Po aplikaciji adrenalina naj otrok leži na hrbtu z dvignjenimi nogami, da se prepreči sindrom praznega prekata in nenadne smrt (Wilfox et al., 2018).
Razen v primeru težkega dihanja otroka namestimo v položaj, v katerem bo lažje dihal, torej polsedeči ali sedeči položaj. V primeru bruhanja ga namestimo v bočni položaj, da preprečimo možnost aspiracije. Če prepoznamo težave, ki kažejo na prizadetost krvnega obtoka (bledica, šibek pulz), otroka, v primeru da smo za to ustrezno usposobljeni, namestimo v ležeč položaj z dvignjenimi nogami in ga obravnavamo kot šokiranega V primeru nezavesti ali zastoja srca začnemo z oživljanjem in se ravnamo po protokolu TPO (temeljni postopki oživljanja) (Malić et al., 2019).
25
Če je alergen možno odstraniti, ga odstranimo. Ploj in sodelavci (2007) navajajo, da v primeru pika žuželke pri otroku z znano alergijo poskušamo odstraniti želo, v primeru da je to ostalo v koži. Pri tem moramo biti previdni, da ne stisnemo mešička s strupom, ker bi s tem lahko povečali vnos alergena v telo. Mesto pika hladimo z obkladkom, saj s tem upočasnimo absorpcijo strupa v telo in zmanjšamo nastalo oteklino. Otroka opazujemo, merimo vitalne znake, nadziramo, mu ne ponujamo zdravil, hrane ali pijače do prihoda reševalne službe.
Medtem od otroka, staršev, učitelja vzamemo anamnezo po vzorcu SAMPLE:
• S – simptomi in znaki,
• A – starost, znana alergija,
• M – zdravila, ki jih je otrok že prejel, vzel, jih jemlje,
• P – zgodovina obolenja, bolezni,
• L – kdaj je otrok nazadnje jedel, pil,
• E – kako je prišlo do incidenta, kaj se otrok ali učitelj spomni (Malić et al., 2019).
Odločanje o tem, kako se odzvati, predstavlja učencem izziv, saj so večkrat na kraju nesreče pred učiteljem. Prepoznati morajo več simptomov in znakov, da prepoznajo hudo alergijsko reakcijo. Na podlagi prve ocene stanja, se morajo odločiti za injiciranje adrenalina in pravočasno poklicati na pomoč, kar jim predstavlja ogromen izziv. Vsakemu posameznemu alergičnemu otroku, bi morali pomagati razviti prilagojen akcijski načrt za nujne primere (IFRC – Allergic reaction and anaphylaxis, 2020).
4.4.1 Šok
Šok nastane zaradi odpovedi krvnega obtoka, saj glavni organi in tkiva ne prejmejo dovolj krvi in kisika. Kri se razporedi v področja, kjer ni nujno potrebna (Piazza, 2014).
Najpogostejši vzroki za nastanek šoka so hujše krvavitve, opekline, težave s srcem in anafilaksija. Znaki šoka so bleda ali pepelnata, hladna, vlažna in potna koža, modrikaste ustnice, ušesa in prsti, drgetanje, občutek šibkosti, omotice, tesnobe in utrujenosti. Šokirana oseba ima pospešen utrip in dihanje. Pomembno je, da znake šoka pravočasno prepoznamo, odstranimo vzrok in pričnemo z ukrepi prve pomoči (IFRC – Shock, 2020).
26
4.4.1.1 Prva pomoč pri anafilaktičnem šoku
Ko pristopimo do otroka z anafilaktičnim šokom, se ravnamo po shemi VODDO in pokličemo številko 112, da obvestimo nujno medicinsko pomoč. Če je mogoče, odpravimo možne vzroke šoka oziroma odstranimo alergen, ki je povzročitelj le-tega. V okviru laične prve pomoči otroka namestimo v položaj za šokiranega, in sicer leže na ravno podlago (ERC, 2021).
Poskrbimo, da je prizadetemu otroku čim bolj udobno, ga pokrijemo s toplo odejo, oblačili ali dvostransko metalizirano folijo iz avtomobilskega kompleta prve pomoči. Če je prizadetemu neudobno ali ima težave z dihanjem, ga lahko namestimo tudi v sedeči položaj tako, da je nagnjen rahlo naprej ali nazaj. Noge lahko dvignemo za 30 do 60 stopinj le, če imamo izkušnje iz prve pomoči npr. bolničarji, in smo pred tem izključili poškodbe hrbtenice, medenice in stegnenice. Ostanemo pri otroku, ga pomirimo in se z njim pogovarjamo. Če ima zdravila za alergijo pri sebi, mu jih pomagamo vzeti. Pomembno je, da ga pri tem opazujemo, nadzorujemo, merimo vitalne funkcije (dihanje, srčni utrip) in počakamo na prihod medicinske pomoči. V primeru neodzivnosti ali ne normalnega dihanja, pričnemo s TPO (IFRC – Shock, 2020).
