Za ustrezni vzorec črnega titanovega oksida je tako treba uporabiti dovolj visoko fluenco bliskov ali pa preseči kumulativno fluenco, ki se računa kot zmnožek števila laserskih bliskov in fluence. Kumulativna fluenca mora za generiranje ustreznih površinskih deformacij presegati okoli 100 J/cm2, nato se kompleksnost nastalih deformacij ne spreminja bistveno vse do takrat, ko presežemo okoli 1000 J/cm2 kumulirane fluence [7], [8]. Slika 2.5 prikazuje, da lahko za generiranje dovolj velike absorptivnosti črnega titanovega oksida uporabimo nižje fluence in okoli 100 laserskih bliskov.
2 μm
Teoretične osnove in pregled literature
11 Slika 2.5: Prikaz poteka normalizirane reflektivnost črnega titana na čisti titan pri različnih
fluencah [8]
Slika 2.5 prikazuje, kako narašča količina črnega titana s številom bliskov pri različnih fluencah. To prikazuje z normalizirano reflektivnostjo, saj vidimo, da z višanjem fluence in številom bliskov razmerje reflektivnosti (RTiOx/RTi) pade pod vrednost 20 %. Slika 2.5 pokaže, da je za generiranje črnega titana treba preseči mejno fluenco. Tako na primer 0,9 J/cm2 ni dovolj visoka fluenca da bi povzročila ablacijo čistega titana, ki bi se nato vezal s prostimi atomi kisika in vodika. Vidimo, da je potrebno dovesti vsaj 1,9 J/cm2 za pridobivanje črnega titana.
2.1.3 Geometrija OA leče
Kot je že bilo omenjeno v prejšnjem poglavju, lahko z obliko leče nadziramo dva zelo pomembna parametra: lego gorišča in ojačenje tlačne motnje. Ob vsakem laserskem blisku leča ustvari dve tlačni motnji. Ena tlačna motnja se generira na zgornji strani in druga na spodnji strani leče. Pri planarnih lečah sta obe tlačni motnji približno enaki. Pri sferičnih lečah pa se razlikujeta, saj se tlačna motnja, generirana na zgornji površini, defokusira, spodnja pa fokusira. Zato se pri uporabi sferičnih leč tlačne motnje, generirane na zgornji strani, ne upošteva. Slika 2.6 prikazuje obliko tlačne motnje skozi medij pri dveh različnih lečah. Pri planarni leči se tlačna motnja skozi medij pomika enakomerno, pri čemer se oblika tlačne motnje in amplituda ne spreminjata. Pri sferični leči imamo nasprotni učinek in se oblika motnje ter njena amplituda skozi medij spreminjata. Od začetka nastanka tlačne motnje in do gorišča se ta fokusira in ojačuje amplitudo. V gorišču, ki sovpada s središčem sfere, ima najvišjo amplitudo, nato se z oddaljevanjem od gorišča tlačna motnja defokusira in se njena amplituda zmanjšuje. Lega gorišča je izredno pomemben parameter, saj z njenim spreminjanjem določa, kako globoko v tkivo želimo posegati. Ker se tlačno motnjo fokusira, lahko v goriščih povzročamo izredno natančne mikrodestrukcije tkiva, s čimer dosežemo izredno natančno odstranjevanje oz. uničevanje različnih celic.
Teoretične osnove in pregled literature
12
Slika 2.6: Oblika tlačne motnje pri uporabi planarne ali sferične leče
Slika 2.7 prikazuje značilen potek tlačne motnje, ki jo lahko dosežemo z uporabo optoakustične leče. Tlačna motnja traja manj kot eno mikrosekundo. S slike je tudi razvidno, da je negativni del tlačne motnje časovno daljši od pozitivnega dela. Razvidno je tudi to, da lahko dosegamo tlačne amplitude več MPa.
Slika 2.7: Potek tlačne motnje [6]
V gorišču se tlačna motnja izredno zgosti na zelo majhni površini. Slika 2.8 prikazuje spreminjanje amplitud pozitivnega in negativnega dela tlačne motnje na različnih oddaljenostih od gorišča leče. Na sliki vidimo, da je območje visokih amplitud relativno ozko in da z oddaljevanjem od gorišča amplituda izredno hitro pada.
