Podoba in vloga ženske v katoliškem diskurzu

Ženske so bile v takratnem času v katoliškem diskurzu opisane kot drugačne od moških, ki so bili nekakšen ideal. Zdenka Kristan v svojem delu Materinski mit zapiše, da je moški neka univerzalna kategorija, »je Človek« (Kristan 2005, 79), ženska pa je neka druga kategorija, ki od tega univerzala odstopa, je manjvredna (Kristan 2005, 79). Simone de Beauvoir v svojem delu Drugi spol zapiše, da je moški neka norma, ženska pa je odstop od te norme, modela. Ženska je tako predstavljena kot Drugi. Avtorica navaja: »On je Subjekt, on je Absolutno; ona je Drugi.« (Beauvoir 1999, 14).

Marta Verginella v svojem članku z naslovom Vloga žene in moža v slovenski publicistiki zapiše, da so slovenski cerkveni moralisti 19. stoletja možu v družini določali vodilno vlogo in dajali mesto glavarja, ki je dobil svojo moč s strani cerkve in tudi posvetne oblasti. V članku navaja enega izmed moralistov, ki je zapisal: »Med vsemi deli človeškega života najimenitnejši je glava; ker brez glave ni mogoče življenje. [...] Kakor pri telesni, tako je tudi pri duhovni glavi. Kar je pri telesu glava, to je pri družini mož.«

(Verginella 2006 534). Katoliška cerkev je tako v svoji literaturi poudarjala dvojnost, moški je simbol razuma, ženska pa srca (Leskošek 2002, 46).

Duhovnik Anton Mahnič (1850–1920) je v Rimskem katoliku, časopisu, ki ga je pisal in urejal od leta 1888 naprej, v letu 1894 začel pisati poglavje z naslovom Žensko poglavje.

V tem delu časopisa se je v vsaki številki posvetil drugačni temi, povezani z ženskami ter njihovimi nalogami in vlogami. V prvem zapisu se je posvetil izobrazbi žensk in njihovi razliki z moškimi ter izrazil nestrinjanje s pretiranim ženskim izobraževanjem. Ženske naj bi sicer bile bistre in sposobne izobraževanja, vendar jih moški prekašajo, saj so po njegovem mnenju bistrejši in sposobnejši. Ženske naj bi bile preveč čustvene, kar jim otežuje poglobljeno razmišljanje in posvečanje določeni tematiki, ter nesposobne abstraktnega mišljenja, kar je tudi Mahničeva razlaga za majhen pojav žensk v znanstvenih vedah, ki po njegovem prepričanju zahtevajo abstraktno mišljenje. Kot primer takšne vede navede filozofijo. Kot zelo pomemben razlog za to, da se v znanstvenih vodah pojavlja manj žensk kot moških, pa je navedel fizično razliko med moškim in žensko. Ženska se namreč v obdobju, ko bi se morala najintenzivnejše učiti in posvečati izobraževanju, začne spolno razvijati in dozorevati. Kot podkrepitev svojih trditev Mahnič navede Mrs. Duffey, ki je po njegovih besedah poznavateljica svojega spola in pravi tako: »Njen (deklice) tek je zlovoljen. Se ne more dosti gibati v prostem zraku in, ako je prisiljena neprenehoma se učiti ali sedeti, trpi radi tega kaker za nobene druge dobe svojega življenja. Tedaj se ne počuti niti krepko niti dobro, pa ne da bi tožila o bolečinah.« (Mahnič 1894, 56–57). Avtor svoj zapis zaključi z mislijo, da žensko izobrazbo sicer podpira in ženskam ne jemlje prostosti, vendar naj vse to dela po svojih zmožnostih in predvsem kot ženska. Uči naj se stvari, ki ji bodo koristile pri izpolnjevanju njenega glavnega poklica in poslanstva gospodinje, žene in matere (Mahnič 1894, 56–

61). Čeprav lahko dobimo občutek, da je Mahnič naklonjen ženski izobrazbi, ni ravno tako. Svoje misli zaključi s prepričanjem, da naj se ženske vseeno držijo del, ki so zanje primerne in ki so jih sposobne opravljati, izobraževanje pa naj prepustijo moškim. Ženski

glavni poklic pa je po njegovem mnenju materinstvo in je za tega tudi najbolj sposobna, vse ostalo bi opravljala le kot ženska.

V Zori je avtor Bogdan Kazak objavil članek, katerega vsebina je precej podobna Mahničevemu zapisu. Članek je sicer napisan v dveh delih, v prvem se avtor še nekako strinja z ženskim vprašanjem, z ženskim gibanjem in meni, da bi bilo ženskam res treba spremeniti in izboljšati položaj. V drugem delu pa se to spremeni, saj avtor zapiše, da je naravni poklic ženske materinstvo in da je nemogoče, da bi ženska poleg tega opravljala še kaj drugega kot le to. »Kvarno bi bilo, ako bi se hotelo ženstvo sploh odpovedati svojemu naravnemu poklicu in poprijeti kakega strokovnega, in sicer iz dveh razlogov.

Žena v obče ne prekaša moškega ne po telesnih, ne po duševnih sposobnostih, da bi bilo želeti nje dejanskega sodelovanja v poljedelstvu, kupčiji, obrti, umetnosti in znanosti.

Toliko vsaj kakor žene opravijo že lahko možje sami. Kvarno bi bilo tudi zategadelj, ker ne bi imelo človeštvo nadomestila, ako bi ženstvo popustilo svoj nujno potrebni poklic, zakaj možje pač niso za tisti posel. Nemogoče je, da bi se mogla žena usposobiti za svoj naravni in še kak drugi strokovni poklic ter oba hkrati izvrševati« (Kazak 1900, 109).

