Razmere na Slovenskem v 19. stoletju in vse do konca prve svetovne vojne

Obdobje 19. stoletja in začetkov 20. stoletja je bilo za slovensko območje obdobje velikih sprememb in lahko bi rekli, da eno izmed burnejših obdobij. Dogajale so se veliko politične, gospodarske in socialne spremembe. Območje Goriške, od koder je izhajala velika večina žensk, ki so odšle v Egipt, je do 1. svetovne vojne spadalo pod avstro-ogrsko monarhijo. Od septembra 1814 pa do junija 1815 je na Dunaju potekal kongres, na katerem naj bi se dogovorili o določenih spremembah, ki bi oživile gospodarstvo in vzpostavile stabilnost v državi, vendar do tega ni prišlo. Spremembe so bile majhne, država je še vedno delovala z zastarelim fevdalnim sistemom. Leta 1848 je prišlo do marčne revolucije ali tako imenovane pomladi narodov. To je prineslo velike spremembe, saj so bile uvedene številne gospodarske reforme. Začela je prevladovati liberalna politika, ki je spodbujala razvoj industrije. Veliko sprememb je bilo uvedenih tudi na področju šolstva in izobraževanja. To je bil čas Bachovega absolutizma (Zorn 2012, 14).

Ker so aleksandrinke prihajale predvsem iz Vipavske doline, je bila za to področje najbolj pomembna sprememba zemljiška odveza. Ta je kmetom prinesla svobodo. Odveza je namreč predvidela, da zemljo, ki so jo kmetje obdelovali, končno dobijo tudi v last.

Tretjina vrednosti ozemlja naj bi se odpisala, tretjino naj bi poravnala država, preostalo tretjino pa naj bi kmetje plačali sami. Doba za odplačilo je bila 20 let. Čeprav je to prineslo pozitivne spremembe, pa so se kmetje začeli srečevati s težavami, ki jih do tedaj niso pestile. Za odplačilo so se zadolžili, državi so morali plačevati davke za ozemlje. Ker je šlo večinoma za razmeroma majhne kmetije in pridelka ni bilo veliko, je bilo vse dajatve težko plačevati brez dodatnega zaslužka (Zorn 2012, 57). Situacija je bila najtežja za majhne kmete, saj ob delitvi niso dobili dovolj pašnikov in gozdov, da bi poskrbeli za živino, si naredili drva in nabrali lesa. V tem času so vedno slabše obratovale tudi nekdaj uspešne kmečke obrti, kot sta sitarstvo in platnarstvo (Vodopivec 2006, 66). Prenehale so delovati tudi druge obrti in dejavnosti, kot sta založništvo, fužinarstvo, upadlo je tudi prevozništvo. Kmet je bil vedno bolj odvisen od prodaje svojih pridelkov. Kmalu pa je tudi tukaj nastala težava, saj je zaradi prodora ruskega in ameriškega žita na evropski trg cena pšenice padla in se je tako položaj še poslabšal (Vodopivec 2006, 95).

Da pa je bila situacija še težja, je v tem času prišlo do več zaporednih slabih letin, različnih škodljivcev na rastlinah in živalih ter epidemije … Situacije so bile težke, zato so ljudje iskali druge načine, kako rešiti nastale dolgove. Pojavilo se je oderuštvo. Oderuhi so nudili posojila tudi tistim kmetom, ki niso več mogli dobiti posojila banke. To je v večini primerov le še poslabšalo situacijo, saj so bile obresti zelo visoke, roki za vračilo pa zelo kratki. Velikokrat se je zgodilo, da so kmetje ostali brez zemlje, saj dolgov niso mogli poplačati (Zorn 2012, 57). Kmečki dolgovi so postali eden največjih problemov slovenskega podeželja v 19. stoletju (Vodopivec 2006, 96). Zaradi zadolževanja je obubožalo veliko število slovenskih kmetov. Oderuhi so od kmeta zahtevali visoke obresti in plačilo. Usodo kmeta so imeli v svojih rokah. Zadolžena posestva so kupovali sami ali pa so jih prodajali naprej (Vodopivec 2006, 97).

Zaradi težkih razmer je bilo kmečko prebivalstvo prisiljeno poiskati drugačen vir zaslužka. Številni kmetje so sezonski zaslužek iskali na Hrvaškem, v avstrijskih in nemških središčih, v Franciji, prišlo je tudi do izseljevanja v Ameriko. V naštete dežele so odhajali predvsem mladi moški, ženske pa so zaslužek iskale večinoma v Egiptu. Do začetka 1. svetovne vojne je bilo tako v tujini skoraj 20 % slovenskega prebivalstva (Vodopivec 2006, 96–97). To številno izseljevanje pa je pripeljalo do novih težav. Pri štetju prebivalstva med letoma 1900 in 1910 so ugotovili, da se je na Kranjskem število prebivalstva povečalo le za 11,3 % (Vodopivec 2006, 139).

