• Rezultati Niso Bili Najdeni

20. stoletje Anton

3.2.2 Pesmi iz prve polovice 20. stoletja

3.2.2.1 Anton Vodnik

3.2.2.1.1 Specifike pri upesnjevanju Neizrekljivega

Začenjam analizo, v okviru katere bom opazovala specifike Vodnikovega upesnjevanja Neizrekljivega – izpostavila bom posebne metafore in simbole, ki so zanj značilni, zlasti pa bom v tem delu pozorna na zaimke in interpunkcijo, saj se Vodnik po tem že na prvi pogled razlikuje od drugih obravnavanih avtorjev.

Irena Novak Popov o sonetni metafori moderne (na primeru Ketteja) zapiše, da se njena

»estetsko-ekspresivna funkcija […] okrepi na račun kognitivne« (Novak Popov, »Struktura«

489). Razlog, da navajam te njene besede, čeprav Vodnika v strogem smislu ne moremo imeti za predstavnika moderne, pa je, da lahko nekaj podobnega rečemo tudi na primeru Vodnika.

Oznake, s katerimi bi lahko tako na podlagi tega, kar ugotavlja literarna veda, kot tudi na podlagi mojih lastnih opažanj ob analizi opredelili njegovo liriko, so predvsem intuitivnost, odprtost, nejasnost in zabrisanost. V tem pogledu imajo pomembno vlogo barve (sinja, srebrna, zlata itd.), zlasti v prvih zbirkah specifično nadzemsko in skrajno poduhovljeno podobje, pogosti pa so tudi izrazi, kot so meglica, prosojnost, bledica in s tem povezani izrazi, kar vse še dodatno prispeva k takojšnji zabrisanosti in nejasnosti, nekakšni nezemeljski in eterični realnosti, ki je daleč od realnega in oprijemljivega. Vodnika so kritiški sodobniki večkrat obtožili esteticizma in čeprav so bile takšne obtožbe najbrž vsaj delno nazorsko motivirane, ne gre zanikati, da ima estetska funkcija pri Vodniku pomembno vlogo – najbrž celo v resnici pomembnejšo, kot je kognitivna oziroma spoznavna.

158

Omenjeno zabrisanost in nejasnost v Vodnikovi liriki pogosto potencira raba nedoločnih zaimkov v kombinaciji z odsotnostjo vsakršne nanašalnice, kar je v primerjavi z drugimi obravnavanimi avtorji v veliki meri Vodnikova specifika. Kot primer lahko navedem denimo tretjo pesem iz cikla »Pesem o Vodnjaku«, ki je sicer nisem uvrstila v izbor, vendar imamo lahko njene začetne verze za vzorčni primerek tovrstne rabe nedoločnih zaimkov: »Nekdó stoji za vrati / samotne, temne hiše – / nekdó nas pričakuje / z ognjenimi cvetlicami, / ki pisani večer / v rokàh jim bledih riše. / Ko trudno premišljuje, / vse mu je prečudno tuje. / Svet pod njim se ziblje, / kakor jezero valuje« (Vodnik). Iz navedenih verzov ni nikakor mogoče nedvoumno razbrati, kdo bi se za oznako »nekdó« lahko skrival, prav tako tega ni mogoče razbrati iz predhodnih dveh pesmi. Podobnih primerov, ki na ta način še širše odpirajo pot večpomenskosti, je pri Vodniku še precej. Nekaj podobnega je na primeru Vodnikove črtice

»Vizija sedanjosti« opazila že Franca Buttolo, ki v zvezi s tem govori celo o »simbolističnem nedoločnem zaimku« (Buttolo, »Vodnikov in Maeterlinckov« 23). Sama sem sem iz pesmi, vključenih v vzorec, izpisala vse verze, v katerih je mogoče najti omenjeno vrsto zaimkov, pa naj se ti nanašajo na osebo, kraj ali čas. Rezultati so vidni v spodnji tabeli.

nedoločni zaimki vzporednice v Bibliji

Na nemi meji čaka nekdo nanj …

Glej, skupaj z oblaki neba je prihajal nekdo kakor sin človekov; dospel je do Staroletnega in privedli so ga predenj.

