Preventiva - Katja Poznič PRVI UKREPI PRI ALERGIJSKIH REAKCIJAH V OSNOVNIH ŠOLAH

Preventiva pred alergijsko reakcijo je izjemno pomembna. Vključuje izogibanje alergenom ter zdravstveno vzgojo otroka, staršev in učiteljev. Med drugimi priporočamo označevanje živil tako doma kot v šoli (IFRC – Allergic reaction and anaphylaxis, 2020).

Za preprečitev ponovne alergijske reakcije otroku in staršem priporočamo udeležbo šole o uporabi adrenalina, jih poučimo, kako se izogniti alergenu, če je to le mogoče, kdaj in kako uporabiti set zdravil za prvo pomoč, v kateri položaj namestimo otroka ob anafilaktični reakciji in o pomenu takojšnjega klica nujne medicinske pomoči na številko 112. Zaželeno je, da se otrok, klub temu ali je bila anafilaktična reakcija enkratna ali pa se je že večkrat ponovila pri otroku z znano alergijo, udeleži preventivnega pregleda pri alergologu (Košnik et al., 2015).

Alergolog bo skupaj z otrokom in starši določil oceno tveganja za eventualno ponovno reakcijo, izvedel diagnostično testiranje, dal natančna navodila za ukrepe za zmanjšanje tveganja stika z alergenom, poskrbel za individualen načrt ukrepanja ob anafilaksiji in predpisal samoinjektor adrenalina. V primeru znane alergije, otroku in staršem priporočamo obisk pediatričnega dietetika, s katerim, bodo načrtovali dieto za otroka, kot preventivo v izogib alergenom v hrani. V preventivo za anafilaksijo po pikih žuželk prištevamo pouk o ukrepih za izogibanje ponovnim pikom ter specifično imunoterapijo. Namen te je doseči desenzibilizacijo oziroma toleranco na strup. Postopek traja po navadi pet let, poteka pa v obliki aplikacije podkožnih injekcij strupa ose ali čebele. Če gre za potrjeno alergijo na določena zdravila se opredeli tudi, ali je otrok alergičen na strukturno podobna zdravila znotraj iste skupine. Tudi tu je možen desenzibilizacijski postopek (Vesel, 2017).

Otroci z znano hudo alergijo lahko pri pediatru alergologu pridobijo kartico, kjer so navedeni podatki o njegovih alergenih in verjetnosti pojava anafilaksije. Zaželeno je, da ima otrok kartico vedno pri sebi (Sicherer & Simons, 2017).

14 1.6 Zdravljenje

Adrenalin je zdravilo prvega izbora pri sumu na anafilaktično reakcijo. Prav tako ni nobene absolutne kontraindikacije za uporabo le-tega pri reakciji, medtem ko ob srbežu in urtikariji oziroma ob pojavu simptomov ali znakov kožne alergijske reakcije apliciramo antihistaminike (Košnik et al,. 2015).

1.6.1 Adrenalin

Adrenalin oziroma epinefrin je najpomembnejše zdravilo za zdravljenje anafilaktične reakcije, zato je pomembno, da ga otrok dobi čim prej po začetku reakcije. Aplicira se preko samoinjektorja v mišico. V primeru, da v petih minutah ni izboljšanja stanja, se aplikacija adrenalina ponovi (European and Slovenian Resuscitation Councils (ERC), 2021).

Njegovo delovanje prek alfa adrenergičnih receptorjev zveča periferni upor, izboljša prekrvavitev srca in zviša krvni tlak ter zmanjša angioedem. Prek beta-1 adrenergičnih receptorjev izboljša krčljivost srca in zveča srčno frekvenco. Prek beta-2 adrenergičnih receptorjev preprečuje sproščanje histamina iz mastocitov in bazofilcev ter širi dihalno pot.

Apliciramo ga ob simptomih in znakih, ki kažejo prizadetost dihal ali kardiovaskularnega sistema, kot so hripavost, lajajoč kašelj, težko požiranje in dihanje, stridor, piskanje, cianoza, hipotenzija, kolaps, huda bradikardija in/ali odpoved srca. Kadar je huda anafilaksija pri osebi že poznana, apliciramo adrenalin že ob pojavu blagih simptomov, s katerimi se je začela predhodna anafilaksija, zato je pomembno, da obolelega ali skrbnike povprašamo o že znanih alergijah in predhodnih anafilaktičnih reakcijah. Apliciramo ga v zunanji del zgornje stegenske mišice, ker je sistemska absorpcija na tem predelu veliko hitrejša kot drugje. Če je oboleli že znan alergik, ima lahko s sabo samoinjektor adrenalina. Maksimalni odmerek je od 0,5 mg, pri otrocih 0,3 mg, oziroma ga apliciramo 0,01 mg na kg telesne teže.

