2.1 SPLOŠNO O BRESKVI (Prunus persica L.)
Breskev (Prunus persica L.) spada v družino rožnic in je v Sredozemlje bila prinesena iz Perzije, v Perzijo pa je prišla s Kitajske. Sodi med koščičarje. Ima tri osnovne skupine oziroma podvrste, in sicer Prunus persica subsp. vulgaris L. (navadna ali vinogradniška breskev), Prunus persica subsp. laevis DC. (nektarina) in Prunus persica subsp. platycarpa Bailey (kitajska breskev). V Sloveniji se breskev uspešno goji na Primorskem, nekaj pa tudi na Štajerskem. Trenutna pridelava se v Sloveniji iz leta v leto zmanjšuje, zdaj je površina intenzivnih nasadov okoli 273 ha. Omejujoč dejavnik gojenja breskev so nizke temperature zlasti, če se pojavljajo v zgodnjem zimskem obdobju. Ustrezajo ji lahka, globoka, zračna in rodovitna tla, so pa tudi vzdržljive v suši predvsem, če so cepljene na križance mandlja in breskve. Če je v tleh več kot 8 % aktivnega apna, potem pri breskvah, ki so cepljena na breskev, nastopijo fiziološke motnje zaradi pomanjkanja železa, ki so opazne kot kloroza listov, in drugih elementov, kot so fosfor, mangan, bor in baker. Breskve so pretežno samooplodne in večina sort ima značilno zgradbo cveta, ki se odlikuje po tem, da je možna samooprašitev. To omogoča obilno rodnost tudi v nemogočih vremenskih razmerah. Pri breskvah sta znana dva tipa cvetov: zvončasti in rožasti tip cveta. Plodovi lahko nastanejo z oploditvijo ali partenokarpno. Kot podlage so za breskve primerne razne vrste koščičarjev, kot so breskev, različne vrste sliv, mandelj in križanci teh vrst med seboj. Prav tako se uporabljajo sejanci vinogradniških breskev. Sortiment breskev se hitro spreminja. Nove sorte se odlikujejo po boljši obarvanosti in boljših organoleptičnih lastnostih ter manjši poraščenosti z dlačicami. Čas zorenja se pri breskvah in nektarinah določa po sorti 'Redhaven', katera na Primorskem zori v povprečju od 22. do 25. julija. Cepke so sorte, pri katerih se meso popolnoma loči od koščice, kostenice pa so sorte breskev in nektarin, pri katerih se meso ne loči od koščice (Štampar in sod., 2014)
Breskev lahko gojimo v obliki vretena, kotlaste krošnje ali celo palmete. V Sloveniji se največ v praksi zaradi osvetlitvenih razmer uporablja vreteno (Štampar, 2008).
2.2 FOLIARNO GNOJENJE
Foliarno gnojenje je gnojenje rastlin skozi liste, pri kateri se aktivno snov nanese direktno na listno površino. Gre za dopolnilni ukrep, ki rastlini omogoča zadostno preskrbo s hranili.
Prednosti foliarnega gnojenja so povečanje pridelka, spodbujena absorpcija hranil skozi korenine, hitra absorpcija hranil v rastlino in njihovo učinkovanje, hitro premeščanje hranil po rastlini, omogočena prehrana rastlin med stresom. Prav tako lahko hkrati s foliarnim gnojenjem izvajamo še nanos sredstev za varstvo rastlin. Slabosti pa so odtok nanesene raztopine na površino, hitro sušenje raztopine, poškodbe listov ob neupoštevanju predpisanih odmerkov (Štampar in sod., 2014).
2.3 BIOSTIMULANTI
Biostimulanti so formuliran proizvod biološkega izvora, kateri pripomorejo k izboljšanju rodnosti in vitalnosti rastlin ter jih ščitijo pred morebitnimi okužbami. Ne morejo pa biti definirani kot gnojila, saj ne zagotovijo direktno hranil rastlinam, vendar lahko olajšajo pridobivanje hranil s podpiranjem metabolnih procesov v tleh in rastlini (Yakhin in sod., 2017). Uspešno se lahko uporabijo v agronomski (poljščine) in hortikulturni pridelavi (okrasne rastline, sadno drevje, vrtnine itd.). Biološka osnova biostimulantov, ki se pojavljajo na trgu, je zgrajena iz različnih organskih in anorganskih virov, kot so npr.
