družino, ki bo obvladala neskončno raznolikost med posamezniki, in ustvariti sistem oziroma skupino, ki vedno znova omogoči srečanje, soočenje in konflikt (Čačinovič Vogrinčič in Mešl, 2020).
Vzpostavljen delovni odnos je mobiliziral družino, z družino smo načrtovali v obliki izvirnega delovnega projekta pomoči, ki ga soustvarjamo skupaj, da bi udeleženci v problemu postali udeleženci pri rešitvi.
Naš skupni cilj je bil med drugim vzpostaviti dobre odnose med družinama, otrokovo matično družino in njegovo drugo družino, kamor je bil nameščen z odločbo sodišča, jim pomagati pri sprejemanju novih vlog, saj se je družina s prihodom otroka reorganizirala. V nadaljevanju naslavljam otrokovo teto, h kateri je bil otrok nameščen v vzgojo in varstvo z odločbo sodišča, s sogovornico. Moja vloga v načrtu pomoči družini je bila podpora otrokovi teti. S staršema sem sodelovala v okviru instituta stiki pod nadzorom.
5.2 Starša
V procesu soustvarjanja pomoči z družino smo sklenili dogovor o sodelovanju s staršema, da bi postala dovolj dobra starša in prevzela odgovornost za starševsko skrb, v smislu zagotovitve osnovnih življenjskih pogojev. Otroku zagotoviti materialno in emocionalno varnost, v želji, da bi se otrok vrnil v matično družino. Dogovor smo sklenili v procesu pogajanja, v katerem smo opredelili instrumentalno definicijo problema. Družina nima strehe nad glavo. Torej nimajo zagotovljenih osnovnih življenjskih pogojev, varnosti v bivalnem, materialnem smislu.
V procesu pogovora sta starša večkrat zanikala dejstvo, da sta ne dovolj dobro opravljala starševsko skrb. S sodelavkami smo delale na razvidnosti s tem, ko smo argumentirale, kaj pomeni opuščanje starševske skrbi, jima predstavile ogrožajoče dejavnike za otroka, z besedami opisale vedenje, ki pomeni ogrožanje otroka. Med tem smo starša spodbujale, da bi ozavestila njuno ravnanje in opuščanje skrbi za otroka. Njun odnos do povedanega je bil ves čas ambivalenten. Naš skupni cilj sodelovanja je bil doseči dogovor o sodelovanju pri soustvarjanju rešitve njune trenutne življenjske situacije – da bi starša sprejela odgovornost zase in pričela
23 iskati rešitve tukaj in zdaj za dosego cilja. V nadaljevanju navajam dnevniški zapis z dne 29.
10. 2021, in sicer pogovor s staršema nekaj dni po namestitvi otroka na varno.
»Ob prihodu staršev na center za socialno delo smo jima s sodelavkami ponovno predstavile ukrep odvzema otroka, jima ponovno razložile, kaj pomeni navedeno v sklepu sodišča o začasni odredbi, ponovno je bilo staršema predstavljeno, da je otrok nameščen v krizni center za otroke. Starša sta bila večkrat vprašana, če razumeta, kar jima je bilo povedano. Imela sta prostor in čas, da sta slišana.«
V sodelovalnem odnosu je bil izziv zagotoviti varen prostor za starša. Njune izkušnje iz preteklosti s pomembnimi drugimi so bile velikokrat negativne. Člani matične družine bioloških staršev otroka niso ponudili varnosti, ko sta sprejemala napačne odločitve in bila zaradi njih oškodovana.
Prav tako jima v preteklosti ni bila naklonjena romska skupnost.
Izkušnja nasilja v matični družini, ki sta ga preživela tako oče kot mati, je pomembno vplivala na odnose v partnerski zvezi, odnose do otroka in okolice. Nenehen občutek ogroženosti, strahu in nevarnosti.
»Oseba doživlja grožnjo lastni fizični integriteti ali pa integriteti drugega in ta grožnja onesposobi obvladovanje in izzove subjektivne odzive intenzivnega strahu, nemoči in groze.
Travma skoraj vedno vključuje občutek izgube. Dogodek nas rani in spoprijemamo se s svojo ranljivostjo« (Mešl in Drobnič Radobuljac, 2019, str. 206).
Tudi ko sta v varnem okolju, se na nezavedni ravni podata v opisano izkušnjo in znova potrdita lastno neustreznost. Preigravata travmo skozi življenje, kar je posledica ne varne navezanosti.
