• Rezultati Niso Bili Najdeni

Aparatura za gelsko elektroforezo (lasten vir)

2.2 ZNANJE DIJAKOV O MOLEKULARNIH METODAH

2.2.1 Učni načrt biologije za gimnazije (2008) – program splošna gimnazija

Po učnem načrtu za program splošne gimnazije v Sloveniji (Vilhar in sod., 2008) se vsebina o molekularnih tehnikah lahko obravnava znotraj tematskega sklopa Geni in dedovanje v 1.

letniku, ki obsega 26 ur (preglednica 1). Avtonomijo pri izbiri globine vsebin in aktualizacije znotraj tega ima učitelj.

Preglednica 1: Tematski sklop Geni in dedovanje v učnem načrtu biologijo za gimnazije (Vilhar in sod., 2008).

Obvezni program biologije v programu gimnazija (210 ur) Tematski sklop D: Geni in dedovanje (26 ur)

Koncept Vsebinski cilji

D1 »Pri vseh znanih organizmih so molekule DNA nosilec dednih informacij, ki določajo značilnosti organizma.

Beljakovine, ki nastajajo z izražanjem genske informacije, so nosilci lastnosti organizma. Mutacije so spremembe DNA. Mnoge mutacije ne vplivajo na zgradbo in delovanje beljakovin in s tem organizma, nekatere pa povzročijo spremembe beljakovin, celic in organizmov.«

»1. razumejo, da dedno lastnost lahko določa en gen ali več genov in da v povezavi z okoljem en gen lahko vpliva na več kot eno lastnost organizma (beljakovine kot nosilci celičnih funkcij, ki se odražajo v lastnostih organizma);

2. razumejo, da rastlinske in živalske celice vsebujejo več tisoč različnih genov, da imajo običajno po dve kopiji vsakega gena (dva alela) in da sta lahko alela enaka ali nekoliko različna (homozigotnost in heterozigotnost);

3. razumejo, da različni aleli nastajajo z mutacijami – spremembami v zaporedju nukleotidov v molekuli DNA;

4. razumejo, da so mutageni dejavniki sestavni del okolja in poznajo pogoste mutagene odvisne od tega, katere alele osebek podeduje od staršev in kako ti aleli delujejo skupaj;

7. razumejo, da tudi okolje vpliva na izražanje v genih zapisanih lastnosti organizmov (zato se lahko isti genotip v različnih okoliščinah izrazi kot različen fenotip).«

se nadaljuje

nadaljevanje Preglednice 1

D2 »Pri spolnem razmnoževanju nastajajo nove genske kombinacije s kombiniranjem genov staršev. Spolno razmnoževanje povečuje raznolikost med organizmi znotraj vrste in s tem poveča verjetnost, da bodo vsaj nekateri osebki te vrste preživeli v spremenjenih okoljskih razmerah. Samo mutacije v spolnih celicah imajo za posledico spremembe, ki jih lahko dedujejo potomci.«

»1. spoznajo, da sta osnova za ustvarjanje novih genskih kombinacij mejoza in oploditev ter s tem povezano prehajanje med diploidnostjo in haploidnostjo;

2. spoznajo potek mejoze;

3. na podlagi primerjave poteka mitoze in mejoze razumejo, da pri mitozi nastajajo genetsko enake hčerinske celice, pri mejozi pa genetsko različne celice, in vedo, da se samo nekatere celice v večceličnem organizmu delijo z mejozo; 4. razumejo, da je mejoza del procesa spolnega razmnoževanja, pri katerem se pari homolognih kromosomov ločijo in naključno porazdelijo med novo nastale spolne celice, ki vsebujejo po en kromosom iz vsakega homolognega para (prehod iz diploidnega stanja celice v haploidno);

5. razumejo, da je verjetnost, da se določen alel nahaja v gameti (naključne kombinacije nehomolognih kromosomov v gameti), povezana z naključno porazdelitvijo kromosomov med mejozo (ločitev homolognih kromosomov);

