijo ipd. Omeniti pa je treba tudi, da so bile slovenske družine v Egiptu vseeno redke, saj je v večini primerov odšla samo žena in za njo mogoče še otroci (Koprivec 2011, 23).

Koprivec v delu Dediščina aleksandrink zapiše pričevanja posameznikov, ki so se morali kot otroci preseliti v Egipt. Sin aleksandrinke se spominja, da se je, ko je prišla mama, skril pod most, saj ni želel oditi z njo v Egipt (Koprivec 2013, 75).

Migracije deklic, starih od 15 do 17 let: deklice v tej starosti so v Egipt migrirale zaradi ekonomskih razlogov. Prišle so v Egipt, saj je bilo zaradi težkih ekonomskih situacij doma pomembno, da je vsak član čim prej prispeval sredstva k družinskemu proračunu.

Ko so zaključile osnovno šolo, so odšle v Egipt in začele delati pri družinah, kjer je prej delala njihova mati ali katera druga sorodnica. Velikokrat so se ta dekleta v Egiptu tudi poročila, pogosto tudi s partnerji drugih nacionalnosti in tam tudi ostala (Koprivec 2011, 24).

Aleksandrinke veliko ljudi najprej povezuje z Lepo Vido, ki je svojega otroka zapustila in odšla v tujino v želji po boljšem življenju. Tudi pri fenomenu aleksandrinstva veliko ljudi najprej pomisli na to, da so to ženske, ki so svoje otroke puščale same doma in odšle služit v tujino. Koprivec pa z zbiranji različnih pričevanj prikaže, da je veliko otrok aleksandrink odšlo za svojimi materami v Egipt, zaradi česar so kasneje postali tudi pomembni pričevalci o življenju v Egiptu in pojavu aleksandrinstva (Koprivec 2013, 76).