Teoretične osnove in pregled literature
13 Slika 2.8: Amplituda tlačne motnje v okolici gorišča [9]
Nadalje vidimo, da je potek negativnega dela v gorišču v primerjavi s pozitivnim delom dosti nižji in njegove vrednosti ne padajo tako hitro kot pri pozitivnem delu. Vendar negativnega dela tlačne motnje ne smemo zanemariti, saj pomembno vpliva na pojav kavitacije.
2.2 Tkivni fantomi
Tkivni fantomi posnemajo lastnosti človeškega tkiva in se uporabljajo za preučevanje in razvoj novih možnosti medicinskega slikanja in zdravljenja [10]. Fantomi so različnih sestav, geometrije, optičnih, akustičnih, termičnih in mehanskih lastnosti. Obstajajo v številnih in različnih oblikah, vendar so na splošno razdeljeni na tiste v tekočem, hidrogelnem in trdnem stanju. Druga kategorija tkivnih fantomov je živalsko tkivo ex vivo, ki se pogosto uporablja za bolj realističen pristop, vendar še vedno ne more zagotoviti vseh lastnosti človeškega tkiva. Nekaterih lastnosti živalskega tkiva, npr. optičnih lastnosti, našim raziskavam ne moremo prilagajati.[11]
2.2.1 Zahtevane lastnosti
Za specifični fantom in njegove lastnosti se odločimo na podlagi raziskav, ki jih želimo izvesti. Ker se optoakustične pojave v zadnjem času veliko raziskuje na področju mikrodestrukcije tkiva brez kirurškega posega, morajo tkivni fantomi zagotavljati raznolike lastnosti. Na področju raziskovanja mikrodestrukcije kožnih celic morajo tkivni fantomi zagotoviti primerne mehanske lastnosti. Preglednica 2.2 prikazuje vrednosti elastičnega in strižnega modula (E in G), ki se jim moramo približati, če želimo proizvesti ustrezne tkivne fantome.
Teoretične osnove in pregled literature
14
Preglednica 2.2: Mehanske lastnosti človeške kože
Tkivna plast kože E [kPa] G[kPa] Lokacija na telesu Viri
Zagotavljanje mehanskih lastnosti je z vidika mikrodestrukcije tkiva izredno pomemben faktor. Ob preletu dovolj velike tlačne motnje skozi tkivo se pojavi kavitacijski oblak, ki je direktno povezan z mikrodestrukcijo tkiva. Pojav kavitacijskega oblaka se zgodi zaradi hitrih sprememb tlaka ob konstantni temperaturi. Kapljevina, ki je ujeta v tkivnih fantomih, se zaradi hitrih tlačnih sprememb upari in tako na določenih mestih nastanejo kavitacijski mehurčki. Mehurčki imajo drugačno svetlobno reflektivnost od kapljevine in jih zato lahko opazujemo s hitrimi kamerami ali drugimi slikovnimi sistemi. Preglednica 2.3 prikazuje absorpcijski koeficient človeške kože pri različnih valovnih dolžinah.
Preglednica 2.3: Optične lastnosti človeške kože
Tkivna plast kože Absorpcijski koeficient (µa) [cm-1] Viri 556 nm 758 nm 914 nm Povrhnjica (15% ϕmel) 53,64 23,41 14,25 [20]
Usnjica 1,56 0,58 0,48 [21]
Podkožno tkivo 1,67 0,57 0,89 [22]
Ker človeška koža ni prozorna, z navadno hitro kamero ne moremo opazovati dogajanja v podkožju med izvajanjem eksperimenta. Slika 2.9 prikazuje, kako svetloba prehaja dva različna materiala. Oba imata enako debelino, vendar različno sipanje. Material A je prozoren in svetloba skozenj potuje skoraj nemoteno. Pri tem ohranja svojo intenziteto in usmeritev. Material B je difuzen in svetloba ob prehajanju skozenj ne ohranja enake intenzitete, kot pri materialu A. Zato se skozi material B izgubi veliko pomembnih informacij, saj na senzorje ne pride dovolj svetlobe in je zaradi tega signal prenizek in z veliko šuma.
