• Rezultati Niso Bili Najdeni

PRIMERJAVA GOVOROV GOVORCEV 3. STAROSTNE SKUPINE

In document Govor Črnomlja (Strani 192-200)

V analiziranih besedilih vseh treh govorcev najstarejše starostne skupine se pojavijo narečni naglasni umik z vsake končne kračine ter umik s cirkumflektirane in akutirane dolžine.

Umično naglašeni samoglasniki so pri vseh treh govorcih tako kratki (predvsem ə) kot dolgi in tako eno- kot dvoglasniki.

Dolgi samoglasniki:

Refleks za ě je pri 1. govorcu in 2. govorki večinoma narečni dvoglasnik ẹː, redkeje se pojavlja knjižnemu enak ẹː. Pri 3. govorcu dvoglasnik ni tako pogost, še vedno pa se mestoma pojavi. Kot refleks za ȏ in zgodaj podaljšani novoakutirani se v govoru vseh govorcev pojavi ọː (najpogosteje pri 2. govorki), pa tudi narečni (pri vseh govorcih) ter ȯː, u, oː59, ki prevladujejo pri 1. in 3. govorcu. Refleksi za praslovanska e in ę so pri vseh govorcih tako ẹː kot narečni dvoglasnik iẹ (najpogostejši pri 1. govorcu, pri drugih dveh manj) ter ėː oz. i pred r (1. govorec in 2. govorka), e60 (samo v enem primeru pri 3. govorcu). Refleks za ǫ in novoakutirani v nezadnjih besednih zlogih je v vseh treh analiziranih besedelih ọː ter narečni dvoglasnik uọ, ki se pojavi samo v govoru 1. govorca in 2. govorke. Kot refleksa za umično

59 V besedi moj, ki je lahko tudi naličen po stranskih sklonih ali položajni med dvema zvočnikoma.

60 V I ed. ž sp. besede njen, kjer je tudi možen nalični refleks ali položajni med dvema zvočnikoma.

191

naglašeni e in o sta pri vseh govorcih opazna eː in oː, kar je enako kot v knjižnem jeziku.

Predvsem v govoru 1. govorca prevladujejo narečni dvoglasniki eː, ẹː, eː, eː; eː se pojavi tudi pri drugih dveh, a redkeje. Pri 1. govorcu se v besedi eden na tem mestu pojavi tudi aː (ˈaːd ).61 Nekoliko bolj pogost je dvoglasnik oː, a ponovno najbolj pri 1. govorcu. Refleks za dolgi i je pri vseh treh iː, pri 3. govorcu samo v eni besedi ə,62 za dolgi u je refleks v vseh treh govorih vedno samo uː. Za dolgi a je večinoma pri vseh govorcih aː, v posameznih besedah63 pri vseh treh tudi ọː oz. oː kot posledica vokalne harmonije še v nenaglašenem položaju, pri 1. govorcu in 2. govorki v posameznih besedah pride do delne oslabitve v ḁ, pri 3. govorcu pa je se enem primeru pojavi ə64. Refleks za dolgi ə je pri vseh treh govorcih aː, izjemoma ə65 (pri 1. govorcu). Pri 2. govorki in 3. govorcu je ohranjen v posameznih besedah, pri vseh treh pa se bolj pogosto pojavi razpad na ər. Refleks za je pri 1. in 3. govorcu ọː , samo enkrat se pri 1. govorcu pojavi ọːł. V govoru 2. govorke pa ni bilo primera, ki bi izvorno vseboval .

