Socialno delo je nastalo kot odziv na človekove potrebe, še posebej potrebe marginaliziranih posameznic in posameznikov, družin in skupnosti, kar kaže njegova dolgoletna zavezanost boju za socialno pravičnost (Hayward, Miller in Shaw, 2012: 270). Vodilni pionirki socialnega dela, Mary Richmond in Jane Addams, sta vsaka na svoj način razumeli človekovo odvisnost in povezanost z naravnim okoljem (Matthies in Närhi, 2016: 23).
Mary Richmon je z navodili o načinu zbiranja informacij, navezovanju stikov in vodenju pogovorov omogočila, da se je v socialnem delu slišal glas uporabnikov. Vzroke revščine in socialne izključenosti je Richmond iskala v interakciji med posamezno osebo in njenim
9 okoljem (History of social work, 2013). V središču njenega dela je bilo socialno delo s posameznim primerom, kjer je poudarjala pomen vpliva človekovega okolja. To je predstavljalo dejavnik, ki ga je bilo treba vzeti v poštev kot potencialni vir, pri čemer so socialne delavke okolje razumele predvsem kot socialno okolje. V svoji prvi publikaciji iz leta 1917, Socialna diagnoza, je okolje vključila kot enega izmed desetih dejavnikov, ki jih je pri delu z družino treba raziskati. Osredotočala se je predvsem na to, v kakšnih bivalnih pogojih živijo ljudje, in opozarjala na potrebo po raziskovanju prednosti rekreacije in otroške igre (Matthies in Närhi, 2016: 23).
Jane Adams, ki se je zavzemala za pravice žensk, otrok, manjšin, priseljencev, starih in revnih, je bila ena izmed najbolj vidnih reformistk in aktivistk tistega časa. Ko je Theodore Roosevelt leta 1912 ustanovil Progresivno stranko, je bila Addamsova ena od njenih prvih članic in aktivistk, podpora Adamsove pa je Rooseveltu pomagala pri kandidaturi za njegov tretji mandat. Adamsova je bila namreč v začetku 20. stoletja ena od najbolj znanih in cenjenih žensk v Ameriki, zato so ljudje pozorno spremljali, kaj je imela povedati o družbenih zadevah in politiki tistega časa (Jane Addams Digital Edition, b. d.). Jane Addams je okolje razumela nekoliko širše kot Mary Richmond (Matthies in Närhi, 2016: 23).
Osredotočala se je na pogoje vsakdanjega življenja v soseskah in naseljih ter se ukvarjala z vprašanji stanovanjske problematike, sanitarij in javnega zdravja (Gottlieb, 2009: 97−98).
Kot napredne reformatorke so delavke iz Hull Housa (Gottlieb, 2009: 104), ki ga je Addams leta 1889 ustanovila skupaj z Ellen Gates Starr (Jane Addams Hull-House Museum, b. d.), poskušale opredeliti in uzakoniti tisto, za kar so menile, da so nekatere od minimalnih zahtev za življenje v industrijskem mestu (Gottlieb, 2009: 104). Pomemben del njihovega dela je postala vzpostavitev povezav med skupnostjo, okoljskimi vprašanji in težavami na delovnem mestu (zlasti za otroke in ženske) (Gottlieb, 2009: 102). Eden od prvih ukrepov znotraj Hull Housa je bila ustanovitev javne kuhinje v multikulturni okolici Chicaga (Matthies in Närhi, 2016: 23), kjer so s pomočjo zdrave prehrane poskušali pomagati družinam v delavski soseski (Belchior Rocha, 2018: 5).
Jane Adams je veliko grožnjo videla v neustreznem ravnanju s smetmi, skupaj s svojo asistentko Amando Johnson sta ustvarili lastno patruljo za nadzor smeti. Ob šestih zjutraj sta sledili ogromnim tovornjakom do smetišč, vodili evidenco, se pritoževali pri izvajalcih in dvignili dovolj prahu, da je prestrukturiranje odvoza smeti pristalo na vrhu dnevnega reda mestnih oblasti (Gottlieb, 2009: 99). J. S. Woodswort je podobno kot Adams poudarjala
10
potrebo po močni in progresivni občinski vladi, ki bi zagotovila ustrezna stanovanja, urbani razvoj ter uveljavila občinski nadzor nad javnim prevozom in komunalnimi službami (Mulvale, 2017: 171). Podobna kampanja je potekala pri zahtevi za vzpostavitev skupnih igrišč in ustvarjanju fizičnega prostora za otroke v sicer turobnem urbanem okolju. Florence Kelley, ena od ključnih udeleženk Hull Housa, je pomagala postaviti temelje za prvo otroško igrišče v Chicagu (Gottlieb, 2009: 100).