Aplikacija se lahko ponovi dvakrat oziroma se ponavlja na 5 do 10 minut. Adrenalina se ne aplicira pod kožo ali subkutano, ker se aplicira počasneje, slabše in nepredvidljivo (Košnik et al., 2015).

Glavni učinki adrenalina so krčenje žil, povečanje perifernega žilnega upora, zmanjšanje edemov sluznice, olajšanje dihalne stiske ter preprečitev hipotenzije in pojava šoka (Wilfox et al., 2018).

Zakasnela aplikacija adrenalina lahko poleg slabih izidov povzroči hipoksično-ishemično encefalopatijo in smrt. Prezgodnja aplikacija adrenalina je posledica manjše možnosti hospitalizacije in možnosti smrtnega izida. Pri pediatričnih bolnikih, približno od 6 do 19 %, poleg prve doze potrebujejo še drugo aplikacijo adrenalina. Redko je potreben tretji odmerek, ki je po navadi potreben pri otrocih s prekomerno telesno težo. Dodatni odmerki adrenalina so potrebni pri hudih in hitro napredujočih anafilaksijah, zapoznelih učinkih adrenalina zaradi pozne aplikacije, zaradi neustreznega odmerka ali aplikacije pod optimalno potjo. Prav tako ponovimo aplikacijo adrenalina, če se simptomi anafilaksije ponovijo po nekaj minutah/urah po prvi reakciji. Adrenalin je zaželeno aplicirati tudi kot preventivo pri na primer generalizirani akutni koprivnici, ki ni smrtno nevarna, ampak se pojavi v kontekstu izpostavljenosti znanemu alergenu, in je bila predhodno ob stiku že prisotna anafilaksija (Sicherer & Simons 2017).

Obstajata dve vrsti samoinjektorja: z vidno iglo na koncu ali skrito iglo, ki se sproži ob uporabi. Apliciramo ga v sredino zunanje strani stegenske mišice, lahko tudi čez oblačila, če ta niso predebela oziroma če je anafilaktična reakcija zelo huda. Ne uporabljamo samoinjektorja z adrenalinom takrat, ko je pretečen rok uporabe ali pa je adrenalin v njem nenavadnega videza in barve. Vedno sledimo navodilom pravilne uporabe, da se izognemo neprijetnim posledicam. V nujnih primerih sicer ne bo časa za branje navodil, zato je velik poudarek na praksi in vadbi uporabe testerja samoinjektorja. Stranski učinki, ki se lahko pojavijo, so pospešen in nereden srčni utrip, glavobol, vznemirjenje, tesnoba, strah, šibkost, tresavica, vrtoglavica, bledica, potenje, slabost in bruhanje. Nekateri stranski učinki so posledica anafilaktičnega šoka (IFRC – Allergic reaction and anaphylaxis, 2020).

Napake uporabe adrenalina pri prvi pomoči so: nepravilna prepoznava simptomov in diagnosticiranje anafilaksije ter posledično nepravilna uporaba adrenalina, hudo alergični otroci, ki s sabo ne nosijo samoinjektorja adrenalina, ko ni dostopa do adrenalina v javnih prostorih, kot so letališča, šole, športni stadioni, restavracije in podobno. V primeru, ko gre pri otroku samo za akutno urtikarijo brez vpletenosti drugega organskega sistema, otroku apliciramo samo antihistaminike. Ko pa je poleg akutne urtikarije vpleten še drug organski sistem, je prva izbira za zdravljenje adrenalin (Wilfox et al., 2018).

Pomembno je, da samoinjektor adrenalina shranjujemo v primernem prostoru (v notranjosti) in na primerni temperaturi (od 20 do 25 °C). V primeru potovanj naj ne bo izpostavljen

pretiranemu mrazu ali vročini na temperaturi od 15 do 30 °C. Prav tako moramo biti pozorni na rok uporabe (Sicherer & Simons, 2017).

Tanno in Demoly (2020) sta v članku navedla, da so samoinjektorji adrenalina komercialno dostopni le v 32 % sveta.

Slika 2: Samoinjektor adrenalina

(Javna agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke (JAZMP), 2019).