Refleksi za dolge naglašene praslovanske samoglasnike so v govorih vseh treh govorcev podobni. Vsi izgovarjajo narečne dvoglasnike. Dvoglasnik ẹː se pojavlja bolj ali manj pogosto pri vseh, večje razlike so pri drugih dvoglasnikih, ki so predvsem pri 3. govorcu pogosteje enaki enoglasnikom iz knjižnega jezika. Zelo redke so ostale spremembe, ki bi nakazovale približevanje pogovornemu jeziku v govorih najstarejših govorcev – bolj je opazna variantnost med knjižnim in narečnimi posebnosti.66

Kratki naglašeni samoglasniki:

Refleks za praslovanski kratki naglašeni i je pri vseh govorcih podaljšani iː oz. poleg tega še nekoliko oslabljeni ː, pri vseh govorcih se pojavlja tudi ə, pri 2. govorki pa še ọ v enem primeru, in sicer v položaju ob .67 Refleks za kratki naglašeni u je v enem primeru pri 2.

govorki podaljšani uː, pri drugih dveh govorcih pa se ne pojavi noben primer z izvorno kratko naglašenim u. Dvojnični so refleksi za kratko naglašene e, ę, ě, in sicer tako pri 2. govorki kot pri 3. govorcu se pojavita e in eː po podaljšavi. Primerov z izvorno kratko naglašenim o, ǫ ni bilo v nobenem analiziranem besedilu. Refleksi za kratki naglašeni a pa so: a pri 1. govorcu

61 Po e-jevskem akanju iz časa, ko še ni bil naglašen.

62 V besedi tisto.

63 V besedah kako, tako.

64 V glagolu -stati -stanem verjetno po naliki na glagole z izvornim polglasnikom tipa -makniti -maknem.

65 V glagolu pomaknem, pri katerem je tak refleks pogost tudi v drugih osrednjih narečjih.

66 Govor 3. govorca se mestoma bolj približa knjižnemu kot govor drugih dveh govorcev. Vzroke za to gre iskati v podatku, da je bila žena 3. govorca zaposlena v srednji šoli kot profesorica slovenščine in je zato govorila bolj knjižno, kar je vplivalo tudi na govorčev govor.

67 Primeri so bili za besedo nič in nedoločnik glagola biti, v primeru z ọ pa v njegovem moškem deležniku (po prilikovanju z ).

192

in 2. govorki, podaljšani aː oz. ḁː (vsi trije govorci), ẹː, e, ẹ v položaju ob j (vsi trije govorci), ə po delni oslabitvi (1. in 3. govorec) in ọː pred in f. (1. govorec in 2. govorka). Refleks za kratki naglašeni ə je pri 2. govorki in 3. govorcu ə, pri 2. govorki pa se v enem primeru pojavi še ọ ob .

Kratki naglašeni samoglasniki so se pri vseh treh govorcih 3. starostne skupine v veliki večini primerov podaljšali, predvsem i in a sta pri vseh nagnjena k slabljenju, ki pa je redko.

Kratki nenaglašeni samoglasniki:

Najbolj je k slabitvam in popolnim onemitvam v govoru vseh treh govorcev nagnjen kratki nenaglašeni i, vendar so primeri onemitve redki. Pri vseh treh govorcih je opazen poseben narečni izgovor i v izglasju, ki ga zelo pogosto izgovarjajo rahlo oslabljeno, kot . Podobno je pri izgovoru izglasnega u, ki se velikokrat pri vseh v izgovoru približa , i; redkeje pa je u nagnjen k oslabitvi oz. onemitvi v ə (pri 1. govorcu in 2. govorki v posameznih besedah).

Refleksi za nenaglašene e, ě, ę sta (nekoliko) oslabljeni oz. ə, zelo redko pride do popolne onemitve. Pri vseh treh govorcih prihaja v določenih besedah do posebnega izgovora nenaglašenega ě, ki je zožan v ė, i. 2. govorka in 3. govorec vsak e ob j izgovarjata ozko, 3.

govorec pa ga v eni besedi izgovarja kot a.68 V izglasju je pri vseh treh govorcih nenaglašeni o v izgovoru približan ȯ oz. u, v posameznih istih besedah pri vseh treh pride do akanja (o >

a/ḁ), samo v redkih primerih pa o onemi. Izgovor nenaglašenega a je večinoma pri vseh treh govorcih a, v posameznih primerih lahko pride do oslabitve oz. onemitve v ə, ḁ, pred j pa ga 1. govorec in 2. govorka izgovarjata kot ẹ. Še posebej pri 2. govorki pogosto pride do onemitve ə in tako do nastanka zlogotvornih zvočnikov, medtem ko se to pri 1. in 3. govorcu pojavi redkeje. 2. govorka ga v enem primeru izgovori tudi kot o.