Ena od prvih velikih urbanih oziroma industrijskih okoljevarstvenic v Združenih državah Amerike je bila leta 1869 rojena Alice Hamilton. Hull House je bil zanjo idealen kraj za opazovanje povezav med okoljem, v katerem so živeli ljudje, in boleznimi. Še posebej poučna je bila zanjo epidemija tifusa, raziskava Hamiltonove je pomagala razkriti, da obstaja neposredna povezava med odplakami v odtokih in izbruhom bolezni. To je bila ena od njenih prvih izkušenj s tem, v kakšnem presečišču so vprašanja zdravja, okolja in politike. Hull House je zanjo postal prizorišče zanimanja za takrat malo razumljeno in slabo raziskano področje industrijskih bolezni, tu je imela priložnost slišati nešteto zgodb o »industrijskih zastrupitvah« z ogljikovim monoksidom v tovarnah, pojavom pljučnice in revme ter primeri
»fosične čeljusti« (phossy jaw), ki jo je povzročal beli fosfor, ki se je uporabljal v tovarni vžigalic (Gottlieb, 2009: 83−85).
Pionirke socialnega dela so dobro razumele, da sta človekovo zdravje in dobro počutje neposredno odvisna od fizičnega prostora, v katerem živijo ljudje. Od začetka sedemdesetih let se v socialnem delu vedno bolj govori o odvisnosti človeka od naravnega okolja (Arwood, Borst, Reyes Mason in Shires, 2017: 646). Prve avtorice in avtorji so s svojimi deli opozarjali na negativne posledice, ki jih občutijo ljudje zaradi industrijskega onesnaževanja, odlaganja industrijskih odpadkov in kmetijskih praks (škropljenje, toksini v vodi, zemlji in zraku) (Coates in Gray, 2012a: 230). V zadnjih letih pa je prišlo do poziva, da v socialnem delu gledamo na okolje skozi širšo sliko (Coates in Gray, 2012a: 232). Avtorice in avtorji tako znotraj socialnega dela vedno bolj kličejo po skupnem odzivu na okoljsko krizo (Bell in Boetto, 2015: 449). Še posebej Lena Dominelli, ki trdi, da se lahko socialne delavke z zelenim socialnim delom spoprijemajo z izzivi, ki jih prinaša okoljska kriza, ter da sta socialna in okoljska pravičnost neločljivo povezani z etično prakso socialnega dela (Dominelli, b. d.: 1).
11 4. MEDNARODNI PRAVNI OKVIR
Rešitve za spopadanje z okoljsko krizo bo treba iskati znotraj omejitev in zmogljivosti planeta, kar bo mogoče doseči le, če bomo korenito spremenili vodilne institucije ter prevladujoče prakse, politiko, tehnologijo, življenjski slog in miselnost (Kajfež Bogataj, 2016: 279). Negativne posledice okoljske krize se odražajo na širokem spektru pravic, kot so socialne in ekonomske pravice, pravica do zdravja, nastanitve, vode, hrane, sanitarij, pravica do življenja in varnosti, ki je posledično lahko ogrožena tudi zaradi politične nestabilnosti, ter stopnjujejo diskriminacijo marginaliziranih skupin ljudi (Adelman, Davies, Grear, Kerns, Iorns Magallanes in Rajan, 2017: 224).
Dominelli (2012: 84) poudarja, da okoljska kriza pooseblja globalno povezanost, kjer ima delovanje ene države pomembne posledice na življenje v drugi državi. Koristi, ki jih je skozi proces industrializacije in s povečanjem emisij toplogrednih plinov pridobil zahod, so direktno povezane s škodo, ki jo trpijo ljudje, ki živijo manj industrializiran način življenja, zlasti revni ljudje na podeželskih območjih globalnega juga. Danes pa so države tudi vedno bolj pod diktatom korporacij, kar bomo zelo nazorno videli v nadaljevanju, na primeru odvetnika Stevena Donzigerja, česar Lena Dominelli v svoji knjigi Zeleno socialno delo ni predvidela. Te kompleksne situacije odpirajo vprašanje o tem, kaj lahko storijo socialne delavke, da podprejo ljudi in izboljšajo njihovo kakovost življenja (Dominelli, 2012: 84).