1.6.2 Antihistaminik

Antihistaminiki ublažijo srbež, vendar ni dokazano, da bi bili učinkoviti pri anafilaksiji. Pri otrocih, starih od sedem do 12 let, se aplicira v obliki klemastina oziroma Tavegyla, in sicer od 0,5 do 1 mg, pri otrocih nad 12 let pa 2 mg, kar je ena ampula. Ko se alergijska reakcija začne, lahko otrok, starejši od šest let, zaužije peroralni antihistaminik. Pri otrocih starih od 6 do 12 let, je priporočen odmerek pol tablete (5 mg), dvakrat na dan. Pri otrocih starejših od 12 let, je priporočen odmerek 1 tableto (10mg), enkrat na dan (Košnik et al., 2015).

Antihistaminiki zavirajo izločanje histamina, kar odpravi srbenje in koprivnico, ne pa življenjsko ogrožajočih simptomov. Medtem ko antihistaminiki v kombinaciji z

glukokortikoidi niso primerni za primarno zdravljenje anafilaktične reakcije (Sicherer &

Simons, 2017).

1.7 Vloga učitelja

Ercan in sodelavci (2012) so v članku navedli, da je glavni razlog nepripravljenosti učiteljev v osnovnih šolah neustrezna prepoznava simptomov anafilaksije in nepoznavanje pravilne uporabe samoinjektorjev adrenalina. Zaradi pomanjkanja znanja niso dovolj samozavestni pri izvajanju prvih ukrepov. Priporočljivo bi bilo, da bi vsaka osnovna šola imela protokol ravnanja v primeru hude alergijske reakcije. Poskrbeti bi morali za ustrezno izobraževanje učiteljev, predvsem o pravočasni in pravilni uporabi samoinjektorjev adrenalina.

Karadag in Yildirim (2017) sta v članku opredelila, da so učitelji v osnovnih šolah prve osebe, ki pristopijo do otroka, ko potrebuje prvo pomoč. Zdravje otrok v šolah je pogosto zanemarjeno. Pri veliko osnovnošolskih učiteljih je opaziti pomanjkanje osnovnega znanja prve pomoči, saj nimajo ustreznega znanja ali izobraževanj, ki bi se jih lahko udeležili. V primeru, da ima učitelj v razredu otroka, ki je alergičen, se mu zagotovi laično izobraževanje o uporabi samoinjektorja adrenalina in simptomih ter znakih anafilaktične reakcije, da jih pravočasno prepozna. Žal pa velikokrat s tem niso seznanjeni drugi učitelji ali osebe, ki se gibljejo okoli otroka v času njegovega šolanja. Edino znanje o prvi pomoči, ki ga dobi večina učiteljev, je iz tečaja prve pomoči za vozniški izpit ali pa informacije pridobijo iz drugih virov, kot so internet, televizija, revije in podobno, kar se šteje pod vire, ki velikokrat niso dovolj zanesljivi. Učitelji so dovolj zainteresirani in bi se udeležili splošnih izobraževanj o prvi pomoči, ki bi bile tako teoretične kot praktične. Tako bi lahko medicinske sestre, ki obiskujejo osnovne šole po Sloveniji in poučujejo otroke o zobozdravstveni vzgoji ter spolni vzgoji, izvajale tudi izobraževanja o prvi pomoči za otroke in učitelje.

Učitelji v skladu z veljavno zakonodajo nimajo posebnih dolžnosti glede pomanjkanja medicinskega znanja s strani varovanja otrokovega zdravja, kar je v bistvu odgovornost šolskega oziroma zdravstvenega sistema. Obstajajo uradna priporočila, v katerih so vključeni podatki o prisotnosti šolanih ljudi v šolah pri prepoznavanju simptomov in zagotavljanju nujnosti zdravljenja z adrenalinom (Ferran et al., 2020).

V primeru poslabšanja kronične bolezni, v tem primeru pojavu alergijske reakcije, učitelj lahko da otroku antihistaminike, ki jih ima pri sebi, vendar morajo predhodno imeti pisno

dovoljenje staršev ali skrbnikov, kot tudi zdravniško dovoljenje ter navodila za dajanje zdravila. Ključno je, da ob pojavu hude alergijske reakcije poleg nujne medicinske pomoči, čim prej obvestijo tudi starše ali skrbnike (Slabe et al., 2016).