V govoru vseh treh govorcev lahko vidimo, da je pojavov slabitve kratkih samoglasnikov malo. Omejeni so večimo le na visoke samoglasnike v šibkih položajih. V vseh analiziranih besedilih je mogoče opaziti določene narečne posebnosti (najpogosteje slabitev izglasnega i in u-ju približan izgovor o, poseben izgovor ě v smeri proti i, ožji izgovor e, akanje in nastanek zlogotvornih zvočnikov).

Soglasniki:

Praslovanski ĺ je v govoru vseh treh govorcev večinoma otrdel v ł oz. l, le pri 2. govorki se enkrat pojavi ohranjen ĺ. V enem primeru ga 1. govorec in 2. govorka izgovarjata tudi kot lj.

Praslovanski ń je prav tako otrdel v govoru 1. in 3. govorca, pri 3. govorcu je v enem primeru

68 V besedi zvečer izgovor z a navaja tudi Kramarič v svojem slovarju (Kramarič 2014: 677).

193

ohranjen ń, pri vseh treh pa se pojavi razpad na jn. Predvsem 1. in 3. govorec imata ohranjen ł še posebej pred zadnjimi samoglasniki, medtem ko je pri 2. govorki redek. Pri 1. govorcu je mestoma ohranjen tudi v izglasju, a v tem položaju v govoru vseh treh prevladuje . Vsi trije govorci zobnoustnični v izgovarjajo kot f, f, pred nezvenečimi nezvočniki, pred zvočniki in zvenečimi nezvočniki večinoma kot v, v nekaj primerih tudi kot , pred samoglasniki pa vedno zobnoustnično. Druge soglasniške posebnosti, ki so opazne v analiziranih besedilih, so: v posameznih besedah nastanek protetičnega j pred i (1. govorec in 2. govorka) ter redkeje protetičnega v pred u (2. govorka), predvsem pri 1. govorcu in 2. govorki je bilo v govoru nekaj primerov poenostavitev soglasniškega sklopa, onemitev zlogov, soglasnika med dvema samoglasnikoma. Pri 3. govorcu je bilo več primerov zlitij kot pri drugih dveh ter primer prekozložne disimilacije. V govoru 2. govorke je večkrat opazen izgovor izglasnega -m > -n.

Glede izgovora soglasnikov so si govori vseh treh govorcev podobni, 2. govorka ima sicer redkeje ohranjen ł, pri njej se pojavi tudi nekoliko več drugih narečnih značilnosti (npr.

protetični soglasniki, -m > -n), več je bilo tudi onemitev ter poenostavitev. Slednje bi bila lahko posledica izredno hitrega tempa govora te govorke.

194

9 ZAKLJUČEK – PRIMERJAVA GOVOROV 3 STAROSTNIH SKUPIN GOVORCEV ČRNOMALJSKEGA GOVORA

V prejšnjem poglavju sem primerjala govore izbranih govorcev znotraj posamezne starostne skupine. S tem so se pokazale njihove skupne značilnosti, ki jih lahko označimo za značilnosti govora določene starostne skupine. V nekaterih primerih so bile med govorci iste starostne skupine tudi razlike, a je bilo kljub temu mogoče izluščiti najbolj prevladujoče lastnosti njihovih govorov, ki so bile skupne vsaj dvema govorcema znotraj iste starostne skupine in ki so bile hkrati tudi dovolj pogoste (ne pa omejene le na malo število primerov).

