Pomemben vir pri raziskovanju črnomaljskega govora je Slovar črnomaljskega narečnega govora, ki je sicer t. i. ljubiteljski slovar. Njegov avtor je Janez Kramarič, ki je zbiral in urejal gradivo, pri čemur so mu s strokovnega vidika pomagale prof. dr. Vera Smole in nekdanji študentki slovenistike, Tanja Radovič in Mateja Zupančič, ki prihajata iz Bele krajine.
Kramarič je slovar napisal tudi zato, ker je poskušal tako ohraniti čim več črnomaljskih besed in predstaviti narečne značilnosti črnomaljskega govora. Pri tem se je zavedal, da je govor Črnomlja drugačen od govorov v že najbližjih vaseh pri Črnomlju. Prav tako se je zavedal spreminjanja govora, ki je posledica industrializacije na podeželju, zaradi česar so razpadle vaške skupnosti, ter vse pogostejših migracij in porok ljudi iz različnih krajev z različnimi krajevnimi govori. (Kramarič 2014: III) Vse to je vzrok za vnos novih besed in prvin iz drugih krajevnih govorov. Pri mlajših starostnih skupinah je opazen sleng, ki izpodriva narečni govor, ter pogosta uporaba tujk. (Kramarič 2014: IV) Pri izdelavi slovarja se je avtor zgledoval po slovarju črnovrškega narečja v knjigi Ivana Tominca iz leta 1964, za osnovo pa – ne preveč posrečeno – vzel Pravopisni slovar. Slovar je nastajal v letih od 2004 do 2010, vsebuje preko 15.200 knjižnih besed, ki jim je avtor pripisal črnomaljske ustreznice. Slednje se od knjižnih razlikujejo na več ravneh: lahko gre za drugačen izvor izraza, drugačno glasovno oz. glasovno-naglasno podobo. (Kramarič 2014: VII) Slovar je namenjen nestrokovnemu uporabniku, tistemu, ki ga zanima besedje črnomaljskega govora. Zaradi tega so bile pred izidom slovarja potrebne nekatere izboljšave ter določeni popravki, vse v dogovoru z avtorjem. Nekdanji študentki slovenistike – Tanja Radovič in Mateja Zupančič, ki sta s pomočjo prof. dr. Vere Smole uredili slovar pred izidom, sta se osredotočili na načelo poenotenosti, doslednosti in razumljivosti. Želeli sta približati slovar nestrokovnemu bralcu in ga hkrati narediti relevantnega za strokovnega bralca. Kot vir pri raziskovanju črnomaljskega govora in analizi besedil izbranih govorcev empiričnega dela tega magistrskega dela je pomembno nadaljevanje uvoda slovarja. V njem avtor navede nekaj bistvenih značilnosti belokranjskih govorov, še posebej pa se osredotoči na črnomaljski govor.
38 5.6 OPIS SLOVARJA
Na začetku uvodnega dela slovarja nam avtor lepo predstavi značilnosti samega slovarja.
Narečno gradivo v slovarju ni zapisano v znanstvenem zapisu, a se mu avtor skuša približati na naslednje načine:
1. naglašeni samoglasnik v knjižni iztočnici in v narečnem gradivu je podčrtan, opuščeno pa je označevanje dolžine;
2. iz znanstvene transkripcije so uvedeni znaki za srednjejezični polglasnik ǝ, znaka za neknjižna o oz. e, ki se v izgovoru približujeta u oz. i: ȯ in ė;
3. po zgledu slovarja k Slovenskemu pravopisu je uveden znak ~ (ta v stavčnih zgledih nadomešča nespremenljivi del besede v iztočnici ali besedo v celoti, če je ta enaka iztočnici). (Kramarič 2014: VIII)
5.6.1 ZGRADBA GESELSKEGA SESTAVKA
