Položaj otroka in otroštvo konca 19. stoletja in začetka 20. stoletja

dogodek in temu niso posvečali toliko pozornosti kot danes. Ker so bile ženske pogosto noseče, ni bilo mogoče, da bi delo ob vsakem porodu stalo, saj je bila od tega odvisna materialna preskrba celotne družine (Škrlj Počkaj 2012, 119).

Večina žensk je rodila doma v »kamri, štiblcu ali 'hiši'« (Puhar 1982, 47), s pomočjo starejših žensk iz vasi (Puhar 1982, 46).

Načini in postopki rojevanja, poroda, nege ter skrbi za otroka s konca 19. stoletja so se ohranili še v prvih letih 20. stoletja. Dr. Irena Rožman v delu Peč se je podrla! navaja, da so ženske v veliki večini v začetku 20. stoletja še vedno rojevale doma, ne glede na kraj

pomagale šolane ali nešolane babice, je pa treba zapisati tudi, da se je veliko meščank v 30. letih 20. stoletja že odločalo za porod v bolnišnici (Rožman 2004, 14).

Med večino prebivalstva pa je bil obisk zdravniške pomoči še vedno zelo redek. Rožman navaja, da je do sredine 50. let 20. stoletja velika večina podeželskega prebivalstva zdravnika obiskala le v najnujnejših primerih (Rožman 2004, 25).

Po rojstvu so otroka povezali s povoji, povezovali so celo telo, tudi roke. To so počeli iz treh razlogov:

− otrok naj bi se rodil nečist in naj bi se v njem skrival hudič, zato so otroka s povoji zaščitili pred tem, da bi se to zlo razraslo po celem otroku,

− želeli so izboljšati otrokovo držo, saj naj bi še po rojstvu obdržal položaj, v katerem je ležal v maternici,

− s povoji so želeli prikriti spolne organe, saj bi otrok drugače ležal z razkrečenimi nogami in tako razkrival intimne predele, ter preprečiti masturbacijo (Puhar 1982, 51).

Različne načine povezovanja lahko srečamo še v drugi polovici 20. stoletja. Priročniki, ki so izšli prvih 10–15 let po koncu 2. svetovne vojne, so vsebovali različne metode in načine povezovanja s povoji (Puhar 1982, 57). Puhar navaja zapis slovenske etnologinje Fanči Šarf, ki je leta 1950 izvajala terenske raziskave in pri eni izmed kmečkih domačij naletela na prizor, ki jo je šokiral. Ob vstopu v hišo je v zibelki namreč videla ležati otroka, ki je bil od nog do glave povit. To nam pove, da se so se metode povijanja in prepričanje o tovrstni negi prenesli do sredine 20. stoletja. Prav tako Puhar navaja, da je v priročnikih za nego dojenčkov v letih po koncu 2. svetovne vojne še vedno mogoče najti nasvete in priporočila o povijanju otrok. Prišlo je sicer do nekaj sprememb, otrok niso več povijali s povoji, ampak s plenico in v za to namenjeni odeji, vendar so prve mesece otrokovega življenja to še vedno prakticirali. Avtorica še zapiše, da so šele v 60.

in 70. letih 20. stoletja začeli spreminjati teorije o povijanju in otroka osvobodili ter mu omogočili svobodno gibanje že takoj po rojstvu (Puhar 1982, 56–57).

Pestovanje in razvajanje otrok nista bila priporočljiva. Puhar v svojem delu navaja besede učitelja A. Gradišnika iz leta 1885, ki je menil, naj se otroka ne pestuje, saj se tako otrok razvadi in nato poskuša doseči, kar želi z jokanjem. Doda še, da je otroka potrebno od majhnega navajati na urnik hranjenja in na spanje v ločeni posteljici, da se tega navadi in

nas kasneje ne nadleguje s svojim jokom (Puhar 1982, 65). Z Gradišnikom se strinja tudi Danica, ki nekaj let kasneje, leta 1897, objavi v Slovenki članek, v katerem pravi, da se otrok ne sme razvajati in ne pestovati, tudi če jočejo, saj bo otrok začel mater z jokom izsiljevati. Materi tudi svetuje, naj bo močna in naj ne podleže joku otroka. Zaključi z mislijo, da če otroka razvajamo, postane trmast, to pa se da popraviti le z veliko strogostjo matere (Puhar 1982, 66).

Matere so otroke na začetku dojile, nato pa so njihovo mleko zamenjale s kravjim mlekom, ki so ga zredčile z vodo (Škrlj Počkaj 2012, 119).

