Področje duševnega zdravja v Sloveniji

Svetovna zdravstvena organizacija duševno zdravje definira kot »stanje dobrega počutja, v katerem posameznik razvija svoje sposobnosti, se spoprijema s stresom v vsakdanjem življenju, učinkovito in plodno dela in prispeva v svojo skupnost« (Nacionalni inštitut za javno zdravje, 2015). Bajt, Jeriček Klanšček, Roškar in Zorko (2009, str. 1) pišejo, da duševno zdravje pomeni mnogo več kot le odsotnost duševnih motenj – je bistveno za našo zmožnost percepcije, razumevanja in interpretacije okolja, ki nas obdaja, pa tudi za mišljenje, govor in medsebojno verbalno in neverbalno komunikacijo. Prav tako je bistveno za našo sposobnost oblikovanja in vzdrževanja odnosov ter vsakdanje življenje.

Bajt s sodelavci (2009, str. 12) nadaljuje z mislijo, da je duševno zdravje sestavni del javnega zdravja. Pomembno je, da se ukvarjamo z duševnim zdravjem celotne populacije in ne le posameznikov. Duševno zdravje je nacionalni kapital in ga je kot takšnega treba izboljšati z združenimi napori celotne skupnosti in vseh zainteresiranih, vključujoč tudi uporabnike, njihova združenja in svojce. Duševno zdravje se oblikuje v družinah, šolah, na javnih krajih in delovnih mestih – je rezultat tega, kako nas obravnavajo drugi in kako sami sebe.

Konvencionalni pristop, ki je zasnovan predvsem na zdravljenju duševnih motenj, je treba razširiti na celovit, večdimenzionalen pristop, ki ne bo usmerjen samo k duševnim motnjam, temveč tudi k duševnemu zdravju in njegovi promociji. Tak pristop se mora naslanjati na sistem varovanja zdravja in mora biti dosežen v skladu z mednarodnimi izkušnjami in standardi v sodelovanju z regionalnimi strokovnjaki ter z izmenjavo izkušenj med državami.

Dobro duševno zdravje je temelj zdravja, posledično tudi socialne, družinske in gospodarske stabilnosti, družbene blaginje ter kakovosti življenja ljudi. Revščina, socialna izključenost in neenakosti v družbi dokazano povečujejo tveganje za slabo duševno zdravje, posledice duševnih motenj pa močno obremenjujejo družbene vire ter gospodarske, izobraževalne, socialne, družinske, zdravstvene, kazenske in pravosodne sisteme držav. Slabo gospodarsko stanje v družbi pomeni veliko tveganje za duševno zdravje, hkrati je ravno v takšnih okoliščinah treba vlagati vse napore v krepitev duševnega zdravja ljudi (Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018–2028, 2018, str. 1).

Ljudje s težavami v duševnem zdravju in njihovi bližnji so pogosto deležni diskriminacije, izključenosti in kršenja temeljnih človekovih pravic. Stigma negativno vpliva tudi na dostopnost ozirom potek zdravstvene obravnave. V Sloveniji so na področju duševnega zdravja velike razlike v dostopnosti do storitev, znotraj posameznih geografskih območij pa so zanj značilne tudi precejšnje socialnoekonomske in demografske razlike (Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja 2018–2028, 2018, str. 2).

1.5.2 Mreža služb na področju duševnega zdravja

Resolucija o nacionalnem programu duševnega zdravja (2018, str. 2) navaja, da je na javnozdravstveni problem v duševnem zdravju mogoče odgovoriti s sestavljeno in povezano mrežo služb in storitev, ki so odziv na potrebe posameznikov in skupnosti. Poleg služb v zdravstvu, ki zagotavljajo krepitev in ohranjanje dobrega duševnega zdravja, je treba zagotoviti tudi uresničevanje pravic do socialne vključitve, zaposlitve, ekonomske varnosti, varnega bivanja in destigmatizacije. Za kakovostno, pravočasno, dostopno in vsestransko obravnavo ljudi z duševnimi motnjami potrebujemo medsektorsko mrežo storitev in služb oziroma načrtovalcev, izvajalcev, uporabnikov in svojcev. V mrežo služb za duševno zdravje se vključujejo predvsem koordinatorji obravnave v skupnosti v okviru centrov za socialno delo, zastopniki pravic na področju duševnega zdravja in številne institucije, ki razvijajo skupnostne programe za ljudi s težavami v duševnem zdravju. Službe se morajo prilagajati potrebam posameznikov, zato sodobna in mednarodna priporočila za organizacijo služb na področju duševnega zdravja postavljajo posameznika in njegove potrebe v središče načrtovanja, organizacije ter izvajanja služb in storitev.