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je okoljska kriza postala tudi politična tema. Zaradi potrebe po zanesljivih in najnovejših znanstvenih informacijah sta leta 1988 Svetovna meteorološka organizacija in Okoljski program Združenih narodov ustanovila Medvladni forum o podnebnih spremembah (IPCC). Generalna skupščina Združenih narodov je istega leta sprejela resolucijo o zaščiti svetovnega podnebja za sedanje in bodoče generacije, leta 1994 pa je postala veljavna Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja (Kajfež Bogataj, 2016: 38−39). Konvencija predstavlja okvir za mednarodno sodelovanje pri reševanju okoljske krize ter navaja načela, cilje in obveznosti različnih skupin držav pri prizadevanju za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov (Novak, 2004: 37). Zaradi različnih obveznosti držav so te razdeljene v dve skupini, države iz Aneksa I in Aneksa II.
Države iz Aneksa I so visoko dohodkovne države, ki imajo zaradi večjega prispevka k okoljski krizi tudi večje obveznosti. Sprejeti morajo politiko in ukrepe za ublažitev posledic okoljske krize ter pomagati državam iz Aneksa II pri prilagoditvi na posledice okoljske krize ter spodbujanju razvoja in financiranju prenosa ali dostopa do okolju prijazne tehnologije in
12
znanja (Novak, 2004: 40−42). Enkrat letno se, odkar je konvencija postala veljavna, njene pogodbenice sestanejo na zasedanju Konference pogodbenic (COP), kjer poskušajo poiskati vsem sprejemljive dogovore, kako se najučinkoviteje spoprijeti z okoljsko krizo. Posebej pomembno je bilo zasedanje leta 1997 v Kjotu na Japonskem (Kajfež Bogataj, 2016: 39), kjer je bil sprejet Kjotski protokol, ki temelji na načelih in določbah zgoraj omenjene konvencije in od držav zahteva zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov v skladu z dogovorjenimi cilji (United Nations Climate Change, 2021a). Samo izvajanje Kjotskega sporazuma je bilo problematično že od začetka, saj ga nekatere bogate države, kot je Amerika, niti niso ratificirale, druge, ki so sporazum ratificirale, pa niso izpolnile svojih obveznosti (Dominelli, 2012: 91). Prvi podnebni sporazum po Kjotskem protokolu je bil na COP21 leta 2015 oblikovan Pariški sporazum (Kajfež Bogataj, 2016: 41), pravno zavezujoča mednarodna pogodba, ki jo je sprejelo 196 pogodbenic. Njegov cilj je z omejevanjem izpustov toplogrednih plinov omejiti višanje globalnih temperatur za manj kot dve stopinji Celzija (United Nations Climate Change, 2021b). V Pariškem sporazumu je popolnoma opuščena zaveza, ki v Kjotskem protokolu predstavlja bistvo, in sicer »skupna, a različna odgovornost«, ki jo nosijo države. Kjotski protokol je izrecno naložil večje breme bogatim in industrializiranim državam, medtem ko Pariški sporazum prepušča državam, da same določajo svoje obveznosti (Satgar, 2018: 5). Poleg tega Fletcher in Smith (2020: 7−8) poudarjata, da zgolj zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov ni dovolj, popolnoma moramo prenehati z njihovo uporabo. Pri tem Dominelli (2012: 90−91) izpostavlja tudi problem pomanjkanja pravno zavezujočih ciljev. Če želimo doseči enakost in dostojen življenjski standard vseh, moramo razviti naravnemu okolju prijazne oblike družbeno-ekonomskega razvoja, kar zahteva sodelovanje vseh držav sveta. Lena Dominelli poudarja, da imajo pri tem pomembno vlogo tudi socialne delavke, ki lahko pri svoji vsakodnevni praksi ozaveščajo ljudi o problematiki okoljske krize, skupaj z njimi raziskujejo in spodbujajo razvoj vzdržnih praks za reševanje socialnih in okoljskih problematik ter delijo svoje znanje in spodbujajo spremembe znotraj politike (Dominelli, 2012: 89). Socialne delavke do nedavnega niso imele dejavne vloge v političnih razpravah o okoljski krizi, ki se dogajajo pod okriljem Organizacije združenih narodov. Decembra 2009 pa so na zasedanju Konferenc pogodbenic v Kopenhagnu sodelovale tudi socialne delavke, predstavnice Mednarodne zveze šol za socialno delo (IASSW), Mednarodnega sveta za socialno varstvo (ICSW) ter Mednarodne organizacije socialnih delavk in delavcev (IFSW) (Dominelli, 2012: 85−86), vse tri organizacije imajo pri Organizaciji združenih narodov posvetovalni
13 status, kar pomeni, da lahko predlagajo alternativne rešitve (Dominelli, 2012: 95).