6. spoznajo, da na začetku mejoze običajno pride do izmenjave delov homolognih kromosomov (prekrižanje ali crossing-over) in razumejo, da pri tem lahko nastajajo nove kombinacije alelov na kromosomu;

7. razumejo, da je prehod celic v haploidno stanje med mejozo povezan s ponovno vzpostavitvijo diploidnega stanja med združitvijo dveh spolnih celic – oploditvijo (ohranjanje količine DNA iz generacije v generacijo) in razumejo razširjenost in pomen diploidnosti;

8. razumejo pomen spolnega razmnoževanja za raznolikost organizmov in prednosti ter slabosti spolnega in nespolnega razmnoževanja;

9. razumejo osnovne principe kloniranja.«

se nadaljuje

nadaljevanje Preglednice 1

D3 »Celice vsebujejo gene, ki se lahko različno dedujejo in izražajo. Človek z biotehnologijo (z umetnim izborom in genskim inženirstvom) spreminja genome organizmov za zadovoljevanje svojih potreb.«

»1. razumejo osnovne vrste dedovanja in jih razložijo na primerih (pričakovani deleži genotipov in fenotipov potomcev);

2. iz genotipov organizmov predvidijo njihove fenotipe in iz fenotipov genotipe ter poznajo možne vplive okolja na fenotip;

3. razumejo in na preprostih modelih razložijo možne načine umetnega spreminjanja in prenosa genov;

4. analizirajo osnovne razlike med križanjem in umetnim spreminjanjem genotipa z genskim inženirstvom ter ovrednotijo možne prednosti in slabosti uporabe gensko spremenjenih organizmov;

5. na podlagi poznavanja genske tehnologije razumejo pomen biološkega znanja za aktivno državljanstvo.«

Podrobneje vsebine uporabe molekularnih tehnik obravnava učni načrt za gimnazije v izbirnem programu biologije Biotehnologija in mikrobiologija, kjer v obsegu 35 ur dijaki nadgradijo znanje o Zgradbi in delovanju celice, Genih in dedovanju in Zgradbi in delovanju organizmov iz obveznega programa predmeta biologije (preglednica 2). Za dijakinje in dijake, ki bodo opravljali maturo iz biologije je obveza v opravljanju tudi enega izmed sklopov izbirnega programa (Vilhar in sod., 2008).

Preglednica 2: Tematski sklop Biotehnologija in mikrobiologija ter izbrani cilji dijakov, ki se navezujejo na uporabo molekularnih metod (Vilhar in sod., 2008).

Izbirni program biologije v programu gimnazija (35 ur) Tematski sklop H: Biotehnologija in mikrobiologija (35 ur)

Koncept Vsebinski cilji

H1 »Dijakinje in dijaki nadgradijo razumevanje konceptov C1–C4, D1–D3 in F1–F4 (navezava na sklope Zgradba in delovanje celice, Geni in dedovanje in Zgradba in delovanje organizmov v obveznem programu).«

»14. spoznajo nekatere načine širjenja bolezni, ki jih povzročajo mikroorganizmi in virusi, ter razumejo razliko med epidemijo in pandemijo;

15. spoznajo, da malarija sodi med bolezni, ki povzročajo izjemno veliko število smrtnih primerov v določenih delih sveta, spoznajo povzročitelja malarije (plazmodij), način njegovega prenosa, posledice okužbe z njim za človeka, možnosti za zdravljenje in možnosti za omejevanje širjenja malarije;

22. poznajo, da je bakterijska DNA v krožnem kromosomu in krožnih plazmidih;

23. spoznajo, da sta glavna koraka genskega inženirstva izolacija in pomnožitev želenega gena ter njegov prenos v novo celico z uporaba vektorja – virusa ali plazmida;

24. spoznajo, da reverzna transkriptaza omogoča prepis informacije z RNA v DNA in da restrikcijski encimi režejo molekulo DNA na specifičnih mestih, ter razumejo, kako lahko te mehanizme uporabimo pri genskem inženiringu;