Otrok v družinsko in vaško skupnost ni vstopil že z rojstvom, ampak šele ob krstu (Škrlj Počkaj 2012, 121).

V 19. stoletju je bila smrtnost otrok, zaradi slabih higienskih in bivalnih razmer, slabih letin in različnih bolezni ter vojn, še vedno zelo visoka (Škrl Počkaj 2012, 125).

Higienske razmere so bile v času 19. stoletja med slovenskim prebivalstvom še precej slabe. Tega so se zavedali tudi nekateri strokovnjaki, med njimi tudi dr. Štefan Kočevar, ki je leta 1882 izdal delo Slovenska mati: podučna knjiga materam, kakó naj sebe in svoje otroke zdrave obvarjejo. Kratko delo je obsegalo nasvete za nosečnice in porodnice, kako naj skrbijo za svoje otroke, kako naj jih negujejo, dotaknil pa se je tudi odnosa med zakoncema in navedel nasvete za dober, uspešen in srečen zakon (Studen 2006, 125–

126).

Kot smo že prej napisali, sta bila družina in gospodinjstvo hierarhično urejena. Oče je bil vladar in glava družine, imel je glavno besedo, vsi ostali pa so mu morali biti podložni.

Puhar zapiše, da so imeli otroci v času 19. stoletja v očeh odraslih status podložnikov, ki so morali biti pokorni in so svoje starše dojemali kot vladarje (Puhar 1982, 107).

Hierarhija pa je veljala tudi pri prehranjevanju in kulturi za mizo. Očetu, vladarju je pripadalo največje in najbolj široko mesto za mizo, kjer ni smel sedeti nihče drug. Otroci so za mizo smeli sedeti šele, ko so se naučili lepo jesti, do takrat pa niso sedeli ob glavni mizi z ostalimi, temveč pri peči ali poselski mizi. Ko je jed prišla na mizo, si je oče postregel prvi, vzel največ in največji ter najboljši kos. Otroci so bili seveda spet nižje na lestvici in so se morali zadovoljiti s slabšo hrano. Dobili so kot zadnji in se z njimi o hrani ni govorilo, saj je jed veljala le kot potešitev telesnih potreb (Puhar 1982, 109). »Dobri

otroci jedo vse, kar jim damo, in ne gledajo od strani, kaj jedo odrasli ljudje« (Puhar 1982, 110).

Kot lahko beremo, so bila pri prehranjevanju stroga pravila in otroci se glede hrane niso smeli pritoževati. Tako tudi lažje razumemo, da je bila ena izmed najhujših kršitev kraja hrane. Otrok je moral za hrano vedno prositi, se zanjo zahvaliti, nikoli pa si je ni smel vzeti sam. Takšna dejanja so bila obravnavana zelo resno in tudi strogo kaznovana (Puhar 1982, 110).

Otrok je pri 4 oziroma 5 letih obvladal osnovna pravila vedenja in pravila življenja. Vedel je, da mora svoje starše spoštovati in jih zato vikati ali onikati, da se mora zunaj domače hiše primerno obnašati, da ne sme hoditi ob boku svojih staršev, ampak da gre oče vedno naprej, za njim mati in šele na koncu otroci.

Pri 6 ali 7 letih je otrok poznal že pravila lepega vedenja do drugih ljudi, še posebej gospode. Vedel je, kdaj se prikloniti in kako pozdraviti (Puhar 1982, 127–128).

Kot lahko vidimo, je bil otrok precej nižje na družinski hierarhični lestvici in to so mu dali vedeti na vsakem koraku. Vedel je, kje je njegovo mesto, če pa si ga je drznil prekoračiti, je bil za to strogo kaznovan. Puhar navaja: »Da se štejejo otroci z roditelji na eno stopnjo, se pravi za enakopravne in enakovredne – ne, česa bolj nezaslišanega si noben slovenski pedagog ni mogel predstavljati« (Puhar 1982, 129).

Ta neenakovreden položaj otrok zgovorno ponazori zapis Jožefa Valenčiča, ki je v bontonu v delu o pravilih družabnega obiska zapisal, da naj starši otroke, mlajše od 14 let in pse pustijo doma (Puhar 1982, 129).

