• Rezultati Niso Bili Najdeni

Postopek zbiranja in obdelave podatkov

4 ISTOSPOLNA PARTNERSTVA IN DRUŽINE

7.3 Raziskovalna vprašanja

7.4.3 Postopek zbiranja in obdelave podatkov

Z iskanjem intervjuvancev nisem imela težav, saj sem večino intervjuvank poznala, saj so doma iz mojega kraja. Štiri vzgojiteljice in vzgojitelja sem že poznala osebno, te namreč še niso imele v vrtcu otroka iz istospolne družine, zato sem intervjuvala še dve vzgojiteljici iz ljubljanskega vrtca, ki sta imele izkušnjo z otroki iz istospolne družine, zato se mi je zdelo smiselno, da intervjuvam tudi njiju. Vseh šest intervjuvancev je privolilo v intervju, vendar pod pogojem, da ostane anonimen. Zaradi tega razloga sem v diplomski nalogi njihova imena spremenila in zagotovila popolno anonimnost.

Intervjuje sem opravila januarja 2021. Z vsako intervjuvanko sem se posebej dogovorila za čas in kraj intervjuja. Štiri sem poznala od prej, z dvema pa sem vzpostavila stik preko svoje mentorice. Intervjuvanke in intervjuvanec so bili pred intervjujem s temo moje diplomske naloge seznanjene in vsi so privolili k sodelovanju. Vsakemu sem se zahvalila za sodelovanje.

Pred začetkom intervjuja sem jim na kratko predstavila problem in namen svoje diplomske naloge. Zagotovila sem jim anonimnost intervjuja in jih prosila, če lahko pogovor snemam.

Vsem so bila postavljena enaka vprašanja, vrstni red pa sem prilagajala pogovoru. Med

intervjujem sem bila težko pozorna na neverbalno komunikacijo in njihovo govorico telesa, saj je včasih video-klic prekinjal stik, zato je bilo to malo oteženo. Po koncu intervjuja sem se jim zahvalila za sodelovanja. Intervju sem še isti dan prepisala, potem pa sem se lotila analize odgovorov po načelih kvalitativnega raziskovanja. Pozitivno sem bila presenečena, ko je polovica intervjuvank izrazila interes za rezultate moje raziskave. Prosile so me, naj jim končno nalogo posredujem v branje.

Osebni podatki Živi v podeželskem okolju, stara je 45 let

zaposlena je kot vzgojiteljica v vrtcu OPREDELITEV

HOMOSEKSUALNOSTI

Osebno razumevanje razlogov za pojav homoseksualnosti

Kot homoseksualec se že rodiš in je to v tebi.

Na to vzgoja verjetno nima vpliva.

ODZIVI OKOLICE Razumevanje pojava s strani drugih

Cerkev ima glede tega neka svoja prepričanja in stališče in nekateri ljudje jim slepo verjamejo.

Odnos do homoseksualnosti se kaže z načinom poučevanja in podajanjem svojih osebnih prepričanj in teorij, s katerimi izražajo nenaklonjenost do homoseksualnosti.

Mogoče bi potem vrstniki otroka iz istospolne družine »hecali« in zbadali Prisoten je strah, kako bo to vplivajo na otroke.

STEREOTIPI Razširjevalci stereotipov Stereotipi izhajajo že iz zgodovine, da so geji in lezbijke drugačni.

Razširjata jih tako Cerkev kot tudi šola in vrtec.

Poimenovanje takih družin in oseb kot

»drugačni«.

Pogojeni so predvsem z normami družbe, v kateri živimo.

POMEMBNI DEJAVNIKI

Družbeni dejavniki Pri poimenovanju istospolnih družin ne bi uporabila besede »drugačen«, ker bi se mogoče otroci teh družin počutili manjvredne ali izključene.

Nezmožnost, da bi istospolni pari posvojili otroke, zato ljudje s tem nimamo dovolj izkušenj, da bi lahko povedali ali se nam zdi prav ali narobe.

1Tabele kod intervjujev od 2-6 so zaradi boljše preglednosti diplomskega dela vključene v prilogo

Pri učenju spolnih vlog otrokom ponuditi možnost izbire

Otrokom nudi različne igrače, in jih ne ločuje.

Ne vidi problema, da bi se dekleta igrale fantovske igre in obratno, saj je to le neko obdobje, ki ga prerastejo.

Težko si izoblikujemo mnenje o istospolnem starševstvu, če nimam izkušenj, tudi ni literature.

O tem sliši kaj po televiziji in v medijih spreminja se tudi vloga matere in očeta.