Slika 2.9: Prenos svetlobe v prozornem in difuznem tkivnem fantomu
Teoretične osnove in pregled literature
15 Preglednica 2.4 prikazuje akustične lastnosti človeške kože. Tkivni fantom mora imeti podobne predvsem akustične lastnosti, kot so hitrost zvoka (c), akustična impedanca (Z) in koeficient dušenja (α1). To so najpomembnejše lastnosti, ki jih je treba posnemati. [23]
Preglednica 2.4: Akustične lastnosti človeške kože
Tkivna plast kože ρ [kg m-3] c [m s-1] Z [106∙kg m-2 s-1] α1 (dB cm−1 MHz−1 ) Viri
Povrhnjica 1233 1645 1,99 0,44 [24]
Usnjica 1151 1595 1,8 0,26 [24]
Podkožno tkivo 928 1450 1,38 0,6 [25]
Akustične lastnosti so za optoakustiko izredno pomembne, saj z njimi nadzorujemo gibanje tlačne motnje ter njen prehod med posameznimi plastmi. Če želimo, da se pri izvajanju eksperimentov na meji med vodo in tkivnim fantomom odbije čim manj tlačne motnje, je treba zagotoviti, da je akustični prenos iz enega medija v drug medij čim višji, kar zagotovimo z izenačitvijo akustičnih impedanc. Poleg naštetih lastnosti morajo tkivni fantomi zagotavljati še primerne termične lastnosti. Njihovo zagotavljanje je pomembno, saj se leče pri obstreljevanju z laserskimi bliski močno segrejejo. V primeru, da je leča v neposredni bližini fantoma, se lahko zaradi termične spremembe deformira ali celo uniči.
2.2.2 Vrste materialov
Tkivni fantomi so narejeni iz mnogih različnih snovi in materialov tako, da zagotavljajo potrebne lastnosti, ki so pomembne za izbrane raziskave. Najpogosteje uporabljeni so tekočinski, trdni silikonski ali polimerni fantomi, želatinasti ali agarjevi fantomi in živalski fantomi [11]. Slika 2.10 prikazuje nekatere enostavne tkivne fantome. Material A predstavlja tekoči tkivni fantom, material B trdne tkivne fantome, material C prikazuje primer želatinastega fantoma in material D predstavlja živalsko tkivo.
Slika 2.10: Primeri enostavnih tkivnih fantomov [11]
Teoretične osnove in pregled literature
16
V optoakustiki se največkrat uporabljajo sledeči tkivni fantomi:
- voda, - agar, - želatina,
- kombinacije agarja in želatine, - poliakrilamid (PAM),
- karagenan,
- ostali želirni materiali.
Voda
Voda je najenostavnejši in najlažje dostopen tkivni fantom, ki si ga lahko zamislimo.
Preglednica 2.5 prikazuje gostoto in hitrost zvoka za destilirano vodo pri 20 ◦C.
Preglednica 2.5: Gostota in hitrost zvoka za vodo Lastnost Vrednost
ρ [kg m-3] 998 c [m s-1] 1481
Prav zaradi njene enostavnosti in dostopnosti je voda eden izmed najpogostejših fantomov, ki jih lahko uporabimo v začetnih stadijih raziskav. Dodajamo ji lahko različne materiale, s čimer povečamo njihovo kompleksnost in se tako vse bolj približujemo zahtevam mehkih tkiv.
Agar
Agar je zelo razširjeno želirno sredstvo za izdelavo tkivnih fantomov. Široko uporabo agar gelov lahko pripisujemo več dejavnikom, vključno z njihovo enostavnostjo in nizko ceno izdelave ter zadostno mehansko trdnostjo, ki omogoča izdelavo različnih oblik in večplastnih struktur [20]. Dodatna prednost agarja je njegovo visoko tališče, ki znaša blizu 78 ◦C, zaradi česar je idealen za mehanske in termične študije [23]. Preglednica 2.6 prikazuje nekatere mehanske in optične lastnosti agar fantomov pri 2 % masne koncentracije.
Preglednica 2.6: Nekatere mehanske in akustične lastnosti agar fantomov Lastnost pri 2% agarja Vrednost Vir
ρ [kg m-3] 999 [26]
c [m s-1] 1460 [27]
α1 (dB cm−1 MHz−1 ) 0,3 [28]
E [kPa] 175 [29]
Tkivnim fantomom iz agarja lahko s spreminjanjem koncentracije agarja nadziramo vse štiri zgoraj omenjene lastnosti. S povečevanjem koncentracije agarja linearno povečujemo hitrost zvoka, kjer v povprečju povečamo hitrost zvoka za 1 m/s na 0,1 % povečane koncentracije agarja [30]. Prav tako linearno narašča koeficient dušenja, ko je koncentracija agarja med 2 in 6 %.