Polloni in sodelavci (2016) so v študiji navedli dejstva, da imajo v nekaterih državah v šolah zaposlene šolske medicinske sestre, ki skrbijo za zdravje otrok in jim nudijo prvo pomoč, medtem ko so v Sloveniji, v sosednjih državah in drugod zanje odgovorni učitelji, ki jim lahko nudijo laično prvo pomoč. Tako nosijo veliko odgovornost za posebne zdravstvene razmere njihovih učencev. Polloni in sodelavci (2016) so v raziskovalni študiji dokazali, da so učitelji pripravljeni sodelovati pri izvajanju prvih ukrepov pri alergični reakciji, medtem ko se ne počutijo dovolj samozavestne, da bi prvi pristopili do otroka, prepoznali simptome anafilaksije in pravilno aplicirali samoinjektor adrenalina. Večina se jih je že srečala z otroki z alergijo. Večina smrtnih primerov anafilaksije se zgodi zaradi prepoznega začetnega zdravljenja, večkrat zaradi nenaklonjenosti apliciranja samoinjektorja adrenalina. Avtorji so navedli, da lahko prisotnost kronične bolezni, tudi alergija na hrano, povzroči ustrahovanje otroka s strani sošolcev, saj je omejen do udeležbe pri različnih aktivnostih. Ključna rešitev za otroka s hudo obliko alergije bi bila ustvariti zdravo okolje v šoli, v kateri bi se tako počutil varno in sprejeto.

Smernice za obvladovanje alergičnih reakcij v šolah morajo vsebovati informacije o potrebnih vrstah usposabljanja, ponudnikih usposabljanja, pravnih obveznostih za šolsko osebje in najnovejše relevantne informacije o samoinjektorjih adrenalina. Nezadostne informacije negativno vplivajo na učiteljevo znanje, ozaveščenost in usposobljenost izvajanja prve pomoči kot tudi na njihovo samozavest (Lawlis et al., 2017).

2 NAMEN

Namen diplomskega dela je predstaviti znake in simptome hude alergijske reakcije ali anafilaktičnega šoka ter ukrepe prve pomoči pri otrocih v osnovnih šolah.

Cilji diplomskega dela so ugotoviti kakšni so prvi ukrepi pri alergični reakciji ali anafilaktičnem šoku v osnovnih šolah, kako ju prepoznamo ter kateri so najpogostejši alergeni, ki ju povzročijo.

V sklopu ciljev smo si zastavili dve raziskovalni vprašanji: »Kakšni so prvi ukrepi pri alergični reakciji otroka v osnovni šoli in kakšna je pri tem vloga učitelja?«

3 METODE DELA

Metoda, ki bo uporabljena za izdelavo diplomskega dela, bo deskriptivna s pregledom strokovnih in znanstvenih člankov. Literatura, ki smo jo pregledali, je bila iskana in najdena na specialnih bazah podatkov, kot so PubMed, ScienceDirect, Medline, Wiley Online Library, Cinahl, Cochrane Library, in na portalu Dikul. Za iskanje slovenske literature smo uporabili bazo COBISS+. Postavili smo si določene kriterije, in sicer starost člankov med letoma 2011 in 2021, slovenski in angleški jezik, recenzirane publikacije, dostopne univerzi v Ljubljani. Tri dela, ki so bila starejša od deset let, so bile knjige in učbeniki, ki so temelj osnovne literature, so relevantne in vsebujejo podatke, ki so še vedno uporabni v praksi.

Izključitveni kriteriji so bili dvojniki, literatura, ki ni polno dostopna, in literatura, starejša od deset let. Iskanje virov je potekalo od aprila do junija 2021. Za iskanje le-teh so bile uporabljene ključne besede: prva pomoč (angl. first aid), alergija (angl. allergy), alergijska reakcija (angl. allergic reaction), anafilaktični šok (angl. anaphylactic shock), adrenalin (angl. adrenalin), šola (angl. school), otroci (angl. children), učitelji (angl. teachers).

4 REZULTATI

V tem poglavju bomo predstavili pristop k oboleli osebi, kakšen je sistem klica na številko 112 in na kaj moramo biti pozorni, kako nudimo prvo pomoč pri alergijski reakciji in anafilaktičnem šoku ter kakšen je protokol temeljnih postopkov oživljanja v primeru prenehanja dihanja otroka.

4.1 Pristop

Pri pristopu moramo upoštevati dva pogoja. Kot prvi pogoj ne smemo odlaševati z apliciranjem prve doze intramuskularnega adrenalina ter drugič, poskrbeti moramo, da je dihalna pot prosta, ko pristopamo po protokolu ABC (airway, breathing, circulation, v slovenščini: dihalna pot, dihanje, cirkulacija) (Omerović & Prosen, 2015).