Sodelovanje socialnih delavk pri razpravah na srečanjih COP-ja se nadaljuje, Lena Dominelli trdi, da takšno sodelovanje zagotavlja socialnemu delu, da razširi svoja področja dela ter pomaga socialnim delavkam, da so proaktivne in pomagajo ljudem pri spoprijemanju s posledicami okoljske krize (Dominelli, 2012: 85−86). Kot pravi Mesec (2008: 93), je pri oblikovanju političnih odločitev ekspertno sodelovanje stroke socialnega dela nujno.
Ekspertnost socialnih delavk ni ekspertnost političnih lobistov, temveč socialnih delavk, ki poznajo socialne probleme ljudi, pomanjkljivosti sistema in institucij ter težave posredovanja med potrebami, pričakovanji ljudi ter njihovim institucionalnim (Mesec, 2008:
92) in naravnim okoljem. Socialne delavke sodelujejo kot strokovnjakinje s podatki, informacijami in raziskavami (Mesec, 2008: 91).
4.1. DEKLARACIJA O ČLOVEKOVIH PRAVICAH IN PODNEBNIH SPREMEMBAH
Zaradi nujnosti in obsega okoljske krize je vse bolj izražena potreba po umestitvi človekovih pravic kot osrednjega dela vseh možnih rešitev in odzivov na okoljsko krizo (Adelman, Davies, Grear, Kerns, Iorns Magallanes in Rajan, 2017: 218). Socialno delo se zavzema za uresničevanje pravic prve, druge in tretje generacije človekovih pravic. Slednja se osredotoča predvsem na naravno okolje ter pravico do biotske raznovrstnosti in medgeneracijske pravičnosti (IASSW AIETS, 2005). Pravica do čistega okolja je temeljna človekova pravica. Varovanje in ohranjanje naravnega okolja sta potrebna za uresničitev pravice do zdravja, hrane in dostojnega življenja, pri čemer pravica do čistega okolja ni zgolj individualna pravica, temveč pravica popolnoma vsakega človeka (The Advocates for Human Rights, b. d.: 1). Ena od posledic konference Združenih narodov o okolju leta 1972 je bila Stockholmska deklaracija s šestindvajsetimi načeli, ki je okoljska vprašanja postavila v ospredje mednarodnega sodelovanja in vzpostavila dialog o povezavi med gospodarsko rastjo, onesnaževanjem zraka, vode, oceanov in dobrim počutjem ter zdravjem ljudi po vsem svetu (United Nations, b. d. a.). V deklaraciji je bilo že takrat zapisano, da je bila dosežena točka, ko morajo biti človekova dejanja po vsem svetu skrbno načrtovana, saj imajo široke okoljske posledice. Nevednost in brezbrižnost lahko ustvarita nepopravljivo škodo naravnemu okolju, od katerega je odvisno naše življenje (United Nations, 1973: 3). Na podlagi Stockholmske deklaracije, Kjotskega protokola, Pariškega sporazuma in nekaterih drugih pomembnih dokumentov (The Global Network for human rights and the environment, 2021) je bila med letoma 2015 in 2016 oblikovana Deklaracija o človekovih
14
pravicah in podnebnih spremembah (The Declaration of Human Rights and Climate Change), ki poskuša v središče okoljskih pogajanj postaviti človekove pravice. Deklaracija s 24 načeli, ki so razdeljena v tri široke kategorije, obravnava negativne posledice okoljske krize. Prvi del je namenjen naslavljanju škode, ki je posledica okoljske krize, in raziskovanju možnih neantropocenih pristopov k človekovim pravicam in okoljskim krivicam. Tretji člen na primer navaja, da imajo vsi ljudje, živali in živi sistemi pravico do varnega, zdravega in ekološko neoporečnega Zemljinega sistema. Drugi del obravnava različno porazdelitev ranljivosti ljudi in poudarja pravico vseh do sodelovanja znotraj procesov odločanja. V zadnjem delu deklaracija priznava potrebo po sprejetju jasnega normativa obveznosti, zlasti za tiste, ki so najbolj odgovorni za povzročanje okoljske krize ter imajo največje sposobnosti za spoprijemanje z njo (Adelman, Davies, Grear, Kerns, Iorns Magallanes in Rajan, 2017:
220−222).
