Ker smo hoteli pokazati, koliko lahko uporaba opreme za odsesavanje pripomore k varnejšemu delovnemu okolju, smo se odločili, da ponovimo meritve za delo s hlapnim topilom. Tokrat smo se odločili, da bomo meritve izvajali pod čim bolj podobnimi pogoji kot v prvem poskusu (isti zaprt prostor), le da bomo med meritvijo pri prelivanju topila acetonitril uporabljali še lokalno odsesavanje. Lokalno odsesavanje je delovalo s pretokom 100 m3/h. Črpalko z vzorčevalnim medijem smo tokrat nadeli tistemu, ki je analizo opravljal (slika 13), nadeli pa smo jo še njegovemu sodelavcu, ki je delal v bližini (slika 14). Tako smo ugotovili, koliko hlapov lahko pripotuje do ostalih zaposlenih, ki delajo v istem prostoru.
Pred meritvijo smo nastavili enako črpalko kot pri prejšnji meritvi (GilAir Plus). Črpalko smo pred tem umerili na zahtevan pretok z zunanjim kalibratorjem. Vzorčevalni medij, ki je bil ogljikova cevka, smo nastavili v območje dihal delavca in ga povezali s črpalko.
V skladu z ustrezno metodo [31] smo nastavili parametre vzorčenja. Pretok smo nastavili na 0,2 l/min, vzorčili pa smo malo manj kot eno uro. Črpalko smo namestili izvajalcu analize in delavcu, ki je približno 1,5 m oddaljen od delavca in opravlja delo za računalnikom.
Mikroklimatski pogoji v času merjenja so bili: temperatura v prostoru 22 °C, relativna vlažnost 43 % in zračni tlak 981 mbar. Ponovno je šlo za podobno pripravo vzorca kot v prvem poskusu. Tehnik je uporabljal enako topilo dveh različnih koncentracij. Rokoval je čistim topilom, ki ga je v času meritev porabil 1 l in z mešanico topila z vodo v razmerju 50:50. Tega je v času merjenja porabil 5 l. Vzorce je pripravljal v 250 ml bučkah (redčil v 100 ml bučkah) in 100 ml bučkah (redčil v 10 ml bučkah). Delal je na pultu, ves čas pa je imel vklopljeno tudi lokalno odsesavanje. Po končanem vzorčenju smo vzorce tesno zaprli in jih skupaj s slepimi vzorci poslali na analizo v akreditiran laboratorij.
Rezultate smo primerjali z mejno vrednostjo, ki je za preiskovano kemikalijo 70 mg/m3. Mejno vrednost smo našli v Uradnem listu Republike Slovenije (Seznam zavezujočih mejnih vrednosti za poklicno izpostavljenost). [4, 9]
Katja Triler, PRENOS PRAŠNIH DELCEV V ZRAK PRI DELU V ANALITSKEM LABORATORIJU
35 Slika 13: Ponovitev meritve, priprava
vzorcev za UV analizo Slika 14: Sodelavec, ki opravlja delo za računalnikom
Katja Triler, PRENOS PRAŠNIH DELCEV V ZRAK PRI DELU V ANALITSKEM LABORATORIJU
36
4 Rezultati in razprava
S pomočjo podatka o masi vzorca, ki se je nabral na filtru, in parametrov, ki sem jih beležila med vzorčenjem (pretok skozi črpalko, čas vzorčenja, volumen zraka, ki je pretekel skozi črpalko), sem izračunala koncentracijo v zraku, dnevno izpostavljenost in faktor prekoračitve za vsako posamezno snov, ki smo jo vzorčili, in na podlagi rezultatov po potrebi predlagala uporabo respiratorja.
Vzorce nevarnih snovi na filtrih in ogljikovi cevki so analizirali v akreditiranem laboratoriju. Od tam so nam poslali rezultate. Ti so vsebovali podatke o tem, koliko preiskovane substance oziroma kemikalije se je nabralo na filtru ali adsorbiralo v cevki.
S pomočjo rezultatov in podatkov, ki sem jih na formularju beležila pred in med samimi meritvami, sem izračunala, koliko preiskovane snovi med posamezno operacijo oziroma pri preiskovani analizi vdihne tehnik. Rezultat sem podala v µg snovi na m3 zraka in to vrednost primerjala z mejno vrednostjo za posamezno snov, ki je prav tako podana v enotah µg/m3. Na podlagi te primerjave sem ocenila ustreznost delovnega okolja in podala priporočila za uporabo zaščitne opreme.
