Pomoči otroku v stiski

Otrok redko neposredno in očitno govori o svojih težavah, saj lahko dogajanja okoli sebe ne razume, lahko se čuti sokrivega za to, kar se dogaja z njim ali v njegovem okolju, in ta

doživljanja ga begajo in vznemirjajo (Bertoncelj Pustišek, 1994). Odločitev otroka, da bo spregovoril o težavah, je težka in ga lahko spravi v dodatno stisko, zato je posamezniku, ki išče pomoč, treba z vso resnostjo prisluhniti (Tomori, 1994). Pripravljenost tistih, ki otroka poznajo, zanj skrbijo in ga imajo radi, je najzanesljivejše zagotovilo, da bo otrok v stiski dobil hitro in pravočasno pomoč (Bertoncelj Pustišek). Lamovec (1998, str. 13) piše, da kadar posameznik v dolgotrajni stresni situaciji ostane brez socialne opore, se verjetnost duševne stiske lahko poveča do stopnje, ko nastopi kriza. Zato je fizična in čustvena podpora osebe, ki je otroku naklonjena zelo pomembna, saj močno olajša njegovo doživljanje stiske (Erzar, 2020).

Zaviršek (2004) piše, da se definicija strokovne pomoči posameznikom z duševnimi stiskami spreminja na podlagi bioloških, psiholoških, ekonomskih, socialnih in kulturnih dejavnikov, saj ti vplivajo na duševno zdravje posameznika.

1.3.3.1 Delo z družino

Starši, ki poznajo svojega otroka, njegove reakcije ter odzive na določene dražljaje, so nenadomestljivi pri kakršnikoli obravnavi otroka (Jurišić, 2017). Ti opazijo otrokovo stisko in mu skušajo pomagati ter se na podlagi uspešnosti soočenja s stisko odločajo, ali otrok potrebuje strokovno pomoč ali ne (Bertoncelj Pustišelk, 1994). Miller (2000) pravi, da vključevanje staršev v odnos s strokovnimi delavci temelji na spoznanju, da bodo njihovi otroci tako bolj učinkovito rešili stisko. Šola predstavlja pozitivno okolje, ki krepi otrokove sposobnosti spoprijemanja s problemi, saj mu skozi svobodno izražanje odrasli prisluhnejo ter pomagajo (Mikuš Kos, 1991, str. 25). Učitelj, ki ima zaupljiv in razumevajoč odnos, je za otroka v stiski pomemben, saj ta lahko del njegovega življenja zapolni z ugodnimi izkušnjami in optimizmom ter s tem prepreči in zmanjša kritičnost situacije (Ibid, str. 24).

Thorley (2017) poudarja, da so učitelji pogosto tisti, ki pri otroku naslovijo vedenjske spremembe, ki bi se brez ustrezne podpore lahko razvile v hudo stisko. Učitelj je tako otroku v stiski kot njegovi družini v težki situaciji edini stabilni dejavnik (Miller, 2000). Ko prihaja do neskladnih zahtev staršev glede šolskega uspeha z otrokovimi nižjimi zmožnostmi, je pomembna naloga učitelja, da vzpostavi okolje za svetovanje staršem in oporo otrokom, ki zaradi tega doživljajo stisko, s čimer postane učitelj pri krepitvi vloge otroka v družini na nek način otrokov zagovornik (Mikuš Kos, 1991). Učitelji jim nudijo pomoč pri reševanju učnih problemov, a težko posegajo v stiske, ki jih otroci doživljajo zaradi nespodbudnega družinskega okolja (Thorley, 2017). Miller (2000) piše, da je odgovornost učitelja, da primerno ukrepa, če na podlagi preteklih izkušenj presodi, da je ogrožen otrokov fizični ali čustveni

18

razvoj, saj otrok ne more napredovati v okolju, kjer jih spremljajo travmatični dogodki. Dobra povezanost učiteljev z ostalimi strokovnimi delavci na šoli je pomembna, saj omogoča hiter prenos informacij do ustreznih oseb, ki so usposobljene, da ustrezno reagirajo naprej (Thorley, 2017). Tu je ključno vključevanje svetovalnega delavca, ki načrtuje in izvaja preventive ali intervencije dela s starši, vodstvom šole in z zunanjimi institucijam (Navodila za izobraževalne programe s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, 2003). Šolski svetovalni delavci imajo širok vpogled v življenje otroka ter v njegove in družinske strategije obvladovanja težav. Staršem pomagajo prepoznati njihovo vlogo pri nastajanju in odpravljanju otrokovih stisk ter skupaj z njimi iščejo rešitve in načine pomoči otroku (Resman, Bečaj, Bezić, Čačinovič Vogrinčič in Musek, 1999). V primerih, ko starši opustijo skrb za otroka oziroma ga ne spodbujajo pri razvoju, starši niso v pomoč strokovnjakom, ampak predstavljajo oviro na poti do otrokovega napredka (Škoflek, Selšek, Ravnikar, Brezničar in Krajnčan, 2004). Ko se negativni učinki primarne socializacije zaradi neustreznega vzgojnega stila staršev, kot so vzgojno in čustveno zanemarjanje, razvajanje, zlorabljanje itd., odrazijo v vedenju otrok nastopi vključitev ustanov, kot je Center za socialno delo, kjer socialni delavec spremlja otrokovo ožje in širše socialno okolje z vidika otrokovih specifičnih potreb, potrebnih sprememb in razvojnega stališča (Miller v Thorley, 1999).

Kot eno najpomembnejših nalog pri obravnavi otrok z duševnimi stiskami Thorley (2017) izpostavlja odnose med svetovalno službo in učitelji, saj učitelj in šolski svetovalni delavec sodelujeta kot strokovnjaka, ki vsak iz svojega vidika poznata učenca in skozi skupno načrtovanje sodelujeta pri reševanju problemov, iščeta rešitve ter skozi celoten proces spoštujeta znanja in izkušnje drug drugega. Erzar (2000) poudarja, da je pomembno preventivno delovanje šole ter strokovna kompetentnost zaposlenih pri odzivanju in naslavljanju otrokovih težav, da ne prihaja do razširjanja stisk.

Ker starši, učitelji in ostali pomembni odrasli spoznavajo otroka iz različnih perspektiv, je potrebno njihovo sodelovanje, deljenje informacij o otrokovem ravnanju in odzivu na stresne situacije (Schmidt, 1997). Za ohranjanje otrokovega razvoja in varnosti ter integracije je neizbežno sodelovanju večjega števila strokovnjakov, ki se vsak s svojega področja vključujejo v timsko obravnavo otroka z različnimi teoretičnimi znanji in izkušnjam (Ibid). Pomembno je upoštevanje strokovnega mnenja vseh vključenih v problem in iskanje skupne rešitve, saj le z medsebojno diskusijo lahko najdejo najbolj učinkovite oblike dela z otrokom (Navodila za izobraževalne programe s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, 2003).