25. spoznajo možne prednosti uporabe gensko spremenjenih organizmov ter gospodarske, naravovarstvene, družbene in etične vidike njihovega sproščanja v naravo;

26. razumejo nekatere možnosti za gensko terapijo in možna tveganja pri njeni uporabi.«

Učni načrt za predmet biologija (2008) za maturitetni program, ki v celoti obsega 105 ur, v gimnazijah v določenih ciljih nakazuje pomembnost obravnave postopkov in molekularnih tehnik v tematskih sklopih Biologija celice in Fiziologija človeka (preglednica 3) (Vilhar in sod., 2008).

Preglednica 3: Tematski sklopa maturitetnega programa biologije v katerih se izbrani cilji dijakov navezujejo na uporabo molekularnih metod (Vilhar in sod., 2008).

Maturitetni program biologije v programu gimnazija (105 ur) Tematski sklop M: Biologija celice (25 ur)

Koncept Vsebinski cilji

M »Dijakinje in dijaki nadgradijo razumevanje konceptov C1, C2, C3, C4, D1, D2 in D3 (navezava na sklopa Zgradba in delovanje celice in Geni in dedovanje v obveznem programu).«

»23. razumejo, da je primarna struktura beljakovine posledica prevoda zaporedja kodonov v zaporedje aminokislin in da lahko mutacije spremenijo zgradbo in s tem delovanje beljakovine;

24. spoznajo, da je genetski kod univerzalen in degeneriran ter razumejo povezavo med DNA, različnimi tipi RNA (rRNA, tRNA, mRNA) in beljakovino (prepis in prevod DNA);

25. poznajo zgradbo in razumejo proces podvojevanja DNA (podvojevalne vilice);

26. primerjajo organiziranost dedne snovi pri virusih (DNA ali RNA), prokariontih (ena krožna molekula DNA) in evkariontih (DNA in histoni, več linearnih kromosomov);

27. razumejo mehanizem za uravnavanje izražanja genov pri prokariontih (operon) in poznajo osnove genske regulacije pri evkariontih (signal vpliva na povezan sistem regulatornih beljakovin v jedru, ki povzročijo spremembe v izražanju mnogih genov hkrati).«

Tematski sklop N: Fiziologija človeka (20 ur) N »Dijakinje in dijaki nadgradijo

razumevanje konceptov F1, F2, F3 in F4 (navezava na sklop Zgradba in delovanje organizmov v obveznem programu).«

»19. spoznajo nekatere primere genske diagnostike in razumejo osnovni princip razlikovanja posameznikov na podlagi zaporedij nukleotidov v DNA (DNA fingerprinting);

20. razumejo, da je zbiranje genetskih podatkov o posameznikih povezano z etičnimi problemi (npr. pravica tretjih oseb do teh podatkov zavarovalnice, delodajalci).«

2.2.2 Učni načrt biologije za gimnazije – mednarodni program IB (IB Biology Syllabus, High and Standard Level, 2016-2021)

V programu mednarodne mature (International Baccalaureate), ki v Sloveniji poteka že od leta 1990 si dijaki na osnovnem in višjem nivoju predmeta biologija delijo skupni osnovni del učnega načrta, enak sistem pridobivanja interne ocene in nekatere dele izbirnih vsebin (preglednica 4). Razumevanje uporabe molekularnih metod je vpeljano v naslednjih vsebinah učnega načrta biologije v programu mednarodne mature (prevedeno po Diploma Programme Biology Guide, 2014):

Preglednica 4: Učni načrt za biologijo v mednarodni maturi (IB) za osnovni del z vsebinami in točkami razumevanja uporabnih molekularnih metod (Diploma Programme Biology Guide, 2014).