Čeprav je prišlo do modernizacije v kmetijstvu, je slovensko kmetijstvo še vedno zaostajalo za številnimi evropskimi državami. Razvoj je zadrževala predvsem razdrobljenost posesti. Glavni vir dohodka sta še vedno prinašali živinoreja in poljedelstvo. S pojavom novih prometnih povezav (tako ceste kot železnice) so se povečale možnosti za prodajo kmetijskih pridelkov in tudi možnosti za zaposlovanje v mestih in industrijskih obratih, ki so se v tem času začeli razvijati v nekaterih mestih. S takšnimi zaposlitvami so želeli pridobiti dodaten zaslužek, ženske pa so večinoma delale kot perice, kuharice in služkinje (Vodopivec 2006, 140).

Na Primorskem so ženske odhajale na delo v bližnji Trst. Opravljale so dela služkinj, kuharic in pomočnic v družinah, delale so v pekarnah in gostilnah. Nekatere so odšle le za toliko časa, da so si prislužile nekaj denarja, nekatere pa so si v Trstu ustvarile družine in tam tudi ostale (Koprivec 2013, 20).

Trst je bil takrat glavno pristanišče in povezava s Sredozemljem. Zaradi hitre gospodarske rasti in razvoja so jadrnice kmalu zamenjali parniki. Leta 1833 pa se je združilo 7 zavarovalniških družb in ustanovilo društvo Lloyd, 3 leta kasneje pa je bila ustanovljena Parniška družba, za katero je bilo predvideno, da bo načrtovala in izdelovala ladje. Leta 1837 je izplul prvi parnik te delniške družbe in se iz Trsta odpravil proti Carigradu. Ko so v Aleksandriji zgradili prekop do Nila, po katerem so tovor odpeljali do Kaira, od tu pa v Suez, so ugotovili, da je to najkrajša pod do Indije. Leta 1846 je izplula prva ladja proti aleksandrijskemu pristanišču, od leta 1848 pa je med tema dvema pristaniščema potekala redna linija. Pomen Trsta je še dodatno okrepila izgradnja južne železnice (Zorn 2012, 15–17).

Po odprtju Sueškega prekopa leta 1869 so se v Trstu začele odpirati nove plovne poti, kar je povečalo pristaniško obremenjenost in obremenjenost južne železnice. Vse to je pripeljalo do zamud, gneče in preobremenitve infrastrukture. Ker je vse to začelo upočasnjevati razvoj Trsta, so tržaški poslovneži in vplivneži začeli iskati nove priložnosti in možnosti zaslužka (Zorn 2012, 26).

Po odprtju Sueškega prekopa je Egipt postal zanimiv za številne evropske poslovneže ter vplivneže, zato so se številni odločili za selitev. Družina, ki se je preselila v Kairo, Aleksandrijo ali Asuan, je s seboj vzela tudi vso svojo zaposleno pomoč. Na takšen način so v Egipt prišle tudi prve Slovenke. Tako se je začela številna in verižna migracija v Egipt (Koprivec 2013, 21). Zaslužek v Egiptu je bil veliko večji kot v drugih mestih. Na

Dunaju je gospodinjska pomočnica zaslužila 10 goldinarjev, v Trstu 8 goldinarjev, v Egiptu pa med 20 in 40 goldinarji. Dober zaslužek je hitro začel odmevati med slovenskimi ženskami (Makuc 2006, 17). Ženske, ki so prve prišle v Egipt, so hitro začele vabiti tudi druge sorodnice, naj se jim pridružijo (Koprivec 2013, 21).

Izseljevanje je potekalo v dveh valovih. Prvi je trajal od odprtja Sueškega prekopa leta 1869 in odhoda prvih aleksandrink v letu 1870 (Koprivec 2013, 19) pa do 1. svetovne vojne, drugi val pa je potekal v letih med obema vojnama (Koprivec 2013, 22) in vse do konca 2. svetovne vojne oziroma do egiptovske revolucije leta 1952 oziroma nacionalizacije Sueškega prekopa v letu 1956 (Škrlj 2009, 147).

1. svetovna vojna je postavila mejnik v zgodovini selitev zahodnega slovenskega prostora in tudi drugače.