V govorih vseh treh govorcev srednje starostne skupine so prisotni narečni naglasni umiki z vsake končne kračine ter s cirkumflektirane in akutirane dolžine. (Mlado) umično naglašeni samoglasniki so pri vseh govorcih enoglasniki, ki pa so lahko tako kratko kot dolgo naglašeni.
Dolgi samoglasniki:
Kot refleks za ě prevladuje pri vseh treh govorcih ẹː, kar je enako kot v knjižnem jeziku. Pri 1. govorki se mestoma pojavi narečni dvoglasnik ẹː, samo v eni besedi eː in ə (enako pri 2.
govorki, in sicer v isti besedi: ˈdəca). Pri 3. govorcu pa se v eni besedi pojavita še ḙː in iẹ v položaju pred r. Refleksiza ȏ in zgodaj podaljšani novoakutirani je v govoru vseh govorcev knjižnemu enak ọː, a pri vseh prevladujejo neknjižni refleksi: narečni uː, ȯː, pri 2. govorki še
188
v enem primeru oː.53 Pri vseh govorcih se kot refleks za praslovanska e in ę pojavi narečni dvoglasnik iẹ (prevladuje pri 1. govorki, kjer se na tem mestu v položaju pred r pojavi tudi iː).
Pri drugih dveh govorcih je bolj pogost enoglasnik ẹː, ki je enak knjižnemu in se sicer pojavi tudi v govoru 1. govorke. Refleks za ǫ in novoakutirani v nezadnjih besednih zlogih je pri vseh govorcih ọː, se pa pojavi tudi narečni dvoglasnik uọ (najpogosteje pri 1. govorki in v nekaj primerih pri 3. govorcu), v enem primeru pri 1. govorki in ọ tudi samo v enem primeru pri 3. govorcu. Kot refleks za umično naglašena e in o pri 1. govorki prevladujeta narečna dvoglasnika eː in oː, ki se pojavita tudi v govoru 2. govorke in 3. govorca, a pri njiju prevladujeta refleksa eː in oː. Refleksa za praslovanska dolga i, u sta v veliki večini pri vseh govorcih enaka knjižnima, tj. iː uː. V govoru 1. govorke se na mestu dolgega i pojavi ọː samo v enem primeru pred (ˈbọː ), pri 2. govorki pa pride do delne oslabitve i v ə v samo eni besedi (šˈtərnajst). Pri 1. govorki se kot refleks za dolgi u v eni besedi pojavi uọ oz. ȯː. Refleksi za dolgi a pa so poleg aː pri vseh treh govorcih še ə54 in pri 1. govorki ẹː v položaju pred j.55 Refleks za dolgi praslovanski ə je v govoru 1. in 2. govorke aː, v govoru 3. govorca pa ni primera z izvorno dolgim ə. Pri nobenem izmed govorcev 2. starostne skupine tudi ni bilo nobenega primera, ki bi izvorno vseboval , za pa sta refleksa ər pri 1. in 2. govorki ter ohranjen pri 3. govorcu.
V razvoju dolgih samoglasnikov lahko pri govorcih srednje starostne skupine opazimo več razlik. 1. govorka ima ohranjenih več narečnih dvoglasnikov kot druga dva govorca. Njun govor pa na drugi strani že vsebuje neknjižne prvine, ki niso več povsem narečne, ampak gredo bolj v smer pogovornega jezika (primeri delnih onemitev, izgovor širših samoglasnikov, ki pa niso knjižni ipd.). Največja razlika z govorom 1. govorke pa je manj pogosta raba dvoglasnikov pri 2. govorki in 3. govorcu, ki pa se sicer še pojavljajo.56
Kratki naglašeni samoglasniki:
Refleksi za kratki naglašeni i so v govorih govorcev srednje starostne skupine kratki i (3.
govorec, samo en primer), po podaljšavi iː (vsi trije govorci) in ə (pri 1. in 2. govorki) oz. v govoru 1. govorke. Kratko naglašeni u se je v govoru 1. govorke v enem primeru podaljšal v uː, v drugih dveh besedilih pa se ni pojavil noben primer z izvorno kratko naglašenim u.
Refleksi za kratke naglašene e, ę, ě so knjižnemu enak e (1. govorka in 3. govorec), podaljšani
53 Največ izgovornih različic ima v besedi to.
54 Kot v veliko (dolenjskih) govorih v števniku (petin)dvajset, stran (v M ed.) in v moškem deležniku -l gl. dati.
55 Pogosto kot drugod v besedi majhen.
56 2. govorka je po starosti najmlajša izmed govorcev srednje starostne skupine, 1. govorka in 3. govorec pa sta si po letih zelo blizu. Kljub temu govor 1. govorke vsebuje več narečnih dvoglasnikov kot govor 3. govorca. To je lahko posledica dejstva, da je govorka imela nekoliko starejša starša in da je živela ter bila veliko v stiku s starejšimi sorodniki. Zato je bila izpostavljena narečnemu govoru, ki je bil v času njenega otroštva starejši, kot tisti, ki mu je bil kot otrok oz. mladostnik izpostavljen 3. govorec.
