REVŠČINA IN OKOLJSKA KRIZA

Revščina v primeru nesreč precej poslabša življenjske razmere ljudi (Dominelli, 2012: 139).

Takoj po nesrečah postane za revne ljudi iskanje nadomestnih, najemniških ali lastniških stanovanj izredno problematično. Njihove lastne domove pa je v primeru poškodb težko popraviti ali vzdrževati, saj to zahteva dodatna sredstva v gospodinjstvih, ki so že tako ali tako omejena pri pokrivanju osnovnih stroškov in potrebščin (Dominelli, 2012: 30).

Revščina ne pomeni zgolj pomanjkanja materialnih dobrin, temveč tudi sredstev, s katerimi se ljudje spopadajo s posledicami okoljske krize, saj imajo slabši dostop do izobrazbe, mobilnosti, ustvarjanja zasebnih prihrankov, infrastrukture, stanovanja, vode ter hrane ali drugih storitev (Boddy in Hetherington, 2013: 7). Po svetu med državami in znotraj njih revščina in razlike v bogastvu naraščajo (Dominelli, 2012: 30), zato je za zeleno socialno delo ena od njegovih ključnih nalog odpravljanje revščine, omogočanje enakega dostopa do virov in istočasno varovanje naravnega okolja (Dominelli, 2012: 196).

25 V gospodinjstvih z nizkimi dohodki, ki si zaradi socialne stike ne morejo zagotoviti ustrezno toplega bivališča in drugih energetskih storitev po sprejemljivi ceni, se vedno bolj pojavlja energetska revščina, ki najpogosteje prizadene najbolj ranljive skupine ljudi (Eko sklad, b.

d. a.). Socialne delavke, ki delajo na centrih za socialno delo ali kjer koli drugje, lahko pomagajo ljudem pri boju z energetsko revščino. Pri nas Eko sklad ponuja več ukrepov za zmanjševanje energetske revščine, ki zmanjšujejo stroške energije in izboljšujejo kakovost bivanja. S programom ZERO 500, ki je namenjen gospodinjstvom z nizkimi prihodki, ki se spoprijemajo z energetsko revščino, na podlagi javnega poziva upravičenim vlagateljem dodeli nepovratno finančno spodbudo za izvedbo investicij pri ukrepih učinkovite rabe energije. Med drugim so to toplotna izolacija strehe in/ali stropa, toplotna izolacija fasade, vgradnja energetsko učinkovitih oken in/ali vrat ter drugo. Poleg tega v okviru mreže ENSVET, ki jo upravlja Eko sklad, svetovalci izvajajo tudi dejavnost zmanjševanja energetske revščine občank, ki so prejemnice redne denarne socialne pomoči. Pri strokovni delavki na njihovem centru za socialno delo se z izpolnjenim letakom ZERO prijavijo na brezplačni obisk energetske svetovalke na domu (Eko sklad, b. d. a.). Pred prihodom svetovalke morajo ljudje pripraviti položnice za elektriko, vodo in ogrevanje, opazovati, koliko časa so prižgane luči, kdaj perejo perilo, posodo in podobno, razmisliti, ali jim je poleti vroče in pozimi mraz, poiskati skice bivališča in razmisliti, kdaj so nazadnje menjali okna, obnavljali fasado in podobno (Eko sklad, b. d. b.). Nato se izvedejo ustrezne meritve in izračuni, na podlagi katerih ljudem svetujejo, kako lahko zmanjšajo rabo energije in vode ter posledično s tem tudi stroške. Poleg nasveta prejmejo tudi paket enostavnih naprav za zmanjševanje rabe energije in vode. Z upoštevanjem nasvetov in uporabo pripomočkov lahko gospodinjstva na letni ravni zmanjšajo stroške za okrog 100 evrov (Eko sklad, b. d.

a.).

Domineelli predstavi primer iz vasi Misa Rumi, ki leži na približno 3750 metrih v pokrajini Jujuy in je danes znana po pionirskem projektu, ki s pomočjo sonca dovaja energijo njenim prebivalkam in prebivalcem, ki živijo na andskih ravninah Argentine (United Nations Educational, Scientific and Cultural Organization, 2013). Staroselska skupnost, ki se v večini ukvarja z rejo lam, je iskala obnovljive vire energije za ogrevanje njihovih domov ter kuhanje, s čimer so želeli zmanjšati porabo lesa. Ta je namreč povzročila prekomerno krčenje gozdov in erozijo tal, kar je ogrožalo njihovo preživetje (Dominelli, 2011: 435).

