Priloga B: Intervju s študentko na praksi

9.2.1 Intervju D

Kateri letnik študija obiskuješ?

Obiskujem 4. letnik dodiplomskega študija na FSD-ju.

Kdaj si na Ozari opravljala prakso in kako dolgo?

Prakso sem opravljala letošnje študijsko leto. Začela sem z decembrom in končala nekje februarja. Opravljala sem jo vsak dan.

Mi lahko na kratko opišeš, kako je potekal tvoj dan na praksi?

Običajno sem prišla tja ob 8h. Zjutraj so bili zmeraj… malo pogovora z zaposlenimi, tremi zaposlenimi… delali smo plan za teden oziroma dnevni plan, kaj se bo dogajalo, kdo kaj pride, kam na teren, kakšne so potrebe. Ker je bil tudi praznični čas, smo veliko planirale tudi glede čestitk, glede donacij, za darila in tako naprej… Tako, da zjutraj je bilo zmeraj nekako, nek »breathing«, preverjanje ozračja, pol pa, a je kdo prišel sem na obisk in je bilo pol druženje z uporabniki, ali sem šla jaz sama na teren, na sprehod z nekom, ali sem šla skupaj z mentorico na sprehod z nekom, ali pa k nekomu domov na obisk… Pol vmes je bilo kaj dela na učni bazi, jaz sem kaj brala…

brala kakšne zapise, kakšne izpise od koga, se javljala na telefon, 2x tedensko je bila tudi joga… tako, da smo imeli jogo zjutraj prek Zooma, imeli smo tudi čistilno akcijo, pripravili smo čestitke… tako, dosti je bilo tega, ali pa, da sem pogledala kakšen dokumentarec. Specifično se spomnim enega o shizofreniji… Ja, drugače pa, pogosti so bili neki nepričakovani obiski s strani uporabnikov…

Torej, si prakso lahko opravljala v prostorih organizacije?

Ja, vsak dan sem prišla tja ob 8h, potem pa ja… polovico časa sem bila verjetno na Ozari, tako realno rečeno.

Vmes sem bila pa na terenu, ampak sem se zmeraj vrnila nazaj v prostor organizacije.

Kakšen dostop do storitev so imeli v tem času uporabniki?

Imeli smo online jogo, prej je bila joga v živo, zdaj je bila online, uporabniki so imeli tudi podporno skupino in EFT tapkanje, to je bilo online. Vsi zaposleni so bili dosegljivi prek telefona, večina uporabnikov pa je hodilo in se srečevalo z zaposlenimi na terenu. Tako da, kakšen sprehod, s kakšnimi smo prišli do doma in smo šli pol skupaj hodit… 2x, no 2x, 3x, 4x smo pa šli kdaj h komu na obisk domov, ampak smo vse zračili in imeli maske in tako naprej. Tako, da v bistvu uporabniki so imeli kar omogočen stik z zaposlenimi. Ni bilo čisto »na papirju« rečeno, ampak so se uporabniki tudi zglasili na učni bazi, v prostoru na kratki kavi, ampak to je bil nekako seznam parih, teh, ki so jim res zaupali. Tako, da bi rekla, da kakšnih 5 obrazov se je pogosto oglašalo na učni bazi. Ampak vedno zračenje, maske in tako naprej.

Katere aktivnosti so se v tem času izvajale na Ozari?

V prostorih Ozare se ni izvajalo nič, enkrat smo imeli čistilno akcijo, to je res in kdor je prišel na čaj in po večini so vsi prišli v tem času, smo jim potem tudi dali božično darilo… To je to, kakšni obiski, ampak online je pa v bistvu vse »laufal«… in prek telefona in tako.

Kakšne usmeritve, napotke oz. navodila si dobila od zaposlenih oz. mentorice v zvezi z epidemijo med opravljanjem prakse?

Glede tega, to sem dobila veliko. Že na začetku moj prvi sestanek je bil sicer v živo, ampak z razdaljo, merjenje temperature, razkuževanje, tako ja, nekako z upoštevanjem vsega… in maske in gor, dol… Zmeraj je bilo tako, da

moram pač paziti na razdaljo z ljudmi, da če sem noter, je treba zmeraj zračiti, se razkuževat, če kdo pride na Ozaro na obisk, se je najprej zmeraj zmerila in zapisala temperatura, čas prihoda, povabili, da se razkuži, maska zmeraj gor, zmeraj z dodatno razdaljo… Da se ne dotikamo, objemamo in tako naprej. Nekako predvsem to, da če me uporabniki vabijo noter, da lahko zmeraj spodbudim druženje v naravi, na zraku. Ker v tem primeru, če imamo razdaljo, lahko snamemo masko. Seveda tudi, da pazim stike, se pravi, če sem bila s kom v stiku, da moram povedat oz. ne pridet na prakso. In da pazim tudi pri drugih, če ima kdo znake, da sem na to pozorna.