- 1 Mkb 4,11: In vsi bodo spoznali, da je nekdo, ki odkupuje in rešuje Izraela.«/… in spoznali bodo vsi narodi, de je še, ki Izraela reši in otme.

- Sir 7,11: Ne posmehuj se človeku, ki zabrede v duševno stisko; je namreč nekdo, ki ponižuje in povišuje. bel oblak in na oblaku je sedèl nekdo, ki je bil podoben Sinu človekovemu. Na glavi je nosil zlat venec, v roki pa oster srp.

Utihnile piščali so pojoče, le rože še nekje dehtijo …

/

159 Ne morem, veter, te objeti.

V globoki mesečini senca sem velika –

nekje mi tvoja zvezda sveti.

Bled bo stopil med nas nekoč … - Mt 25,13: … Bodite torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure!«

O vseh navedenih primerih bom natančneje spregovorila v okviru interpretacije posameznih pesmi, na tem mestu pa bom podala samo kratek komentar. Ob izpisanih zaimkih, ki se nanašajo na osebo, sem navedla tudi nekaj primerov iz Biblije, ki kažejo, da tovrstno neodločno ubesedovanje Boga nikakor ni nekaj, kar bi bilo bibličnim piscem tuje. Zlasti je to pogost pojav v preroških videnjih, kjer (vsaj sprva) ni povsem jasno, kdo je ta, ki ga prerok vidi, spričo česar pisec uporabi nedoločni zaimek, ki mu sledi komparacija, kot je to vidno na primeru odlomkov iz Knjige preroka Daniela in Knjige razodetja, ali pa prilastkov odvisnik, kot je to vidno na primeru odlomkov iz Prve knjige Makabejcev, Sirahove knjige in Janezovega evangelija. Na ta način sicer ostaja nejasno, kdo točno se za zaimkom skriva, pa vendar vsi dodeljeni atributi to vsaj delno aludirajo, če že ne do neke mere razgrinjajo. Vodnik pa nasprotno niti v enem primeru ne ponudi dodatne obrazložitve in se ogiba celo kakršnemu koli dodeljevanju atributov, spričo česar ostajajo nanašalnice, na katere se zaimki nanašajo, varno ovite v skrivnost in se jih da ob popolni nezmožnosti spoznavne presoje zgolj intuitivno zaslutiti.

Podobno velja tudi za nedoločne zaimke, ki se navezujejo na kraj in čas. V zvezi z zaimkom

»nekoč« sem navedla tudi odlomek iz Matejevega evangelija, kjer Jezus učencem pravi:

»Bodite torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure!« (Mt 25,13) Če omenjeni odlomek postavimo še v nekoliko širši kontekst, Jezus svojim učencem, ko ga sprašujejo po znamenjih, ki bodo spremljala njegov drugi prihod in konec sveta, že v prejšnjem poglavju pravi, da »za tisti dan in uro […] ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.« (Mt 24,26) Gre torej za popolno nejasnost, kakršna se odraža tudi v zaimku »nekoč«, ki ga Vodnik uporabi v zadnjem verzu svoje pesmi z naslovom »Spokorna«, ki namiguje na ponovni prihod neimenovanega neznanca: »Bled bo stopil med nas nekoč …« (Vodnik)

Podobno funkcijo v smislu vzpostavljanja in ohranjanja nedoločnosti opravljata tudi pridevnik

»neznan« in prislov »neznano«, ki se pojavi v pesmih »Prakrik« in »Večerni psalm«. V prvem primeru je govora o »neznanem, temnem Kralju«, pri čemer bi lahko spričo pridevnika »temen«

šlo zgolj za apofatični govor o Bogu, vendar nekateri spremljevalni elementi, denimo »grozni

160

angeli« in »krvavi ukazi«, dopuščajo možnost, da bi lahko šlo tudi za božjega nasprotnika.