Vzgoja se je torej zdela odraslim zelo pomembna. Številni strokovnjaki tega področja, pa tudi drugi, so pisali razna priporočila ter navodila staršem, kako vzgajati otroke, kar so objavljali v različnih tiskanih oblikah ali pa o njih predavali na raznih predavanjih. Vsi pa so se strinjali predvsem v dejstvu, da je vzgoja otroka pomembna stvar, saj »usodno oblikuje človeka« (Puhar 1982, 130). Vzgoja je bila stroga in velikokrat so kot orodje za vzgajanje uporabljali pretepanje in grožnje. Veljalo je, da se šiba otrokovi naravi prilega in mu zato ne škoduje. Oblikovala so se pravila, ki naj bi jih spoštovali pri vzgojnem tepežu otroka:

− »ne pretepaj premočno in tudi ne prepogosto«

− »ne tepi v togoti in besu, temveč hladno in neprizadeto«

− »tepi jih predvsem, dokler so še majhni« (Puhar 1982, 138).

Ker so bile vloge članov družine torej hierarhično razdeljene, oče pa je bil predvsem glava družine z glavno in vodilno vlogo, sta vzgoja in skrb za otroke pripadala materi. Pri tem so seveda pomagali tudi drugi člani družine, kot so stare mame in drugi sorodniki (Turk Niskač in Močnik 2012, 166).

Otroci so morali kmalu, ko so bili dovolj veliki, pomagati pri delu doma (Puhar 1982, 310–312). V delo so jih vključevali že zgodaj, saj so menili, da se na ta način otroci naučijo odgovornosti, spoznajo, kako so dela razdeljena v skupnosti in se prepreči brezdelje (Turk Niskač in Močnik 2012, 167). Opravljali so predvsem slabša dela, ki so jih šteli za manj pomembna. Pasli so živino, pleli in okopavali polja, hodili po vodo … Čeprav jim niso dajali velike veljave, so bili doma nepogrešljivi. Zaradi tega so otroci neredno obiskovali šolo in pogosto izostajali od pouka. Otroci so morali že med osmim in desetim letom starosti oditi od doma in začeti sami služiti kruh. Ker so bili še majhni, niso imeli izobrazbe, zato so lahko opravljali le slabša dela. Bili so pastirji in pastirice, varuške, ovčarji, volarji in podobno (Puhar 1982, 310–312). Ti otroci so predstavljali najbolj izkoriščan in najnižji sloj prebivalstva, bili so neurejeni, slabo oblečeni in praktično izločeni iz družbe. Zaradi vsega navedenega so bili celo manj vredni od hlapcev in dekel (Puhar 1982, 313).

Ko je otrok malce odrasel, pri starosti 14 ali 15 let, pa je postal hlapec ali dekla. Takrat je začel opravljati bolj odgovorna ter težja dela in imel bolj urejene življenjske pogoje (Puhar 1982, 313).

Otroci so začeli postajati moški in ženske z deli, ki so jim jih določali, saj so bila ta razdeljena glede na spol (Turk Niskač in Močnik 2012, 171). Več dela so morale opravljati deklice, saj so morale vsa gospodinjska dela pri hiši opraviti same, saj se za dečke ali moške opravljanje tovrstnega dela nikakor ne bi spodobilo. Tako so se deklice že kot otroci privajale kmečkemu življenju, še posebej življenju kmečke gospodinje, za katero nikoli ni bilo počitka (Vode 1999, 79).

Prav tako so otroci skozi delo in različne delovne naloge tudi odraščali in prehajali iz enega obdobja v drugega. Starejši kot so bili, težja dela so jim določili. Zahtevnejše delo

je bilo tako ločnica, »ki je zaznamovala prehod iz enega obdobja odraščanja v drugega«

(Turk Niskač in Močnik 2012, 171).

Z uveljavljanjem obveznega šolstva, sploh od druge polovice 19. stoletja naprej, se je položaj otrok začel počasi spreminjati. Z obiskovanjem šol se je zmanjšala stopnja nepismenosti in slovenski narod je postal še bolj navdušen nad pisno kulturo. Tudi pripadnikom nižjih slojev je bil z možnostjo šolanja tako omogočen vstop v svet izobraženih ljudi in s tem tudi sprememba njihovega socialnega statusa (Šuštar 2012, 322).