KAJ BI MORALA DRUŽBA STORITI

Predlogi za izboljšave dela v vrtcu in širše

Zanimivo in dobro bi bilo poskusiti prebrati pravljico o istospolni družini v vrtcu, da vidiš odzive otrok.

Do teme bi morali pristopiti brez strahu in ovreči stereotipe, ki jih imamo, kajti otroci so precej občutljivi in drugače dojemajo to temo kot mi.

Na splošno bi se moralo mišljenje ljudi spremeniti in v šoli pozitivno.

predstavljati to temo Za to je potreben čas.

DRUŽINA Vloga in pomen družine Opredelitev je bolj mnenje posameznika.

Veliko ji pomeni družina .

Tista temeljna oziroma osnovna celica družine so oče, mati in otroci

Ostale družine so tudi enakovredne bi morala biti tista osnovna definicija, iz katere izhajajo drugi tipi družin.

Težko se opredeli, ali bi istospolne družine uvrstila med družine različne družine in da je vsaka družina pomembna, taka ali drugačna-

Pomembno je, da otroku predstavimo osnovno družino, da lahko razumejo tudi ostale tipe družin, ki so si med seboj enakovredne.

V družini so pomemb.ni tako struktura kot odnosi v družini

Če se starša ne razumeta, se tudi otrok ne bo dobro počutil, tudi če je iz »popolne«

družine.

V kakršnikoli družini so pomembni pozitivni odnosi, čustvena podpora celo bolj kot sama struktura družine.

Pomembna je skrb za otroka, za njegovo varnost, dajanje ljubezni, omogočanje pravic, od zdravstvenega varstva in šolanja.

Misli, da bi to vlogo lahko opravljali tudi istospolni starši

Misli, da ni krvna zvez edino merilo kvalitetnega starševstva, kajti vidi, da imajo starši otrok radi tudi, če so posvojeni in lahko sploh ne opaziš.

SOCIALIZACIJA Spolna delitev vlog in vpliv na spolno identiteto otroka

V zadnjem času velikokrat moški delajo in pomagajo tudi pri gospodinjskih delih in skrbi za otroke, včasih recimo, tega niso počeli.

Kjer sta mami in oči, se vidi vloga matere kot čutna, varstvena že karakterno, oče pa dostikrat strog, in tu se vidi tiste razlike, ki naj bi jih otrok imel z ene in druge strani, ker to otrok rabi.

V istospolni družini otrok ne bo imel tiste moške vloge in vse drugače funkcionira, ali pa ženske vloge.

So razlike med spoloma že genske običajno so dekleta bolj za risanje, fantje za kocke, vendar ne vedno

pri istospolnih parih res vse bolj stvar dogovora, je res bolj enakomerno razdeljeno.

V heteroseksualni družini je spolna delitev dela bolj zakoreninjena Otrok v istospolni družini lahko dobi vlogo nasprotnega spola pri starih starših, mogoče stric, prijatelji

misli, da to ne vpliva na spolno identiteto otroka. bi imela otroka, ki izhaja iz istospolne družine, v nasprotnem primeru se ji ne zdi smiselno.

Pri vpeljavi bi torej izhajala iz izkušnje.

Problem je v tem, da otroku ne bi bilo všeč, da je izpostavljen pri tej tematiki otrokom bi prebrala pravljico, vendar v kontekstu, lotila bi se jo v starejših oddelkih.

Otroci povejo, kako so doživeli to pravljico potem pa pogovor napeljemo naprej in temo osmislimo.

Pomembno, da se pred vpeljavo te teme, nanjo pripraviš.

NORMALIZACIJA ISTOSPOLNEGA

STARŠEVSTVA

Največje težave in izzivi Strah, kako bi to vplivalo na otroke Politika, ki glede tega razmišlja drugače in imajo svoja prepričanja in stališča in

Problem širše družbe, ki razmišlja o predvsem negativnih vplivih na otroka.

Družba je bolj heteronormativno naravnana.

Pri analizi intervjujev sem ugotovila, da se med seboj razlikujejo, med njimi pa je tudi precej podobnosti. Intervjuji se razlikujejo glede na dolžino – najkrajši je trajal 28 minut, najdaljši pa eno uro in pet minut. Večina intervjuvank je bila med intervjujem zelo sproščenih, zato pa so bili intervjuji zelo bogati in poglobljeni, saj sem z njimi uspela navezati prijeten stik. Čeprav je homoseksualnost še vedno tabu tema, so vse odgovorile na vsa moja vprašanja. Vsem sem sicer postavila enaka vprašanja, a smo se tekom pogovora dotaknile tudi različnih vidikov tematike in odpirale nova vprašanja ter dileme.