Geslo v slovarju je sestavljeno iz treh delov. Najprej imamo knjižno iztočnico, ki ima podčrtan naglašeni samoglasnik, nato samostalniku v imenovalniku sledi končnica za rodilnik, poleg pa je z manjšo črko zapisana oznaka za spol. Pri pridevniku moškega spola sta podani še končnici za ženski in srednji spol ednine, pri glagolu v nedoločniku pa sedanjiška končnica za 1. osebo ednine. Druge besedne vrste niso posebej označene. V drugem delu narečni besedi sledijo enake oblike kot knjižni. Nekatere besede, ki so prevzete, imajo naveden izvor. V tretjem delu se nahaja besedilni zgled (v ležečem tisku narečni, v oklepaju pa v knjižnem jeziku). (Kramarič 2014: VIII–IX)
5.7 KRAMARIČEV OPIS ČRNOMALJSKEGA GOVORA V SLOVARJU 5.7.1 NAGLAS
Črnomaljski govor ima dinamični naglas. Mesto naglasa je pogosto drugačno kot v knjižnem jeziku. Premaknjeno je proti začetku besede; novi naglašeni samoglasniki so pri tem lahko kratki, najpogosteje polglasnik, ali dolgi. Pri pregibnih besednih vrstah je lahko naglas premični ali nepremični. (Kramarič 2014: X)
5.7.2 SAMOGLASNIKI
Samoglasniki v črnomaljskem govoru so lahko dolgi, če so naglašeni, in kratki, če so nenaglašeni ali pod kratkim naglasom (e, o, a), i in u sta lahko samo dolga, ǝ, ė, ȯ pa samo kratki. V primeru, ko je naglašen r, je dolg, izgovarja pa se kot [ǝr]. (Kramarič 2014: XI) V nekaterih primerih je prišlo do sprememb samoglasnikov:
39
1. prehod nenaglašenega i v ė (npr. ėznorėt ‛iznoretiʼ, javnė ‛javniʼ);
2. prehod a in e v ǝ, če sta pod novim naglasom (npr. dǝca ‛otrociʼ, zǝkaj ‛zakajʼ); v ǝ preide tudi i, ki je v knjižnem jeziku kratek naglašen ali če je i ob r (npr. bǝk ‛bikʼ, dopǝrnašat ‛doprinašatiʼ)19;
3. knjižni polglasnik se izgovarja enako, lahko pa onemi ob zvočniku (npr. domǝk
‛domekʼ, jėgralc ‛igralecʼ);
4. knjižni a se v določenih primerih uresničuje kot e ali ė (deleč ‛dalečʼ, men ‛manjʼ, mėhen
‛majhenʼ);
5. na mestu praslovanskega ě se e izgovarja skupaj z j [ej]20 (npr. cejsta ‛cestaʼ, dejlat
‛delatiʼ);
6. o-ji, ki so imeli kratek cirkumflektiran naglas, preidejo v dolgi u (to je pri samostalnikih samo v enozložni obliki, kasneje po novem naglasu so dolgi o-ji, npr. bug, boga …
‛bog, bogaʼ);
7. v knjižnem jeziku kratko naglašeni u-ji preidejo v ȯ, enako u-ji, ki so dobili nov naglas (npr. krȯh, kruha ‛kruh, kruhaʼ, spȯstet ‛spustitiʼ). (Kramarič 2014: XI–XII)
5.7.3 SOGLASNIKI
Najpomembnejše ugotovitve v zvezi s soglasniki so:
1. knjižni sklop nj se izgovarja kot jn (npr. afnajne ‛afnanjeʼ, čakajne ‛čakanjeʼ);
2. knjižni sklop lj se izgovarja kot l (npr. cil ‛ciljʼ, zalublen ‛zaljubljenʼ);
3. nastanek protetičnega j pred i, če je ta pod novim naglasom (npr. jėmėt ‛imetiʼ, jėgrat
‛igratiʼ);
4. nastanek protetičnega v pred u na vzglasju (npr. vura ‛uraʼ, vusta ‛ustaʼ);
5. prehod l v pred soglasniki in za nenaglašenim a; skupaj z drugimi nenaglašenimi samoglasniki pa se na koncu besede zlije v ȯ;
6. izenačitev knjižnega kaj in kar v ka (npr. Ka sė rekȯ? ‛Kaj si rekel?ʼ; Ka je rejs, je rejs.
‛Kar je res, je res.ʼ);
19 V prvem primeru gre za delno onemitev kratko naglašenega i, v drugem pa za popolno onemitev nenaglašenega i v šibkem položaju ob zvočniku, zaradi česar pride do nastanka sekundarnega ǝ pred r.