Krčenje gozdov ogroža tudi počasi rastoče regionalne rastlinske vrste, kot je yareta, ki izredno dobro gori, vendar za svojo rast potrebuje na stotine let (United Nations Educational,

26

Scientific and Cultural Organization, 2013). Vaščani so se povezali z lokalno nevladno organizacijo EvoAndina, s tem partnerstvom so pridobili sončno energijo za zagon peči, vključno s tistimi, ki jih uporabljajo komunalna pekarna, za ogrevanje šol, ogrevanje vode za prho ter upravljanje vodne črpalke za namakanje zelenjave. Socialne delavke so bile v tem primeru vez med lokalnim prebivalstvom in EcoAndino. Ustvarile so dialog o prednostih sprejemanja tehnologije, ki ustreza željam lokalnega prebivalstva (Dominelli, 2011: 435).

Še en primer boja z energetsko revščino, ki ga je predstavila Lena Dominelli, prihaja iz Anglije. V Gilesgatu v severnem Durhamu živi okoli 6000 ljudi, majhen del njegovega prebivalstva pa predstavlja belopolta skupnost Sherburn Road Estate, katerih preživetje je odvisno od slabo plačanega dela ali prejemkov. Njihova običajna rutina je izredno premišljeno ravnanje z denarjem, ki jim omogoči, da na koncu meseca poravnajo račune za energijo in druge storitve. Socialne delavke z univerze Durham že več let sodelujejo s skupnostjo ter skupaj z njimi na različnih javnih in individualnih srečanjih razpravljajo o težavah, ki jih imajo. Med drugim so v razpravah prišli tudi do okoljske krize ter njene povezave z brezposelnostjo in revščino. Predhodna prizadevanja, ki so temeljila na zmanjševanju porabe energije in zagotavljanju različnih ugodnosti, so bila neuspešna, zato je bil potreben drugačen inovativen pristop, kar je v skupnosti sprožilo razpravo o obnovljivih virih energije. Različne zainteresirane strani so se združile in razpravljale o možnih rešitvah za odpravo revščine in razvoj samozadostne energetske skupnosti, svoje znanje so med drugim prispevale tudi lokalne predstavnice stanovanjskih združenj, civilnodružbene organizacije, oblikovalci politike in zainteresirana podjetja v proizvodnji obnovljivih virov. Zasebno podjetje je tu videlo priložnost uporabe državnih subvencij za zagotavljanje brezplačne tehnologije skupnosti. Socialne delavke so v sodelovanju s skupnostjo zagotovile glas, navadno izključeni skupini ljudi, ki je tako prispevala svoje znanje pri oblikovanju rešitev, vključno z ustvarjanjem delovnih mest, gradnji odpornosti skupnosti in individuom ter iskanju rešitev za neenake cene goriv (Dominelli, 2011: 436).

Socialne delavke so imele znotraj projekta osrednjo vlogo pri razvoju socialnega kapitala, usklajevanju različnih pogledov, želja in potreb, organiziranju srečanj ter zbiranju potrebnih informacij znotraj skupnosti. Projekt prikazuje, kako lahko socialne delavke skupaj z ljudmi iščejo rešitve, s katerimi izboljšujejo življenje ljudi, varujejo naravno okolje, ustvarjajo delovna mesta in zmanjšujejo revščino ter prispevajo k uresničevanju socialne in okoljske pravičnosti (Dominelli, 2012: 96).

27 Socialne delavke se morajo zavedati, kako poraba energije vpliva na življenja ljudi, kako posega v njihove finančne stiske in njihovo zdravje. Socialne delavke nimajo ustreznega znanja o tem, kako zmanjšati porabo energije in njene stroške, vendar lahko v sodelovanju z drugimi strokami pomagajo ljudem. S ponujanjem informacij o različnih programih in možnostih lahko krepijo moč ljudi. Z gojenjem poklicnih odnosov z ljudmi, ki imajo strokovno znanje o energetski učinkovitosti, lahko še naprej razvijajo modele in prakse, ki bi koristile tako ljudem kot okolju (Borrell, Lane in Fraser, 2010: 325−326). Pri tem pa Dominelli (2012: 26) opozarja, da so takšne prakse, ki se osredotočajo na učinkovitejšo rabo energetskih virov, da bi revnim ljudem omogočili, da bolje izkoristijo porabo energije, koristne, vendar ne postavijo pod vprašaj strukturne neenakosti, zaradi katere ljudje z nizkimi dohodki od samega začetka nimajo enakega dostopa do teh virov (Dominelli, 2012:

26).