1.5.3 Nevladne organizacije na področju duševnega zdravja

Jeriček Klanšček in sodelavci (2019, str. 10) pišejo, da se področju nevladnih organizacij s področja zdravja v svetu in pri nas posveča vse več pozornosti. Za njegovo poimenovanje, ki temelji na neprofitnosti, se uporabljajo številni izrazi, kot so neprofitne, prostovoljne, nevladne, neodvisne, civilnodružbene organizacije, nedobičkonosne družbe z omejeno odgovornostjo itd.

Rus (v Jeriček Klanšček idr., 2019, str. 10) opredeljuje neprofitne organizacije kot skupni pojem za javno upravo, družbene dejavnosti in prostovoljne organizacije, ki poslujejo brez dobička ali z njim, vendar cilj njihovega delovanja ni dobiček. Če ima organizacija dobiček, z njim ne

razpolaga po svobodni presoji, ampak ga vlaga nazaj v dejavnost organizacije in uporabi za razširitev dejavnosti ali izboljšanje kakovosti storitev.

Prve nevladne organizacije na področju duševnega zdravja v skupnosti so v Sloveniji nastale v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Nevzdržne življenjske razmere ljudi, ki so živeli v Zavodu Hrastovec, in tistih, ki so prišli na mednarodni socialno-raziskovalni tabor, ki je potekal v zavodu, so porodile potrebo po ustanovitvi Odbora za družbeno zaščito norosti. Leta 1990 se je Odbor za družbeno zaščito norosti registriral kot društvo, v letih 1993/94 pa se je del odbora preusmeril na izvajanje programov neposrednega dela z uporabniki psihiatričnih ustanov.

Odbor se je preimenoval v društvo Altra, ki je postalo prva nevladna organizacija na področju duševnega zdravja pri nas (Lamovec, 1995, str. 181).

Področje duševnega zdravja je velik javnozdravstveni problem, s katerim se poleg kroničnih nenalezljivih bolezni ukvarja največ nevladnih organizacij v Sloveniji. Večina se jih ukvarja s celotno populacijo ter izvaja več različnih programov in projektov, ki naj bi bili evalvirani, vendar je šlo predvsem za samoevalvacijo. Rezultati raziskave, ki jo je med letoma 2008 in 2014 izvedel Nacionalni inštitut za javno zdravje, so pokazali, da različni deležniki vrednotijo različne kriterije, če vrednotijo iste, pa njihova ocena pogosto temelji na različnih osnovah, zato priporočajo vzpostavitev sistema notranje in zunanje evalvacije nevladnih organizacij (Jeriček Klanšček idr., 2019, str. 63).

Smonker (2007, str. 47) meni, da je vodilo za delovanje nevladnih organizacij na področju duševnega zdravja najpogosteje dopolnjevanje medicinskega modela s psihosocialnim in skupnostnim delom, ki ne izhaja iz diagnoz, ampak iz opisov uporabnikovih problemov in življenjskih situacij ter krepitve njegove moči v osebni uspešnosti in socialnem vključevanju.

Kakovost dela v programih socialnega varstva v nevladnih organizacijah na področju duševnega zdravja je odvisna tudi od usposobljenosti izvajalcev programov, zlasti na področju socialnega dela, vloženega dela, ki ga prispevajo prostovoljci, finančnih sredstev in drugih okoliščin, ki lahko vplivajo na razvoj dobrih ali slabih praks pri delu z uporabniki.

1.5.4 Ozara Slovenija

Društvo Ozara Slovenija, Nacionalno združenje za kakovost življenja, je nevladna, humanitarna organizacija, ki deluje v javnem interesu na področju socialnega in zdravstvenega varstva.

Društvo z različnimi programi zagotavlja strokovno pomoč in podporo ljudem z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju, ljudem v duševni stiski in njihovim svojcem, poleg tega skrbi za ohranjanje in izboljšanje duševnega zdravja vseh prebivalk in prebivalcev Slovenije. Posebno

pozornost namenja izobraževanju in založniški dejavnosti, svoje poslanstvo pa izpolnjuje preko sodelovanja s številnimi domačimi in tujimi institucijami in posamezniki. Ozara ima svoj sedež v Mariboru, dejavnost pa izvaja v 27 krajih po Sloveniji.

V Ozari si prizadevajo za partnerski odnos med ljudmi s težavami v duševnem zdravju, njihovimi svojci in strokovnimi delavci. Z individualnim pristopom in načrtovanjem uporabnikom omogočajo vnovično vključitev v družbeno in delovno okolje. Vsi uporabniki imajo možnost dejavnega vplivanja na delovanje organizacije, saj lahko preko svojih predstavnikov enakopravno sodelujejo pri sprejemanju vseh pomembnejših odločitev (Ozara Slovenija, 2019).