Posebnosti v naglasu:

Govorci vseh treh starostnih skupin poznajo v svojih govorih narečni umik z vsake končne kračine ter naglasni umik s cirkumflektirane in akutirane dolžine. Pri vseh so (mlado) umično naglešeni samoglasniki lahko tako dolgo kot kratko naglašeni. Razlike med njimi pa so v tem, da so pri 3. starostni skupini govorcev mestoma umično naglašeni samoglasniki tudi dvoglasniki, medtem ko imajo govorci 1. in 2. starostne skupine na tem mestu vedno enoglasnike.69

Dolgi samoglasniki:

Pri prvi starostni skupini govorcev prevladujejo dolgi enoglasniki, primerov dvoglasnikov je zanemarljivo malo. Več je dvoglasnikov pri govorcih 2. in predvsem 3. starostne skupine.

Refleks za ě je pri 1. starostni skupini ẹː, pri 2. prav tako večinoma ẹː, a se mestoma pojavi tudi narečni ẹː, ki je prevladujoči refleks ě v govorih 3. starostne skupine. Opaziti je mogoče postopno opuščanje tega dvoglasnika, ki ga mlajši narečni govorci več ne izgovarjajo, temveč namesto njega govorijo knjižnemu enak glas.70 Refleks za ȏ in zgodaj podaljšani novoakutirani je pri 1. starostni skupini poleg ọː še pogostejši narečni ȯː oz. uː. Enako je pri govorcih 2. in 3. starostne skupine.71 Prevladujoči refleks za praslovanska e in ę je pri govorcih 1. starostne skupine ẹː, zelo redko je pri 1. starostni skupini opazen narečni dvoglasnik iẹ, a se pojavi večkrat kot dvoglasnik ẹː. Pri govorcih 2. in 3. starostne skupine je dvoglasnik iẹ

69 Omenjene narečne naglasne premike, ki jih drugi dolenjski govori ne poznajo, v svoji študiji pri opisu skupine čisto oz. pretežno slovenskih govorov (kamor sodi govor Črnomlja) v Beli krajini omeni Tine Logar. (Logar 1958: 147–148) Naglasne posebnosti črnomaljskega govora omeni tudi Kramarič, ki izpostavi, da je mesto naglasa pogosto drugačno kot v knjižnem jeziku, in sicer premaknjeno proti začetku besede. (Kramarič 2014: X)

70 Kot refleks za ě v govorih v Črnomlju z okolico Logar navede ẹː. (Logar 1958: 146) Pridobljeno gradivo pa priča, da se je v Črnomlju v resnici na tem mestu govoril dvoglasnik. Tudi Kramarič v svojem slovarju kot refleks za ě v črnomaljskem govoru navaja ẹː. (Kramarič 2014: XII)

71 Kot refleks za ȏ in zgodaj podaljšani novoakutirani v govorih v Črnomlju z okolico Logar navaja uː. (Logar 1958: 146) Enak refleks navaja Kramarič v svojem slovarju. (Kramarič 2014: XII)

195

bolj pogost, a še vedno prevladuje knjižnemu enak ẹː.72 Prevladujoči refleks za ǫ in novoakutirani v nezadnjih besednih zlogih je pri govorcih 1. starostne skupine ọː, je pa mogoče mestoma opaziti tudi dvoglasnik uọ, ki je pri tej starostni skupini pogostejši od dvoglasnika iẹ. Podobno je pri govorcih 2. starostne skupine, kjer še vedno prevladuje knjižnemu enak ọː, a je narečni dvoglasnik bolj pogost kot pri govorcih 1. starostne skupine.