20 Diftongizacija praslovanskega ě > eː na dolenjski način. Logar drugače kot Kramarič v svojem opisu čisto oz.
pretežno slovenskih govorov, kamor je uvrstil tudi govor Črnomlja, kot refleks za ě navaja enoglasnik ẹː, ki naj bi nastal po monoftongizaciji diftonga eː. (Logar 1958: 146)
40
7. prehod l v pred soglasniki in za nenaglašenim a ter za vsemi naglašenimi samoglasniki v izglasju (bou21 je ‛bil jeʼ, doug ‛dolgʼ, ostau ‛ostalʼ), z drugimi nenaglašenimi samoglasniki se v izglasju zlije v -ȯ (npr. pršȯ ‛prišelʼ, sozȯ ‛sezulʼ);
8. izgovor v kot f pred nezvenečimi nezvočniki in na koncu besede (npr. fse ‛vseʼ, rjaf ‛rjavʼ);
9. onemitev p v sklopih pt- in pš- (npr. tica ‛pticaʼ, šenica ‛pšenicaʼ). (Kramarič 2014: XII–
XIII)
5.7.4 OBLIKOSLOVNE POSEBNOSTI
Pri oblikoslovnih značilnostih govora velja izpostaviti, da je črnomaljski govor ohranil srednji spol, dvojina pa se je pod vplivom hrvaščine izgubila v vseh spolih. (Kramarič 2014: XIII) Sklanjanje samostalnikov v vseh treh spolih poteka na 2 načina; za moški spol: sklanjanje s stalnim naglasom na prvem zlogu (npr. dan, dana, danė, dan, pǝr danė, z danom) in z naglasnim umikom v im. in tož. ed. (npr. korak, koraka, korakė, korak, pǝr korakė, s korakom); za ženski spol: sklanjanje s stalnim naglasom na prvem zlogu (npr. miza, mize, mizė, miza, pǝr mizė, z mizo) in z naglasnim umikom v rod. in or. ed. (npr. klop, klopė, klopė, klop, pǝr klopė, s klopjo); za srednji spol: sklanjanje s stalnim naglasom na prvem zlogu (npr.
jezero, jezera, jezerė, jezero, pǝr jezerė, z jezerom) in z naglasnim pomikom v rod. in nadaljnjih sklonih ed. (npr. dejte ‛dete, otrokʼ, deteta, detetė, deteta, pǝr detetė, z detetom).
(Kramarič 2014: XIV) Črnomaljski govor pozna sklanjanje pridevnika z nepremičnim naglasom (npr. mlad, mladega …) in s premičnim naglasom (npr. debal ‛debelʼ, debelega …).
Pri stopnjevanju pridevnika največkrat pride do opisnega stopnjevanja – primernik in presežnik se tvorita s prislovom bolj oz. najbolj (npr. vroč, bǝl vroč, najbǝl vroč); lahko pa pride tudi do tvorbe s priponskimi obrazili -šė, -jė, -ejšė (-ši, -ji, -ejši), npr. vėsok ‛visokʼ, višjė, najvišjė; mlad, mlajė, najmlajė; debal ‛debelʼ, deblejšė, najdeblejšė (Kramarič 2014: XV) Črnomaljski govor ima kratki nedoločnik, kar lahko vidimo iz končnic t, čt za knjižni ti, -či in iz naglasa, ki se je s končne kra-čine umaknil na zlog proti začetku besede (npr. bėt ‛bitiʼ, nosėt ‛nositiʼ). (Kramarič 2014: XIX) Govor ne pozna deležnika na -č ali -e in -ši, redkeje se pojavlja tudi glagolnik, od časov pa ne pozna predpreteklika. Preteklik in prihodnjik se tvorita s pomožnim glagolom biti in deležnikom na -l (npr. dejlau sǝm ‛delal semʼ, dejalu bom ‛delal bomʼ).
21 Kramarič v svojem slovarju s podčrtajem označi mesto naglasa oz. naglašeni samoglasnik v besedi.
41
6 EMPIRIČNI DEL
V empiričnem delu magistrske naloge sem se ukvarjala s raziskovanjem govora mesta Črnomelj, natančneje s primerjavo treh starostnih skupin govorcev črnomaljskega govora. Na začetku sem opisala, kako je potekalo zbiranje govorcev, zvočnih posnetkov, obdelava gradiva in v kakšnih okoliščinah je potekalo zbiranje gradiva. Nato sledi predstavitev posameznega govorca, transkripcija izbranega dela zvočnega posnetka njegovega govora, diahrona analiza besedila posameznega govorca ter komentar k analizi. Za tem je za vsako starostno skupino posebej predstavljen tabelni prikaz sprenljivk in različic pri naglasu, samoglasnikih ter soglasnikih. Na koncu so v povzetku zapisane sklepne ugotovitve narejene raziskave.