Teoretične osnove in pregled literature
17 Dodatna dobra lastnost agar fantomov je, da jim lahko dodajamo velike količine različnih materialov, s katerimi še dodatno prilagodimo lastnosti tkivnega fantoma, kot je npr.
koeficient dušenja. Nekateri izmed materialov so silicijev dioksid, magnezij, kalcij, kalij, celuloza, grafin in kondenzirano mleko. Kondenzirano mleko se v literaturi največ uporablja kot absorber akustične energije. V primeru, da koncentracije agarja ne moremo povečevati, ampak potrebujemo višjo zvočno hitrost, se dodaja še glicerol [31].
Čeprav je bilo dokazano, da so fantomi na osnovi agarja funkcionalni v širokem obsegu uporabe, jih spremljajo nekatere omejitve. Prvič, imajo relativno nizko žilavost in so zato zlahka krhki. Druga negativna lastnost je njihova omejena prozornost, ki preprečuje neposredno vizualizacijo nastajanja poškodb v primerih toplotnih izpostavljenosti [23].
Želatina
Želatina je drug izredno enostaven material, iz katerega lahko na enostaven način pripravimo kakovostne fantome. Preglednica 2.7 prikazuje nekatere mehanske in akustične lastnosti želatinastega fantoma, ki je vseboval 6,67 % želatine. Poleg vode je vseboval še konzervirano mleko, ki je bilo razredčeno z vodo v razmerju 50/50.
Preglednica 2.7: Nekatere mehanske in akustične lastnosti želatinastih fantomov [10]
Lastnost želatine Vrednost ρ [kg m-3] 1067
c [m s-1] 1553
α1 (dB cm−1 MHz−1 ) 0,50
E [kPa] 9,5
Prav tako kot pri agarju so pokazali, da povečevanje koncentracije želatine linearno povečuje hitrost zvoka, in sicer v območju med 2 % in 24 % povečuje hitrost zvoka za 3,2 m/s na vsak dodan procent želatine [23].
Običajno imajo želatinasti fantomi relativno nizke mehanske trdnosti in nizke temperature taljenja, zaradi česar so nepraktične za eksperimente, kjer je presežena temperaturo 50 ◦C.
Termične omejitve lahko na dokaj enostaven način zvišamo z dodajanjem vezivnega sredstva, npr. formaldehida ali glutaraldehida. Z vezivnimi sredstvi lahko temperaturo taljenja zvišamo preko 60 ◦C, poleg tega lahko povišamo še togost fantoma. Slaba stran vezivnih sredstev je, da lahko z njihovim dodajanjem poslabšamo nekatere njihove druge pomembne parametre [23].
Kombinacije agarja in želatine
Fantomi, sestavljeni iz mešanic agarja in želatine, so se pojavili kot alternativni kandidati za aplikacije elastografije. Uporaba agarja povzroči trše fantome (tj. Youngov modul) s povečano geometrijsko stabilnostjo. Preglednica 2.8 prikazuje mehanske in akustične lastnosti fantomov mešanice agarja in želatine. Treba je omeniti, da je koncentracija agarja v mešanicah znašala 1,17 % in želatine 3,6 %, vsi testi so bili izvedeni pri 22 ◦C. V fantom je bilo dodano še vezivno sredstvo, saj ostane temperatura tališča za želatino na 32 ◦C.
Teoretične osnove in pregled literature
18
Preglednica 2.8: Nekatere mehanske in akustične lastnosti agarjevih/želatinastih fantomov [32]
Lastnost Vrednost spremembe geometrije. Do tega pojava pri agar fantomih ne more priti.
Poliakrilamid (PAM)
Izredno dober material za pripravo fantomov, ki imajo zelo visoke temperature taljenja, je poliakrilamid. Za te namene se kaže tudi kot najbolj uporaben. Dodatna dobra lastnost PAM je, da je prozoren za vidno svetlobo. Preglednica 2.9 prikazuje mehanske in optične lastnosti PAM fantomov. PAM fantom je za test gostote, hitrosti zvoka in prožnostnega modula vseboval 5 %, pri koeficientu dušenja pa 10 % PAM materiala.
Preglednica 2.9: Nekatere mehanske in akustične lastnosti PAM fantomov [33]
Lastnost Vrednost ravnosti površine potrebno postopek izdelave podaljšati in otežiti. Velika pomanjkljivost, ki jo imajo PAM fantomi, je, da je za njihovo pripravo treba izvesti polimerizacijo monomera akrilamida, ki je rakotvoren in nevrotoksičen. Posebej pazljivi moramo biti tudi pri uporabi fantomov, saj se PAM difundira nazaj v akrilamid, ko je izpostavljen toploti in ultravijolični svetlobi. Zato moramo biti pri izdelavi, uporabi in shranjevanju fantoma dodatno pazljivi [34].
