Pionirski začetki socialnega dela v tovarnah

Marija Oštir⁶ je ponosna povedala, da je bila prva socialna delavka, ki je najprej v tovarni nogavic v Polzeli, potem pa v Pletenini v Ljubljani to službo šele vzpostavljala. Po osnovni izobrazbi je bila učiteljica, živela je v Celju. Ker je bila zelo aktivna, so ji na občini predlagali štipendijo za študij socialnega dela. Štipendirala jo je občina Žalec. Takrat je bila stara 27 let. A po dokonča-nem študiju socialnega dela⁷ se v občini ni mogla zaposliti, zato ji je občinska načelnica predlagala, naj poskusi v industriji.

Načelnica je poklicala direktorja Polzele,« pravi Marija. »To je bil zelo ambiciozen tekstilni inženir. Čez eno uro sva se usedli v avto in odšli. Tam je bilo že veliko strokovnega kadra, samo še socialno službo so hoteli. A oni so vedeli, da je to potrebno. Začela sem leta 1963 in bila tam pet let.

Potem sem odšla v Ljubljano, v Pletenino. Jaz sem bila druga generacija iz šole [za socialno delo], ko smo mladi oblikovali profil poklica. Bilo je težko. Smo se morale dokazati, si pridobiti zaupanje, morale smo biti sa-mozavestne, a hkrati smo imele podporo direktorja. Mi smo imeli na šoli širok asortima predmetov, učili smo se statistično obdelovati podatke, pa pravo, psihopatologijo ipd. Ampak to je bilo teoretsko, v industriji pa …,

4. Deloma sem izsledke predstavila na simpoziju o Ženskah v gospodarstvu (Vodopivec 2016), a takrat je bil fokus na razumevanju gospodarstva v socializmu in ženskega plačanega dela.

5. O metodah raziskave v Vodopivec 2015 (2007); 2021a.

6. Intervju, 2014.

7. Marija Oštir je študij končala leta 1963 z nalogo Uspehi resocializacije bivših gojencev vzgojnega zavoda za področje Moste Polje, odpuščenih 1955‒1960. Kot pove že naslov njene naloge, se je Marija zanimala predvsem za problematiko mladine. Ko je leta 1972 zapustila Pletenino, se je po nekaj letih bivanja v ZDA zaposlila v Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše, v osemdesetih letih pa ponovno v podjetju, in sicer v Iskri.

98 DRUŽBOSLOVNE RAZPRAVE/Social Science Forum, XXXVIII (2022), 101: 95–116 Nina Vodopivec

je Marija pripovedovala, kako je bilo treba socialno delo v industriji vzpostavljati v konkretnih razmerah in skozi prakso.

Ko pridete v kolektiv, ga morate najprej spoznat. Ta podatek je vsebina, s čim se ukvarjat. Takrat se je zelo na družbeni standard gledalo, a vpraša-nje je bilo, v kaj vlagat. Sem rekla, moram najprej videt sestavo kolektiva, izvedet razmere posameznih ljudi, da se potem ve, kako planirat. Sem pregledala osebne kartone, naredila vprašalnik, to obdelala in ugoto-vila, da se problemi šele začenjajo. To se je videlo iz starostne strukture in po stanu. Sem odkrila s konkretnimi podatki … Meni so v nadaljevanju naložili pripravo predlogov za višino posojil, vsebino posojilne pogodbe, ker sem pravo poznala iz šole. Pa delavce sem seznanjala, kje se gradi, jim svetovala pri izbiri stanovanja. Navezovala sem stike z vrtci. Vrtcev ni bilo dovolj, potrebe pa ogromne, so ljudje tudi po dve leti čakali, babic tu ni bilo [v Pletenini so se zaposlovali predvsem ljudje iz Dolenjske]. Ve-liko je bilo dogovarjanja in pogajanja. Na koncu uradnega delovnega časa nisem šla nikoli domov. Ker so bili ljudje na izmenah, sem le na tak način lahko videla ljudi različnih izmen. Prav tako sem zjutraj marsikdaj prišla prej, da sem ujela še nočno izmeno. Poleg mene sta bili še dve, kadrovik, pa administratorka. Jaz tipkala nikoli nisem, sem rekla, bi bilo škoda mojega časa. Jaz sem delala na vsebini. To sem tudi že takoj na začetku povedala, saj se je bilo treba marsikaj dogovoriti, da sem lahko uspešno delala.

Z izsekom njene pripovedi želim opozoriti na pionirske začetke vzpostavljanja socialnega dela v tovarnah, na to, kako je do tega prihajalo v praksi, pa čeprav ne trdim, da je bilo v vseh tovarnah tako. Ne glede na to, da se je v takratnih političnih dokumentih veliko pisalo o družbenem standardu, se vendar takšna služba ni sistematično vzpostavljala v vseh tovarnah in kar sama od sebe. V ve-čjih modernih obratih je pobudo za razvoj službe dalo vodstvo, kot na primer v Polzeli ali Pletenini, ali pa posamezne uslužbenke, kakršna je bila npr. kadrovska uslužbenka Lea Rappl v Predilnici Litija.⁸

Lea Rappl se je namreč pri delu neprestano srečevala s problemi proizvodnih delavk, zato je leta 1967 v okviru dodatnega izobraževanja na Višji šoli za or-ganizacijo dela v Kranju izdelala raziskavo, s katero je probleme identificirala in pokazala na potrebo po zaposlitvi socialne delavke v tovarni. V analizi se je osredotočila na v proizvodnji zaposlene matere, ki so se ob stanovanjskih pro-blemih in težavah z otroškim varstvom spopadale še z zdravstvenimi težavami

8. Intervju, 2004.

DRUŽBOSLOVNE RAZPRAVE/Social Science Forum, XXXVIII (2022), 101: 95–116 99

SOCIALNO DELO V SOCIALISTIČNIH TOVARNAH

(38 odstotkov anketiranih je imelo težave z obolenji). Socialna delavka se je v Predilnici zaposlila leta 1974. A tudi Lea je morala imeti podporo direktorja.