Izračunane koncentracije preiskovanih nevarnih snovi v zraku je potrebno primerjati z mejno vrednostjo v skladu s standardom SIST EN 689:2018+AC:2019. Uporabimo dva postopka. Naprej izvedemo preliminarni test, ki naj bi obsegal od tri do pet meritev. Če so rezultati pod 10 % mejne vrednosti, naj bi zadostovale tri meritve. Za rezultate, ki ne presegajo 15 % mejne vrednosti, naj bi izvedli štiri meritve. Za vrednosti med 15 % in 20
% pa je za zadostno gotovost, da mejna vrednost nikoli ni presežena, potrebno opraviti pet meritev. Če rezultati zadoščajo tem pogojem, lahko potrdimo, da je delovno okolje varno. Če pa rezultati ne zadoščajo pogojem oziroma če vsaj eden izmed rezultatov presega vrednost, ki je 20 % mejne vrednosti za posamezno snov, je potrebno izvesti še statistični test. V tej situaciji izvedemo dodatne meritve (skupno najmanj šest), ki so skladne s kriterijem, če lahko s 70 % verjetnostjo potrdimo, da manj kot 5 % izpostavljenosti presega mejno vrednost. Če delavci uporabljajo osebno varovalno opremo za zaščito dihal, rezultati, ki so predstavljeni v meritvah, ne pomenijo dejanske količine škodljive snovi, ki jo delavci vdihujejo.
V našem primeru smo meritve izvajali le po enkrat, to pomeni, da smo z vsako meritvijo pridobili po en vzorec. Meritve, ki smo jih izvedli, so bile začetne meritve in so se izvajale na novih merilnih mestih z namenom podajanja ocene tveganja. Zaradi zelo nizke količine nevarnih snovi, s katerimi rokujemo v analitskih laboratorijih, smo predvideli, da se koncentracija ne bo približala mejni vrednosti. V prostoru je tudi ogromno tehničnih naprav za odsesavanje, ki so redno pregledovane, vzdrževane in servisirane, zato lahko z gotovostjo trdimo, da delujejo učinkovito. Posledično smo ocenili, da več kot ena meritev v tem primeru ne bo potrebna in bomo že z eno meritvijo lahko ovrgli možnost, da bi se lahko koncentracija neke snovi približala mejni vrednosti. Več meritev pride v glavnem v poštev za izvajanje meritev pri obratih, ki vključujejo večje količine nevarnih snovi,
Katja Triler, PRENOS PRAŠNIH DELCEV V ZRAK PRI DELU V ANALITSKEM LABORATORIJU
37
izpostavljenost delavcev pa je daljša. Tak primer je lahko na primer proizvodnja v farmaciji. Tu so v uporabi ogromne količine nevarnih snovi (prah, topila …). Če v laboratorijih govorimo o gramih snovi, v proizvodnji govorimo o tonah. V nekaterih primerih delavci v nekaterih oddelkih proizvodnje delajo tudi v 12-urnih turnusih in so zato nevarnim snovem izpostavljeni precej več časa kot laboratorijski delavci. V takih primerih je torej smiselno narediti več preiskav, saj so zaradi večje količine snovi in različnih načinov dela tudi odstopanja pri meritvah lahko precejšnja. Rezultati v teh primerih lahko celo presežejo mejno vrednost, zato je zelo pomembno, da izvedemo dovolj meritev in dobimo natančen vpogled v delovno okolje. Na podlagi dobljenih rezultatov (koncentracija nevarne snovi v zraku), ki jih primerjamo z mejno vrednostjo, lahko nato ocenimo, kakšno dodatno zaščito (osebno varovalno opremo) bo delavec potreboval pri svojem delu.
V akreditiranem laboratoriju so z medija (filtra ali ogljikove cevke) ekstrahirali vzorec nevarne snovi, ki se je med vzorčenjem nabral na mediju. Vzorec so analizirali z analitsko metodo (HPLC ali GC ali gravimetrija) in kot rezultat dobili maso vzorca, ki se je zadržal na mediju (tabela 1).
Tabela 1: Rezultati, pridobljeni v analitskem laboratoriju
ANALIZA ANALITSKA METODA MASA VZORCA
1 enakomernost vsebnosti
kontaminirane odpadke gravimetrija I = < 50*10-3 mg A = < 50*10-3 mg
Kot smo predvidevali, so bili rezultati naših meritev precej pod mejno vrednostjo, je pa vseeno nekoliko izstopala vrednost pri meritvi hlapov topila, ki se prenašajo v zrak pri pripravi vzorcev za UV analizo. Povzetek parametrov, nastavljenih na črpalki (ȹ, t in V), in izračunana koncentracija so predstavljene v tabeli 2. Koncentracijo smo po enačbi (4) izračunali iz mase vzorca, ki smo jo dobili iz podatkov iz laboratorija in iz volumna vzorčenega zraka (to vrednost smo dobili na ekranu črpalke po končanem vzorčenju).
𝑐 [𝑚𝑔
𝑚3] = 𝑚 [𝑚𝑔]
𝑉 [𝑚3]
(4)
Katja Triler, PRENOS PRAŠNIH DELCEV V ZRAK PRI DELU V ANALITSKEM LABORATORIJU
38
Kjer c predstavlja koncentracijo nevarne snovi v zraku, m predstavlja maso nevarne snovi, ki se je zadržala na filtru, V pa volumen zraka, ki je med vzorčenjem pretekel skozi črpalko.