Dominelli v povezavi z uničevanjem naravnega okolja in revščine omeni še en primer, proizvodnjo in dostop do hrane. Širjenje industrijsko množično proizvedene hrane ima številne škodljive posledice, onesnažuje naravno okolje in škodi zdravju ljudi, kar se na primer kaže skozi različne respiratorne bolezni, ki so posledica življenja v onesnaženem okolju, in/ali prekomerni teži, ki je posledica uživanja hitre hrane z veliko kalorijami, ogljikovimi hidrati in transmaščobami. Pri tem so prizadete predvsem populacije z nizkimi dohodki, saj uživajo zdravju škodljiva živila, ki so množično proizvedena in poceni, in ne dražje ekološko, lokalno pridelano sadje in zelenjavo, bogato z vitamini, minerali in drugimi hranilnimi snovmi, ki so bistvene za zdravje ljudi (Dominelli, 2012: 118−119). Poleg tega se znotraj kmetijstva vsiljuje ideja, da globalno pomanjkanje hrane povzroča lahkoto. Čeprav že dolgo vemo, da ni neposredne povezave med razširjenostjo lakote in rastjo prebivalstva, v ZDA, državi preobilja, je na primer na milijone in milijone podhranjenih ljudi. Glavni vzrok lakote tako ni povezan s proizvodnjo hrane, ampak revščino, neenakostmi in pomanjkanjem dostopa do hrane in zemlje (Capra, 2002: 188−189). Varnost preskrbe s hrano je postalo globalno vprašanje, še posebej zato, ker se je sedanji sistem kmetijstva in distribucije proizvodov izkazal za neučinkovitega (Dominelli, 2012: 31).

Da bi dosegli okoljsko in socialno pravičnost pri proizvodnji hrane, je treba zagotoviti pravične in vzdržne lokalne prehranske sisteme, ki morajo postati del razvoja lokalnih skupnosti. Različne oblike kolektivnega delovanja za preoblikovanje proizvodnje in porabe hrane morajo biti vgrajene v lokalne skupnosti, ki temeljijo na zaupanju, vzajemnosti in

28

odgovornosti ter iščejo načine, kako zagotavljati zanesljivo preskrbo s kakovostno hrano za vse ljudi (Dominelli, 2012: 119−120). Dominelli (2012: 122) poudarja, da imajo pri tem pomembno vlogo socialne delavke, ki lahko povezujejo različne zainteresirane strani (npr.

skupnost z lokalnimi kmeti), organizirajo in spodbujajo skupnosti pri oblikovanju ukrepov, ki izpolnjujejo prehranske potrebe marginaliziranih skupin, ter se vključujejo v različne faze uvajanja alternativnih prehranskih rešitev. Ključ do uspeha lahko tako predstavlja tudi povezovanje z lokalnimi organizacijami, saj lahko pomanjkanje ustreznih lokalnih sodelavk zgolj ovira socialno delo (Androff, Fike in Rorke, 2017: 408−411). Sodelovanje z organizacijami ter njihovimi uporabnicami omogoča socialnim delavkam in študentkam pridobivanje novih znanj in drugačnih perspektiv (Collén, 2019: 120).

Androff, Fike in Rorke (2017: 401) so predstavili dva primera sodelovanja študentk s skupnostjo in lokalno organizacijo, kjer so specifično naslovili negotovo preskrbo s hrano.

Prvi primer je obravnaval negotov dostop do hrane pri družinah z nizkimi prihodki.