V preteklosti nista zmogla razvidnosti, ki bi jima omogočila spremembo. Citiram dnevniški zapis: »V procesu soustvarjanja rešitev z družino sta starša potrjevala povedanemu, v naslednjem trenutku pa zanikala lastno odgovornost za to, da je bil otrok odvzet, težko sta se pogajala, dialog sta onemogočala zaradi uporabe preživetvenih mehanizmov, kot so napadanje, zanikanje in preusmerjanje pozornosti ter prelaganje odgovornosti na center za socialno delo in druge, ki naj bi po njunem mnenju bili dolžni poskrbeti zanju.« Skušale smo z majhnimi koraki voditi starša k razvidnosti. Raziskovale smo v dialogu z njima, kaj je za njiju uresničljivo. »S pomočjo parafraziranja in asertivne komunikacije smo vedno znova poskušale starša vrniti v sedanjost in jima nuditi prostor za občutke izgube. Na trenutek sta zajokala oba.
In se ponovno vrnila v ustaljene vzorce vedenja. Dogovorili smo se, da bo za otroka prevzela skrb sorodnica, po Družinskem zakoniku druga oseba, kar je bil želeni izid staršev. […] Na sodišče je bil podan predlog za stike pod nadzorom. Center bo izvajal nadzorstvo nad
24
izvajanjem ukrepa. […] Starša sta se z zgoraj navedenim strinjala. […] Kljub vsemu, kar se je zgodilo, kljub temu da jima je bilo povedano, da nista dovolj dobro skrbela za otroka, sta večkrat med pogovorom vprašala, kaj sta naredila narobe, da jima je bil otrok odvzet. […]
Socialne delavke nismo zaznale razvidnosti staršev v procesu definicije problema.« Starša nista uvidela, da je bil otrok ogrožen. Nista želela sprejeti dejstva, da je center za socialno delo izvedel aktivnosti za zaščito otrokovih koristi.
»Staršema je bilo povedano, da zaenkrat stiki v kakršnikoli obliki niso dovoljeni, ne osebno ne po telefonu.« Takoj po namestitvi otroka v krizni center sta bila otroku omogočena varen prostor in čas, da se umiri, se ponovno počuti varnega, sprejetega. Otrok je potreboval varen prostor, v katerem mu bodo znova zagotovljene osnovne človekove potrebe – po pravilni prehrani, pijači, po objemu, dotiku, varnem objemu. Otrok je potreboval čas, da bi se ponovno povezal z biološkimi starši.
»Med pogovorom vzpodbujamo starša, da rešujeta svojo trenutno situacijo tukaj in zdaj.
Torej najprej poskrbita za ureditev bivalnih razmer, saj je bila družina deložirana zaradi neplačevanja najemnine, stroškov in nerednega vzdrževanja stanovanja.«
Staršema je center za socialno delo pomagal pri iskanju primernega stanovanja. Strokovna delavka, ki je vodila stike pod nadzorom otroka s starši, je klicala lastnike stanovanj, ki oddajajo v najem. A neuspešno. V občini Kočevje primanjkuje najemniških stanovanj, kot tudi stanovanj za nakup. Staršem je bila predstavljena pravica, da ponovno kandidirata na Občini Kočevje za pridobitev neprofitnega stanovanja.
Navajam povzeti citat iz dnevnika: »Starša se odzoveta na povedano z vprašanjem, kaj bo naredil center, zakaj jim mi ne poiščemo stanovanja, zakaj mi ne poskrbimo za njiju dva. […].
Sodelavki in jaz smo se resnično trudile, da bi ustvarile dialog s staršema. Trudile smo se ustvariti sonavzočnost s pomočjo empatije, dobesedne razlage celotnega postopka centra za socialno delo za zaščito otroka, poskusi, da bi se pogovarjali tukaj in zdaj, sta se starša vračala v preteklost in v sam čas in prostor odvzema otroka. Nista zmogla razvidnosti za svoja ravnanja v preteklosti. Soustvarjanje razvidnosti in ozaveščenosti – sposobnost posameznika za ljubezen, za konflikt, za pogajanje, predvsem v sodelovanju s staršema ustvariti zavezništvo med zakonitima skrbnikoma otroka.«
Poskušale smo ju usmeriti k iskanju rešitev, k prevzemanju odgovornosti za lastno življenje. Da bi postopoma premagala naučeno nemoč. Da bi sodelovala skupaj pri željenih izidih. S kolegicami smo raziskovale moment za spremembo vedenja staršev. Da bi zmogla ozavestiti ravnanja, ki ju vedno znova pripeljeta v konflikt drug z drugim in s pomembnimi drugimi. Glede na to, da v občini Kočevje primanjkuje najemniških stanovanj, celo stanovanj
25 za odkup, sem ju v nadaljnjih pogovorih usmerjala k razmišljanju o najemu stanovanja v kateri drugi občini. Očetu otroka rešitev ni bila všeč. Povedal je, da je preveč navezan na Kočevje, otrokova mama je bila tiho.
