Metodo jigsaw je prvi razvil Elliot Aronson leta 1971, kot napredovanje v ocenjevalnih praksah pa je metodo razvil Robert Salvin leta 1986. Gre namreč za metodo sestavljanke, ki jo je Aronson razvil kot sredstvo za pomoč učencem pri premagovanju učnih pomanjkljivosti v nedavno razdeljenih šolah v Teksasu, veliko pa je tudi pisal o sami tehniki sestavljanke, kjer poudarja prednosti za zmanjšanje sovražnega vedenja in povečanje sodelovanja v učilnici. To metodo tako uporabljajo učitelji zadnjih 50 let, prav tako kot tudi razne sestavne dele metode, da spodbujajo sodelovanje tako v zgodnjih razredih, kot tudi na poti kasnejšega šolanja, saj prednosti tehnike očitno presegajo bolj pozitivne interakcije učencev (K-2 Teachers Alliance 2021).
Metoda je dobila ime sestavljanka ravno zaradi svoje strukture, saj je sestavljanka zbirka različnih kosov, ki se sestavijo, da ustvarijo celotno sliko. Tako je namreč tudi metoda poučevanja zbirka tem, ki jih učenci v celoti razvijejo, preden se združijo in ustvarijo popolno idejo. Tovrstna strategija sodelovalnega učenja torej omogoča posameznikom ali manjšim skupinam, da postanejo odgovorni za neko podkategorijo večje teme. Po raziskovanju in razvijanju svoje ideje pa je nato vsak odgovoren, da to idejo ali temo predstavi drugim članom skupine ali razreda. Uporaba sestavljanke je tako v učilnici zelo koristna, saj bodo v večini primerov učenci veliko bolje razumeli snov. Učenci so namreč kot aktivni učenci neposredno potopljeni v informacije in gradivo, kar spodbuja kritično razmišljanje in tudi globlje razumevanje prebranega. Učenci s tem tudi dobijo priložnost prispevati k skupini, s čimer se naučijo življenjskih veščin kot sta komunikacija in delo v časovnem okviru. Metoda spodbuja tudi sodelovanje, razprave in samo motivirane učne strategije, kjer se učenci naučijo postavljati vprašanja, da lahko razjasnijo svoje razumevanje in tudi podajo kritične povratne informacije na bolj ustrezen način. Zraven tega metoda prinaša razne akademske koristi, tudi pri reševanju problemov in analiziranju, kar sta dve zelo pomembni kognitivni sposobnosti (K-2 Teachers Alliance 2021).
Jigsaw metodo lahko torej uporabimo za različne naloge, ki vključujejo analizo podatkov ali terensko delo, kot tudi za naloge, ki vključujejo branje in povzemanje snovi. V nadaljevanju je prikazan primer, ki ponuja preprosto ponazoritev elementov metode
7
sestavljanke, ki ne zahteva predhodne priprave učencev na pouk. Ta naloga izhaja iz učne ure, kjer je želel učitelj podati učencem izkušnje pri interpretaciji struktur v pogledu zemljevida. Slika namreč prikazuje gorovje Anti-Atlas, ki je osnova naloge.
Slika 1: Primarne skupine učencev, kjer ima vsaka skupina svojo podpoglavje.
Učitelj razdeli satelitsko sliko na štiri dele, prav tako pa tudi razred, v katerem je 16 učencev, na štiri skupine po štiri učence. Vsaka skupina tako prejme en del satelitske slike. Učenci v vsaki skupini nato analizirajo strukture v svojem delu slike ter pripravijo preprost geološki zemljevid in prerez ter izdelajo geološko zgodovino za svoje območje.
Vsak učenec v skupini si pripravi zapiske, da je pripravljen razložiti svoj del naloge tudi drugim.
Slika 2: Sekundarna skupina, kjer vsak učenec predstavi svoj del podpoglavja.
Ko je vsak posameznik pripravljen na nadaljnjo poučevanje, učitelj ponovno razdeli razred na nove skupine, kjer upošteva, da so skupine mešane, kjer je v vsaki novi skupini le po en član predhodne skupine. Vsak posameznik tako pouči preostale člane skupine
8
o svojem delu satelitske slike, vključno z geološkim zemljevidom, prerezom in geološko zgodovino, ki jo je naštudiral v prvotni skupini. Po smislu sestavljanke predstavlja ta del postopka postavitev vseh kosov sestavljanke na mizo, preden jih začnemo sestavljati, vendar se na tem mestu še ne pokaže celotna slika, saj so posamezni kosi še raztreseni po mizi.
Slika 3: Sekundarna skupina, kjer se izoblikuje celota.
Na vsakem kosu so tako različni vzorci in barve, kar pomeni, da noben posameznik ni imel celotne zgodbe, ampak je prinesel le del slike. Skupina mora tako sodelovati pri sintezi analiz iz štirih različnih področij, da ustvari oziroma sestavi celotno sliko in s tem tudi celotno poglavje. Tako dobimo končno podobo sestavljanke, saj se na tem mestu kosi sestavijo, da lahko vidimo celoto. Brez tega koraka namreč metoda jigsaw ne bi imela smisla. Učitelj na koncu zahteva, da si vsak učenec ustvari sestavljen prerez za celotno območje, da zaključi učno uro z znanjem celotnega poglavja (K-2 Teachers Alliance 2021).
Metoda jigsaw tako temelji na medsebojnem učenju učencev. Učitelj sicer vodi obravnavo nove učne snovi, vsak učenec v skupini pa dobi svoj del naloge, ko ga obvlada znanje izmenja. Cilj je, da na koncu vsi učenci usvojijo celotno znanje. Tak način dela omogoča globoko učenje. Učitelj tako pripravi več besedil, ki govorijo o različnih vidikih iste teme, vsak vidik pa mora biti zapisan na svojem listu. Oblikujemo toliko skupin učencev, kolikor besedil smo pripravili. Vsaka skupina se poglobi v svoje besedilo in učenci postanejo strokovnjaki za ta del naloge, vsak posameznik si tudi zapiše ključne misli. V naslednjem koraku se presedejo v nove skupine, ki so sestavljene tako, da v vsaki sedi vsaj eden učenec iz vsake ekspertne skupine. Učenci se med seboj seznanijo z
9
izbranim vidikom obravnavane teme ter oblikujejo celotno sliko, zgodbo ali rešitev naloge. V zadnjem koraku pa skupine predstavijo ključna spoznanja. Ob koncu učne ure učitelji učence spodbujajo, naj vsak zase razmisli o učenju učenja in odgovori na nekaj preprostih vprašanj (na primer: Česa sem se danes naučil? Kaj mi to koristi? Kako sem doživel metodo učenja? Koliko sem bil dejaven? Kako mi takšno učenje v skupini ustreza?) (Ažman 2014, 11).
10