bakterije, glive, morske alge, višje rastline, encimi, proteini, aminokislin, koristni mikroorganizmi. Poznamo eno-komponentne in več-komponentne formulacije biostimulantov. Prav tako se med seboj razlikujejo glede načina uporabe (tla, listi), po proizvodnem materialu, iz katerega so bili pridobljeni (živalski, rastlinski) in glede na postopek izdelave biostimulatov (ekstrakcija, hidroliza, fermentacija). Biostimulante lahko uporabimo v trdih oblikah (prah, granule) ali v tekoči obliki za foliarni nanos. Njihov vpliv (biostimulantov) je odvisen od aktivne snovi v pripravku, vrste rastline, načina aplikacije ter fiziološkega stanja rastline. Na količino in kakovost pridelka prav tako vplivajo biotični in abiotični dejavniki. Pozitivni učinki delovanja se kažejo kot večji pridelek in boljša kakovost pridelka (Drobek in sod., 2019).
2.3.1 Silicij
Silicij se v tleh pojavlja kot silicijeva kislina (H4SiO4) in je drugi element med najpogostejšimi elementi v zemeljski skorji. Rastline ga črpajo preko korenin, vendar za sam razvoj rastlin nima bistvenega pomena. Njegov prenos po rastlini pa poteka s pomočjo transpiracijskega toka. Silicij se nalaga predvsem v celičnih stenah celic povrhnjice listov v obliki silicijevega dioksida, pri čemer nastajajo z večanjem koncentracije vrstno značilni fitoliti različnih oblik in velikosti. Njegova vsebnost se povečuje med življenjem rastline.
Predstavlja alternativo ogljiku s strukturnega in podpornega vidika, saj je 10-20 krat manj potraten vir za rastline od ogljika. Silicij je pomemben za normalno uspevanje vseh rastlin, prav tako jim nudi številne koristi v stresnih okoliščinah (Grašič, 2019). Stres je ključen dejavnik za kopičenje silicija v rastlinah, ki na površini tkiva tvorijo nekakšne fizične ovire.
S kopičenjem silicija v rastlinah ta predvsem vpliva na trdnost in togost tkiv (Ma in Yamaji, 2006). Silicij je eden od elementov, ki je zelo učinkovit pri povečanju odpornosti na bolezni in škodljivce. Pripomore k večji fotosintetski aktivnosti, pomaga pri uravnavanju neravnovesja pomembnejših hranil, blaži stres zaradi ekstremnih temperatur in ščiti rastline pred sušo. Prav tako zmanjšuje negativne učinke različnih kovin in omogoča učinkovito zaščito pred boleznimi in objedanjem. Z vlogo silicija pri rastlinah so se prvi začeli ukvarjati Japonci, ki so izvedli veliko raziskav na rižu, ki akumulira večje koncentracije silicija. Silicij se lahko rastlinam aplicira preko tal ali foliarno (Grašič, 2019).
2.3.2 Titan
Titan je deveti najpogostejši element v zemeljski skorji. Ne spada med mineralna hranila. Z nanašanjem titana so v raziskavah dokazali izboljšanje pridelka, saj titan krepi odpornost, poveča pridelek in izboljša kakovost pridelka, izboljša fotosintezo in vsebnost klorofila, poveča oziroma spodbuja aktivnost nekaterih encimov, prav tako pa titan spodbuja sprejem hranil. Titan ima poleg vseh teh prednosti tudi slabosti, saj je v večjih količinah oziroma koncentracijah toksičen za rastline in neugodno vpliva na zdravstveno stanje rastlin.
Rastlinam je dostopen preko korenin, saj je mobilen element, ali pa preko listov (foliarno).
Sprejem titana v rastline poteka tako na aktiven kot tudi na pasiven način (Lyu in sod., 2017).
V poskusu foliarnega škropljena dreves sliv (Prunus domestica L.) s titanom so rezultati v raziskavi pokazali, da so drevesa tretirana s titanom imela težje plodove, ki so bili tudi večji.
