5.1 Spremembe, ki jih je prinesla epidemija covida-19
Marca 2020 se je življenje po vsem svetu zaradi izbruha koronavirusa SARS-CoV-2, ki povzroča koronavirusno bolezen oziroma covid-19, drastično spremenilo. Ob izbruhu epidemije je zavladala panika, ljudje so v strahu pred najhujšim v prvih tednih od razglasitve epidemije začeli kopičiti osnovne potrebščine in »izropali« trgovine. Strong (1990) je poskušal pojasniti človekovo vedenje med velikimi epidemijami in zapisal, da ima epidemija samosvoj psihosocialni potek, ki ga vodijo valovi strahu, panike, moraliziranja in pozivanja k družbeni akciji. Po razglasitvi epidemije je v Sloveniji javno življenje do konca aprila 2021 ugasnilo.
Zaprle so se gostilne, vse trgovine z nenujnim blagom, ustavil se je javni potniški promet, odpovedani so bili vsi koncerti, zabave in športne prireditve. Večina podjetij je ljudem omogočila opravljanje dela od doma, kjer je bilo to mogoče, kdor ni mogel opravljati svojega poklica, je ostal doma na čakanju, veliko ljudi je delo žal tudi izgubilo. Prav tako sta bila prepovedana zbiranje in združevanje ljudi. Fizična distanca, nošenje obraznih mask in razkuževanje rok so postali del našega vsakdana.
Hrovatič (2020) meni, da v obdobju zaprtja zaradi epidemije nevladne organizacije nimajo veliko možnosti za svoje delovanje, razen nudenja psihosocialne pomoči po telefonu ali elektronski pošti. Vseeno je veliko socialnovarstvenih programov nadaljevalo izvajanje storitev, ministrstvo je njihovo delovanje podprlo in jim zagotovilo plačilo. Epidemija je spremenila tudi način delovanja organizacije Ozara Slovenija. Zaposleni so ob prvem zaprtju z uporabniki komunicirali le preko informacijsko-komunikacijske tehnologije, storitev v živo niso izvajali, vse dejavnosti, ki so se prej fizično izvajale v prostorih organizacije, so odpadle.
Švab (2020) piše, da so različne organizacije in društva med epidemijo zaradi naraščajočega strahu in občutka brezizhodnosti med ljudmi priskočili na pomoč z brezplačnimi svetovanji in pogovori. Tudi Ozara je med prvim zaprtjem svoje storitve ponudila vsem občanom Mestne občine Ljubljana ne glede na to, ali imajo težave v duševnem zdravju ali ne, njihov kontakt je bil objavljen v medijih.
Ob ponovni razglasitvi epidemije v Sloveniji in drugem zaprtju, ki je sledilo konec oktobra 2020, je organizacija svoje storitve v celoti prestavila na splet, za dejavnosti so začeli uporabljati program Zoom, po predhodni najavi so v prostore organizacije individualno lahko prišli tudi uporabniki. Dejavnosti in izobraževanj na spletu so se v drugem zaprtju začeli
udeleževati tudi prostovoljci, ki so poleg spletnega druženja z uporabniki lahko hodili na sprehode in se z njimi individualno družili v naravi. V Ozari je v tem obdobju prakso opravljala tudi kolegica s fakultete za socialno delo, ki je svojo izkušnjo s prakse med epidemijo kljub omejitvam zaradi ukrepov opisala kot zelo pozitivno.
5.2 Socialno delo med epidemijo
Amadasun (2020) meni, da je covid-19 spodkopal poklicne vrednote socialnega dela, ki ga je pandemija močno prizadela. Socialno delo kot poklic, katerega ključne vloge so spodbujanje družbenih sprememb, krepitev moči in spodbujanje socialne stabilnosti, je postalo ogroženo, saj je pandemija najbolj prizadela marginalizirane skupine ljudi in zmanjšala socialno pravičnost.
Zaposlene socialne delavke organizacije Ozara Slovenija so soglasno izpostavile nepravično obravnavo različnih sektorjev med epidemijo. Tudi DSDDS (2020) je mnenja, da socialne delavke pri svojem delu dobijo premalo priznanj za svoje delo, rešitve socialnega dela pa ostajajo spregledane. Prav tako so se v tem obdobju pojavile razlike pri plačah med zaposlenimi socialnimi delavci v javnih socialnovarstvenih programih, kot je Ozara, in javnem sektorju.
Slednji so za svoje delo med epidemijo prejeli mesečni dodatek za delo v rizičnih razmerah, ki ga zaposleni v Ozari niso prejemali. To se je sogovornicam zdelo izredno nepravično, saj uradno niso imele možnosti dela od doma in so bile pri svojem delu v stiku z uporabniki, ki bi lahko zboleli za težjo obliko bolezni. Dnevno so bile izpostavljene tveganju za okužbo, vendar niso prejemale dodatka. Do tega problema se je opredelil tudi predsednik Konfederacije javnega sektorja Slovenije (KSJS) Branimir Štrukelj (2021), ki navaja, da so v sindikatih, združenih v KSJS, vso epidemijo poudarjali, da pripada dodatek za delo v rizičnih razmerah vsem javnim uslužbencem, ki med epidemijo dela ne opravljajo na domu, temveč na delovnem mestu.
