Razmere po odprtju Sueškega prekopa in obdobje vojn ter revolucije

državo v finančno stisko in jo privedla do bankrota. Ismail je zadeve poskušal rešiti s prodajo delnic Sueškega prekopa Veliki Britaniji, ki si je z nakupom velikega deleža delnic zagotovila pomembno vlogo v egiptovski politiki. Pomembno vlogo je seveda ohranila tudi Francija, saj je njen vpliv v državi trajal še od časov Napoleona. Francija in Velika Britanija sta skupaj z Italijo in Avstrijo ustanovili Blagajno egiptovskega državnega dolga. Imenovali so 2 kontrolorja, enega Francoza in enega Angleža, ki sta imela pravico sodelovati in posredovati pri vseh državnih finančnih zadevah. S tem se je začelo 75 let dolgo obdobje okupacije Egipta (Zorn 2012 48).

Prebivalstvo je bilo z vladanjem kediva Ismaila in z vdorom tujcev v državo ter njihovim nadzorom zelo nezadovoljno. Leta 1879 so se tako pojavile prve nacionalistične stranke, ki so nasprotovale moči in vplivu Francozov in Britancev ter želele Egipt vrniti Egipčanom. Na svojih protestih so uporabljali istoimensko geslo »Egipt Egipčanom«

(Zagorac in Pečar 1958, 49). Gibanje je vodil Orabi-paša, ki se je želel upreti turški tiraniji in zatiranju s strani tujcev. Kediv Ismail je dal Orabija zapreti in tako želel ustaviti upore, vendar ga je zaradi velikega pritiska množic izpustil in začasno z njim sklenil mir.

Postavil ga je na mesto državnega sekretarja in člana vlade. Orabijev položaj ni ustrezal niti sultanu niti Turkom, prav tako ne Veliki Britaniji in Franciji, zaradi česar je prišlo do francoskih in britanskih demonstracij pred aleksandrijsko luko. Prihod tujih čet v egiptovske vode je razburil ljudstvo, zato so tudi sami organizirali velike demonstracije

v luki, kar pa so Britanci izkoristili kot povod za napad na mesto z bombardiranjem.

Egiptovska vojska je bila premagana, s tem pa se je leta 1882 tudi uradno začela britanska okupacija. Stanje v Egiptu je bilo zmedeno, saj je bila celotna uprava v rokah Angležev, formalno pa je bil Egipt še vedno del Otomanskega cesarstva (Zagorac in Pečar 1958, 49–50). Velika večina gospodarstva pa je bila v rokah tujcev. Po podatkih iz leta 1907 je bilo v Egiptu 147 000 tujcev, od tega je bilo kar 63 000 Grkov, ostali delež pa so bili Angleži, Francozi, Italijani in drugi.

V začetku prve svetovne vojne je britanska vlada nad Egiptom razglasila protektorat in tako uničila še zadnje ostanke egipčanske samostojnosti. Po koncu prve svetovne vojne in z razpadom otomanskega cesarstva se je Egipt sicer rešil turške nadoblasti, a je ostal pod angleško okupacijo (Zagorac in Pečar 1958, 53–54).

Po prvi svetovni vojni se je začelo gibanje, ki ga je vodil nekdanji Orabijev borec Saad Zaglul, imenovano Delegacija Egipta ali Wafd. Želeli so osvoboditev izpod britanske vlade. Britanska vlada pa je na začetek gibanja odgovorila tako, da je Zaglula in 3 druge ugledne može, ki so pri gibanju sodelovali, izgnala na Malto. Po tem so se nemiri še vedno nadaljevali in se leta 1919 prelevili v vstajo, ki jo danes poznamo kot Revolucijo leta 1919. Revolucija je zajela celotno državo. Sprva je šlo za mirne demonstracije, ki pa so se kasneje sprevrgle v prave bojkote in množične proteste (Zagorac in Pečar 1958, 56–

57).

V revoluciji so sodelovali vsi sloji prebivalstva ter tako moški kot tudi ženske. Leta 1919 so šle egiptovske ženske prvič na ulice in sodelovale v demonstracijah. V nemirih leta 1919 je bilo kar nekaj žrtev. Po nekaterih podatkih je bilo na egiptovski strani 800 mrtvih in 1600 ranjenih, na angleški pa le 84 mrtvih in 114 ranjenih (Zagorac in Pečar 1958, 58–

59).