Osnovni del (95 ur)

Vsebina 3: Genetika (15 ur)

Podtema Vsebinski cilji

3.5 Genetske modifikacije in biotehnologija

(Genetic modification and biotechnology)

1. Gelska elektroforeza se uporablja za ločevanje proteinov ali fragmentov DNA glede na njihovo velikost.

6. Veliko rastlinskih in nekaj živalskih vrst ima naravno prirojene mehanizme kloniranja.

7. Živali lahko kloniramo v embrionalnem stadiju, če ga razdelimo v več skupin celic.

8. Razvite so metode, ki uporabljajo diferencirane celice za kloniranje odraslih živali.

V izbirnem delu B (Biotehnologija in bioinformatika) se mednarodni program še bolj poglobi v posamezne uporabne molekularne metode, ki se vsakodnevno uporabljajo v industriji, biotehnologiji in kmetijstvu, pri varovanju okolja, medicini in biotehnologiji. Te so: uporaba plazmida kot vektorja, genetske modifikacije virusov in produkcija cepiv, industrijski in kmetijski genski inženiring, identifikacja odprtih bralnih okvirjev DNA (ORF), bioremediacije, uporaba biofilmov, uporaba ELISA diagnostičnega testa, uporaba PCR za detekcijo različnih sojev virusov, uporaba mikromrež, uporaba genske terapije za zdravljenje, uporaba »knock out« tehnologije, uporaba orodij za primerjanje DNA sekvenc različnih osebkov (BLAST) in uporaba orodij za lociranje genov na kromosomih (EST) (Allott in Mindorff, 2014).

Učni načrt za biologijo se v mednarodni maturi posodablja na 5 let.

2.2.3 Raziskave o znanju dijakov o elektroforezi po svetu

»Najmanj, kar lahko naredimo, je, da mladim predstavimo, kaj se novega dogaja v znanosti, da bi lahko cenili njen pomen (Moore, 2007).«

Andrew Moore (2007) izpostavlja, da izkušnje Evropske organizacije za molekularno biologijo (EMBO) z biološkim izobraževanjem v Evropi kažejo na resne težave. Težave, ki jih izpostavljajo predvsem srednješolski učitelji večine evropskih držav so: preobsežen in zastarel učni načrt, zastareli učbeniki, premalo časa za obdelavo učne snovi, nezadostno praktično delo, omejeno znanje biologije, dojemanje biologije kot neznanstvenega predmeta, neprimerne pedagoške metode, premalo ustvarjalnosti in neodvisnosti učiteljev, nezainteresiranost učiteljev, pomanjkanje stalnega izobraževanja učiteljev in posledično pomanjkanje zainteresiranosti učencev za predmet. Slednje, navaja, izvira iz mnogih prej naštetih problemov.

Po številu objav je v Evropi produktivnost bioloških znanosti največja. Razvoj tehnologije novih področij biologije je povzročil poplavo novih informacij, katerih posledice je mogoče zaznati tudi v izobraževanju. Tako se v ospredje postavlja vprašanje, kako poučevati biologijo v šolah, za bodoče študente bioloških ved kot tudi za bodoče uporabnike novih bioloških tehnologij. V Veliki Britaniji so že razdelili učni program na dva tipa, in sicer, na znanost za nadaljnji študij in na znanost za državljane (Moore, 2007).

Costa (2007) je v srednji šoli in v okviru dodiplomskega programa na Portugalskem implementiral »suho« laboratorijsko vajo imenovano Elektroforeza na tabli (Blackboard Electrophoresis), ki jo je zastavil za do 25 učečih se udeležencev na izvedbo. Vajo je osredotočil na aktivno učenje dijakov o zaporedjih DNA in osnovah restrikcije/cepitve DNA. Dijaki so prevajali kratke nize nukleotidov na analogno tabelsko sliko elektroforeze

restrikcijskih vzorcev. Delali so v skupinah, da so: 1) ustvarili kratke nize črk, ki predstavljajo fragmente DNA; 2) identificirali in prešteli število specifičnih restrikcijskih zaporedij v vsakem nizu; 3) prelomili zaporedja nukleotidov v restrikcijske fragmente in ugotavljali velikost nastalih fragmentov; in 4) napovedali elektroforezne vzorce za fragmente znanih velikosti na tabli. Costa meni, da je vaja cenovno ugodna, saj ne zahteva uporabe laboratorijske opreme in materiala in, da zmanjša obilico uvodne teorije za dosego bistva pri dijakih. Po izvedbi so bili izpostavljeni koristni in pozitivni učinki na motivacijo dijakov in študentov.