4.2. AGENDA ZA TRAJNOSTNI RAZVOJ DO LETA 2030
Za socialne delavke je pomembna tudi Agenda za trajnostni razvoj do leta 2030, v kateri je predstavljenih 17 splošnih in 169 konkretnih medsebojno povezanih ciljev vzdržnega razvoja (Spremenimo svet: Agenda za trajnostni razvoj do leta 2030, b. d.). Agenda 2030 je univerzalna, njene cilje pa morajo uresničiti vse države sveta do leta 2030 (Republika Slovenija Statistični urad, b. d.). Na začetku, v preambuli, je zapisano, da je program ukrepov za vzdržni razvoj načrt za ljudi, planet Zemljo in blaginjo vseh. Namen agende je utrjevanje miru in zagotavljanje več svobode v svetu, pri čemer je odprava revščine v vseh oblikah in razsežnostih največji globalni izziv in hkrati nujni pogoj za vzdržni razvoj. Z vzdržno porabo in proizvodnjo, vzdržnim ravnanjem z naravnimi viri ter nujnimi ukrepi glede okoljske krize so odločeni obvarovati planet pred uničenjem, zato da bo Zemlja lahko zadovoljevala potrebe današnjih in prihodnjih generacij (Spremenimo svet: Agenda za trajnostni razvoj do leta 2030, b. d.). Njeno središče predstavlja 17 ciljev vzdržnega razvoja, ki pozivajo k nujnemu sodelovanju in ukrepanju vseh držav. Odprava revščine in drugih prikrajšanosti mora potekati skupaj z izboljšanjem zdravja ljudi, izobraževanja, zmanjšanja neenakosti skupaj s spopadanjem z okoljsko krizo in varovanjem naravnega okolja (United Nations, b.
d. b.). Med 17 cilji vzdržnega razvoja so: odprava revščine, odprava lakote, zdravje in dobro počutje, kakovostno izobraževanje, enakost spolov, čista voda in sanitarna ureditev, cenovno dostopna in čista energija, dostopno delo in gospodarska rast, industrija, inovacije in infrastruktura, zmanjšanje neenakosti, vzdržna mesta in skupnosti, odgovorna poraba in proizvodnja, podnebni ukrepi, življenje v vodi, življenje na kopnem, mir, pravičnost in
15 močne institucije ter nazadnje partnerstva za doseganje ciljev (Republika Slovenija Statistični urad, b. d.). Jayasooria (2016: 19) izpostavlja, da cilji vzdržnega razvoja, ki se osredotočajo na razvoj, človekove pravice in naravno okolje, socialnim delavkam zagotavljajo dober okvir za delo v praksi. Tudi Mednarodna zveza šol za socialno delo (IASSW) podpira vizijo Agende za trajnostni razvoj do leta 2030. V skladu z njo razvoj socialnega dela in izobraževanja poteka z namenom preoblikovanja sveta v bolj pravičnega, strpnega, odprtega ter socialno vključujočega. Izobraževanje o vzdržnem razvoju znotraj socialnega dela pomeni odpravljanje neenakosti in zagotavljanje, da imajo prihodnje generacije enake ali celo boljše priložnosti za življenje (Campanini in Lombard, 2018:
486−487). Cilji vzdržnega razvoja, sprejeti znotraj agende, so najbolj ambiciozno prizadevanje za zmanjševanje revščine, odpravljanje neenakosti in krivic ter zaščito planeta.
Vendar imajo ti cilji bolj majhno vrednost, če ostajajo zgolj na papirju. Če želimo videti in občutiti konkretne rezultate in izboljšave, o katerih govorijo, je bistveno, da jih uresničujejo vse države. Najšibkejši del agende predstavljata ravno spremljanje in pregled uresničevanja ciljev, ki bodo brez ustreznega nadzora in mehanizmov, ki države držijo odgovorne, težko dosegljivi (Plan International, b. d.).
4.3. AARHUŠKA KONVENCIJA
Do uničevanja okolja prihaja zaradi zadovoljevanja človekovih potreb, čemur bi se lahko izognili z natančnim načrtovanjem, ki temelji na celostnem razumevanju naravnega okolja.