Pri govorcih 3. starostne skupine pa je ta dvoglasnik nekoliko manj pogost.73 Refleks za umično naglašeni e je pri govorcih 1. starostne skupine izključno eː, medtem ko se za umično naglašeni oː mestoma pojavi tudi dvoglasnik oː. Pri 2. starostni skupini sta za umična e oz. o še vedno nekoliko bolj pogosta eː in oː, a se večkrat kot pri govorcih 1. starostne skupine pojavita tudi dvoglanika oz. oː. Enako je pri govorcih 3. starostne skupine, kjer je ponovno zanimivo, da je dvoglasnik oː bolj pogost kot eː.74 Refleks za praslovanski dolgi ə je pri vseh starostnih skupinah aː. Pri govorcih vseh starostnih skupin ni večjih narečnih posebnosti pri izgovoru dolgega i, u in a. Kot refleks za praslovanski pri govorcih 1. in 2. starostne skupine prevladuje razpad na ər, ki je najpogostejši tudi pri govorcih 3. starostne skupine, pri kateri pa se večkrat kot pri drugih dveh starostnih skupinah govorcev pojavi tudi .75 O razvoju težko rečemo kaj več, ker je bilo v analiziranih besedilih premalo primerov, ki bi izvorno vsebovali . Pri tistih govorcih, kjer je bilo mogoče najti nekaj ustreznih primerov, pa je prevladoval refleks ọː .

Pri 1. in 2. starostni skupini govorcev se v posameznih primerih pojavijo slabitve omenjenih naglašenih samoglasnikov, prihaja do njihovega krajšanja, do izgovornih različic v določenih specifičnih položajih, a so vsi ti pojavi zelo redki, omejeni na določene besede, in jih zato ne moremo posplošiti. Omeniti velja le primere delnih onemitev, ki se pojavljajo predvsem pri govorcih 1. starostne skupine in pri najmlajši govorki 2. starostne skupine ter bi lahko nakazovale na smer jezikovnih sprememb, ki potekajo v smeri proti pogovornemu jeziku.

Drugače pa je pri razvoju dolgih samoglasnikov mogoče opaziti opuščanje narečnih dvoglasnikov, ki jih mlajši govorci zamenjujejo s knjižnimi ustreznicami.

Kratki naglašeni samoglasniki:

Kratkih naglašenih samoglasnikov je bilo na splošno v vseh analiziranih besedilih malo, zato večjih poslošitev ni mogoče narediti. Govorci 1. starostne skupine večinoma izgovarjajo že podaljšane kratke naglašene samoglasnike; občasno na mestu kratkega naglašenega a pride

72 Kot refleks za e in ęv govorih v Črnomlju z okolico Logar navaja iːe. (Logar 1958: 146)

73 Kot refleks za ǫ in novoakutirani v nezadnjih besednih zlogih v govorih v Črnomlju z okolico Logar navaja uːo. (Logar 1958: 146)

74 Kot refleks za umično naglašena e in o v govorih v Črnomlju z okolico Logar navaja eː/e oz. o/ a. (Logar 1958: 146)

75 Kramarič v svojem slovarju kot refleks za v govoru Črnomlja navaja ǝr. (Kramarič 2014: XI)

196

pri govorcih te starostne skupine do preglasa v položaju ob j ali pa je a rahlo oslabljen v izgovoru. Pri govorcih 2. starostne skupine je stanje podobno, le da je ohranjenih več kratko naglašenih samoglasnikov (predvsem kratki naglašeni i, e), prevladujejo pa podaljšani samoglasniki. Ponovno je tudi pri govorcih srednje starostne skupine mogoče opaziti nekaj primerov oslabitve oz. onemitve in preglas a v e ob j. Enako je pri govorcih 3. starostne skupine, kjer je tudi že večinoma pišlo do podaljšave kratkih naglašenih samoglasnikov in delne onemitve predvsem i in a v šibkih položajih v posameznih besedah.

V razvoju kratkih naglašenih samoglasnikov so si govori vseh starostnih skupin podobni. Vsi so večinoma podaljšali kratke naglašene samoglasnike, predvsem i, e in a so nagnjeni k slabljenju (posebej v šibkih položajih).