Na Kitajskem, Sha in sod. (2018) ugotavljajo, da so se bodoči študenti medicine in biologije z vnemo pripravljeni sistematično naučiti »-omik« tehnik v srednji šoli. Z njimi so opravili raziskavo s preverjanjem znanja, kjer so v eni skupini dijaki prisostvovali uram z integriranim praktičnim delom, ki je vsebovalo molekularne tehnike kot so izolacija RNA, PCR in SDS-PAGE, v drugi pa ne. Rezultati so pokazali, da je skupina dijakov z integriranim praktičnim delom bolje razumela večino principov in postopkov molekularnih tehnik, kot pa skupina, ki praktičnega dela ni opravila. Povprečen rezultat je bil signifikantno višji pri skupini z opravljenim praktičnim poukom (p ˂ 0,05).

Brenner in sod. (2015) poročajo o eksperimentalnem delu z dijaki višjih letnikov v ZDA.

Ugotovili so, da je eksperiment dijakom omogočil osnovno razumevanje delovanja gelske elektroforeze. Po izvedbi, so dijaki razumeli elektroforezo in vpliv posameznih parametrov na razločevanje molekul, npr. voltaža in pH. Dijaki so dobili uvid v kislinsko-bazično ravnovesje in povezavo med maso, obliko in nabitostjo molekul.

Ens in sod. (2012) so v Kansasu na srednji šoli, pripravili praktično delo za pripravo delujoče aparature, ki omogoča izvajanje elektroforeze doma s cenovno ugodnimi in domačimi pripomočki. Testirali so uporabo različnih materialov in pristopov. Na koncu, so priporočili testiran postopek priprave doma narejene elektroforeze in število ur za izvedbo pri pouku.

Raziskava je pokazala, da so dijaki aktivnost sprejeli dobro, aktivno so v njej sodelovali, naučili so se novih pristopov in izrazili željo po novem raziskovanju. Največ točk so dodelili trditvi, da je bila aktivnost zabavna in predvsem dobro organizirana. Delo s cenovno ugodnimi materiali jih ni motilo. Ens in sodelavci (2012) predlagajo, da se ta preprost, cenovno ugoden postopek integrira v osnovni pouk srednješolske biologije, znotraj vsebin o genetiki ali diverziteti, z namenom, da si dijaki pridobijo neposredne izkušnje s praktičnim delom, ki jih sicer spoznajo šele v univerzitetnem izobraževanju. Omenjajo tudi, da je aktivnost pri biologiji možno izvesti v višjih razredih osnovne šole. Prav tako želijo, da bi se aktivnost povezala s poučevanjem fizike v srednji šoli. Tudi Ter Ming Tan in sod. (2007) iz Singapurja so vzpostavili preprost sistem za poučevanje in demonstracijo gelske elektroforeze DNA, ki ne potrebuje posebnih aparatur, toksičnih reagentov, dragega agaroznega gela, vzorcev DNA in znatne količine dragocenega časa v razredu. Predstavili so več preprostih, poceni, zanesljivih in ponovljivih možnosti za uporabo pri neposrednem

praktičnem pouku, z uporabo običajnih bioloških barvil namesto vzorcev DNA, agaroznih gelov, in šibkih elektrolitnih raztopinah. Prepričani so, da migracije večbarvnih trakov med postopkom elektroforeze zagotavljajo intuitivno in prepričljivo demonstracijo koncepta elektroforeze v šoli.