Intervjuvanke so stare od 37 do 47 let in en intervjuvanec je star 27 let. Pet intervjuvancev prihaja iz podeželja, dve pa iz mesta. Vse intervjuvanke in intervjuvanec so trenutno zaposleni v vrtcu. Dve intervjuvanki sta namreč zaposleni v vrtcu, ki ima certifikat LGBT in sprejme vse otroke istospolnih staršev. Do homoseksualcev v vrtcu ne gojijo predsodkov in negativnih mnenj. To je verjetno tudi zato, ker živita v urbanem okolju, kjer je več odprtosti do homoseksualnosti in istospolnega starševstva. Do obravnavane tematike imata drugačen pogled verjetno tudi zaradi tega, ker sta obe že imeli izkušnjo z istospolno družino. Med starostjo in načinom razmišljanja intervjuvank in intervjuvanca nisem opazila bistvenih povezav. Prav tako jih nisem zasledila pri različnem spolu, saj sem intervjuvala eno osebo moškega spola.

Kot poglavitni vzrok homoseksualnosti vse intervjuvanke in intervjuvanec navajajo, da, »so to nagnjenja, pri katerih si ne moreš pomagati«…, »tak se rodiš«. Vsi razen ene intervjuvanke so mnenja, da pri tem vzgoja nima vpliva. Ena izmed intervjuvank se sicer strinja, da se že kot homoseksualec rodiš, vendar pravi, da »je nekaj je tudi na vzgoji, ker se vse dovoljuje«.

Intervjuvanec in ena intervjuvanka sta dejala, da je danes to lahko tudi »odraz moderne dobe«, postaja »modna muha, ki prehaja v skrajnost«. Med njihovimi odgovori glede vzrokov homoseksualnosti nisem zasledila nobenega stereotipa o vzrokih, ki sta jih navajala Zornik in Mirović (1996).

Vsi intervjuvani opažajo, da so odzivi okolice do homoseksualnosti predvsem negativni, kar pa lahko povežemo s prevladujočimi stereotipi in predsodki današnje družbe. Večina meni, da je današnja družba še vedno preveč zaprta glede tega in o tem še ni pripravljena govoriti (»ljudje še vedno nismo dovolj odprti glede tega,…ljudje so preveč konservativni«). Tisti, ki so s podeželja opažajo, da je tam manj odprtosti do drugačnih in se jih ne tolerira. Tudi na splošno

je večina mnenja, na družba drugače gleda na istospolne pare, prisoten pa je tudi strah, da bodo otroci kakorkoli zasmehovani ali pa diskriminirani, kar potrjuje v svoji raziskavi tudi Golombok (2000). Menijo, da jih družba na podeželju velikokrat izključuje. Ena izmed intervjuvank pravi, da ji je prav zaradi tega, ker se o tem ne govori, tudi njej težko o tem govoriti (»ob pogovorih o tem se raje umaknem in mi je o tem kar težko govoriti«). Homoseksualnosti sicer ne obsoja pa vendar o tem ne rada govori. Tu pa se čuti vpliv širšega družbenega konteksta, saj naša družba še vedno privilegira heteroseksualna razmerja in je heteronormativno naravnana, kar so potrdili rezultati slovenske raziskave. Švab (2006; v Rener, idr., 2006) navaja, da geji in lezbijke kot posamezniki ali v partnerski zvezi doživljajo različne načine pritiska s strani heteronormativne družbe, ki pa se kažejo na različne načine. Najpogosteje je prisoten strah pred stigmatizacijo in proces oblikovanja homoseksualne homoseksualne identitete. Pritisk pa se kaže tudi v vprašanju zagotavljanja pravic istospolnih partnerstev in njihove neenakosti v zakonu. Večina jih meni, da družba, še ni pripravljena tega sprejeti kot nekaj »normalnega«

(»ljudje še vedno nismo odprti glede tega«), eden izmed intervjuvanih pa pravi, da je družba mogoče že pripravljena, vrh države pa še ne.