Titan je pokazal vpliv na boljšo rast in velikost plodov, prav tako pa je vplival na rast rodnih šib in odpornost plodov na poškodbe (Alcaraz-Lopez in sod., 2004). Titan vzpodbuja sprejem železa v rastlino, ko ga v njej primanjkuje. Sprejem titana ni povsod enak, saj je njegov sprejem odvisen od načina gojenja rastlin, od različnih rastlinskih vrst in načina aplikacije titana rastlinam (Lyu in sod., 2017). Pripravek Tytanit je pomagal pri izboljšanju fotosinteze, večja je bila velikost plodov in njihovo število na drevo. Foliarni nanos pripravka Tytanit je povečal koncentracijo kalija, fosforja in magnezija v suhi snovi rastlin.
V poskusu je Tytanit pri črni detelji in hibridu lucerne znatno povečal pridelek, ampak hranilna vrednost se ni izboljšala. Pri breskvah se je pri uporabi pripravka Tytanit povečala rast plodov in povečala se je trdota mesa (Serrano in sod., 2004).
2.3.3 Uporaba biostimulantov (silicija, titana) na rastlinah
Priljubljenost biostimulantov v kmetijstvu se povečuje, saj raziskovalci z različnimi poskusi dokazujejo pozitiven vpliv na pridelek. Raziskovalci so opravili poskuse na različnih sadnih in zelenjavnih vrstah z uporabo različnih biostimulantov. Dokazali so pozitiven vpliv biostimulantov na pridelek marelic, saj je bil pridelek dreves titriranih s huminskimi in fulvo kislinami, ki je znašal 21 kg/drevo, veliko večji od pridelka kontrolnih dreves (12 kg/drevo), in sicer v drugem letu uporabe biostimulantov (v prvem letu je bil pridelek kontrolnih dreves večji). Pri poskusu na mangu so ugotovili, da so pripravki z vsemi aminokislinami povečali pridelek za kar 18 % glede na kontrolo, vendar pa so za 15 % zmanjšali maso plodov. Pri malinah so ugotovili, da so dobri biostimulanti z vsebnostjo fenolnih spojin, kot so npr.
natrijev 5-nitroguajakolan, natrijev para-nitrofenolan. S foliarnim nanosom so dosegli 20 % povečanje pridelka malin, največji pridelek glede na kontrolo pa so ugotovili pri sorti maline 'Polka'. Najboljši rezultat so dosegli z uporabo 6-benziladenina v odmerku 100 mg/l, saj so v prvem letu povečali pridelek za 0,5 kg/rastlino, v drugem letu pa kar za 1 kg/rastlino. V ločenem poskusu na jagodah so z raziskavo ugotovili, da se je pridelek jagod povečal po uporabi biostimulantov z izvlečki zelišč in morskih alg. Vendar se je najboljši vpliv pokazal pri dodajanju biostimulantov v tla in ne s foliarnim dodajanjem, saj so dodani biostmulanti tlom izboljšali stanje rastlin, povečali količino pridelka, prav tako so bile rastline bolj odporne na stresne razmere in patogene (Drobek in sod., 2019).
Predvideva se, da se bo pomembnost slanostnega stresa v nadaljnjih letih povečevala. Zato so Kekeletso in sod. (2021) oblikovali poskus na rastlinah paradižnika, ki so bile podvržen slanostnem stresu. Na teh rastlinah so preučevali vpliv biostimulanta na osnovi silicija na stres rastline. Stres zaradi soli zavira več encimskih aktivnosti in presnovnih poti, prav tako tudi signalne vloge na odziv rastline na stres. Ugotovili so pozitivne vplive biostimulanta na osnovi silicija v primarnih in sekundarnih mehanizmih rastlin. Uporaba biostimulanta na osnovi silicija je povzročila kopičenje primarnih metabolitov, ki skupaj obnavljajo energijo za več presnovnih reakcij, delujejo kot osmotska in fotosintetska zaščitna sredstva, modulirajo signalne valove stresa. Domnevali so, da biostimulanti na osnovi silicija zagotavljajo odpornost na stres. Biostimulant je vplival tudi na več poti primarnega metabolizma, poti biosinteze aminokislin in maščobnih kislin (Kekeletso, 2021).
