V vrtcu Reggio Emilia ima prostor vlogo tretjega vzgojitelja. Značilnost zgradbe vrtca je, da so vse pritlične, kar omogoča dobro komunikacijo v njegovi notranjosti in zunanjosti. Večina vrtcev nima velikega števila oddelkov. Prostor je atraktiven in kakovostno opremljen (Katz, 1993, v Batistič Zorec, 2003). Veliko je stekla, stene so bele, prostori so svetli, v njih je veliko ogledal. To otrokom omogoča odkrivanje samega sebe, saj se lahko opazujejo z vseh
9
zornih kotov. Nekatera ogledala so ukrivljena in služijo otrokom za zabavo, sprostitev, smeh.
Police so odprte, materiali in igrače pa so dostopni otrokom (Batistič Zorec, 2003, str. 225).
V osrednjem prostoru, ki se imenuje »piazza« (trg), potekata druženje in igra, kar je nadgradnja dejavnosti iz igralnic. Te so v obliki črke L ali T in so sestavljene iz kotičkov, kamor se otroci lahko umaknejo in raziskujejo (Rezutnik Bozovičar in Krajnc, 2010).
Notranjost vrtca je opremljena z izdelki otrok (ki so razstavljeni na stenah, visijo s stropa, so nalepljeni na tleh, na stenah občasno poteka projekcija njihovih izdelkov in raziskovanja).
Vrtec je živ organizem, poln rastlinja, življenja in odnosov med odraslimi in otroki, povezan je z mestom in starši. Cilj je ustvariti prijetno okolje, kjer se vsi otroci, starši in vzgojitelji dobro počutijo (Devjak idr., 2008).
Prostor, ki je v vrtcih Reggio Emilia poseben, je t. i. atelje. V njem poteka uresničevanje dela projektov s pomočjo ateljerista (akademski slikar) in eksperimentiranje z vizualnimi jeziki (Rezutnik Bozovičar in Krajnc, 2010). Način ureditve prostora ima bistveno vlogo in vpliv na aktivnost otrokovega odnosa z okoljem, kakor tudi na možnost njegovega gibanja, socialnih stikov, izbire prostora ter izbire in menjave dejavnosti ali umika v zasebnost (Krek, 1995).
Naloga prostora, opreme in igralnih gradiv tako v prostoru kot na zunanjih površinah je pritegnitev otrokove pozornosti in spodbujanje njegove aktivnosti, poleg tega pa mora biti prostor oblikovan tako, da ga je mogoče hitro in učinkovito preoblikovati ter da otrokom nudi priložnost tudi za zasebnost (Marjanovič Umek in Fekonja Peklaj, 2008).
2 LIKOVNA VZGOJA V PREDŠOLSKEM OBDOBJU
Otrok je ustvarjalen na različne načine in na raznolikih področjih. V svojem ustvarjalnem delovanju lahko predstavi svoja skrita počutja in čustva, opiše in predstavi svojo idejo, stvar ali dogodek (Bahovec idr., 1999).
Na področju umetnosti ustvarja, izumlja in odkriva jezikovne strukture, medtem ko artikulira vsebine v različnih različicah, bodisi kot pesem, sliko, predmet, ples ali kombinacijo več izraznih oblik. Občutek za umetniški red in lepo izkazujejo tako nastali izrazi in s tem preraščajo običajne funkcionalne tehnične izdelke. Otroška izraznost in okus sta izrazito
10
osebne narave in ju vedno opazujemo, razumemo in presojamo v okviru otrokovega razvoja in okolja.
Likovno izražanje otroka je del njegovega spoznavnega razvoja in je razvojno orodje, ki otroku pomaga pri prodiranju v kompleksnost danosti in zakonitosti prostora, v katerega je bil postavljen ob rojstvu (Vrlič, 2001).
Odrasli se nad otroškimi deli navdušujemo, ker so odraz osebnega odnosa. Otrok pri likovnem ustvarjanju/izražanju pristno prevaja vidne stvarnosti v poenostavljen, znakovni in na elementarnem mišljenju temelječ in logičen otroški sistem (Zupančič, 2006).
»Tiha vednost« (Kroflič, 2010), ki zaznamuje otrokovo likovno interpretacijo in strukturira likovno preprosto, a izrazito trdno in domišljeno formo, nam predstavlja neposredni pogled v razmišljanje otroka.