Otroci so torej v tem obdobju začeli redno obiskovati šolo. Ker pa je bilo na Slovenskem veliko otrok s podeželja, se ob začetkih šolske obveznosti niso mogli redno udeleževati pouka. Bili so namreč nepogrešljiva delovna sila doma, zato so starši menili, da šola ni za reveže, saj morajo ti najprej poskrbeti, da imajo kaj jesti. Otroškega dela je bilo zelo veliko, opravljali pa so najrazličnejša dela, od dela na domu do skrbi za živino in varstva mlajših otrok. Ob začetkih industrializacije pa so otroci začeli tudi zelo zgodaj opravljati delo v obrti in industriji. Slomšek se s takšnim načinom ni strinjal, saj je menil, da je otroke treba poslati v šolo in ne na delo. »Starejši, ki otroke namesti v´ šolo le na pašo pustijo, za živino več kot za otroke skerbijo; niso vredni de živijo. Kaj pomaga, kedar se žvince lepo redi, otroci pa poživinijo« (Šuštar 2012, 312–313).

Vendar pa se je takšna miselnost o nujnosti izobrazbe uveljavila šele v prvi polovici 20.

stoletja, saj je bilo še ob začetku prve svetovne vojne v šolah le 10 % otrok (Šuštar 2012, 314).

Odhod v šolo je bil tudi za otroke neprijeten, saj je zanje pomenilo, da morajo opustiti svoje svobodno življenje in igre (Šuštar 2012, 319). Prav tako pa so tam vladali red in disciplina ter šolska pravila, ki so se jih morali šolarji držati. Kot smo že zapisali, je bil tepež otrok v 19. stoletju ena izmed stalnih vzgojnih praks oziroma metod ter eden pogostejših načinov kaznovanja (Šuštar 2012, 320). S takšnim načinom vzgoje in kaznovanja sta se strinjali tako Katoliška cerkev kot tudi pedagoška stroka (Turk Niskač in Močnik 2012, 166).

V začetku 20. stoletja pa se je to nekoliko spremenilo, kar Šuštar povzame z besedami, da »so ti časi minili in dobro, da so minili« (Šuštar 2012, 320). Čeprav zaradi narave dela in načina življenja odrasli niso imeli veliko možnosti za preživljanje časa z otroci in

fizično izkazovanje ljubezni, so se stvari spremenile. Začelo se je obdobje večje starševske potrpežljivosti. To se je kazalo predvsem v času, ki je bil posvečen otrokom, torej času, ko so jim prebirali zgodbe ali prepevali pesmi. (Turk Niskač in Močnik 2012, 167)

O tem priča tudi zapis dr. Frančiška Lampeta, ki je vodil vzgojni zavod Marijanišče ob koncu 19. stoletja. Menil je, da je treba otroke vzgajati na način, da se podpre njihov osebnostni razvoj. Eno izmed njegovih glavnih vzgojnih načel je bila vzgoja na način, kot se otroke vzgaja v družini, torej z ljubeznijo. Vendar kljub temu poudarja, da mora biti vzgoja krepostna, moška, kot jo imenuje, saj je otroke treba utrditi. V svojih idejah strogo nastopi do lenobe, postopanja in mehkužnosti. Po njegovem mnenju se morajo otroci veliko gibati in delati, da spoznajo, kako dobro in koristno je delo. Poudari še, da je treba otroke vedno nadzorovati ter da se njihovih prekrškov in prestopkov ne preiskuje, ampak se jih preprečuje (Šuštar 2012, 344–345).

Vzgoja dečkov in deklic se je razlikovala. Dečkom so želeli vcepiti idejo, da nežnost ni zanje, da se jokati ne spodobi, da morajo biti pogumni in gospodovalni ter da morajo obvladovati samega sebe. Povsem drugače je bilo pri deklicah, saj so si pri vzgoji teh prizadevali ustvariti nežne, pridne, dostojne, občutljive in pokorne pripadnice družbe.

Dečki so se lahko s svojimi vrstniki igrali ali se pretepali in od staršev zaradi tega dobili celo pohvalo, če pa so takšno vedenje opazili pri deklici, so jo označili za izprijeno in uvedli kaznovanje zaradi takšnega obnašanja, saj se to nikakor ni spodobilo (Vode 1999, 82).

Pomembno pa je tudi poudariti, da otroštvo 20. stoletja težko primerjamo z otroštvom iz katerega drugega zgodovinskega obdobja, saj je bilo 20. stoletje zaznamovano s številnimi prelomnicami in dogodki, ki so vplivali na svetovno zgodovino. Začetek stoletja je pretresala 1. svetovna vojna, sledila je gospodarska kriza v 30. letih, leta 1939 pa se je začela 2. svetovna vojna, ki je trajala 6 let in spremenila ustroj ter življenje, kot so ga poznali pred vojno.