Pristop k poškodovani ali oboleli osebi je pomemben korak pri prvi pomoči. Prvi korak je splošna ocena situacije. Pregledamo kraj, zagotovimo lastno varnost in poskrbimo za osebno zaščito. V primeru nesreče se ravnamo po mehanizmu nujnosti poškodb ali obolenj. Sledi pregled poškodovancev ali obolelih, pri katerih preverimo dihalno pot, dihanje, cirkulacijo, invalidnost in izpostavljenost. Slednje prepoznamo po angleški kratici ABCDE (airway, breathing, circulation, disability, exposure, v slovenščini: dihalna pot, dihanje, cirkulacija, invalidnost, izpostavljenost). Če opazimo katerokoli življenjsko ogrožajoče stanje, takoj ukrepamo. Torej vzpostavimo odprto dihalno pot, zagotovimo dihanje, oživljamo in zaustavimo resno krvavitev. Poškodovanca ali obolelega namestimo v ustrezen položaj. Že med prvim pregledom pokličemo na pomoč, ko opravimo oceno kraja in poškodovanca, pa pokličemo še nujno medicinsko pomoč. V primeru večjega števila udeležencev pokličemo 112 že prej oziroma lahko to opravimo med izvajanjem prve pomoči s pomočjo prostoročnega telefoniranja. Na koncu opravimo še nadaljnjo oceno, kar zajema postavljanje vprašanj in anamnezo ter pregled osnovnih vitalnih znakov, kar je odvisno od tega, koliko izkušenj in znanja iz prve pomoči ima tisti, ki je prvi pristopil k poškodovancu ali obolelemu.

Sledijo nadaljnji ukrepi prve pomoči glede na individualno situacijo (IFRC, 2020).

22 4.1.1 Shema VODDO

Organizacija IFRC (2020) je navedla, da s pravilnim pristopom k obolelemu poskrbimo, da najprej odpravimo časovno najbolj občutljiv problem in zagotovimo ustrezno oskrbo glede na opredeljene potrebe.

Med drugim lahko k obolelemu pristopamo po shemi VODDO, kar pomeni (Malić et al., 2019):

• V – zagotovimo lastno varnost,

• O – preverimo odzivnost,

• D – preverimo dihanje,

• D – sprostimo dihalno pot,

• O – preverimo, kakšen je poškodovančev krvni obtok.

4.2 Klic na številko 112

Hitra odzivnost osebe, ki nudi prvo pomoč, je ključnega pomena. Pomemben je takojšen klic na številko 112, ki je interna številka za vse državljane Republike Slovenije, ko potrebujemo nujno medicinsko pomoč. Pomembno je, da dispečerju povemo:

1. KDO kliče, 2. KAJ se je zgodilo, 3. KJE se je zgodilo, 4. KDAJ se je zgodilo,

5. KOLIKO je ponesrečencev,

6. kakšne so POŠKODBE/STANJE POŠKODOVANCA ALI OBOLELEGA, 7. kakšne so OKOLIŠČINE na kraju nesreče,

8. kakšno POMOČ potrebujete (Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje, 2014).

23 4.3 Prepoznava simptomov in znakov

Pri prvi pomoči upoštevamo verigo preživetja, ki obsega preventivo in pripravljenost pomagati osebi, ki potrebuje nujno pomoč. K temu prištevamo zgodnjo prepoznavo simptomov in znakov ter nevarnosti v okolju pri bolnem ali poškodovanem (IFRC, 2020).

Malič s sodelavci (2019) med najbolj tipične simptome in znake šteje težave z dihanjem, otekanje obraza, znake prizadetosti krvnega obtoka, omotico, splošno prizadetost ter izgubo zavesti.

Pri otrocih so najpogostejši simptomi in znaki bruhanje, koprivnica in edemi grla. Edem grla je najpogostejši vzrok smrti. Srčno-žilna prizadetost je najpogosteje opažena pri mladostnikih, kar je verjetno povezano s starostno odvisnimi fiziološkimi spremembami.

Anafilaktični šok se pojavi, ko se edem razvije v bronhospazem in nastane edem požiralnika s srčno-žilnim kolapsom, ki je posledica hipoksije in zastoja dihanja (Tanno & Demoly, 2020).