Sprejete informacije iz okolja otrok preoblikuje in prilagodi svojemu načinu razmišljanja ter se hkrati pod njihovim vplivom spreminja (Batistič Zorec, 2003). Različne spoznavne vsebine v različnih okoljih in okoliščinah in proces, s katerim sta zagotovljeni integracija različnih znanj in aktivna vloga otroka, niso več domena le alternativnih pedagoških pristopov.
Navedene so v številnih nacionalnih kurikulumih, tudi v našem (Batistič Zorec, 2003).
Pri otroku je prvi likovni simbol krog. Čačke, ki so bile doslej nepovezane, se povežejo v sklenjeno obliko, kar jo izolira od praznega ozadja (Duh in Vrlič, 2003). To pomeni, da se oblika loči od okolice in s tem pridobi drugačno veljavo, pomen.
Do četrtega leta poskrbimo za razvoj sposobnosti, ki bodo otroku kasneje omogočale polno likovno izražanje. To so: svobodno risanje črt, motorika rok, definiranje oblik, primeren material (Vrlič, 2001). Po četrtem letu otrok začne upodabljati zavestne oblike. Ločevati začne predmete po karakteristikah, za kar uporablja svojo paleto spiral, oblik, različno dolgih črt, ki so v različnih smereh. Otroci se začnejo ukvarjati tudi s fenomenom tridimenzionalnosti na ploskvi, ki ima samo dve dimenziji. Pojavljati se začenjajo zametki globine in prostora (Horvat in Magajna, 1987; Vrlič, 2001).
11
Med petim in sedmim letom otrok spoznava nove oblike, ki izhajajo iz različnih kombinacij elementov. Sestavljene celote začne dojemati kot samostojne enote. Figura je povezana z eno samo konturo in je celota (Zupančič, 2001).
3 USTVARJALNOST V PRISTOPU REGGIO EMILIA
OTROK
12
samo ob veliki noči in božiču.
Govorita otroku: izzivi. Slikanje, risanje, oblikovanje in drugi jeziki, s katerimi otrok izrazi lastne zaznave,
13
doživljanje in razumevanje sebe in pojavov v okolju so temeljne sestavine tako našega kurikuluma na področju likovne umetnosti kot Malaguzzijevega pristopa dela z otroki (Podobnik in Bračun Sova, 2010).
Otroško risanje vsebuje več strategij in predstavlja kompleksno dejavnost, pri kateri zaznavno-praktični doživljaji okolja pri otroku poganjajo likovnost, le-ta pa strukturno osmišlja njihovo vrednost (Muhovič, 1986). Pedagoški pristop Reggio Emilia poudarja, da si s svojim oblikovanjem edukacijskih kontekstov in s svojim pedagoškim delovanjem prizadevajo narediti raziskovalno-ustvarjalno klimo, ki izhaja iz otrokovih interesov (Ceppi in Zini, 2003).
Ustvarjalnost v pristopu Reggio Emilia predstavlja jedro vseh dejavnosti otrok in ni vezana na le nekatera posamezna »umetniška« področja (Podobnik, 2009). Ustvarjalnost vidijo kot način spoznavanja, razmišljanja, odločanja, ki naj bi bilo prisotno na vseh področjih delovanja in v katerem koli vidiku spoznavnega procesa. Prizadevajo si ustvariti klimo, kjer imajo vsi otroci možnost za prepleteno povezovanje znanj na različnih področjih in tako pridejo do novih spoznanj in svojstvenih zamisli (Thornton in Brunton, 2007, str. 26).
Pri ustvarjalnosti je v ospredju predvsem ustvarjalni proces pred končnim izdelkom.
Ustvarjalni izid se bo zgodil sam po sebi takrat, ko bo proces voden in zastavljen ustvarjalno (Podobnik, 2009).
Razvoj otrokove ustvarjalnosti v vrtcih Reggio Emilia spodbujajo na različne načine, predvsem pa otrokom zagotavljajo nestrukturirane vire, s katerimi ima otrok možnost praktično razvijati in manipulirati različne spretnosti. Poleg tega jim zagotavljajo dovolj časa in svobode za razvijanje idej pri reševanju problemov, skrbijo za ustvarjanje pogojev, ki omogočajo raznolikost in pestrost idej. Občasno v proces vključujejo sodelovanje z ustvarjalnimi odraslimi, ki izhajajo iz različnih področij.