6.1 IZBIRA GOVORCEV
Pred neposrednim zbiranjem gradiva sem za ta namen poiskala ustrezne govorce. Določila sem tri starostne skupine govorcev: prva starostna skupina (starost govorcev do 30 let), druga starostna skupina (starost govorcev od 30 do 60 let) in tretja starostna skupina (starost govorcev nad 60 let). Nato sem za vsako starostno skupino izbrala po 3 ustrezne govorce.
Iskala sem takšne govorce, katerih oba starša sta (bila) prava Črnomaljca.22Že Janez Kramarič je pri izdelavi Slovarja črnomaljskega narečnega govora ugotavljal, da če oba starša govorcev nista bila prava Črnomaljca, »njuni potomci niso več govorili »čistega« črnomaljskega govora, ker so prevzemali besede drugega od staršev, ki je bil iz drugega narečnega govornega območja.« (Kramarič 2014: VI–VII) Vsak govorec je v nadaljevanju predstavljen – starost, podatki o izobrazbi, zaposlitvi, prostočasnih dejavnostih in drugih okoliščinah, ki bi utegnile vplivati na njegov govor23. Govorce so označeni z oznako, sestavljeno iz:
I, ki označuje govorca;
številke (1, 2, 3), ki označuje starostno skupino (1 – prva, najmlajša starostna skupina, 2 – druga, srednja starostna skupina, 3 – tretja, najstarejša starostna skupina);
črke (A, B, C), ki označuje posameznega govorca.
22 Tega na žalost nisem mogla dosledno upoštevati, ker je zelo težko najti govorca, ki bi izpolnjeval ta pogoj.
Zaradi mešanja govorcev različnih narečij in celo narečnih skupin je posebej pri mlajši starostni skupini govorcev težko najti govorca, katerega oba starša bi bila prav Črnomaljca.
23 Podatki o govorcih veljajo za čas, ko je bil narejen posnetek njihovega govora.
42 6.2 ZBIRANJE IN OBDELAVA GRADIVA
Z vsakim govorcem sem se vnaprej dogovorila za srečanje in zvočno snemanje nekajminutnega (ok. 10 minut) pogovora o poljubni temi. Včasih je bilo potrebno snemanje ponoviti, če se govorec ni dovolj sprostil ali če nisva našla dovolj obširne teme za pogovor in je bil ta prekratek. Pogovor sem snemala na mobilni telefon s pomočjo mobilne aplikacije za snemanje zvoka, za nadaljnjo analizo pa najboljše dele posnetega govora transkribirala.
Posnetke sem uredila (izrezala odvečne izseke) s pomočjo računalniškega programa Audacity.
6.3 TRANSKRIBIRANJE
Narejene zvočne posnetke sem zapisala v slovenski nacionalni fonetični transkripciji, ki jo je opisala Karmen Kenda-Jež v Slovenskem lingvističnem atlasu24. Kjer je bilo to potrebno, sem za posamezne dele v besedilu sama dodala posebne oznake:
S – govor spraševalca na posnetku;
/nerazum./ – nerazumljiv izsek na posnetku;
{smeh} – smeh govorca na posnetku;
/…/ – prehod na drugo temo pogovora25; (!) – nepričakovan refleks.
6.4 OKOLIŠČINE SNEMANJA
Snemanje je bilo oteženo zaradi epidemije covida-19. Posnetke je bilo najtežje dobiti pri starejši starostni skupini govorcev. Kljub omejitvam sem vse posnetke uspela narediti v živo.
Pogovor z govorcei je vedno potekal spontano. Ko sva se s posameznim govorcem dogovarjala za snemanje, sem podala predlog, da morda razmisli o kakšni anekdoti ali izskušnji iz svoje mladosti, ki bi jo želel deliti. Tako sem pristopala do govorcev 3. in deloma 2. starostne skupine. Z mlajšimi govorci pa je pogovor potekal večinoma o njihovih prostočasnih in interesnih dejavnostih. Pred vsakim snemanjem sem si v glavi zamislila tudi nekaj vprašanj, s katerimi bi začela pogovor, če govorec sam ne bi vedel, o čem bi govoril.
Težje je bilo snemati govor starejših govorcev, saj sem se morala večkrat vključiti v pogovor, jih usmerjati, večkrat ponoviti snemanje ipd. Ker se mi je zdelo, da bodo starejši govorci bolj
24 Karmen KENDA-JEŽ, 2011: Fonetična transkripcija. Slovenski lingvistični atlas 1. 27–30. Ljubljana: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Spletno dostopno na: https://fran.si/150/sla-slovenski-lingvisticni-atlas-1/datoteke/SLA1_Foneticna-transkripcija.pdf.