Agar fantomi se izkazujejo kot najboljši in v veliki meri najbolj uporabljeni fantomi za raziskave mehkega tkiva. V primerjavi s PAM fantomi niso toksični in so veliko lažje in ceneje proizvedeni, čeprav imajo PAM fantomi izredno dobro prozornost. Želatinasti fantomi imajo nekoliko nižjo mehansko trdnost. Če jim jo želimo dvigniti, jim lahko spremenimo katere druge pomembne lastnosti. Zato so iz tega vidika nekoliko manj uporabljeni.
19
3 Metodologija raziskave
V tem poglavju so opisani eksperimentalni sistem in njegovi glavni podsistemi. Prav tako je opisana izbira in izdelava tkivnega fantoma ter potek izvedbe eksperimentov in obdelave meritev.
3.1 Eksperimentalni sistem
Eksperimentalni sistem je sestavljen iz številnih podsistemov, ki so podrobneje opisani v naslednjih podpoglavjih. Celotni sistem, razen laserja, je bil postavljen na optični mizi v laboratoriju Lasteh.
Eksperimntalni sistem je shematsko predstavljen na sliki 3.1. Eksperimente smo začenjali s pošiljanem signalov s PC (ang. personal computer) na kamero in laser. Kamera se je ob prejetju signala aktivirala in čakala na dovedno svetlobo iz nanosekundne bliskavice. Drugi signal se je poslal na bliskovni Nd:YAG laser, ki je iz prejetega signala zgeneriral primeren blisk. Blisk se je po prehodu polarizatorja na delilniku žarka razdelil v razmerju 90/10, kjer je 10 % energije bliska sprožilo Si-fotodiodo (Thorlab, DET10A), preostali del energije pa je bil uporabljen za generiranje OA efekta. Signal s fotodiode je zajel osciloskop (LeCroy 6050), ki je signal posredoval na funkcijski generator (Tektronix AFG3102). S funkcijskim generatorjem smo nastavljali poljubno zakasnitev sprožitve nanosekundne bliskavice, ki je osvetlila merilno območje vzorca. Kamera je v tistem trenutku zajela sliko, ki se je v realnem času prikazala na ekranu računalnika. Signale, pridobljene s prožilne in presevnostne fotodiode, smo z osciloskopa s pomočjo programske opreme prikazovali in shranjevali na računalniku. S funkcijskim generatorjem smo nastavljali poljubno zakasnitev, ki je imela minimalni korak 100 ns. Eksperimentalni sistem je imel še dodatno zakasnitev 2,5 μs, ki jo je bilo potrebno prišteti nastavljeni zakasnitvi.
Metodologija raziskave
20
Slika 3.1: Shematski prikaz eksperimentalnega mesta
Optična pot laserskega bliska, se prične pri koncu laserske roke in ima dolžino 1,5 m, kjer na koncu blisk zadane OA lečo. Optično pot tako sestavljajo polarizator (Thorlabs, CCM1-PBS253-1064-HP/M), ki je imel λ/2 in λ/4 ploščici, pri polarizatorju smo imeli 10 % izgube energije bliska. Za polarizatorjem smo imeli postavljeni dve ogledali (Thorlabs, NB1-K13 - Ø1" Nd:YAG), med katerima je bil postavljen delilnik žarka, ki je preusmeril 10 % energije bliska na sprožilno fotodiodo. 90 % energije bliska se nato dovede do optičnega stolpa, ki je vseboval tri ogledala (Thorlabs, NB1-K13 - Ø1" Nd:YAG), ki so blisk dovedla direktno nad OA lečo, kot je prikazano na sliki 3.2. Preglednica 3.1 prikazuje prag poškodbe za optične elemente za bliske z valovno dolžino1064 nm, 10 ns, 10 Hz in reflektivnost zrcal, ki so bila vsa postavljena pod kotom 45 ◦ glede na vpadli blisk. Na optični poti uporabljamo 5 zrcal, ki imajo skupaj približno 5 % izgube energije laserskega bliska. Če prištejemo še izgube polarizatorja in izgube delilnika imamo na optični poti skoraj 25 % izgube energije laserskega bliska. Tudi pri 25 % izgube energije smo na OA lečo lahko dovedli dovolj visoke energije za generiranje kavitacijskega oblaka.
