Preventivni programi Varne in odzivne šole

Preventivni programi za preprečevanje in zmanjševanje nasilja za varne in odzivne šole poudarek dajejo predvsem na pomembnost zgodnjega odzivanja (Skiba idr., 2011:

130). Programi so oblikovani na treh nivojih, in sicer spodbujanje varne in odzivne klime v šolskem prostoru, zgodnje odkrivanje otrok z večjim tveganjem za razvoj nasilnega vedenja in tudi zgodnje ukrepanje, učinkovito odzivanje na pojav nasilnega vedenja in krizne situacije.

1. Oblikovanje varne in odzivne klime v šolskem prostoru

V proces oblikovanja varne in odzivne klime v šolskem prostoru spada najprej

predvsem izvajanje primarnih preventivnih ukrepov, kot je recimo konstruktivno razreševanje konfliktov, ki je pogosto v povezavi z učinkovitim vodenjem razreda, ki pa mora biti, če želimo dolgoročne pozitivne učinke, na ravni celotne šole. Učitelji in učiteljice se na svojem delovnem mestu skoraj vsakodnevno soočajo z izzivi razreševanja raznolikih konfliktov, ravno zato je pomembno osvajanje veščin konstruktivnega razreševanja teh konfliktov, ki pa ne smejo biti namenjene le učiteljem in učiteljicam, temveč skozi učne načrte s potrebnim znanjem obogatijo tudi učence in učenke same. Učitelji in učiteljice lahko s pomočjo različnih metod naslavljajo problematiko medvrstniškega nasilja in se z otroki o tem pogovarjajo, ki posledično spreminjajo odnos do tega in povečujejo sposobnost samostojnega razreševanja konfliktov. Pri oblikovanju ustreznega in varnega učnega okolja za vse učence pa so še posebej pomembne vloge vrstnikov in vrstnic ter sposobnost medsebojnega razreševanja konfliktov, kjer se v praski kot ena izmed uspešnejših metod kaže ravno vrstniška mediacija. Usposabljanje za vrstniško mediacijo vključuje spoznavanje z različnimi komunikacijskimi strategijami ter načini za reševanje problemov, ki učence in učenke usposobijo za nenasilno razreševanje morebitnih nesoglasij. Vrstniška mediacija je zapleten proces, pri katerem je potrebno sprotno spremljanje in evalviranje opravljenega dela ter rezultatov, predvsem pa je uspeh vrstniške mediacije odvisen od pravilnega načrtovanja samega procesa. Za uspešno preprečevanje medvstniškega nasilja pa je, kot smo že omenili zgoraj, pomembno tudi učinkovito vodenje razreda. Skibba (2011: 115) pravi, da dobro vodenje razreda ponavadi zajema več možnih strategij oziroma kombinacijo le-teh, in sicer osredotočanje na dobre plati učnecev in učenk, učenje odgovornosti in samoobvladovanja ter nadziranja svojih čustev. Pri tem je še pomembno postavljanje jasnih pravil, ki veljajo tako za odnose in vedenje znotraj razreda kot tudi na ravni celotne šole, nenazadnje pa je pomemben predvsem odziv na kakršnokoli neprimerno vedenje, saj s tem jasno sporočamo, da je pravila potrebno upoštevati in se učenci ter učenke lažje zavedajo posledic, ki sledijo v primeru kršenja teh pravil.