Med letom 2016 in 2018 so na Poljskem izvedli poskus vpliva biostimulantov in foliarnih gnojil na soji. Uporabili so Tytanit, Optysil, Metalosate kalij, Bolero Mo, ADOB Zn IDHA, ADOB B, ADOB 2.0 Mo. Vsak pripravek so nanesli po navodilih proizvajalca. V času treh let poskusa so ugotovili, da so pripravki bistveno povečali biološko fiksacijo dušika v tla, najbolje je na biološko fiksacijo vplival pripravek Tytanit, najslabše pa Bolero Mo. Prav tako so biostimulanti in večina foliarnih gnojil povečali alkalno fotofazno aktivacijo, na to sta najbolj vplivala melatosate kalij in bolero Mo. Raziskava je pokazala, da biostimulanti in foliarna gnojila zelo stimulirajo aktivnost dehidrogenaze, ki je bila visoka v polni rasti soje.
Biostimulanta Tytanit in Rooter sta imela pozitiven vpliv na aktivnost encima kisle fosfataze z znižanjem njene vsebnosti med celotno rastno sezono. Z izjemo Tytanita, vsi pripravki v poskusu znatno stimulirajo aktivnost encima katalaze (Niewiadomska, 2019).
Dolinar (2019) je s svojim poizkusom uporabe biostimulantov na osnovi silicija in titana na breskvi sorte 'Redhaven' ugotovila, da je foliarna uporaba pripravka Optysil izboljšala večino merjenih parametrov kakovosti, razen trdote mesa in vsebnosti titracijskih kislin. Pri foliarnem nanašanju kombinacije obeh pripravkov (Tytanit in Optysil) na drevesa je opazila izboljšanje le pri velikosti in masi ploda ter vsebnosti titracijskih kislin. Pri uporabi Tytanita je ugotovila izboljšanje le pri velikosti plodov glede na kontrolne plodove
Kofol (2021) je v opravljenem poskusu uporabe biostimulantov na osnovi silicija in titana, katerega je prav tako opravil na breskvah sorte 'Redhaven', ugotovil, da je na povečanje pridelka imel vpliv le pripravek Optysil. Na velikost plodov (največjo širino, debelino, višino ploda) je najbolje vplival pripravek Tytanit, medtem ko je največjo trdoto mesa plodov izmeril pri plodovih tretiranih s kombinacijo pripravkov Tytanit+Optysil. S poskusom je ugotovil, da ni bilo razlik v vsebnosti topne suhe snovi med posameznimi obravnavanji, da se je na tretiranih drevesih z uporabo kombinacije pripravkov Tytanit in Optysil povečala vsebnost titracijskih kislin v plodovih ter da je na manjšo vsebnost titracijskih kislin vplival pripravek Optysil.
Hvalič (2021) navaja, da je na drevesih hruške sorte 'Viljamovka' tretiranih s pripravkom Tytanit prišlo do njegovega pozitivnega vpliva na povečanje trdote mesa plodov in vsebnosti
topne suhe snovi, vendar je na večjo vsebnost topne suhe snovi vplival tudi pripravek Optysil in kombinacija pripravkov Tytanit in Optysil. Drevesa v poskusu tretirana s pripravkoma Tytanit in Optysil so imela manjši pridelek, drevesa tretirana s pripravkom Tytanit pa so imela za 12,1 t manjši pridelek v primerjavi s kontrolnimi drevesi, ki so bila netretirana.
Pregrad (2020) je s poskusom, katerega je izvajala na drevesih hruške sorte 'Viljamovka' na dveh različnih lokacijah, ugotovila, da je pripravek Tytanit pozitivno vplival na število plodov in količino pridelka, Optysil pa je poskrbel za najširše plodove na obeh lokacijah poskusa. Pozitiven vpliv na večje število plodov, večji pridelek, na večjo trdoto ter manjšo višino ploda, povprečno maso ploda in vsebnost titracijskih kislin je imela kombinacija pripravkov Tytanit in Optysil na lokaciji v Zagaju, medtem ko je ista kombinacija pripravka na lokaciji poskusa v Hortikulturnem centru Biotehniške fakultete vplivala na večje število plodov, posledično na večji pridelek na drevo, višino ploda, vsebnost topne suhe snovi in titracijskih kislin.
3 MATERIAL IN METODE