Popačeno in izkrivljeno resnico homoseksualnosti in istospolnega starševstva pa v veliki meri ustvarjajo raznorazni stereotipi in predsodki, ki so v naši družbi še vedno prisotni. Intervjuvani se zavedajo različnih stereotipov, z nekaterimi pa se celo strinjajo ali delno strinjajo. Večina je omenila, da se strinja delno s stereotipom o lastnostih homoseksualcev (»lezbijke so po navadi bolj možače, geji pa so bolj poženščeni […] verjetno bi takoj prepoznal geja ali lezbijko«). Dve intervjuvanke sta delili izkušnjo iz vrtca s starši, pri katerih je bil izražen stereotip o spolnih vlogah (»eden od očetov mi je rekel, da ne bo slučajno njegov otrok gej, ker mu je hotela narediti čopek na sredini glave«,… »eden izmed staršev ni hotel, da ima sin roza torto in je rekel, da bodo oni krivi za to, če bo postal gej«.). Očitno je ta strah bolj pogost za dečke kot pa za deklice. Vsi so mnenja, da ni nujno, da bo otrok zaradi tega gej, saj je to pri nekaterih zgolj le obdobje, ki izzveni. Zornik in Mirović (1996) v svojem člankom omenjata slednji stereotip kot zelo pogost, ki pa temelji na prevzemajo spolnih vlog in spolni delitvi dela. Stereotip izhaja iz spolno binarne percepcije spolov.

Da stereotipi lahko sploh obstojijo, pa se morajo tudi razširjati. Tisti, ki so iz podeželja opažajo, da so tam stereotipi in predsodki bolj zakoreninjeni in se tam tudi bolj razširjajo kot pa v urbanem okolju. Eden izmed intervjuvanih pravi, da »ljudje na podeželju niso odprti in ne tolerirajo drugačnih […] na podeželju jih družba bolj izključuje«. Velika večina meni, da jih v veliki meri razširja Cerkev, ki pa ima na podeželju več vpliva na razmišljanje ljudi, saj so tam

manjše skupnosti. Tu lahko najdemo povezavo, zakaj je na podeželju več stereotipov kot v mestu. Ena izmed intervjuvank je dejala, da se stereotipi razširjajo »iz konservativnih in neizobraženih ljudi, ki so sovražno nastrojeni«, te pa povezuje s cerkvijo, za katero prav tako pravi, da je konservativna, ki tega ne odobrava kot nekaj normalnega. Tudi Zornik in Mirović (1996) menita, da katoliška Cerkev najbolj reproducira stereotipe, saj njen pogled na homoseksualne odnose najbolj vpliva na odnos družbe v Evropi do homoseksualnosti. Nekateri pravijo, da se najbolj razširjajo v medijih (»jaz mislim, da jih najbolj razširjajo mediji in družba«). Kuhar (2003) poroča, da se je medijski diskurz začel v začetku sedemdesetih.

Homoseksualnost je bila močno stigmatizirana s strani medijev in javnosti, saj je definirana kot drugačna in povezana s skrivanjem , sramom, kaznivim dejanjem ipd. Danes se je medijski diskurz o tej temi spremenil, o tem se vedno več govori, stigmatizacija pa se mogoče kaže danes bolj na prikrit način. Kot razširjevalec pa je lahko tudi šola in vrtec, s čimer se nekatere strinjajo.

Ena izmed njih pravi: »Odnos do homoseksualnosti se kaže z načinom poučevanja in podajanjem svojih osebnih prepričanj in teorij, s katerimi izražajo nenaklonjenost do homoseksualnosti«, kar v svojem članku potrjuje Tuš Špilak (2014), saj se v vrtcu odvije pomemben del socializacije otrok. Ena izmed intervjuvank pravi, da na negativen odnos do homoseksualnosti vpliva že samo poimenovanje homoseksualcev kot »drugačnih«, saj se jih na tak način ločimo od »normalnih«. Goričan (2009) navaja, da je taka opredelitev zaradi heteronormativne družbe, kjer je heteroseksualnost postavljeno kot norma, ostali pa so izključeni.

Intervjuvani so izrazili pomembne družbene dejavnike, ki vplivajo na izoblikovanje stališča do homoseksualnosti in istospolnih družin. Večina intervjuvanih je povedala, da se o tej temi premalo govori, o tem nimamo dovolj izkušenj niti znanja (»Težko si oblikujem mnenje o istospolnem starševstvu, če nimam izkušenj, tudi ni literature«.). Odvisno je tudi od tega, kdaj začnemo o tem govoriti. Ena izmed intervjuvank meni, da bi o tem morali govoriti že v vrtcu, da bi začeli razbijati stereotipe oziroma preprečili njihov nastanek v odrasli dobi. Nekatere ugotavljajo, da je premalo izkušenj zaradi dejstva pravne nezmožnosti, da bi istospolni pari posvojili otroke, zato je takih družin pri nas zelo malo ali pa jih skorajda ni. Dva intervjuvanca izpostavljata tudi en pomemben družbeni dejavnik, in sicer vzgojo oziroma družina, v kateri odraščamo. Eden izmed njiju pravi, da »mene niso vzgajali tako, da bi kdorkoli doma grdo govoril čez homoseksualce. […] nekateri pa doma gledajo poročila in jih začnejo zmerjati s

»pedri«, to pa seveda vidijo in slišijo tudi njihovi otroci«. Pomembno je tudi torej, če se o tem doma pogovarjamo in na kakšen način. Nekatere navajajo tudi Cerkev kot enega izmed

dejavnikov, ki pomembno vpliva na razmišljanje ljudi (»Vpliv ima tudi konservativna Cerkev, ki to ne odobrava kot nekaj normalnega, ampak kot neko bolezensko stanje«. Vsi so mnenja, da je naša družba preveč zaprta do drugačnosti, zato je toliko težje sprejeti homoseksualnost kot nekaj normalnega.