Izplačilo so dlje poskušali doseči v javnem dialogu, a žal v pomembnem delu javnega sektorja (policija, zdravstvo, socialno varstvo, vzgoja in izobraževanje) brez uspeha. Delodajalci v javnem sektorju arbitrarno določajo, kdo in za koliko ur si dodatek zasluži. Nadaljuje, da so opozorili tudi, da je Komisija za razlago KPJS presegla svoje pristojnosti in s sporno razlago določila nove pogoje, ki jih morajo javni uslužbenci izpolnjevati, da so upravičeni do dodatka za rizične razmere. Komisija je postavila dodaten pogoj, da se dodatek izplača le za ure, ki se opravljajo v nevarnih razmerah, pri tem pa dodala opredelitev, da so razmere nevarne, ko je ali bi lahko bilo ogroženo zdravje ali življenje javnega uslužbenca zaradi izpostavljenosti možni okužbi z nalezljivo boleznijo, zaradi katere je bila razglašena epidemija. Poleg tega je razlaga
določila, da delodajalec določi delo in naloge, ki se opravljajo v nevarnih delovnih razmerah, ter določi čas, ko javni uslužbenec opravlja delo in naloge v njih. O vloženem sporu bo odločalo pristojno delovno in socialno sodišče (Štrukelj, 2021).
5.3 Večja sprejemljivost težav v duševnem zdravju
Ljudje se med seboj zelo razlikujemo in nekatere razlike, ki niso v okviru normativnosti družbe, hitro postanejo razlog za stigmatizacijo. Coleman (v Ule, 1999) piše, da stigma izvira iz razlik.
Če se osredotočimo na razlike, dejavno ustvarjamo stigme, ker je vsako značilnost ali razliko potencialno mogoče stigmatizirati.
Kot navajata Kuklec (2010) in Zaviršek (2000), so bili posamezniki s težavami v duševnem zdravju od nekdaj stigmatizirani, družba pa jih je vedno bolj ali manj odklanjala. Čeprav so raziskave, narejene v obdobju epidemije covida-19, pokazale, da se je duševno zdravje prebivalstva v tem času poslabšalo, me je presenetilo pričevanje zaposlenih v Ozari Slovenija, kako so obdobje epidemije in spremembe, povezane z njim, sprejeli njihovi uporabniki. Vse intervjuvane zaposlene so povedale, da se njihovim uporabnikom v tem času duševno zdravje ni poslabšalo in so doživljali manj kriz kot pred epidemijo. Razlog vidijo v tem, da so imeli uporabniki končno občutek, da jim njihovo duševno zdravje ne preprečuje početi stvari, ki jih lahko delajo zdravi ljudje. Mesto je bilo prazno, gostilne zaprte, vse storitve, ki so jih ljudje prej lahko koristili in so pomenile razkošje, so bile v tem obdobju onemogočene. Uporabniki Ozare, ki si zaradi slabšega finančnega položaja in omejitev, ki jih doživljajo zaradi svojega duševnega zdravja, veliko ugodnosti tudi pred epidemijo niso mogli privoščiti, so končno dobili občutek, da smo vsi na istem, vsi enakopravni. Niso se več počutili stigmatizirani in na robu družbe zaradi lastnosti, po kateri se razlikujejo od ostalih, temveč so se končno počutili kot del družbe prav zaradi epidemije, ki je ostalim ljudem povzročala stisko, ker so izgubili vse ugodnosti, razkošje, ki so ga pred tem poznali. Teršek (2009) meni, da so ljudje s težavami v duševnem zdravju pogosto diskriminirani, stigmatizirani, kršene so njihove pravice, kar lahko dodatno slabo vpliva na njihovo duševno zdravje.
V obdobju epidemije je postalo doživljanje duševnih stisk družbeno veliko bolj sprejemljivo.
Rezultati raziskave o doživljanju stiske med epidemijo covida-19, ki jo je izvedel Nacionalni inštitut za javno zdravje (2021), kažejo, da je veliko več ljudi v tem obdobju občutilo negativna čustva, kot so strah, tesnoba, negotovost, povečal se je tudi delež depresivnih in anksioznih motenj. Prav zaradi kolektivnega občutka, da vsi doživljamo neke vrste stisko zaradi vsiljenega spremenjenega načina življenja, so ljudje na splošno postali bolj razumevajoči in sočutni do
tistih, ki so takšne stiske doživljali že prej. O poslabšanju duševnega zdravja prebivalstva so veliko poročali tudi osrednji javni mediji. Crisp (v Kuklec, 2010) navaja, da se je v zadnjem času stigmatizacija zaradi motenj, kot so depresija in anksiozne motnje, zmanjšala prav zaradi splošnega javnega mnenja javnosti, da so te duševne motnje posledica stresa in hitrega načina življenja, s katerim se lahko poistoveti veliko ljudi. Takšno razmišljanje je sicer zelo poenostavljeno, saj težave v duševnem zdravju nastanejo zaradi različnih dejavnikov, npr. kot posledica preživetih travm, nasilja, revščine, izključenosti in družbenih neenakosti. V obdobju, ki je za nami, beležimo povečanje težav v duševnem zdravju tudi zaradi epidemije in njenih posledic. V tem obdobju so bili bolj kot ljudje s težavami v duševnem zdravju stigmatizirani ljudje, ki jih družba povezuje z boleznijo covid-19 (Prosen, 2020). Zaradi nasprotujočih se informacij, ki so postale dostopne na spletu, glede okužbe, nošenja mask, razkuževanja rok in testov za ugotavljanje okužbe so mnogi dobili nov razlog za delitev ljudi, njihovo stigmatizacijo in diskriminacijo. Kar naenkrat so se začeli deliti na tiste, ki nosijo maske, in tiste, ki so proti nošenju mask; na tiste, ki se želijo cepiti, in tiste, ki cepljenju nasprotujejo; na tiste, ki se jim zdijo ukrepi, kot je prepovedano zbiranje in druženje, smiselni, in tiste, ki jih doživljajo kot kratenje svobode. K temu so v veliki meri pripomogli tudi aktualna politika, mediji in družbena omrežja.