Neprofitna skupnost Food Connection in študentke so oblikovali partnerstvo, prek katerega so se zavzemali in spodbujali lažji dostop do lokalnih produktov in kmečkih tržnic v urbanih območjih. O negotovi preskrbi s hrano govorimo takrat, ko ne obstaja redno uživanje ustreznih količin kalorij in hranil, gre za večplasten problem, ki ima številne negativne posledice, povezane z revščino, zdravjem, vedenjskimi in kognitivnimi težavami ter slabimi akademskimi rezultati otrok (Androff, Fike in Rorke, 2017: 402). Eden od glavnih namenov projekta je bilo prizadevanje za izboljšanje dostopa do lokalne in zdrave hrane, kar so študentke dosegle s sodelovanjem in izobraževanjem skupnosti o njihovih možnostih, s čimer so krepile moč celotne skupnosti. V želji po odpravi pomanjkanja znanja so sestavili kratko kampanjo, skozi katero so poskušali povečati prepoznavnost lokalnih pridelovalcev ter hkrati privabljali ljudi k nakupu lokalne hrane, priporočila so vključevala tudi smernice o povezavi zdrave prehrane in zdravja ter katero sadje in zelenjava je trenutno v sezoni (Androff, Fike in Rorke, 2017: 403−404).

Drugi projekt, ki ga je izvajala manjša skupina študentk, predstavlja vzpostavljanja skupnostnega vrta v sodelovanju z družinskim zavetiščem Vista Colina, ki pomaga brezdomnim družinam, ki živijo v zavetišču in nimajo dostopa do zelenih površin. Namen projekta je bilo spodbujanje ter vzpostavljanje odnosov in občutka pripadnosti v skupnosti s pomočjo ustvarjanja skupnega vrta. Skupinski vrtovi so pomembno orodje socialnega dela, saj pomagajo pri zmanjšanju občutka izolacije, medsebojnem povezovanju in zaupanju med

29 ljudmi, povečanem občutku pripadnosti, omogočajo dostop do zelenih površin, so pomembni dejavnik za zdravje, pripomorejo pri učenju različnih življenjskih veščin ter predstavljajo večji lokalni nadzor nad skupnimi viri. Študenti so skupaj z udeleženci projekta ves čas zbirali donacije, iskali prostovoljne vrtnarke, ki so bile pripravljene deliti svoje znanje in izkušnje, ter usklajevali celoten projekt sajenja. Takšen skupen projekt je namenjen tudi izboljšanju odnosov med ljudmi, ki prebivajo v zavetišču, in njihovimi sosedi, brezdomne družine so namreč izredno pogosto deležne negativnih družbenih odzivov (Androff, Fike in Rorke, 2017: 404−406).

Različne skupnosti tako zaradi etnične pripadnosti, družbenoekonomskega položaja, nelastništva nad zemljo, slabše formalne izobrazbe, manjših zaposlitvenih možnosti ali drugih okoliščin nosijo večja okoljska in zdravstvena tveganja (Bernjak, 2008: 13). Okoljska pravičnost, kot jo opredeli Robert D. Bullard (1996: 493), sprejema načelo, da so vsi ljudje in skupnosti upravičeni do enakih okoljevarstvenih ter javnih zdravstvenih predpisov in zakonov. Julie Sze (2006: 124) okoljsko pravičnost razume kot neločljivo povezovanje izkoriščanja in zatiranja ljudi ter degradacije naravnega okolja. Sprašuje se, kdo ima koristi in kdo nosi breme onesnaževanja in uničevanja naravnega okolja.

Lena Dominelli (2012: 150−151) z zelenim socialnim delom poudarja, da je življenje ljudi zaradi okoljske krize resno ogroženo, razen če nam uspe rešiti revščino, spodbujati vzdržen razvoj in zdrav način življenja ter ohraniti naravno okolje. Uničevanje naravnega okolja in življenjskega prostora ljudi in skupnosti ter njihovo prisilno preseljevanje kažejo na to, da najbolj ranljive skupine ljudi vedno znova trpijo zaradi socialnih posledic okoljske degradacije. Socialno delo je zaradi absolutne povezave med okoljsko in socialno pravičnostjo obvezano, da vključi okoljsko pravičnost v svojo prakso (Molyneux, b. d.). Pri boju za okoljsko pravičnost lahko socialne delavke krepijo moč posameznic in skupnosti, še posebej pri vplivanju na odločitve glede posegov v njihov življenjski prostor in naravno okolje ter podpirajo ljudi pri varovanju naravnega okolja (Dominelli, 2013: 437). Zeleno socialno delo omogoča priložnost za nove načine spopadanja z revščino in urbanizacijo ter omogoča celosten pristop k vzdržnemu razvoju (Dominelli, 2012: 41).