Rouziere in Redman (2011) iz Velike Britanije predstavljata poldnevne obšolske delavnice na temo uporabe gelske elektroforeze in prstnih odtisov DNA rastlin, ki sta jih oblikovala in izvedla kot predstavitvene aktivnosti za dijake z željo po nadaljnjem izobraževanju v smeri biologije in kemije. Dijaki, ki so se delavnice udeležili, so ob koncu izpolnili vprašalnik.

Rezultati so pokazali, da je praktični del tisti, v katerem dijaki najbolj uživali, v primerjavi s predavanjem o teoretičnem ozadju iz kemije in poznavanju metod. Večina je pritrdila, da je tovrstno praktično delo za njih nova izkušnja. Dijaki so izrazili mnenje, da je delavnica pomembna za njihove »A-level-studies«, ki jim omogočajo lažji vpis v univerzitetno izobraževanje. Zaključujeta, da se jih je nekaj zaradi delavnice odločilo, da bodo izbrali študij naravoslovnih ved ali medicine.

Na Univerzi v Wisconsin-Madisonu so raziskali pristop k poučevanju o metodi reakcije PCR in gelske elektroforeze, na podlagi katerega so izdali poročilo o razvoju pristopa in implementaciji novih nalog. Naloge in vaje so bile razvite z namenom spodbujanja kritičnega mišljenja in izgradnjo konceptov o PCR, oblikovanju začetnih oligonukleotidov, analize gela in zaznave možnih napak pri laboratorijski vaji z učno temo o odkrivanju GSO.

Posamezne naloge so uskladili z učnimi cilji. Ocene rešenih nalog so uporabili za merjenje učnih dosežkov dijakov. Analiza je pokazala, da so bile naloge učinkovite in so izboljšale razumevanje, ki so ga dijaki pokazali v usvajanju vseh zastavljenih učnih ciljev (Phillips in sod., 2008).

2.3 OBLIKE IN METODE POUČEVANJA GENETIKE

Na to, da je pouk v šolah učinkovit vpliva mnogo dejavnikov, eden izmed pomembnejših je učiteljeva didaktična zasnova in organiziranost znotraj učnih oblik pouka. Različni avtorji opredeljujejo učne oblike kot organizacijo dela pri pouku (Gasparič in Zuljan, 2019; Poljak, 1974), regulacijo razmerja med položaji in vlogami učitelja in učencev (Gasparič in Zuljan, 2019; Kramar, 2009; Blažič in sod., 2003), definirajo komunikacijo in sodelovanje med njimi (Gasparič in Zuljan, 2019; Bognar in Matijević, 1993) in določajo medsebojni odnos med učiteljem in učenci ter upodabljajo porazdeljenost aktivnosti med njimi med poukom (Gasparič in Zuljan, 2019; Pranjić, 2005). Učne oblike so didaktični elementi, ki tvorijo notranjo organizacijsko strukturo učnega procesa. Opredeljene so s številom udeleženih in razmerjem med dejavniki pouka. So osnova didaktično-metodične diferenciacije in z učnimi metodami, izvedbo pouka in didaktičnimi principi ključno vplivajo na uresničevanje vzgojno−izobraževalnih ciljev pouka (Gasparič in Zuljan, 2019).

Učne oblike v grobem delimo na: frontalno, skupinsko, individualno učno obliko in delo v paru. Nekateri didaktiki, kot npr. Lavrnja (1996), učne oblike opisujejo kot frontalno delo, individualno delo in kooperativno delo, kamor spadata tudi delo v paru, skupinsko in timsko delo (Gasparič in Zuljan, 2019).

Kljub pospešeni vpeljavi razvoja naravoslovnih kompetenc v slovenskih šolah, se pouk še vedno v veliki meri izvaja tradicionalno in usmerjeno v učitelja, a s postopnim vpeljevanjem ustreznih metod in smernic se ga le počasi nadomešča z učnim procesom usmerjenim v učenca, ki lahko ima signifikantno višje učinke kot prvi (Tomažič, 2009).

