Izraz kateheza najdemo šele v Novi zavezi Svetega pisma, kot glagol doneti oziroma odmevati (κατηχείν), ki pomeni poučevati, ustno učiti, učiti z živim glasom ali pripovedovati. Pogosto je tako uporabljen glagol poučevati (διδάσκειν), kjer pa apostol Pavel zraven tega glagola uporabi še izraz doneti oziroma odmevati (κατηχείν). To je do tedaj sicer redka in tuja beseda za judovsko religiozno govorico, vendar se vedno uporablja le v pomenu poučiti v veri (Stegu 2014, 63).
Izobraževanje o religiji začne že v prvem stoletju razlikovati med kerigmo, katehezo in homilijo. Kerigma je namreč prvo oznanilo Kristusovega vstajenja neverujočim, vendar v nadaljevanju spremlja proces priprave na krst in se pridružuje homiliji, celotni pastorali ter liturgičnemu delovanju Cerkve. Na drugi strani je homilija ali redno poučevanje znotraj liturgije, ki je namenjeno vsem članom krščanske skupnosti. Sama homilija je veliko bolj razvita kot kerigma, saj ima neko temeljno vsebino in jo je mogoče prosto razlagati. Poslušalce tako vodi k duhovni poglobitvi in jim pomaga razumeti Sveto pismo na podlagi njihovega konkretnega življenja (Stegu 2014, 63).
Kateheza je nekje na sredi, saj so osebe, katerim je namenjena, že sprejele kerigmo in s tem tudi samo vero v Kristusa. Te vere še ne poznajo, zato jo sistematično spoznavajo preko kateheze. Prva kateheza se je v prvih stoletjih izvajala v obliki katehumenata, kjer so duhovno sporočilo poglobili s pomočjo homilije. Kateheza je tako temeljna predstavitev celote krščanskega verovanja, saj je začetna vera že vzbujena, sedaj je potreben le uvod v celotno vsebino, da osebo pripravimo na prejetje krsta. Kateheza sicer ne daje odgovorov na zapletena teološka vprašanja ali se poglablja v eksegetske podrobnosti, saj se dotika bistva in ponuja le temelj vere. S tem je torej postala temeljni pouk krščanske vere, z namenom uvajanja v krščansko življenje in pripravo na krst (Stegu 2014, 63).
V 20. stoletju s je v sklopu katehetskega gibanja znova pojavil in začel uveljavljati izraz kateheza, kot poskus vrnitve v prva stoletja krščanstva. S tem bi poskušali preseči meje preveč razumsko in pojmovno zastavljenega religijskega izobraževanja in katehetskega dela, ki je zaznamovalo obdobje med Tridentinskim in Vatikanskim koncilom. Danes pa
11
kateheza vse bolj pomaga človeku, da bi razvil svojo identiteto in se v polnosti uresničil.
Govorimo lahko tako o krščanskem oblikovanju posameznikov, saj osebe zorijo v luči krščanske vere, kar je rezultat vzgojne dejavnosti, sama kateheza pa ima za cilj rast v veri. Ta vzgojni proces namreč spodbuja posameznike, da so sposobni gojiti zavestno, svobodno in odgovorno življenje. Izraz kateheza ima v današnjem času mnogo ožji pomen, saj zajema le cerkveno dejavnost, ki se nanaša na vernike, načrtno poglabljanje krščanskega sporočila ter vzgojo miselnosti v veri in v praktičnem življenju, ki bo v skladu s krščansko vero. Religijsko izobraževanje tako ustreza le potrebi, da podamo neke temelje, sistematičnost in poglobitev življenju po veri in cerkveni praksi, kateheza pa je v službi večjega zorenja verskega življenja posameznikov in skupin, ki so na poti povezave krščanskega sporočila z njihovimi zahtevami, težavami in pričakovanji. Samo teološko raziskovanje in tudi religijsko izobraževanje si prizadeva za poglobitev spoznanja o presežnem v objektivnosti, medtem ko si kateheza prizadeva poglobiti Božjo besedo v subjektivnosti, oziroma v odnosu do človeka kot takega (Stegu 2014, 64 – 66).