Metodologija raziskave
21 Preglednica 3.1: lastnosti optičnih elementov [35]
Optični element Prag poškodbe [J/cm2] Reflektivnost [%]
polarizator >10 /
zrcalo 5 >99
Blisk je imel ob izstopu iz laserske roke premer 6,5 mm, pri čemer smo morali zaradi njegove velike divergence (blisk je imel pred zbiralno lečo premer 14 mm) uporabiti zbiralno lečo z goriščno razdaljo 400 mm. Z zbiralno lečo smo rešili dva problema. Izognili smo se poškodbi ohišja na zadnjem ogledalu in s premikanjem pozicije zbiralne leče nadzirali premer bliska na OA leči. Zbiralno lečo smo postavili tako, da je imel blisk na OA leči premer 7 mm. Slika 3.2 prikazuje optično pot, njene komponente in celotno postavitev eksperimentalnega sistema.
Slika 3.2: Optična pot in njene komponente
Ker je bil sistem schliernove hitre fotografije po višini fiksiran, smo morali za zajem kvalitetne slike prilagajati višino steklene kadi, OA leče in vzorcev fantomov. Steklena kad je bila dvignjena toliko, da je bila OA leča približno 10 mm pod gladino vode, pri tem je pod njo ostalo dovolj prostora za vzorce fantomov. Pozicije OA leče in vzorcev fantomov smo nadzirali s pomočjo milimetrskih triosnih ročnih manipulatorjev, ki so nam zagotavljali pomike do 25 mm. S pomočjo 3D-tiskalnika smo izdelali podstavek, s katerim smo enostavno držali vzorec fantoma na željeni poziciji. Slika 3.3 prikazuje postavitev OA leče
Metodologija raziskave
22
in vzorca fantoma v stekleni kadi. Vijak, na katerem je bila privita OA leča je ob dotikanju fantoma povzročal njegovo gubanje, zaradi česar so bile zajete slike slabše kvalitete. Težavo smo reševali tako, da smo odstranili tisti del fantoma, kjer se je nahajal vijak, kot je prikazano na sliki 3.3. Ko smo bili zadovoljni z nastavljeno višino OA leče in vzorca fantoma, smo za vse eksperimente spreminjali samo še ravninsko pozicijo fantoma.
Slika 3.3: Postavitev OA leče in vzorca fantoma
Energijo bliska smo merili z energometrom, ki je bil postavljen za zadnjim ogledalom, kot je prikazano na sliki 3.2. Manipulirali smo jo lahko na dva načina: (i) na način, pri katerem smo spreminjali dovedeno napetost, ki jo je laser moral proizvesti za blisk, in (ii) na način, pri katerem smo spreminjali kot λ/2 ploščice in smo tako nadzirali količino energije bliska, ki je prešla skozi polarizator. Prvi način smo uporabljali predvsem za spremembe energij, kjer so bil koraki med energijami večji od 100 mJ. Drugi način smo uporabljali za fino nastavljanje željenih energij bliskov.
Metodologija raziskave
23
3.1.1 Laser
Glavni podsistem eksperimentalnega mesta je predstavljal laser in 1,5 m dolga optična pot, ki je blisk vodila do OA leče. Uporabljali smo bliskovni Nd:YAG laser proizvajalca Fotona model Starwalker MaQX. Slika 3.4 prikazuje uporabljeni laser, ki smo ga morali za eksperimente rahlo prilagoditi.
Slika 3.4: Laser Fotona StarWalker MaQW [36]
Za delovanje laserja je potrebno zagotoviti električno napajanje, kot je razvidno iz preglednice 3.2. Tako lahko StarWalker MaQW proizvede bliske energije do 10 J energije.
Pri valovni dolžini 1064 nm so bliski dolžine 5 ns s pravokotnim intenzitetnim profilom in zagotavlja, da je laserski profil homogen po celotni površini.
Metodologija raziskave
dolgotrajno dovajanje električnega toka 14/6 A kratkotrajno dovajanje električnega toka 19/17 A
Ker je laser primarno namenjen za medicinsko uporabo, smo ga morali za izvajanje eksperimentov nastaviti na t. i. servisni način. V tem načinu je bilo treba laser postaviti zato,
Ker je laser primarno namenjen za medicinsko uporabo, smo ga morali za izvajanje eksperimentov nastaviti na t. i. servisni način. V tem načinu je bilo treba laser postaviti zato,