Revolucija se je zaključila februarja leta 1922 z razglasitvijo Egipta kot suverene in neodvisne države. Žal pa se stvari niso veliko spremenile, saj je šlo le za uradne dokumente, dejanska oblast je še vedno ostala v angleških rokah. Še vedno so imeli vpliv in nadzor nad Sueškim prekopom, še vedno so ščitili Egipt pred tujimi vdori, vladali Sudanu ter ščitili koristi tujcev in manjšin. Takratnega kediva Fuada so preimenovali v kralja (Zagorac in Pečar 1958, 60), egiptovska monarhija pa je tako postala »najmočnejša sila na Bližnjem vzhodu« (Zorn 2012, 40).

Leta 1936 je bila sklenjena anglo-egiptovska pogodba. K podpisu pogodbe je stremela in spodbujala tudi bogastva in oblasti željna Wafda, ki je v tem času postala politična stranka. Pogodba naj bi bila sestavljena na podlagi deklaracije iz leta 1922, ki ji je Wafda še nedolgo nazaj strogo nasprotovala (Zagorac in Pečar 1958, 71–72). Velika Britanija je s pogodbo lahko za nedoločen čas okupirala Sueški prekop, pred napadi varovala Egipt, kamor je prišlo veliko število angleških vojakov, ki pa niso bili vključeni v egiptovska mešana sodišča, ampak so uvedli svoja vojaška sodišča. Egiptovski vojaki so se lahko šolali le v angleški vojaški šoli (Zagorac in Pečar 1958, 71–72).

Ob začetku 2. svetovne vojne in francoski ter britanski napovedi vojne Nemčiji sta ti dve od Egipta zahtevali podporo, ta pa je zgolj prekinil diplomatske stike z Nemci. Podobno se je Egipt odzval, ko se je leta 1941 vojni pridružila Italija. To je Britance razjezilo in odstavili so glavnega egiptovskega vojaškega oficirja al Masrija.

Kralja Fuada je nasledil njegov sin Faruk. Faruk je bil velik nasprotnik britanske prisotnosti in njihove oblasti v Egiptu. Stanje se je še poslabšalo leta 1940, ko je Velika Britanija zaradi svojih koristi v vojni ponovno razglasila protektorat nad Egiptom. Med vojno je Nemčija poskušala neuspešno zavzeti Sueški prekop, kralj Faruk pa je kljub prisotnosti britanske vojske ostal nevtralen. Ko se je druga svetovna vojna zaključila, se je britanska vojska umaknila v cono Sueškega prekopa.

Leta 1942 so Britanci od kralja zahtevali zamenjavo celotne vlade in ministrskega predsednika. Kralj se je zahtevam sprvaupiral, na koncu pa vseeno podlegel, se uklonil ter izpolnil zahteve in s tem vzbudil veliko nezadovoljstva med prebivalstvom (Zorn 2012, 51).

Druga svetovna vojna je v Egiptu zaradi vseh sprememb in posledic pri ljudstvu vzbudila veliko nezadovoljstva (Zagorac in Pečar 1958, 77–78). Po porazu v arabsko-izraelski vojni med letoma 1948 in 1949 pa se je stanje le še poslabšalo in nezadovoljstvo povečalo.

V državi so naraščale korupcija in politične napetosti (Zorn 2012, 51), ki so dosegle vrelišče v zadnjih mesecih leta 1951 in v začetku leta 1952 (Zagorac in Pečar 1958, 84).

23. 7. 1952 sta se zgodili revolucija in vojaški prevzem oblasti, ki sta ju izvedli vojaški častniki pod vodstvom Gamala Abdula Nasserja. Po kraljevem podpisu odstopnega dokumenta je Egiptu začasno vladal revolucionarni svet. Leta 1953 je bila razglašena Socialistična republika Egipt, katere prvi predsednik je postal Mohamed Naguib, ki je bil duhovni vodja revolucije, njegov namestnik pa je postal Nasser (Zorn 2012, 51).

Prvi ukrep nove vlade je bil, da posameznik ne sme biti lastnik več kot 200 hektarjev zemlje, kar je pomenilo razkosanje velikih kmetijskih zemljišč in razdelitev zemlje kmetom, ki so bili do zdaj brez lastne zemlje. Eden izmed ukrepov je bila tudi prepoved političnih strank, islam pa je postal uradna državna vera (Zorn 2012, 51).

Leta 1954 je Nasser prisilil Naguiba k odstopu in leta 1956 sam prevzel oblast (Wikipedia 2021, s.v. »Egipt«).

Med letoma 1955 in 1957 se je število tujcev v Egiptu občutno zmanjšalo, saj je vlada nacionalizirala vse banke, zavarovalnice, nepremičnine in industrijske objekte, ki so bili prej v rokah tujcev. Pred revolucijo naj bi v Aleksandriji živelo več kot 100 000 tujcev, po Nasserjevem prevzemu oblasti pa se je ta številka zmanjšala na nekaj 1000 (Zorn 2012, 51).