2. Zgodnje odkrivanje otrok z večjim tveganjem za razvoj nasilnega vedenja in tudi zgodnje ukrepanje

Eden izmed pomembnih vidikov pri preprečevanju medvrstniškega nasilja v šolah je po mnenju Skibe in ostalih (Skiba idr., 2011: 118) zgodnje odkrivanje opozorilnih znakov učencev in učenk z večjim tveganjem za razvoj nasilnega vedenja. Učiteljem in učiteljicam bi v veliko pomoč bile strategije odzivanja na različne grožnje, s katerimi bi lahko posledično več časa in pomoči namenili tistim učencem in učenkam, ki bi tovrstne znake kazali. Primere motečega in problematičnega vedenja učitelji in učiteljice v šoli včasih zlahka prepoznajo, saj se kažejo bodisi pri pouku bodisi na kak drug očiten način, vendar pri tem ne smemo pozabiti na tiste manj očitne znake, ki nakazujejo na socialno osamitev oziroma izolacijo, izključenost in zavrnjenost in so lahko posledica nasilja, ki ga povzročajo vrstniki. Seveda ni nujno, da so vsi otroci, pri katerih je možno opaziti omenjene znake, nagnjeni k nasilju ali kakšnemu drugemu odklonskemu vedenju, vendar pa na osnovi prepoznavanja znakov nasilnega vedenja lahko pravi čas preverimo, ali imamo kakršnekoli razloge za skrb ter se odzovemo na potrebe otroka, ki takšne znake kaže. V skupino otrok z večjim tveganjem za razvoj nasilnega ali kakšnega drugega odklonskega vedenja tako spadajo otroci, ki so povzročitelji nasilja nad drugimi kot tudi otroci, ki so žrtve takšnega nasilja. Cilj šole oziroma vseh strokovnih delavcev na šoli pa je pomoč in podpora tako enim kot tudi drugim, zato je prepoznavanju teh znakov potrebno nameniti več pozornosti in časa.

Kot pomoč pri vzpostavljanju socialnih vezi z ostalimi predstavljajo tudi različni programi usposabljanja, kot je npr. tutorstvo in svetovanje, katerih namen je ponovna vzpostavitev pozitivnih socialnih odnosov. Program tutorstva učencem in učenkam pomaga pri oblikovanju odnosa s starejšim vrstnikom oziroma vrstnico ali odraslo osebo, kjer poleg pomoči in pogovora učenec ali učenka na podlagi tega odnosa dobi tudi občutek varnosti ter sprejetosti. Da pa je tutorski program učinkovit, mora zadostiti nekaterim pogojem. Vloga tutorja zahteva predanega in odgovornega posameznika oziroma posameznico, ki so pripravljeni svoj čas nameniti izobraževanju in usposabljanju za delo z učenkami in učenci, ki imajo takšne ali drugačne težave. Pri tem je potrebno poudariti tudi, da omenjeni programi zahtevajo dolgotrajno vzdrževanje in negovanje odnosa, hkrati pa tudi precejšno mero potrpežljivosti, saj se pozitivne spremembe, glede na podatke nekaterih raziskav, kažejo šele po letu dni.

Uspešnost programa je odvisna tudi od sodelovanja in povezanosti s starši in lokalno skupnostjo, zato je pomembno, da tovrstne programe podprejo vsi, ki so na

kakršenkoli način povezani z vzgojno-izobraževalnimi ustanovami.

3. Učinkovito odzivanje na pojav nasilnega vedenja in krizne situacije

Cilj vseh preventivnih pa tudi kurativnih programov za preprečevanje medvrstniškega nasilja je torej izkoreniniti vsakršno nasilje iz šolskega okolja, vendar pa kljub vsem ukrepom praksa kaže, da sicer obstaja velika verjetnost, da te pojave zmanjšamo, a vendar se jim ne moremo povsem izogniti. Nujno pri tem pa je, da se nanje ustrezno odzovemo. Varne in odzivne šole imajo izdelane ukrepe in jasne postopke odzivanja, se pa ti ponavadi razlikujejo od situacije do situacije. Za zagotavljanje varnosti je ključno, da ima šola možnost raznolikega ukrepanja, ki mora biti skladno s težo kršitve, obenem pa naj bi se šola izogibala ukrepom začasne in trajne izključitve otrok. Pod alternativne ukrepe tako uvrščajo šolske pripore, kjer se učence in učenke zadrži v šoli ter se jih sooči s posledicami svojih dejanj, restitucijo, kjer imajo možnost, da popravijo nastalo škodo, tečaje za obvladovanje jeze, ki pomagajo pri načinu odzivanja v konfliktnih situacijah, individualne načrte za spremembo vedenja, alternativne metode discipliniranja z željo po enakomerni razdelitvi odgovornosti, alternativne metode izobraževanja in pa sodelovanje tako ožjega kot tudi širšega lokalnega okolja.