Kakšna navodila bi, kot študentka socialnega dela, za čas epidemije predlagala ti?

Zdi se mi zelo pomembno, da izpostavimo to, da nekaterim uporabnikom smo mi edini prijatelji, oz. je njihova socialna mreža ni tako velika, široka in nekaterim je pač Ozara (oz. katera koli druga organizacija) nekako varno zavetje. In s tem, ko mi njim vrata zapremo, izgubijo to svojo bazo. Tako, da se mi zdi ful pomembno to, da imamo redne stike, da mi kličemo ljudi, vedno jih »čekiramo«. Manj je bilo drugega dela, tako, da je lahko več tega dela.

Da zmeraj z naše iniciative, da spodbudimo in se slišimo z uporabniki. V tem primeru se je vse to online druženje izkazalo kar za uporabnega, tako da, bi tudi jaz sam predlagala, da probamo tiste zadeve, ki se jih ne da v živo izpeljat, da se jih proba dati online. S tem pa bi rekla, da je tudi pomembno to, da moramo vedet, da niso vsi informacijsko pismeni in je treba ljudi malo naučiti. Ali zagotoviti računalnike, morda s kakšnih donacij, pa telefone, pa wifi, ali pa jih naučiti, kako se uporablja te računalnike, da poskrbimo, da oseba sploh ima dostop do online zadev. Pa predvsem to, da smo pazljivi na to, kaj se dogaja za zaprtimi vrati domov, kjer so pač ljudje ostali.

Da smo mogoče malo bolj radovedni kakor smo po navadi.

Glede na splošen vtis, se ti zdi, da je epidemija vplivala na delovanje organizacije in kakovost njenega dela?

Ja, bi lahko rekla, da je epidemija zagotovo vplivala… Na Ozari imajo po navadi veliko več izletov, veliko več delavnic… Zmanjkalo je tega naravnega dialoga z uporabniki in torej tudi ideje s strani uporabnikov, kaj početi, so bile težje dosegljive. Nismo več točno vedeli, kaj bi počeli. Bil je en tak velik stres, kar naenkrat: kaj zdaj delat?... Ko so se vrata zaprla. Kaj boš z vsem tem časom in vsemi temi uporabniki ustvaril v tem času. Tako da, v tem primeru, vsekakor. Organizacija je bila zmožna narediti malo manj zadev kakor jih po navadi, pa vendar se mi zdi, da se je vzpostavila v tem smislu, da so res začeli imeti redne stike z večino uporabnikov, ker so jih začeli klicat tedensko, ali pa dnevno celo katere, ki jih mogoče prej niso. Ali pa, da so poskrbeli, da imajo ljudje telefone, da se naučijo uporabljat wifi, Zoom, video klic, vse te zadeve, ki zdaj ostanejo… tako, da definitivno so bile tudi prednosti.

Kako bi opisala odnose med zaposlenimi, prostovoljci in uporabniki?

Odnosi so različni med različnimi ljudmi. Definitivno se pozna kakšnim uporabnikom in zaposlenim, da imajo dolgo zgodovino, po domače rečeno si gredo kakšni malo v lase, zelo dobro poznajo drug drugega. Tako, da če je kakšno nezadovoljstvo, vedo, kam »špikniti«. Eni prostovoljci z nekaterimi zaposlenimi nekako delujejo na prijateljski ravni, torej je odnos malo drugačen kot bi bil sicer. Jaz kot prostovoljka sem se počutila zelo sprejeto, zelo hitro. S strani uporabnikov in zaposlenih, vsaj večine. Nekateri uporabniki so me malo težje sprejeli oz.