Predzadnja kitica sicer zopet daje občutek, da je pravilnejša prva domneva, vendar povsem nedvoumnega odgovora na to vprašanje ni. Nekoliko jasnejši sta formulaciji »neznani sveti kraj« in »neznanokam« v pesmi »Večerni psalm«, kjer se zdi, da se omenjena neznanost kraja ujema s Pavlovimi besedami iz Prvega pisma Korinčanom, kjer pravi: »Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo.« (1 Kor 2,9) Neznanost kraja je v tem smislu potemtakem samo posledica njegove nedoumljivosti ter dejstva, da ga še noben živ človek ni niti videl niti slišal niti zaznal, zaradi česar o njem tudi ne gre govoriti v kakršnem koli smislu določneje kot o »neznanem« kraju.

nedoločni pridevniki in prislovi Biblija Stal sem ob kamenitem studencu oaze. / A

ne kakor žena, ki pride napolnit svoj vrč / in ne vidi angelov groznih, / ki jo spremljajo kakor služabniki / neznanega, temnega Kralja, / ki piše krvave ukaze / v palači obzidani, / sezidani / za zadnjim polnočnim hodnikom, / ki v njem še odmevajo naši koraki.

Iz neznanega svetega kraja / večer prihaja, / ogrnjen v pluvial – / spokojen, tih, svetal.

Ko svet se kakor vrt stemni, / mordà sam Jezus pride, / se nasmehne in odide / naznanokam s teboj – –

- 1 Kor 2,9: Kakor je pisano: Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo …

Že prvi del analize, v katerem sem se ukvarjala z motivi, metaforami in simboli, ki kažejo na Neizrekljivo, je izpostavil pomen in vlogo tišine, molka, molčanja v Vodnikovi liriki, kar je večkrat vidno tudi povsem na zunanji ravni – ravni interpunkcije, zlasti končnih ločil.

Zadnja kitica Vodnikove pesmi »Noč sv. Jakoba«, ki je sicer nisem vključila v končni izbor obravnavane lirike, vendar bi se na tem mestu vseeno rada zaustavila pri njej, se glasi: »O tišina – zadnje dno globin, / žareče sinjih od daljin – –« (Vodnik) Lirski subjekt v pesmi nagovarja tišino in jo ob tem imenuje »zadnje dno globin«, globine, katerih zadnje dno pa je tišina, so žareče sinje »od daljin« (Vodnik). Morda oziroma sinja barva je ena od najznačilnejših barv, ki jih Vodnik uporablja v svojih pesmih, in podobno kot srebrna barva s sabo nosi pridih transcendentnega. V »Preludiju« oko sveta zagrne »sinja zavesa«, v »Ihtečih zvokih« angel nosi

161

sijaj sinjine v halji, v »Jaz sem slep, a Nekdo je svetal« se »sinji veter« lesketa skozi stene temne hiše, v »Zlatih krogih« lirski subjekt roke steguje »v sinjino«, v »Valu daljine« se sanje vzpnejo kot curek in zazvenijo »v sinjini« (Vodnik) in to so zgolj pesmi, ki sem jih v vzorec umestila sama. Globine so torej (žareče) sinje od daljin – daljine, ki so – kot sem pokazala že ob analizi kategorije daljnosti – v svojem bistvu transcendentne, jim dajejo sinji žar. Zadnje dno te globine, prepojene s transcendenčno sinjino, ki žari, pa je tišina – zadnja postaja, dlje oziroma globlje od katere človek ne more priti, kar na povsem fizični ravni ponazori tudi končno ločilo obravnavanih dveh verzov – dva nestična pomišljaja – to, kar sem sama imenovala »odprta konča ločila«.

Že v teoretičnem delu sem v zvezi z zamolkom, ki kaže na neko odprtost, govorila o pomišljaju in tropičju. Oboje Vodnik (glede na preostale obravnavane avtorje) nadpovprečno pogosto uporablja. Že enodelni pomišljaj zaznamuje zamolk in v tej vlogi se včasih res pojavi zgolj en, včasih pa tudi dva ali trije (nestični) pomišljaji. Podobno vlogo zaznamovalca nedokončane misli oziroma zamolka ima tudi tropičje, ki se pojavlja še pogosteje od pomišljajev. Raba tovrstnih ločil je pogost pojav v religiozni poeziji nasploh, primer je že denimo prvi verz prej omenjenega Kettejevega soneta iz cikla »Moj Bog«, kjer pri poimenovanju Boga ostane na ravni zaimkov in poimenovanj, kot sta »neizraženi« in »neizrazni«, tišino, ki nakazuje nezadostnost prvega poimenovanja med vzklikoma »O Ti!« in »O kdo?«, pa zaznamuje tropičje: »O Ti! … O kdo? Ah, neizraženi / in neizrazni, naj srcé te čuti / ne v sladki, čudokratkile minuti, / ne, večno, kakor tvoj blaženi!« (Kette)