4.5 Temeljni postopki oživljanja pri otroku
Otrok lahko zaradi hude alergijske reakcije ali anafilaktičnega šoka preneha dihati. V takem primeru začnemo z izvajanjem temeljnih postopkov oživljanja, ki jih izvajamo po algoritmu TPO za otroke. Organizacija ERC (2021) opredeljujejo TPO za otroke po sledečem algoritmu:
1. VARNOST: zagotovimo svojo in otrokovo varnost.
2. ODZIVNOST: preverimo otrokovo odzivnost, tako da ga spodbujamo in ga glasno vprašamo: »Ali si v redu?«
A: Če se otrok odzove z jokom ali premikom, ga v primeru, da ni življenjsko ogrožen, pustimo v položaju, v katerem je. Preverimo njegovo stanje in ga preverjamo na 5 do 10 minut, dokler ne pridejo reševalci. Pokličemo pomoč.
B: Če se otrok ne odzove, glasno pokličemo na pomoč in otroka obrnemo na hrbet.
27
3. DIHALNA POT: sprostimo jo z zvračanjem glave in dvigom brade. Ob tem preverjamo dihalno pot. V primeru težav s sproščanjem dihalne poti lahko poskusimo s potiskom čeljusti naprej, in sicer položimo palec in kazalec obeh rok na vsako stran spodnje čeljusti in jo potisnemo naprej, kar imenujemo trojni manever. Pozorni smo na poškodbo vratu, saj v tem primeru ne zvračamo glave nazaj, ampak se poslužujemo trojnega manevra.
4. DIHANJE: ko vzdržujemo dihalno pot, gledamo, poslušamo in čutimo dihanje tako, da približamo svoj obraz k otrokovemu obrazu in opazujemo prsni koš. Pri tem je pomembno, da največ 10 sekund gledamo premikanje prsnega koša, poslušamo dihalne šume iz otrokovega nosu in ust ter čutimo zrak na svojem licu. V primeru, da nismo prepričani, ali otrok diha ali ne, se ravnamo, kot da ne diha.
A: Otrok diha normalno – otroka namestimo v stabilni bočni položaj, pokličemo 112, opazujemo dihanje.
B: Otrok ne diha normalno oziroma ne diha – preverimo dihanje, odstranimo vse vidne ovire, ki bi lahko ovirale dihalno pot. Sledi 5 začetnih vpihov, medtem smo previdni in opazujemo, če se bo pojavil odgovor na vpihe (kašelj ali dušenje).
5. KRVNI OBTOK: ocenjujemo ga na podlagi iskanja znakov življenja in zanj ne porabimo več kot 10 sekund. Spremljamo kakršen koli premik otroka, če le-ta kašlja ali diha normalno. Preverimo srčni utrip, za kar ne porabimo več kot 10 sekund, kar pa ni zanesljivo pri odločitvi o začetku TPO, s katerim pričnemo takoj, ko ocenimo, da pri otroku ni znakov življenja.
6. AVTOMATSKI ZUNANJI DEFIBRILATOR (AZD): V primeru, da pri otroku nismo sami, pošljemo nekoga po avtomatski eksterni defibrilator, ki ga najdemo v vsaki javni ustanovi. Če smo pri otroku sami, ne zapustimo otroka, ampak pričnemo z temeljnimi postopki oživljanja.
7. TEMELJNI POSTOPKI OŽIVLJANJA (TPO)
A: Znaki življenja SO prisotni: nadaljujemo z vpihi, dokler otrok spontano ne zadiha.
Če je nezavesten, ga namestimo v stabilni bočni položaj. Ponovno ocenimo otrokovo stanje.
B: Znaki življenja NISO prisotni: začnemo s stisi prsnega koša in TPO. Vpihe in stise pri šolskem otroku izvajamo v razmerju 30 : 2.
Stise izvajamo na spodnjo polovico prsnice oziroma poiščemo kot, kjer se stika spodnje rebro s sredino. Postavimo se navpično nad otrokov prsni koš, iztegnimo roke, prekrižamo roke in pritiskamo na prsni koš. Stisi naj bojo dovolj močni, da se
28
prsnica vtisne vsaj za tretjino debeline prsnega koša ali 5 cm. Izvajamo jih s hitrostjo 100–120 stisov na minuto. Po 30 stisih naredimo dva vpiha in nadaljujemo v razmerju 30 : 2.
Vpihe izvajamo tako, da sprostimo dihalno pot, zvrnemo glavo in dvignemo brado. Roko položimo na čelo in s palcem in kazalcem zapremo nos otroka. Izvajamo jih enakomerno, tako da vpihujemo v otrokova usta in opazujemo dvigovanje ter spuščanje prsnega koša med izdihom. Ponovimo jih petkrat in opazujemo njihovo učinkovitost.
Otroka, ki normalno diha in ima prosto dihalno pot, vendar je še vedno v nezavesti, namestimo v stabilni bočni položaj. S tem preprečimo zaporo dihalne poti in zmanjšamo verjetnost zatekanja izbruhane mase, sline ali drugih telesnih tekočin v zgornje dihalne poti.
Oživljanja ne prekinjamo, dokler otrok ne pokaže znakov življenja, kot so zbujanje, premikanje, normalno dihanje, odpiranje oči, jokanje. Prav tako ne prekinjamo, dokler ne pride strokovna pomoč, dokler kdo ne prevzame oživljanje ali pa če smo povsem izčrpani.
Slika 4: Prikaz izvajanja TPO pri otroku, starejšemu od 1 leta