»V procesu pogovora starša nista vprašala, kako je otrok. Sta ga pa želela na vsak način videti. Starša smo povabile k razmišljanju, kolikokrat na teden bi želeli videti otroka […]. V procesu soustvarjanja pomoči na prvem sestanku sem zaznala, da starša želita otroka nazaj.
Bila sta v stiski zaradi izgube. Delovala sta preplašeno in razpršeno. Kljub temu sta se strinjala z dogovorom. Dan jima je bil prostor, da izrazita svojo bolečino, pomisleke in cilje, ki sta jih pripravljena doseči, da bi se otrok vrnil domov.« V procesu pogovora sta bila pomembna čas in prostor, ki sta ga starša imela, in način vodenja pogovora strokovne delavke, odgovorne zaveznice družine. Namreč od dneva, ko je bil otrok nameščen na varno, do pogovora, katerega opisujem, ni minil mesec dni.
»S starši smo uspeli opredeliti problem in poiskali možne rešitve. Da bi starša dosegla cilje, bosta uporabila svoje vire moči, kot so prijatelji, sorodniki, ki jim bodo pomagali pri iskanju stanovanja, mreža formalnih institucij, lastna iznajdljivost in pozitivne izkušnje v preteklosti, ki pa jih imata zelo malo.« Starša sta v preteklosti imela zagotovljene bivalne razmere. Težava je bila v tem, da nista imela znanja za ravnanje z denarjem in z osebno lastnino.
Da bi pridobila veščine za vsakdanje življenje, sta bila v preteklosti večkrat vabljena s strani centra za socialno delo, da se vključita v proces pomoči za pridobitev življenjskih veščin za vsak dan, a se vabilu nista odzvala.
V preteklosti sta se starša večkrat v komunikaciji s pomembnimi drugimi in s skupnostjo zapletala v različne konflikte, ki niso doprinesli želenih rešitev za njiju. Nimata pridobljenih veščin komunikacije, kar je posledica ne varne navezanosti. V odnosu do nas, strokovnih delavk, sta se počutila ogroženo, se obnašala napadalno, bila včasih žaljiva. O opisanem odnosu pričajo tudi nekateri predstavniki njune družine in skupnosti.
Nenehne izkušnje neuspeha posledično onemogočajo zaupanje v drugega, institucijo, skupnost, predvsem pa sta ga doživela takrat, na začetku našega sodelovanja kot človeka, ki sta izgubila vero vase.
»Zaznala sem manko sposobnosti za konflikt, pogajanje ali ljubezen. Pa kljub temu upanje, da bomo starša uspeli opremiti z znanjem za ravnanje – biti dovolj dober starš in najti vire moči, da bi poskrbela za to, da bi si zagotovila osnovne pogoje za življenje.«
Pomembno je bilo za njiju ustvariti čas in prostor, da se umirita in sprejmeta, da je bil njun otrok nastanjen na varno, in pomoč pri ozaveščenosti, da nista dovolj dobra starša, ter
26
razvidnost oziroma da ozavestita, raziščeta, kaj so njuni viri moči in veščine, ki bi jima pripomogle k temu, da bi bila dovolj dobra starša.
Želeni izid je bil soustvarjanje sprememb v vedenju staršev, ki bo omogočilo novo znanje za ravnanje v njunem odnosu do otroka, pomembnih drugih, okolice, prav tako njunem medsebojnem odnosu in odnosu do sebe. Stiki pod nadzorom naj bi nadalje postopoma potekali doma, da bi starša usvojila nove veščine pogovora, dialoga z otrokom, skrbnico, pomembnimi drugimi, da bi zmogla odnos, ki bo pozitivno vplival na otrokov zdrav telesni in duševni razvoj.
»Kljub temu da je epidemija covida-19, kljub temu da je za pridobitev stanovanja ali možnost živeti pri sorodnikih trenutno skoraj nemogoče, sta se starša znašla in si v romskem naselju postavila prikolico. Kljub temu da so jih pripadniki romske skupnosti zaradi nekaterih njunih dejanj v preteklosti izločili, je skupnost na nek način poskrbela za njih. Dovolili so jim, da sta si postavila bivalno prikolico. Pričakovati je bilo tudi to, da jih skupnost ne bo sprejela.
Za to sta poskrbela sama. Torej poskrbela sta za dom. […] Problem je najti dom, ki bo dovolj dober za uspešen otrokov telesni in duševni razvoj. Starša smo opolnomočili z besedami, da sta zmogla kljub situaciji tukaj in zdaj najti rešitev in pridobiti skromen dom. Postavila sta si bivalni zabojnik. Aktivno rešujeta stanovanjsko vprašanje. Starša smo podprle v smislu iskanja primernega stanovanja. Podporo, da iščeta naprej. Predvsem sta napotena na Občino, da se prijavita na razpis za dodelitev neprofitnih stanovanj […].«