Z vključevanjem lokalnega prebivalstva v proces načrtovanja in sprejemanja odločitev se lahko zmanjša število slabih in skrajno neprimernih odločitev. Takšne prakse podpirajo koprodukcijo znanja in ustvarjajo partnerstva, ki olajšajo stike med lokalnim prebivalstvom in strokovnjaki (Dominelli, 2013: 438). Sonja Bezjak poudarja, kako pomembna je pri varstvu narave skupnost, ljudje, s katerimi lahko delimo informacije in znanje. Pri tem je potrebna tudi strokovnjakinja, ki vodi skupnost skozi vse zapletene postopke, ki so pomembni za boj za svoje pravice in zaščito naravnega okolja (Podhraški, 2021). Andreja Slameršek se s svojimi izkušnjami in znanjem pri nas že vrsto let uspešno zoperstavlja uničevanju vodotokov in naravnih habitatov. Pri svojem boju pa se spopada s številnimi, predvsem človeško narejenimi ovirami. V intervjuju za Časopis in kritiko znanosti je omenila nekatere od teh ovir. Pravi, da je prikrivanje podatkov s strani pristojnih, kjer so jim v veliko pomoč lokalne oblasti, eden od razlogov, da ljudje težko kaj naredijo. Projekti pridobijo podporo, ker obstaja zelo uspešen sistem zavajanja ljudi s strani investitorjev, državne oblasti in občin (Zupančič, 2020a: 262, 266). Socialnim delavkam je v takih
16
primerih lahko v pomoč Aarhuška konvencija, ki ljudem daje pravico dostopanja do informacij, sodelovanja javnosti pri odločanju in pravnega varstva v okoljskih zadevah.
Države zavezuje, da pri odločanju o velikih projektih vključujejo ljudi in skupnosti (Podhraški, 2021). Aarhuška konvencija zavezuje pogodbenice konvencije, da omogočajo dostop do informacij o naravnem okolju, ki jih imajo javni organi; omogoča javnosti sodelovanje pri odločanju, pripravi načrtov, programov in zakonodaje, ki lahko vplivajo na naravno okolje; ter omogoča ljudem dostop do pravnega varstva in pravice dostopa do revizijskih postopkov (Aarhus Centres, b. d.), ustvarjanja jasnih in preglednih postopkov ter omogočanje vlaganja pravnih sredstev (tožb, pritožb) proti oblastem ali zasebnim organizacijam, ko te ne izpolnjujejo zakonskih obveznosti (Petrovič Erlah, 2016: 30).
Socialne delavke lahko skozi zeleno socialno delo v lokalnih okoljih pomagajo ljudem pri prizadevanjih za doseganje vzdržnega razvoja, ki ščiti ljudi in naravno okolje. Zavzemajo se lahko za spremembe v politiki, spodbujajo mirne načine reševanja sporov ter zahtevajo od politike, podjetij in korporacij, da prevzamejo odgovornost za svoja dejanja (Dominelli, 2012: 170).
5. INTERDISCIPLINARNOST IN TRANSDISCIPLINARNOST
Ključen izziv tega stoletja je tako za družboslovne kot naravoslovne vede soustvarjanje skupnosti, ki so zasnovane na način, da čim manj posegajo v naravno okolje (Capra, 2002:
xix). Tako kompleksnega problema, kot je okoljska kriza, ne more rešiti samo ena stroka, če resnično želimo kaj spremeniti, je potrebno sodelovanje, saj ima vsaka stroka svoja posebna znanja (Alston, 2015: 361). Potreben je odziv, ki povezuje tako naravoslovne kot družboslovne vede (James, Matyók, Schmitz in Sloan, 2012: 2). Za zeleno socialno delo sta ključnega pomena sodelovanje in vzpostavljanje egalitarnih partnerstev med več zainteresiranimi stranmi, ki spoštujejo druga drugo in iščejo skupne rešitve za človeško povzročeno okoljsko krizo. Socialne delavke imajo v takih sodelovanjih nalogo, da s svojim celostnim razumevanjem krize skrbijo za tiste, ki so marginalizirani, izključeni in jim je odvzet glas, ter zagotovijo, da so upoštevani in jim je omogočeno sodelovanje pri sprejemanju odločitev (Dominelli, 2012: 193).
Interdisciplinaren pristop razumemo kot vključevanje perspektiv iz dveh ali več različnih disciplin (Hayward in Miller, 2014: 291), interdisciplinarne razprave prispevajo k razumevanju in upoštevanju različnih pogledov (Papadopoulos, 2019: 239). Vse več avtoric
Interdisciplinaren pristop razumemo kot vključevanje perspektiv iz dveh ali več različnih disciplin (Hayward in Miller, 2014: 291), interdisciplinarne razprave prispevajo k razumevanju in upoštevanju različnih pogledov (Papadopoulos, 2019: 239). Vse več avtoric