Pravilna prepoznava in opazovanje simptomov ter znakov sta pomembna tudi pri razumevanju, kdaj uporabiti samoinjektor adrenalina (Kurebayashi, 2017).

4.4 Prva pomoč pri alergični reakciji

Ko poskrbimo za lastno in otrokovo varnost, pokličemo 112 in ustrezno prepoznamo znake ter simptome hude alergijske reakcije. Sledi ustrezna prva pomoč. Prve ukrepe in vrstni red prilagodimo glede na situacijo in klinično sliko, v kateri se nahaja oboleli (Košnik et al,.

2015).

Vedno preverimo, ali ima otrok s sabo samoinjektor adrenalina ali pa ga ima njegov učitelj ali skrbnik. Če otrok ni zmožen ali ni poučen o pravilni uporabi, ga sami apliciramo v zgornji zunanji del stegenske mišice oziroma v srednjo stegensko mišico ali musculus vastus lateralis z razdalje 10 cm. Pred aplikacijo odstranimo varovalno kapico in ga odločno zabodemo v mišico ter pritisnemo na sprožilec. Počakamo 10 sekund, izvlečemo injektor in masiramo vbodno mesto, da se adrenalin počasi sprosti v mišico. V primeru, da učitelj, skrbnik ali otrok zna uporabljati samoinjektor, naj ga po začetku simptomov in znakov hude alergijske reakcije čim prej uporabi. Hudo alergičen otrok naj bi imel pri sebi vedno dva

samoinjektorja adrenalina, zato v primeru ponovitve alergijske reakcije, v časovnem intervalu od 5 do 10 minut, še enkrat, z drugim samoinjektorjem, ponovimo aplikacijo adrenalina. Lahko ga apliciramo skozi oblačila, če le ta niso predebela (Malić et al., 2019).

Slika 3: Prikaz uporabe samoinjektorja (JAZMP, 2020)

Po aplikaciji adrenalina naj otrok leži na hrbtu z dvignjenimi nogami, da se prepreči sindrom praznega prekata in nenadne smrt (Wilfox et al., 2018).

Razen v primeru težkega dihanja otroka namestimo v položaj, v katerem bo lažje dihal, torej polsedeči ali sedeči položaj. V primeru bruhanja ga namestimo v bočni položaj, da preprečimo možnost aspiracije. Če prepoznamo težave, ki kažejo na prizadetost krvnega obtoka (bledica, šibek pulz), otroka, v primeru da smo za to ustrezno usposobljeni, namestimo v ležeč položaj z dvignjenimi nogami in ga obravnavamo kot šokiranega V primeru nezavesti ali zastoja srca začnemo z oživljanjem in se ravnamo po protokolu TPO (temeljni postopki oživljanja) (Malić et al., 2019).

Če je alergen možno odstraniti, ga odstranimo. Ploj in sodelavci (2007) navajajo, da v primeru pika žuželke pri otroku z znano alergijo poskušamo odstraniti želo, v primeru da je to ostalo v koži. Pri tem moramo biti previdni, da ne stisnemo mešička s strupom, ker bi s tem lahko povečali vnos alergena v telo. Mesto pika hladimo z obkladkom, saj s tem upočasnimo absorpcijo strupa v telo in zmanjšamo nastalo oteklino. Otroka opazujemo, merimo vitalne znake, nadziramo, mu ne ponujamo zdravil, hrane ali pijače do prihoda reševalne službe.

Medtem od otroka, staršev, učitelja vzamemo anamnezo po vzorcu SAMPLE:

• S – simptomi in znaki,

• A – starost, znana alergija,

• M – zdravila, ki jih je otrok že prejel, vzel, jih jemlje,

• P – zgodovina obolenja, bolezni,

• L – kdaj je otrok nazadnje jedel, pil,

• E – kako je prišlo do incidenta, kaj se otrok ali učitelj spomni (Malić et al., 2019).

Odločanje o tem, kako se odzvati, predstavlja učencem izziv, saj so večkrat na kraju nesreče pred učiteljem. Prepoznati morajo več simptomov in znakov, da prepoznajo hudo alergijsko reakcijo. Na podlagi prve ocene stanja, se morajo odločiti za injiciranje adrenalina in pravočasno poklicati na pomoč, kar jim predstavlja ogromen izziv. Vsakemu posameznemu

In document Katja Poznič PRVI UKREPI PRI ALERGIJSKIH REAKCIJAH V OSNOVNIH ŠOLAH (Strani 29-0)