Kratki nenaglašeni samoglasniki:

Pri govorcih 1. starostne skupine so opazne delne in popolne onemitve nenaglašenih samoglasnikov (še posebej i, ki ga redko izgovarjajo tudi kot , drugi samoglasniki onemijo redkeje, največkrat v izglasju); poseben je refleks za nenanglašeni ě, ki je v govorih najmlajših govorcev v posameznih primerih zelo ozek ė oz. i. Nenaglašeni a v položaju ob j se pri omenjenih govorcih pogosto preglasi v e/ẹ, redko pa je opazna onemitev ə ter posledično nastanek zlogotvornih zvočnikov. Govori posameznih govorcev 1. starostne skupine so vsebovali še nekaj drugih posebnosti (npr. ožji izgovor nenaglašenega e ob j, izgovor izglasnega o kot u), ki pa so se pojavile samo pri enem govorcu in v premajhnem številu primerov in jih zaradi tega ni mogoče posplošiti. Pri govorcih 2. starostne skupine prav tako pride do (delnih) onemitev nenaglašenih samoglsanikov. Popolne onemitve so redkejše kot pri govorcih 1. starostne skupine, delnih onemitev pa je približno enako. K njim sta najbolj nagnjena nenaglašena i, e v izglasju ali v položaju ob zvočniku. Pogosto se i izgovarja tudi kot , posebno v izglasju. Refleks za praslovanski nenaglašeni ě je tudi pri govorcih 2.

starostne skupine še pogosteje kot pri mlajših govorcih i, ė oz. ; občasno se izglasni u izgovarja kot i, ; izglasni o, ǫ se pogosto izgovarja kot ȯ, u. Poleg tega občasno pride do onemitve ə in nastanka zlogotvornih zvočnikov. Pri govorih posameznih govorcev zelo redko prihaja tudi do drugih posebnosti (npr. ožji izgovor e ob j, preglas a ob j, ožji izgovor o), a so omenjeni pojavi omejeni na posamezne besede pri enem samem govorcu. Še manj je tako oslabitev kot popolnih onemitev v govorih govorcev 3. starostne skupine. Tudi pri njih najpogosteje oslabi oz. onemi i v izglasju, ki ga govorci večinoma izgovarjajo kot , ter e.

Enako kot obe mlajši starostni skupini tudi najstarejši govorci nekdanji praslovanski nenaglašenei ě (še pogosteje) izgovarjajo kot ė oz. i; e se ob j večkrat izgovarja ožje, izglasni o se v izgovoru približuje ȯ oz. u; v posameznih besedah prihaja do akanja (o > a/ḁ) in do

197

preglasa a v ẹ v položaju ob j. Še večkrat kot pri govorcih 1. in 2. starostne skupine onemi polglasnik in nato nastanejo zlogotvorni zvočniki.

Vidimo, da je število primerov delne in popolne onemitve nenaglašenih samoglasnikov največje pri govorcih 1. starostne skupine, kar te govore približuje pogovornemu jeziku.

Najmanj primerov onemitev pa je pri govorcih 3. starostne skupine. Pri vseh so k onemitvam najbolj nagnjeni visoki samoglsniki, izglasni i se predvsem pri govorcih 2. in 3. starostne skupine izgovarja kot , medtem ko se pri govorcih 1. starostne skupine ta refleks mestoma pojavi. Pri 2. in 3. starostni skupini se izglasni o izgovarja kot ȯ oz. u. Refleks za praslovanski nenaglašeni ě, je pri vseh govorcih ė, i, le da je pri govorcih 1. starostne skupine manj pogosto kot pri govorcih 2. in 3. starostne skupine. Samo pri govorcih 3. starostne skupine se v posameznih besedah pojavi akanje. Opazno je, da starejše narečne posebnosti počasi izginjajo v govorih mlajših govorcev in nastajajo nove spremembe, ki narečni govor približujejo pogovornemu.