189
eː (2. govorka in 3. govorec) oz. rahlo oslabljeni ː (2. govorka) ter celo dvoglasnik eː (po naliki) v enem primeru v govoru 3. govorca.57 Primerov z izvorno kratko naglašenim o, ǫ ni bilo v nobenem analiziranem besedilu. Kot refleksi za kratki naglašeni a pa se pojavijo knjižnemu enak kratki a v govoru 3. govorca, ə oz. ḁ (pri vseh govorcih), podaljšani aː (pri vseh govorcih), e, ẹ ob j po preglasu (pri 2. govorki in 3. govorcu).
Kljub majhnemu številu primerov z izvorno kratko naglašenim samoglasnikom lahko vidimo, da sta v nekaterih primerih ohranjena predvsem kratka i in e (najbolj pri 3. govorcu), čeprav je večinoma pri vseh govorcih prišlo do podaljšave kratko naglašenih samoglasnikov. Pri 2.
govorki je opazno nekaj več pojavov delne onemitve kratko naglašenih samoglasnikov, kar govor približuje pogovornemu. Razlog za to je verjetno v tem, da je 2. govorka najmaljša izmed treh govorcev srednje starostne skupine in njen govor vsebuje že več mlajših sprememb, ki potekajo v smeri proti pogovornemu.
Kratki nenaglašeni samoglasniki:
Nenaglašeni samoglasniki v govoru vseh treh govorcev večkrat (delno) onemijo. Še posebej i in e v ə, , v položaju v izglasju ali ob zvočniku. 1. govorka izglasni i velikokrat izgovarja rahlo oslabljeno, kot , redko se tak izgovor i pojavi tudi pri 2. govorki. V položaju pred j 1.
govorka e izgovarja ozko. Refleksi za nenaglašeni ě so v posameznih primerih pri 1. in 2.
govorki i, ė, .Pri 1. in 2. govorki lahko občasno opazimo tudi poseben izgovor izglasnega u, in sicer kot i, . Pri vseh treh govorcih je poseben tudi izgovor nenaglašenega o, ǫ, ki ga vsi v veliko primerih izgovarjajo kot ȯ, u (največ takih primerov je v govoru 3. govorca). 1. govorka o redko izgovarja nekoliko ožje, v govoru 2. govorke pa mestoma pride do (delne) onemitve o v šibkih položajih. Do oslabitve in celo popolne onemitve a v ə, ḁ prihaja največkrat v govoru 2. govorke, manj v govoru 3. govorca in še manj pri 1. govorki, pri kateri pa se pojavi preglas a pred j v ẹ. Pri vseh treh govorcih pa občasno prihaja do onemitve polglasnika in posledično do nastanka zlogotvornih zvočnikov.58
Razlike med govorci so pri značilnostih nenaglašenih samoglasnikov večinoma v bolj ali manj pogostih pojavih osalbitve oz. onemitve. Največ teh pojavov je mogoče opaziti v govoru 2.
govorke, medtem ko je pri drugih dveh govorcih ta pojav omejen na i in e v šibkih položajih.
Govor 1. govorke pa vsebuje največ narečnih pojavov, ki zajemajo oženje posameznih sredinskih samoglasnikov.
57 Po naliki na stranske sklone je tu refleks za umično naglašeni e.
58 A le v sedanjiški obliki gl. biti – sem.
190 Soglasniki:
Praslovanski ĺ je v govoru vseh govorcev otrdel v ł oz. l, le pri 3. govorcu se enkrat pojavi razpad na zvezo lj, tj. enako kot v knjižnem jeziku. Več je variantnosti pri refleksih za praslovanski ń, ki so v govoru 1. govorke n, ń in jn (razpad na zvezo jn se pojavi tudi v govoru 3. govorca, pri katerem se enkrat pojavi še razpad na zvezo nj). Praslovanski ł je pri vseh treh govorcih ohranjen predvsem pred zadnjimi samoglasniki, manj pred sprednjimi in v izglasju, a se tudi tam pojavi (pri 1. in 2. govorki v posameznih besedah). Podobno je pri izgovoru zobnoustničnega v, ki ga vsi trije govorci pred nezvenečimi nezvočniki izgovarjajo kot f/f/ , pred zvočniki in zvenečimi nezvočniki pa večinoma zobnoustnično, v redkih primerih tudi kot
. Drugih soglasniških posebnosti je v vseh treh besedilih malo. Še največ je primerov zlitij (veliko pri 3. govorcu, pri drugih dveh malo), poenostavitev soglasniških skupin (2. govorka), onemitev posameznih zlogov in prekozložne disimilacije (1. govorka).
Pri izgovoru soglasnikov so govori vseh treh govorcev podobni (razen pri refleksih za ń, kjer se že samo pri eni govorki pojavlja več različnih refleksov, vendar so vsaj deloma pogojeni tudi s položajem v besedi).
8.3 PRIMERJAVA GOVOROV GOVORCEV 3. STAROSTNE SKUPINE