nekateri me niti niso, sem bila bolj študentka na praksi, ki zelo kmalu gre, drugi uporabniki pa so bili zelo zainteresirani zame. Hoteli so imet stike, hoteli so imet teren z mano, so bili zelo sproščeni v moji družbi zelo hitro. Enako je z zaposlenimi – sem se čutila kot del ekipe, ta prvi teden, ko sem prišla. Se mi zdi, da so bili zelo odprti za nove predloge, ideje… Tudi vzeli so si čas zame, mi z veseljem predstavili samo organizacijo. Iz te strani se mi zdi res en tak lep pristen odnos. Ker smo drug drugemu pomagali. Med zaposlenimi samimi so bili pa odnosi večinoma precej v redu, vem pa, da imajo tudi oni sami med sabo nekaj zgodovine, tako, da vsake toliko časa, ko

smo imeli timski sestanek, se je videlo tudi nekaj trenj med njimi. Ne bom rekla, da je popolno, dalo bi se še delat na tem, ampak načeloma imajo dobro deljeno delo in spoštujejo različno naravo drug drugega, tako da, s te strani nekako precej dobro delujejo.

Kako bi opisala svoje splošno počutje med opravljanjem prakse? Je dejstvo, da je potekala med epidemijo, vplivalo na to?

Jaz sem se med opravljanjem prakse počutila super, ful ful dobro. Vplivalo je to, da… ja res je, da je bilo med epidemijo, ampak sem se tega čisto dobro zavedala, zaradi tega sem bila celo pozitivno presenečena večino časa.

Ker se mi ni zdelo, da bom lahko počela toliko stvari, kolikor sem jih. Moja praksa je bila skoraj kot navadna, z izjemo, da nisem bila z uporabniki cel dan. Ampak uspela sem v teh dveh mesecih ful velik doživet, zelo veliko ljudi spoznat, se veliko naučiti, tako da, večino časa sem se počutila precej v redu. Na čase neprijetno, ker nisem vedela, kaj, kako z epidemijo… a lahko grem z osebo, kako blizu naj stojim, a naj imam masko na sprehodu, al' ne, a lahko grem noter v prostor, a lahko spustim človeka noter, ko pride na Ozaro. Tako, veliko nekih malih negotovosti glede pravil, protikoronskih ukrepov, tle sem bila s tega vidika malo zmedena. Sicer pa se mi je zdelo dobro. Želim si smo to no, malo sem bila sfrustrirana s tega vidika, ker je to druga praksa, ker je tako pomembna in jaz sem imela omejen spet čas, omejene možnosti zaradi korone, ampak jaz mislim, da smo vsi študenti v isti

»brozgi«.

Na koga si se lahko obrnila v primeru stiske, negotovosti?

Predvsem na mojo mentorico, ampak v bistvu tudi na vse ostale zaposlene. Druga zaposlena je bila meni zelo blizu. Tako, da sem se čutila zelo prosto in svobodno, da sem to lahko naredila, da sem se obrnila na njiju. Drugače pa lahko bi se obrnila tudi na mojo mentorico na FSD-ju. Sicer se nisem, ali pa na prijatelje, ampak ni bilo nič takšnega, da bi rabila eno ekstra podporo.

Kako se ti zdi, da so obdobje epidemije sprejeli uporabniki?

Kakor sem poslušala in kakor sem opazovala, večina precej v redu. Se mi zdi, da eni so se mogli malo najti, malo zaposliti na silo, ker so vajeni in zelo radi preživljajo čas na Ozari in so mogli zapolnit svoj čas drugače.

Definitivno, kakšni so postali malo bolj osamljeni, niso vedeli točno, kako naj s sabo, ampak se mi zdi, da v tem času, ko sem jaz prišla, je korona trajala ravno toliko časa, da so se ljudje že malo navadili. Vem, da so se uporabniki med sabo potem povezali in so začeli hodit na sprehode med sabo, kar je super. In telefonirat in tako naprej… Kar se je meni zdela zelo simpatična pripomba, je bila od ene gospe, ki ima agorafobijo, torej se boji odprtih prostorov, se boji it ven med ljudi in je rekla glede korone: »Končno se počutim normalno.« [nasmeh]

Vem, da to niti slučajno ne drži za vsakega, ampak v njenem primeru je bilo, ker smo vsi tičali noter v hiši, bali smo se iti ven, ker korona, tudi ona se jo je bala, na ta način… Tej gospe je šlo takrat malo na slabše pa potem spet na bolš, ker se je začela počutit »normalno«. Tako da ja, zelo odvisno, se mi pa zdi, da so se zelo na hitro naučili živeti s tem, z vso realnostjo no, se mi zdi, da tule jih je prizadelo na podoben način kot nas.

Bi za konec še kaj dodala? Kakšna prigoda, spomin s prakse, zaključna misel?

Hm… Jaz mislim, da je to to.