25 Zaradi obdelave posnetkov in izrezovanja odvečih delov so ponekod v transkripciji izbrisani prehodi med različnimi temami pogovora. Zato sem se odločila zaznamovati izrezane prehode, kjer je to za razumevanje posameznega transkribiranega posnetka potrebno.
43
sproščeni ob nekom, ki ga bolje poznajo, je bila pri snemanju večkrat prisotna tudi moja mama, ki vse govorce osebno pozna.
6.5 PRVA STAROSTNA SKUPINA (DO 30 LET) 6.5.1 GOVOREC I-1-A
Govorec je rojen leta 2000 in je študent 2. letnika 1. stopnje na Pedagoški fakulteti v Ljubljani.
V času študija biva v Ljubljani, drugače pa že od rojstva živi v Črnomlju, oba starša sta Črnomaljca. Srednjo šolo, splošno gimnazijo, je obiskoval v Črnomlju. Govorec je član skavtov, dejavno se ukvarja tudi z igranjem več instrumentov.
6.5.1.1 TRANSKRIPCIJA POSNETKA
Posnetek I-1-A (Op.: Posnetek zunaj, sliši se šum vetra.)
Na sˈkaː tix s -ˈjaː dərˈgaːč, zˈdeːj bo, zˈdej gˈrẹː deˈveːto ˈłẹː to, ˈkaj ˈsəm. In ˈtaːm ˈmaːš ˈtẹː sˈtaːrostne skuˈpiːne, ˈno i štir ˈłẹːta səm ˈbiː və ta sˈrẹːdnji, se ˈreːče ˈčẹːte. ˈPo səm ˈbiː štir ˈłẹːta və ta staˈreːjši, se ˈreːče kˈłaːn, oˈziːroma poˈpuọtniki, in zˈdej səm šo k voˈdiːtłom. ˈNo, i ˈtaː – poˈpuọtniki, poˈpuọtnice, ˈtuː je ˈful zaniˈmiː ˈtaːbor, ko uni ˈčiẹte, uni ˈmaːjo, so na ˈiːstem ˈmẹːstu sˈkuːs majo šoˈtuọre i ˈtəm sˈpiːjo, ˈne. ˈḀː, s tẹmi poˈpuọtniki pa ˈxọːdimo, si zˈbeːremo, od kˈjẹː do kˈjẹː bọmo šˈliː en ˈtẹːdən po Słoˈvẹːniji. I ˈp oːl si ˈtək fˈsak ˈdaːn spˈruːti ˈiːščemo za sˈpaːt i ˈtək i ˈtuː je ˈful zaniˈmiːvo. In ˈpol ˈḁːm – ˈJoː, ˈłẹːtos smo ˈmẹːli ˈeːno ˈtaːko – Pač ˈsej se gˈrẹː do ˈkaːkėga ˈfaːruža, ˈpač ˈmiː smo ˈvẹːrski, sˈkuːpnost pa ˈt ː. Če gˈrẹːš do ˈfaːruža, ˈiːtak ti ˈžuːpnik ˈdaː ˈtam ˈnẹːki za sˈpaːt al pa ˈnẹːko tˈraːvo al pa ˈnẹːko verouˈčiːlnico veroˈuːčno pa ˈtaːk, ˈne. ˈḀːm, ˈpoː pa pač ˈniː, ˈne, pofˈsọːt. In ˈpol smo si ˈmiː ˈreːkli, ˈokej, ˈbọːmo v eni ˈvaːsi, ˈpač, po pa gˈrẹːš pa pˈroːsit do lˈjuːdi, ˈne. ˈXə, pač ˈsej ... Ponaˈvaːdi so ˈful priˈjaːzni, ˈkiːrkrat pa i ˈniːso. I ˈpoːl ˈtək ˈłẹːtos, ˈjoː, gˈreːmo ˈjaː i Doroˈteːja, ˈne, Noˈvaːk, če ˈpoznaš, ˈəː ˈtək do ˈeːne ˈxiːše, ˈtək pač je ˈbaːjta in ˈiːza je ˈtək ko ˈnẹːk