Kazak podobno kot Mahnič v prvem delu nekako izrazi podporo ženskemu gibanju, v drugem delu pa se striktno postavi na nasprotno stran, saj meni, da je glavni poklic ženske materinstvo in skrb za dom. Čeprav naj bi v prvem delu izrazil podporo, pa lahko zaznamo porogljivost ženskemu gibanju, saj zapiše, da je zmedeno in da ženske niti ne vedo, kaj jim ni všeč, kaj bi rade spremenile ter kaj zahtevajo.

Za Mahniča in njegov način pisanja je, podobno kot tudi za druge katoliške pisce na to temo, značilna dvojnost. Ženska narava naj bi bila sestavljena iz dveh polov: na eni strani sta njena nežnost in pokornost, na drugi strani pa razbrzdanost in nenadzorovana strast.

Že najmanjši poseg v prvi del ženske narave, kar pomeni spremembe načina življenja, ki so ga zapovedovali ženski, prebudi drugi, nezaželeni del njene narave. Prebudita se njena nenadzorovano strast in razbrzdanost (Leskošek 2002, 63).

Prav tako kot Mahnič je tudi škof Jeglič pisal o tem, kakšna naj bo žena v zakonu, kako naj se obnaša in kako naj izpolnjuje svoje naloge. Vesna Leskošek v svoji knjigi Zavrnjena tradicija zapiše, da je Jeglič menil, da mora biti žena do moža vedno prijazna.

Biti mora pozorna, kakšne volje je in se tako temu primerno vesti. Četudi je mož slabe volje in/ali pijan, mora do njega kazati sočutje in razumevanje, čeprav, pravi škof, bi bila nanj upravičeno jezna. Svetuje še, da ko je mož jezen, naj žena vzame v roke rožni venec

in moli. Žensko obtoži, da je mož velikokrat verjetno jezen in slabe volje prav zaradi nje, saj mu ugovarja in ga izziva ter ji nadalje svetuje pokornosti in ponižnosti. Zanj mora poskrbeti tako, da bo zadovoljen in se bo dobro počutil (Leskošek 2002, 116). »Zatorej je naloga žene, da tako rekoč študira svojega moža, ga opazuje v vsem njegovem početju, in na podlagi teh opazovanj se jej bode to več ali manj vsakokrat posrečilo. Radi tega pazi žena, da ti mož nikdar ne postane vsled tvoje krivde nezadovoljen, kajti na tebi samej se bode maščevalo, ako si vzbudila v njem tisto težko utešljivo silo, ki dela moža jastreba ali oroslana. (…)Ženino očitanje je isti strup, s katerim umori vsa ona blaga čustva, katere je sama vzgojila v srci svojega moža. Ponos možev je tak, da ne prenese srama, in sram je isto, kar moža potare, in ga stori nestrpnega. Vendar iz tega ne sledi, da bi se morala smatrati žena služkinja možu — ne, ona smatraj moža za element, iz katerega raste sreča ali nesreča družine. Element je sila, in sila je steber ! Žena ne more biti podlaga sreči, marveč je samo povzročiteljica sreče.« (Tinica 1897, 5). Tako zapiše avtorica Tinica v Slovenki iz leta 1900. Po njenem mnenju je mož steber družine, žena pa mora poskrbeti, da za moža dobro poskrbi, je zadovoljen in hvaležen, saj je od tega odvisna družinska sreča.

Cerkev je ženske zaradi Eve in njenega greha obsojala in bi se morale po njihovem takratnem mnenju večno kesati, trpeti in služiti svojo pokoro ter prevzeti krivdo za izvirni greh. Zato Leskošek tudi zapiše, da je bilo za žensko naravno, da trpi, »samo trpljenje ji hkrati lahko zagotovi vstopnico v večnost in posmrtno srečo.« (Leskošek 2002, 116).

Cerkvene oblasti, pa tudi posvetne, so si s takšnimi in podobnimi argumenti prizadevale, da bi žensko zavezale domu ter bi se tako posvetile le gospodinjskemu delu in vzgoji otrok. »Pisci krščanskih moralnih podukov so si v drugi polovici devetnajstega stoletja prizadevali za strogo delitev dela med spoloma in priklenitev žensk na dom.« (Verginella 2006, 12). Nenapisana pravila, šege, navade in razni vzorci, ki so se prenašali iz mater na hčerke, so ženske vezali na dom (Leskošek 2002, 70).

Ženska naj bi se posvečala samo vzgoji in naj ne bi zapuščala domače hiše. Mahnič zapiše, da ji ne preostaja časa, da bi opravljala kaj drugega, kot skrbela za dom in otroke.

»Vzgoja ta zahteva vso njeno modrost, vse njene skrbi, ves njen čas.« (Mahnič 1894, 358).

Kot smo lahko že prebrali, je bil vpliv duhovščine v času konca 19. stoletja in v začetku 20. stoletja še zelo velik. Dolgo so bili ti med redkimi izobraženci v družbi.

Mahnič je bil en izmed vidnejših slovenskih duhovnikov takratnega časa in tudi eden bolj branih pisateljev. Deloval je tudi kot urednik Rimskega katolika in nekaj časa Soče.

Objavljal je številne članke z različno vsebino. Veliko se je posvečeval tudi vzgoji in ženskemu vprašanju. Ker je bil torej velikokrat objavljen in poznan pisatelj takratnega časa, je veliko ljudi slišalo njegovo mnenje in je imel velik vpliv. Prav zaradi tega so tudi njegovi prispevki o temi ženske vloge in položaja žensk pomembni, saj nam prikazujejo mnenje duhovščine in vpliv te na ljudstvo.