RAZVOJ PRAVNEGA UREJANJA PROSTORA IN GRADITEV PRVIH DOVOLJENJ ZA

V času avstro-ogrske monarhije so področje graditve objektov za območje Vojvodine Kranjske, ki je bilo tedaj približno enako veliko kot ozemlje današnje Slovenije, urejali različni predpisi. Eden izmed takšnih je bil Stavbinski red za območje mesta Ljubljane, ki ga je sprejel Franc Jožef in je vseboval tako urbanistične kot tudi gradbene zahteve v zvezi z gradnjo stavb. Gradbeno dovoljenje je bilo potrebno za gradnjo vseh novih stavb, za prizidave, prenove oziroma rekonstrukcije, za gradnjo vseh ograj proti cesti ali proti ulici ter za izvedbo večjih popravil ali del na obstoječih objektih. Za manjša gradbena dela je zadoščala pisna priglasitev del pri pristojnem organu, za vzdrževalna dela na objektih, s katerimi se objekti ohranjajo, pa priglasitev ni bila potrebna. Za pridobitev gradbenega dovoljenja je moral investitor dokazati, da ima lastninsko pravico na stavbišču ali da ima pridobljeno soglasje lastnika stavbišča, ter predložiti načrt gradnje. Pred izdajo gradbenega dovoljenja je bil obvezen ogled na terenu v navzočnosti investitorja in izdelovalca načrta. Po ogledu je upravni organ imenoval stavbinsko komisijo. Člani te komisije so bili obvezno izvedenci gradbenotehnične in zdravstvene stroke ter član občinskega sveta. Kadar pa je šlo za novogradnjo ali gradnjo, ki je posegala v koristi sosedov ali soposestnikov, so bili njeni člani tudi ti. Zoper izdano gradbeno dovoljenje je bila možna vložitev pritožbe, t. i. rekurza.

Gradnja se je lahko začela po pravnomočnosti odločbe. Gradbeno dovoljenje je prenehalo veljati, če se gradnja ni začela v dveh letih od njegove pravnomočnosti, možno je bilo podaljšati (Jereb, 2012, str. 29–31).

V Kraljevini Jugoslaviji je bil leta 1931 tudi na območju Dravske banovine, ki je takrat predstavljala večji del ozemlja današnje Slovenije, v veljavi Gradbeni zakon. Ta zakon je pomenil normativni okvir in osnovna pravila za nadaljnje in še podrobnejše urejanje razmerij znotraj posamezne banovine in občin. V primerjavi s stavbinskimi redi iz Avstro-Ogrske je bil ta zakon zlasti v delu, ki se je nanašal na gradbenotehnične zahteve, veliko podrobnejši in je določal pravno podlago za sprejem podzakonskih aktov, večinoma pravilnikov, pri tem pa so že sodelovala različna ministrstva (minister za gradbe, minister za socialno politiko in narodno zdravje). Prav tako so Gradbeni zakon že tedaj dopolnjevali nekateri drugi področni zakoni, npr. Zakon o državnih cestah, Zakon o železnicah javnega prometa, Zakon o izkoriščanju vodnih sil, ter različni področni podzakonski akti. Razlogi za to so bili razvoj tehnologije, dvig standarda oziroma splošnih norm ter diferenciacija področja graditve nasploh (Jereb, 2012, str. 31-32). Gradbena dovoljenja je izdajala občina, in sicer je bilo gradbeno dovoljenje potrebno za gradnjo vseh novih gradenj oziroma gradb. Za gradbo je

78

Gradbeni zakon štel zgradbe vseh vrst, ulice, ceste, trge, vrtove, parke, igrišča, pokopališča, lesna skladišča, sejmišča, letališča, mostove, nasipe, odkope, nabrežja, kanale, vodovode, kanalizacije, instalacije za razsvetljavo, podzemeljske bencinske postaje, vodnjake, ograje, oglasne deske in oglasne stebre, kioske, železnice, tramvaje, poštno – brzojavno – telefonske in druge instalacije in vse gradnje v javno korist, razen gradb, ki so jih urejali drugi zakoni.

Gradbeno dovoljenje je bilo potrebno tudi za vsako gradnjo, s katero so se spreminjali konstrukcijski deli, zunanjost in velikost obstoječih zgradb, prav tako pa tudi za spremembo namena objektov. Dodatno so potrebo po pridobitvi gradbenega dovoljenja predpisovali gradbeni pravilniki, v katerih so občine tudi določile, za katera dela je zadoščala samo prijava (Jereb, 2012, str. 33). Gradbeni zakon je določal, da je treba prošnji za gradbeno dovoljenje priložiti: situacijski načrt stavbišča, načrt gradbe, ter po potrebi statični račun in tehnični opis gradbe (Ljubič, 2008, str. 309). Po prejemu vloge za izdajo gradbenega dovoljenja je morala občina opraviti komisijski ogled (javno razpravo) na terenu, zaslišati vse interesente, zlasti sosede in predstavnika gradbenega odbora, ki je pregledal projekte. Gradbeni odbor je na podlagi razprave, zapisnika z razprave in druge dokumentacije podal mnenje in šele na podlagi tega mnenja je občina izdala gradbeno dovoljenje. Gradbeno dovoljenje je prenehalo veljati, če se gradnja ni začela v dveh letih od vročitve odločbe, možno pa je bilo njegovo podaljšanje, in sicer največ za dve leti (Jereb, 2012, str. 33).