Z opuščanjem centralnoplanskega modela se je del odgovornosti za razvoj podjetij z države in ministrstev prenašal na tovarniške uprave in lokalne skupno-sti. Od šestdesetih let 20. stoletja dalje so imela podjetja avtonomnejši položaj, glavno besedo pri njihovem vodenju pa je imela direktorjeva ekipa, pa čeprav so njene odločitve morali formalno potrditi delavski sveti (Prinčič 2008). A to ni pomenilo, da predstavniki delavstva v delavskem svetu niso nič razpravljali.

Vpogled v seje delavskih svetov⁹ kaže, da so bile v šestdesetih in začetku se-demdesetih letih prejšnjega stoletja razprave živahne, a predvsem ko je bil govor o ureditvi delovnih in bivalnih okoliščin ter plač delavstva, ne pa o upravljanju podjetja (prim. Županov 1989).

Tovarna je bila v socialističnem modernizacijskem scenariju zamišljena kot generator socialistične ideologije in družbenega razvoja. Industrijska moderni-zacija je bila usmerjena k vzpostavljanju moderne družbe z boljšim življenjskim standardom širšega kroga ljudi. Četudi v vsakdanjem življenju ni bilo povsod in vedno tako, so bili izrednega pomena že takšno zamišljanje in posamezni napori v tej smeri. Družbene modernizacije v socializmu pa ne gre interpretirati zgolj v sklopu vladajoče ideologije, temveč tudi v kontekstu vsakdanjih razmerij in odnosov med ljudmi, teženj in želja po boljši prihodnosti, naporov in osebne-ga anosebne-gažmaja: tako vodstveneosebne-ga kadra, zdravnikov v obratnih ambulantah in socialnih delavk kot tudi drugih zaposlenih (Archer in Musić 2016; Bonfiglioli 2020; Vodopivec 2015 (2007); 2021a).

Pregled zapisnikov sej DS v Pletenini, nekaterih študentskih nalog na VŠSD (Arzenšek 1966; Barlič 1957; Bratina 1958; Lah Vild 1965; Rappl 1967; Žagar 1974) in študij zdravnikov medicine dela (Vodopivec 2021b)pokaže na marsikdaj zelo problematične delovne in življenjske razmere (predvsem v 50. in 60. letih 20. stoletja), obenem pa povsem jasne vizije drugačne prihodnosti in napore, da bi razmere izboljšali.

Šestdeseta leta prejšnjega stoletja so prinesla velike spremembe tako v gospodarstvo kot v vsakdanje življenje (Lazarevič 2014; Prinčič 2013). Takrat se je namreč začelo več pozornosti in denarnih sredstev posvečati bivanjskim razme-ram zaposlenim, razvoju prostočasnih dejavnosti, zdravju ter dvigu življenjskega in družbenega standarda, postopoma se je razvijalo potrošništvo, Jugoslavija je odpirala svoje meje. Do takrat sta se v veliki meri obnovili in vzpostavili težka industrija in osnovna javna infrastruktura, modernizirali so se industrijski obrati.

Tovarne so se najprej osredotočile na prostorsko in tehnološko modernizacijo ‒

9. Seje DS, ZAL 572: šk. 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 30.

100 DRUŽBOSLOVNE RAZPRAVE/Social Science Forum, XXXVIII (2022), 101: 95–116 Nina Vodopivec

gradile so nove prostore ter vlagale v tehnična in inženirska znanja, potem pa se je vedno bolj kazala potreba po vstopu družboslovno-humanističnih znanj v tovarno, po bolj celostnem pogledu na življenje in delovanje ljudi.

Službo socialnega dela se je utemeljevalo v okviru družbenega standarda (Vodopivec 1958: 39, 40), ta pa je po tedanjem razumevanju obsegal kolektiv-no zadovoljevanje potreb, zdravstvekolektiv-no in socialkolektiv-no varkolektiv-nost ter urejene delovne in življenjske razmere zaposlenih. Zajel je torej ureditev prehrane in prevozov, gradnjo stanovanj, organizacijo otroškega varstva, zdravstvene službe in le-tovanj, delo na področju invalidnosti ipd. Slednjega ne gre razumeti zgolj kot političen program; za industrijske delavke in delavce so bila namreč našteta področja izredno pomembna. Na podlagi večletnih pogovorov s tekstilnimi delavkami in delavci lahko zapišem, da sta se marsikatera delavka in delavec v tovarni zaposlila tudi zato, da sta lahko prišla do stanovanja (ali sta vsaj imela to možnost) oziroma do posojila, da sta dobila zdravstveno zavarovanje¹⁰ in socialno varstvo ali pa ker sta težila k boljšemu življenjskemu standardu.