Vendar pa je treba ob tem opozoriti še na eno dejstvo – raba tropičja in pomišljaja v tej funkciji nikakor ni omejena zgolj na govor o Bogu, kar se vidi že na primeru zaključnih ljubezenskih verzov Vodnikove pesmi »On, ki pred Njim jecljamo«. Lirski subjekt tu ob opisovanju glasu svoje drage prav tako ostaja brez besed, ki bi ga zadostno opisale: »O, draga, tako te iščem, da bi vpil: / O, tvoj glas, ki osvetljuje / brezna rož in duš … / O, tvoj glas! …« (Vodnik)

Ker gre pri Vodniku za res pogost pojav, se mi je zdelo v okviru analize smiselno prešteti, koliko primerov posameznega končnega ločila je v njegovih petindvajsetih pesmih, ki sem jih vključila v vzorec. Rezultati so bili naslednji:

končna ločila zaprte narave končna ločila odprte narave

pika klicaj vprašaj klicaj + tropičje tropičje enodelni pomišljaj

162 vprašaj), sicer nekoliko (17 %) več kot končnih ločil odprte narave (klicaj s tropičjem na koncu, tropičje, enodelni pomišljaj), vendar je razlika vseeno relativno majhna in kaže na velik odstotek končnih ločil odprte narave, med katerimi prevladuje tropičje, temu sledi enodelni pomišljaj (kjer sem skupno pojavitev dveh ali treh pomišljajev obravnavala kot eno ponovitev), obstajata pa tudi dva primera klicaja, ki mu sledi tropičje in na ta način nekako izničuje njegovo končnost. Vse primere Vodnikovih verzov s tropičji in enodelnimi pomišljaji navajam v spodnji tabeli, v vsebinskem smislu pa se jim bom posvetila v okviru interpretacije posameznih pesmi, ki ji sledi.

tropičje enodelni pomišljaj

Okna zagrnil sem z rožami … Ah, nič nas ne loči od mrtvih – In bil sem čoln na zlati vodi sanj. / O – in bil

sem sredi vetra belih perutnic / kot plamen, ki si kakor klic / išče čudežnih poti / v zrcalne sanjane strani … / (Na nemi meji čaka nekdo nanj …)

Morda pride k njemu: / nov zvok bo pel v godbi sanj …

Le s temnimi očmi smo vpili, / ko od bolesti ležali smo vznak in grgrali, / dokler nas niso pomirile zvezde milobne – – drobne vejice presilno ptico, / votlo kakor noč, a polno žalosti –

In kdo ve, kje gre bridko lepi angel, / noseč sijaj sinjine v halji …

Grozno bled obraz se sveti skozi črne valove / težkih zaves – –

Nekdó se bedno je nasmehnil, / pritisnil k ustnicam piščal – / a koj neutéšeno zajokal, / proseč k nevidnim nogam pal …

Ko svet se kakor vrt stemni, / mordà sam Jezus pride, / se nasmehne in odide / naznanokam s teboj – –

Ah, nič nas ne loči od mrtvih, / ki pred njihovim spanjem / zveni večerna zarja / kot godba dobrega dežjá, / da jih ne motimo v

Oblak na vas, na polje / kakor mreže, kakor dim / dolge sence meče –

163 njihovih sanjah / z bridkostjo svojega bdenja

Naenkrat / drobno dete klikne v snu: / Daljni

zajokal je … / Daljni nas kliče! … Trudnemu / si veter v logu, / revnemu si sanja, snujoče moči / v bilkinem soku, / v srebrnem zvoku, / ki pritajen se v dobravo gubi …