Soglasniki:

Refleks za praslovanski ĺ je pri govorcih 1. starostne skupine redko knjižni lj, večkrat pride do otrditve v l, celo ł. Podobno je pri refleksih za ń, ki ima v govorih 1. starostne skupine več različic, a sta najpogostejši nj in n. Pri 2. starostni skupini govorcev je ĺ otrdel v ł oz. l.

Ponovno je več različic pri refleksih za ń, a se najpogosteje pojavi razpad na zvezo jn. Tudi v govorih govorcev 3. starostne skupine je ĺ otrdel v ł oz. l; ń pa je večinoma otrdel ali pa je prišlo do razpada v zvezo jn.76 Praslovanski ł je ohranjen v govoru govorcev 1. starostne skupine pred zadnjimi samoglasniki in redkeje pred sprednjimi samoglasniki ter v izglasju.

Enako je pri govorcih 2. starostne skupine, a se ł redkeje pojavi kot v govorih 1. starostne skupine. Pri 3. starostni skupini govorcev je stanje primerljivo z govori 2. starostne skupine, le da najstarejša govorka zelo redko izgovarja ł (izključno pred zadnjimi samoglasniki in še to ne pogosto). Govorci 1. starostne skupine zobnoustnični v izgovarjajo pred samoglasniki in večinoma pred zvočniki ter zvenečimi nezvočniki; pred nezvenečimi nezvočniki pa v izgovarjajo kot f/f/ . Enako je pri govorcih tako 2. kot 3. starostne skupine, le da je več primerov, ko govorci dveh starejših starostnih skupin zobnoustnični v pred zvenečimi nezvočniki izgovarjajo kot ). V govorih 1. starostne skupine govorcev je bilo malo drugih soglasniških posebnosti, največ je bilo primerov zlitij, onemitev soglasnikov med samoglasnikoma, poenostavitev soglasniških sklopov in onemitev zlogov največkrat zaradi hitrega tempa govora. Enake posebnosti, le da precej manj pogosto, so opazne tudi v govorih

76 Kramarič v svojem slovarju kot refleks za ĺ oz. ń v črnomaljskem govoru navaja jn oz. l. (Kramarič 2014: XII)

198

2. in 3. starostne skupine govorcev. Pri govorcih 3. starostne skupine pa je potrebno omeniti še nastanek protetičnega j pred i samo v posameznih besedah.77 V govoru najstarejše govorke pa je bilo mogoče opaziti še nastanek protetičnega v pred u78 in poseben izgovor izglasnega -m > -n.

Pri izgovoru soglasnikov so govori vseh treh starostnih skupin najbolj podobni. Govorci 1.

starostne skupine še bolj izrazito in pogosteje izgovarjajo ł kot govorci 2. in 3. starostne skupine; praslovanska ĺ in ń sta večinoma otrdela v govorih vseh starostnih skupin; v vseh govorih se pojavi narečni izgovor zobnoustničnega v kot f, f, pred nezvenečimi nezvočniki in v izglasju.79 Pri govorcih 2. starostne skupine je bilo mogoče opaziti najmanj drugih soglasniških posebnosti, medtem ko so pri govorcih 1. starostne skupine pogoste poenostavitve soglasniških sklopov, onemitve soglasnikov in celo zlogov besed. Pri govorcih 3. starostne skupine pa je več ohranjenih starejših narečnih posebnosti.

77 Nastanek protetičnega j pred i je omenjen tudi v Kramaričevem slovarju. (Kramarič 2014: XII)

78 Tudi ta je omenjen v Kramaričevem slovarju. (Kramarič 2014: XII)

79 Izgovor v kot f pred nezvenečimi nezvočniki in na koncu besede navaja tudi Kramarič v svojem slovarju.

(Kramarič 2014: XIII)

In document Govor Črnomlja (Strani 192-200)