V ožjem pomenu lahko katehezo opišemo tudi kot preprosto poučevanje obrazcev, ki izražajo vero, medtem ko je kateheza v širšem pomenu celostno uvajanje v življenje po krščanski veri. Pri ožjem pomenu lahko mislimo tudi prvotno oznanilo, oziroma kerigmo ali tudi samo posamezno učno uro. Razlikovati moramo tudi med religijskim poukom v šoli in katehezo, ki se izvaja v župniji (verouk), saj religijski pouk v šoli ni kateheza, ampak je samo informiranje o verstvih, medtem ko je kateheza uvajanje v osebno vero in vzgoja celotnega življenja v skladu s krščanstvom. Tako razlikujemo tudi pri odraslih med religijskim izobraževanjem odraslih ter katehezo odraslih, ki označuje uvajanje v osebno vero in vzgojo za življenje, ki pa je skladna s krščanskim razumevanjem človeka. Vendar gre v praksi predvsem za preplet obeh vidikov, zato lahko uporabljamo oba izraza. Sama kateheza tako posamezniku pomaga in ga podpira na poti k življenju iz vere, ki je temeljni cilj krščanstva (Stegu 2014, 64 – 66).
3.1 Metode pri katehezi
»Vsebina kateheze, ki je tudi objekt vere, ne more biti brezskrbno podrejena kakršnikoli metodi, temveč zahteva, da se ob metodi razmišlja o naravi evangelijskega sporočila in
12
njegovih virov ter upošteva tudi konkretne razmere cerkvenega občestva in posameznega kristjana. Pomembna je zavest, da vzgojni cilj kateheze določa metodološko izbiro.« (Papeški svet za pospeševanje evangelizacije 2021, 117) Kateheza namreč ceni različne metode, upošteva metodiko in didaktiko, ki ju vodi evangelij.
Kateheza doseže pravi namen, vzgojo v veri, če uporablja metode, glede na starost in umsko razvitost kristjanov, glede na njihovo stopnjo cerkvene in duhovne zrelosti ter na druge osebne okoliščine. Posredovanje vere v katehezi je kot uresničitev srečanja med Božjo besedo in človeško izkušnjo. V katehezi se cenijo metodologije, ki so bolj usmerjene v življenjske izkušnje ali te, ki so usmerjene na sporočilo vere. Pomembo je upoštevati tudi princip soodvisnosti, ki postavi v odnos oba vidika. Sestavini del kateheze je človeška izkušnja, saj je pomembna iz vidika identitete, kot tudi vsebine in metode.
Kateheza tako po Jezusovem zgledu pomaga osvetliti in razložiti življenjske izkušnje v luči evangelija. Da kateheza ohrani krščansko oznanilo razumljivo, mora človeško izkušnjo ovrednotiti, saj le ta ohranja dotik z resnico razodetja. V prvih stoletjih Cerkve so namreč verniki imeli dolžnost, da so se izpovedi vere učili na pamet. Tega se poslužujemo tudi danes, saj taka besedila notranje usvojimo, jih vedno bolj dojemamo v njihovi globini in tako postanejo del osebnega in skupnostnega krščanskega življenja.
Da pa premagamo tveganje nesmiselnega pomnjenja, je pomembno, da v katehezo vključimo tudi druge elemente katehetske dejavnosti, kot so odnos, dialog, razmišljanje, spremljanje in druge (Papeški svet za pospeševanje evangelizacije 2021, 117 – 121).
»Kateheza uporablja jezik, ki izraža vero Cerkve,« (Papeški svet za pospeševanje evangelizacije 2021, 121) hkrati pa ceni vse jezike, ki ji pomagajo uresničevati vse naloge kateheze, posebej pa je pozorna na narativni jezik, saj je »pomemben za posredovanje sporočila vere v kulturi, ki trpi zaradi pomanjkanja globokih in učinkovitih komunikacijskih vzorov.« (Papeški svet za pospeševanje evangelizacije 2021, 123)
Pomembno za katehezo je tudi delo v skupini, saj je krščansko občestvo prvi subjekt kateheze. Pomembno je za vsa starostna obdobja, tako za najmlajše, ki jim skupina pomaga pri socializaciji, za mlade, ki jim skupina pomaga pri pristnih odnosih ter za odrasle, ki si želijo soodgovornosti v Cerkvi in družbi. Katehet je povabljen, da skupini omogoči izkušnjo občestva, ki ob evangelijskem oznanilu posredovanja vere predvidi
13
neposreden stik med osebami. Skupina na najboljši možni način doseže svoj cilj, v kolikor je v njej učinkovita in intenzivna komunikacija (Papeški svet za pospeševanje evangelizacije 2021, 126 – 127).
14