2.3.1 Frontalna oblika (tradicionalni pouk)

Metoda tradicionalnega ali klasičnega pouka se pogosto uporablja kot edini način pri poučevanju. V tem primeru dijaki poslušajo snov, učitelj pa jo predaja kot informacijo pred tablo. Dijaki lahko sedijo v klopeh razvrščenih v vrstah ali v obliki črke U. Učitelj kot pripomočke uporablja avdiovizualne in IKT pripomočke. Dijaki snov usvajajo faktografsko ob pomoči učbenikov in knjig (Tomažič, 2009).

2.3.2 Metoda demonstracije (tradicionalni praktični pouk)

Metoda demonstracije je metoda tradicionalnega praktičnega pouka, ki pri biologiji omogoča praktičen prikaz neke učne vsebine, laboratorijske metode ali tehnike, pri čemer so dijaki aktivni opazovalci učitelja in njegovega izvajanja. Dijaki preko čutil zaznajo in pridobijo izkušnjo prikaza. Kramar (2009) opisuje metodo prikazovanja kot statično in dinamično. Pri prikazovanju učitelj uporablja različna sredstva in pripomočke ter procese.

Uporablja lahko naravne, resnične pojave in nadomestne naravne pojave in predmete.

Demonstracijo opiše kot drugo vrsto prikazovanj, ki lahko obsega: gibalno prikazovanje, dramatizacijo, uprizarjanje, izvajanje različnih delovnih procesov, dogajanja in prikazovanje fizikalnih, kemijskih, bioloških ter tehnoloških delovnih procesov.

2.3.3 Praktični pouk (tradicionalni praktični pouk)

S praktičnim delom si pridobimo prvovrstne izkušnje, razumemo in povežemo teoretične osnove vsebin z izvedbo v praksi in oblikujemo odnos in stališča do dela in njegovega rezultata. Praktično delo je aktivno delo učencev v obliki dejavnosti, ki jo opravljajo med poukom. Pogosto je to pri naravoslovju delo v šolskem laboratoriju, kjer učenci z uporabo laboratorijske opreme prihajajo do zaključkov o naravnih pojavih (Tomažič, 2014; Toplis, 2012).

Tomažič (2014) izpostavlja, da učenci pogosto pri laboratorijskem delu le manipulirajo z orodji in se držijo točno določenih navodil za izvedbo vaje, ki jim jih je pripravil učitelj.

Tako je, zaradi majhne miselne aktivnosti pri tovrstnem delu, učinek učenja lahko nizek.

Pri biologiji se praktični pouk predvsem navezuje na laboratorijsko in terensko delo. V učnem načrtu za biologijo za gimnazije (Vilhar in sod., 2008) je laboratorijsko in terensko delo »izhodišče za uresničevanje ciljev in razvijanje naravoslovno-matematične kompetence in je zato obvezni del programa«.

V obveznem delu je vsaj 14 laboratorijskih del (vsaj 28 ur laboratorijskega dela in vsaj 14 ur terenskega dela), dijaki pa morajo oddati vsaj štiri poročila o laboratorijskem ali terenskem delu. Znotraj vsakega vsebinskega sklopa izbirnega programa laboratorijsko in terensko delo obsega vsaj 9 ur (vsaj 25 odstotkov ur). Odločitev glede poročanja dijakov

V obveznem delu je vsaj 14 laboratorijskih del (vsaj 28 ur laboratorijskega dela in vsaj 14 ur terenskega dela), dijaki pa morajo oddati vsaj štiri poročila o laboratorijskem ali terenskem delu. Znotraj vsakega vsebinskega sklopa izbirnega programa laboratorijsko in terensko delo obsega vsaj 9 ur (vsaj 25 odstotkov ur). Odločitev glede poročanja dijakov