Po vojni je področje graditve objektov urejala Temeljna uredba o gradnji (Uradni list FLRJ, št.

46/48), ki je gradnje razvrščala na gradbe za kapitalno graditev in gradbe za družbeni standard. Začetek pripravljalnih del je bil možen le z dovoljenjem okrajnega oziroma mestnega izvršilnega odbora, sama gradnja pa le na podlagi gradbenega dovoljenja. Podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja je bila odločba posebne komisije za revizijo glavnih projektov, odbor pa je v okviru gradbenega dovoljenja poleg preveritve skladnosti z vsemi veljavnimi predpisi dal tudi svoje soglasje za ožjo lokacijo. Po končani gradnji je moral investitor zaprositi za pregled in prevzem opravljenih del s strani komisije za prevzem opravljenih gradbenih del, ki se je morala sestaviti pri okrajnem oziroma mestnem izvršilnem odboru v treh dneh. Po pregledu opravljenih del je komisija izdala odločbo o prevzemu gradnje in dovoljenje za uporabo gradbe, ki sta se lahko izdala z eno odločbo. Temeljno uredbo o gradnji iz leta 1948 je nadomestila Uredba o gradnji (Uradni list FLRJ, št. 32/58), ki je področje svojega urejanja razširila na vse gradbene objekte, vključno s prej izvzetimi stavbami na vaseh, vendar samo, če želijo v pasu 200 m ob velikih komunikacijah (ceste, železnice, reke, prekopi, itd…). Podrobneje je definirala gradbena, pripravljalna in zaključna dela, ohranila je priglasitev začetka izvajanja del pri pristojnem občinskem organu in obveznost pridobitve gradbenega dovoljenja. Podrobneje je uredila tudi vsebino zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja in predvidela petnajstdnevni rok za njegovo izdajo (Koselj idr., 2012, str. 35-36).

79

V ljudski republiki Sloveniji je bil leta 1963 uveljavljen Zakon o graditvi investicijskih objektov (Uradni list LRS, št. 5/63). Navedeni zakon so dopolnjevali določbe Temeljnega zakona o graditvi investicijskih objektov (Uradni list SFRJ, št. 20/67) ter podzakonski predpisi, izdani na podlagi obeh zakonov. Čeprav je zakon izrecno urejal investicijske objekte, pa je veljal tudi za graditev drugih objektov, npr. objektov družbenega standarda, komunalnih objektov ter objektov posameznikov in civilnih pravnih oseb (Koselj idr., 2012, str. 36).

Z uveljavitvijo Zakona o urbanističnem planiranju (Uradni list SRS, št. 16/67 …) se je odločanje o lokaciji predvidenega objekta preneslo v lokacijsko dovoljenje. Zakon o graditvi objektov iz leta 1973 (Uradni list SRS, št. 42/73 …) je določal, da tehnično dokumentacijo obsega projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, projekt za razpis, projekt za izvedbo, projekt izvedenih del in izvleček iz glavnega gradbenega projekta za etažne lastnike. Zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja je bilo treba poleg projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja priložiti tudi lokacijsko dovoljenje, izvleček iz glavnega gradbenega dovoljenja za etažne lastnike, če je bil objekt namenjen za prodajo ter soglasja (Ljubič idr., 2008, str. 309).

Zakon o graditvi objektov iz leta 1984 je ohranil obveznost pridobitve gradbenega dovoljenja za gradnjo objektov na podlagi predhodno pridobljenega lokacijskega dovoljenja. Lokacijsko dovoljenje je moralo biti izdano v skladu s prostorskimi akti, ki so bili sprejeti po sistemu družbenega planiranja. Gre za prostorske izvedbene akte, s katerimi so se izpeljale rešitve in odločitve, ki so bile sprejete v družbenem planu. Lokacijsko dovoljenje, ki je pomenilo dovoljenje za umestitev objekta v prostor in je vsebovalo potrebne podatke za umestitev objekta v prostor (številko zemljiške parcele, odmike od meja in sosednjih objektov, gabarite, komunalno opremljenost, velikost funkcionalnega zemljišča), je moralo biti pravnomočno, da je bilo mogoče izdati gradbeno dovoljenje. Gradbeno dovoljenje je moralo upoštevati pogoje iz lokacijskega dovoljenja, saj je moral biti projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja izdelan v skladu s pogoji iz lokacijskega dovoljenja, sicer je upravni organ lahko zavrnil oziroma je bil dolžan zavrniti zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja. V postopku izdaje lokacijskega dovoljenja poleg investitorja udeleženi še stranski udeleženci (sosedje, pritožniki), v postopku izdaje gradbenega dovoljenja pa praviloma drugih strank, razen investitorja, ni bilo. Investitor je moral zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja priložiti:

dokaz o pravici razpolaganja z zemljiščem oziroma dokaz o pravici razpolaganja z objektom, ki ga je nameraval rekonstruirati, pravnomočno lokacijsko dovoljenje, projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, dokaz, da so zagotovljena finančna sredstva po posebnih predpisih, soglasja prizadetih organov in organizacij, če so tako določali posebni predpisi. Če je objekt gradil občan ali civilnopravna oseba, zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja ni bilo treba priložiti dokaza, da so zagotovljena finančna sredstva (Koselj idr., 2012, str. 42–44).

80