Ena izmed dilem, ki se pojavlja v družbi, je tudi ta, ali so istospolne družine sploh družine, zato me je zanimalo, kako intervjuvanke gledajo na pojem družina in kaj je po njihovem mnenju njen pomen. Vsi so mnenja, da so v družini pomembnejši odnosi kot pa struktura družine, dve pa menita, da je delno pomembna tudi struktura družine (»Otroci v določenem obdobju potrebujejo vzor očeta«.). Pogosto mnenje v družbi je, da so otroci, ki so zrasli v družini brez očeta, prikrajšani za razvoj spolnih vlog (Švab, 2007). Pravijo, da so za njih v družini najbolj pomembna ljubezen in toplina (»Jaz ob besedi družina najprej pomislim na ljubezen, brez tega družina ni družina«.). Podali so sociološko definicijo družine, ki jo podobno v svojem članku opisuje tudi Rener (2006), in sicer, da mora družina otroku nuditi ljubezen in varnost. Nekatere pomislijo ob besedi družina najprej na očeta, mater in otroka. Nuklearna družina je danes močno zakoreninjena v mnogih diskurzih in ustvarja stereotipe o tem, kaj je normalna družina (Rener idr., 2006). Dve intervjuvanki sta mnenja, da bi vseeno morala biti neka osnovna definicija družine (mati, oče, otrok), iz katere potem lahko izpeljemo definicijo še za ostale tipe družin in sta vseeno bolj za tradicionalno družino. Večina bi istospolne družine uvrstila med družine, dve pa sta glede tega neopredeljeni, čeprav pravita, da bi istospolni pari lahko bili dobri starši (»težko rečem, ali bi jih uvrstila med družine…sicer pa ni rečeno, da bi bila dva istospolna partnerja kaj slabša starša, mogoče še boljša«.). Kljub pluralizaciji družinskih oblik tradicionalna jedrna družina ostaja privilegirana oblika (Goričan, 2009).

Smiselno se mi je zdelo zastaviti vprašanje, kako gledajo na starševstvo ter ali so socialni starši, kot so v našem primeri istospolni, lahko prav tako dobri starši kot biološki. Nekateri so mnenja, da je krvna povezava edino merilo kvalitetnega starševstva, vendar je v vsakdanji praksi vse večji porast socialnega starševstva, med katere sodijo tudi istospolne družine (Zaviršek, 2009).

Vsi intervjuvani so podali podobno mnenje glede glavne funkcije starševstva (»Otroku moramo zagotavljati toplino, ljubezen, neko oskrbo, da ni otrok zanemarjen, ga vzgajati, čuvati, navajati na življenje«; »Prvo je, da si starš in imaš otroka rad pomembni so zdravi odnosi«;

»Pomembnejše je, da se otrok počuti sprejetega in za otroka skrbijo in mu nudijo oporo«;

»Pomembni so ljubezen, toplina, odnosi«). Podobno starševstvo opredeljuje tudi Brajša (1987).

Nihče se ne strinja s trditvijo, da bi bilo krvno sorodstvo edino merilo kvalitetnega starševstva, saj nekateri biološki starši ne zmorejo ali pa nočejo opravljati nalog starševstva in so v nekaterih

primerih lahko še slabši starši kot pa socialni (»Otrok bi imel več škode v družini, kjer je oče pijanec kot pa v istospolni družini, kjer bi bili starši ljubeči«). Vsi se strinjajo, da so bolj pomembni odnosi kot pa spol staršev in menijo, da bi bili istospolni pari prav tako lahko primerni ali pa celo boljši starši. Ena izmed intervjuvank pravi, da moraš kot socialni starš prevzeti odgovornost in skrbeti za otroka, kar pravi tudi Zaviršek (2009).

Ena izmed njih meni, da je pri kvalitetnem starševstvu delno pomemben tudi spol staršev, saj

Ena izmed njih meni, da je pri kvalitetnem starševstvu delno pomemben tudi spol staršev, saj