[…] ti ogenj si, ki vzpne se, / sine – / goré najvišje preleti, / noč pod sabo razsvetli / in nenadno se pogrezne / v svoje spet tišine – – Bled je stopil v naše ječe … / Trudna je bila

njegova svetilka, / kakor da nas že dolgo išče

… / Ni nas zbudila Njegova stopinja, / v grozni omotici spečih … / Bled je stopil v naše ječe …

[…]

Bled bo stopil med nas nekoč …

Morjá spreminjast soj! / Ob tebi, nevidna, / se oljka srebri / in pot ti svetlí / med temnimi školjkami / v borov gaj – – –

Okrog je razstavil trume stražarjev trobečih, / na njihovih ramah se dvignil je Duh, / vihteč svoje kopje …

O, tisočero angelov je pristopilo k meni … / Tisočero angelov držalo mi je sveto knjigo, / iz katere nisem znal brati …

Tedaj sem ugledal svetlikajoče se kopje Duhá – / in ko sem pokleknil pred Njega, s čêlom udaril ob tla, / so se kakor proroku besede mi zmedle / v prakrik blodni: a, a, a … sklanja / nad čisto globino / temnókristalno … O, kako je bila daleč – doklèr / srebrno angel ne stoji / pred njo … / in je bila blizu.

Kakor da obstale / bi Jordana vodé – / peščena ura v rokàh / dveh angelov / iz severa in juga

164 – / da Njegovo glavo / do temnega srcá zemljé / bi odzrcalile …

Svetega Duhá sijaj / studence in gore je tehtal / in jih je našel kot ptice lahké / na duši človeka …

[…]

V globini zêmlje / s koreninami / so rože se objele …

Zato Njegova dlan ni bila strašna, / ko čudno bridko je gorela …

na pekočih prsih, / ki so krvavele …

… v kelih.

Tako tih. / Nekdó je zaklical, / a se ne sliši …

3.2.2.1.2 Interpretacija pesmi

Anton Vodnik: [Okna zagrnil sem z rožami] (Žalostne roke)

Vodnikova pesem »Okna zagrnil sem z rožami«, ki je v zbirki Žalostne roke neimenovana, v zbirkah Srebrni rog, Zlati krogi in Sončni mlini pa je z nekaj modifikacijami objavljena pod naslovom »Preludij«, je ena od Vodnikovih najbolj prepoznanih pesmi, ki je doživela tako vrsto objav kot tudi veliko interpretacij. Ker sta si obe različici na nek način sorodni, med njima pa je tudi veliko razlik, bom sama vsakič začela interpretacijo z različico iz zbirke Žalostne roke, nato pa se bom ob vsakem verzu oziroma sklopu verzov posvetila še različici pod naslovom

»Preludij«, pri čemer se bom osredotočila zlasti na razlike.

Pesem »Okna zagrnil sem z rožami« se začenja s simboli oken, rož in s tem povezanega zagrinjanja, s čimer se povezuje tudi somračnost »čašastih ur«, iz katerih veje »dehtenje / toplega cvetja« (Vodnik). Darja Pavlič je prepričana, da gre tu za najmodernejši del pesmi, saj je pesnik »namesto preprostega razvijanja osnovne metafore (npr.: vonj cvetja me je omamil), […] uporabil metonimično načelo siljenja osnovnih pomenskih polj in uvajanje novih (v našem primeru je novo pomensko polje čas)« (Pavlič, »Pesniško« 55). Kar zadeva zagrinjanje oken z rožami, pesnik podobo precej preoblikuje v različici »Preludij«, kjer postane jasno, da gre za

165

zaveso, saj v drugem in tretjem verzu lirski subjekt pravi: »Svetá žareče oko / zastrla sinja je zavesa« (Vodnik). Gre za precej poenostavljen zapis, oropan simboličnih in sinestetičnih podob iz prve različice, je pa v drugi različici v primerjavi s prvo začetku dodan še en verz, in sicer:

»Potemnela so nebesa –« (Vodnik). Verz se ne končuje s piko, temveč s pomišljajem, ki namiguje, da še nekaj ostaja odprtega, nedoločnega in zamolčanega, pri čemer menim, da se to nanaša na nebesa, ki niso nekaj, kar bi si človeški razum lahko predstavljal oziroma jih doumel (1 Kor 2,9). Raba tovrstnega ločila še dodatno podkrepi omenjeno potemnitev, ki je neposredno povezana z zagrnitvijo zavese, ki je zastrla »svetá žareče oko« (Vodnik), s čimer sem se že ukvarjala v okviru kategorij v pomenskem polju vida v splošnem delu analize, vendar bi ponovila, da se v tej različici zdi, da gre za zatemnitev oziroma zastrtje skrivnosti presežnega oziroma Božjega. Pri tem ima bralec občutek, da ta zagrnitev prihaja nekje od zunaj, verjetno se zdi celo, da je Bog sam tisti, ki zaveso zagrne – povsem drugače kot v prvi različici, kjer je eksplicitno rečeno, da je tisti, ki okno zagrinja z rožami, lirski subjekt sam.

Če se vrnem k prvi različici, v nadaljevanju sledi verz, ki ga v drugi ni – lirski subjekt v njem v oklepaju pravi: »Neke daljne bele ročice so morale misliti nanj« (Vodnik). Tu gre za tematski prelom, na katerega opozarja tudi Darja Pavlič, ki zapiše, da je »namesto prvoosebnega lirskega subjekta, ki zagrinja okna, […] v tem verzu omenjen nekdo (sinekdoha 'bele ročice'), ki misli na nekoga tretjega« (Pavlič, »Pesniško« 55), »bele ročice« pa povezuje z »belimi perutnicami«

v sedem verzu, ob čemer v tej sinekdohi vidi evokacijo angelov (55). Vprašanje pa je, kdo je tisti »on«, na katerega so morale misliti bele ročice. Pavličeva meni, da gre za Boga (55), sama pa mislim, da bi lahko šlo tudi za obratno situacijo, kjer »daljne bele ročice« (Bog je pri Vodniku ne nazadnje pogosto imenovan »Daljni«) pripadajo Bogu, »on« pa je tisti, na kogar misli Bog, s čimer se še lepše ustvari povezava z enajstim verzom, ki je prav tako v oklepaju, pri čemer je tisti »nekdo« na nemi meji Bog, tisti »on«, na katerega Bog čaka, pa je ta ista tretja oseba. Ob tej interpretaciji bi lahko rekli, da je »nema meja«, se pravi točka, kjer jezik odpove, šele kraj, kjer lahko srečamo Boga, pri čemer je treba do te meje priti, saj Bog čaka tam. Obratna interpretacija, kakršno ponuja Pavličeva, pa predlaga, da je tisti, ki stoji in čaka na »nemi meji«, človek, ki čaka, da Bog pride k njemu. Z interpretacijo, da se za poimenovanjem »nekdo« skriva neka neznana sila, ki ji lahko, če jo posplošimo, rečemo Bog, se strinja tudi Franca Buttolo, ki zapiše, da je v obravnavani pesmi »najmočnejši simbol delovanja neznane sile [ravno]

nedoločni zaimek 'nekdo'« (Buttolo, »Vodnik in Maeterlinckov« 27), ki simbolizira »delovanje skrivnostne sile, o kateri subjekt lahko le sluti, da mu je morda naklonjena, vsekakor pa je

166

popolnoma prepričan, da zanj brez nje ni mogoč obstoj na ravni človeškega bitja z metafizičnimi razsežnostmi, z razsežnostmi, ki mu šele zagotavljajo smisel bivanja« (27).

Glede na to, da sta tako peti kot tudi enajsti verz zapisana v oklepaju in morda res govorita o neki drugi in neki tretji osebi, pri čemer je ena od njiju Bog, pa se mi zdi v vsakem primeru močno verjetna tudi interpretacija Pavličeve. O dvanajstem verzu zapiše, da s tem, ko za razliko

Glede na to, da sta tako peti kot tudi enajsti verz zapisana v oklepaju in morda res govorita o neki drugi in neki tretji osebi, pri čemer je ena od njiju Bog, pa se mi zdi v vsakem primeru močno verjetna tudi interpretacija Pavličeve. O dvanajstem verzu zapiše, da s tem, ko za razliko