ˈštaːła i ˈtọː, ˈne. ˈḀːm, i ˈtək ˈeːna ˈmaːła ˈpuːnčka ˈvəni {smeh} i ˈoːna ˈteːče ˈnuọtər, ˈne. I pač mi ˈmiːslimo, ˈda, ˈdoːbro, gˈreː ˈoːna ˈreːčt, ˈne, da je ˈnẹːkdo ˈpəršu. I pač noˈbeːnga ni bło ˈvən, a ˈčuːło se je, da so lˈjuːdi v ˈuːnem prosˈtuọru i se pogoˈvaːrjałi i gˈłaːsni błi i noˈben ni ˈvən ˈpəršu. I pol ˈtək čez ˈnẹːkaj ˈcaːjta ˈtaː ˈpuːnčka pogˈłẹːa ˈvən, ˈtək čez vˈraːta pa gˈrẹː ˈnəzej ˈnuọt. ˈFul ˈčuːdno, i ˈpol, i pol ˈtək, se ˈtək ˈčuːje od zˈnuọtər, ˈkək so ˈuːni lˈjuːdi ˈreːkłi – ˈtaːm smo bli na, f Pˈreːkmurju, na Šˈtaːjerskem – pol ˈoːna, se ˈčuːje ˈtək: »ˈŠe so ˈtüː.« {smeh} I pol ˈniːsmo zˈnaːli, {smeh} ˈkaːj ˈbi. Pač ˈtək, ˈrẹːs je bło, gˈroːzno. ˈPo smo šli ˈdaːlje do dˈruːgix ˈxiːš i ˈtək ˈniːsmo še eno ˈpaːrkrat doˈbiːli, ˈpuọl je pa ˈeːna ˈžẹːnska ˈpəršła do ˈnaːs pa ˈreːkła, naj gˈreːmo k nˈjeːj. Dərˈgaːč pa res sˈvaːšta doˈžiːviš. ˈFul je doˈgọːdko , ˈful sˈpoːznaš lˈjuːdi po Słoˈvẹːniji. Zˈdej s ˈmẹː na pˈriːmer
44
sepˈteːmbra, ˈlix pˈrẹːən se je ˈmaːło b zaˈčẹːła ta koˈrọːna, səm ˈmẹː še ˈp vo uspoˈsaːbljanje za voˈdiːtłe i smo bli ˈpaːč is cẹle Słoˈvẹːnije – ˈmaːło je ˈmərzło ˈraːtało, ˈta ˈvẹːtər.
S: ˈDa. {smeh}
/…/
Dərˈgač, ˈneː. ˈFuːł ˈdọː go šˈpiːłam poˈzaː no. ˈJaː s ˈnaːjprej šˈpiːła kłaˈviːr, v gˈłaːzbeni, pa səm ˈxoːdu na xarˈmọːnko ˈiːtəˈdə in ˈpo səm ˈrọːk ˈxoːdu, ˈtaː franˈcọːski ˈrọːk, zət ki s xˈtẹː pˈriːt kə ˈguọdbi, ˈne. Dərˈgač ˈtuː ˈmaːmo z ˈguọdbo ˈvaːje, zˈnəš.
S: Aˈxaː. ˈDaː da ˈdaː.
6.5.1.2 DIAHRONA ANALIZA
1 Naglas
1.1 Netonemski oz. dinamični;
kolikostna nasprotja so ohranjena;
nekateri kratki naglašeni samoglasniki so se podaljšali, dolgi pa skrajšali.
sˈkaː tix, dərˈgaːč, gˈrẹː, sˈtaːrostne, zˈdeːj, deˈveːto;
sˈtaːrostne, skuˈpiːne, ˈreːče, ˈčẹːte : zˈdeːj/zˈdej, ˈpəršła, ˈpol, ˈtam/ˈtəm/ˈtaːm, ˈtək zˈdeːj
zˈdeːj, ˈtam/ˈtəm/ˈtaːm, ˈpaːč, ˈreːčt; fˈsak, zˈnəš
1.2 Izveden je naglasni umik na prednaglasna e in o;
umik z vsake končne kračine, pa tudi cirkumflektirane in akutirane dolžine (mlado umično naglašeni samoglasnik je lahko dolg ali kratek).
ˈreːkłi, deˈveːto, ˈreːče, ˈdoːbro, gˈroːzno, ˈxoːdu
ˈpəršu; lˈjuːdi, ˈpoznaš, sˈpoːznaš, ˈzərt ‛zaradi’;
ˈnəzej, doˈžiːviš
2 Dolgi samoglasniki; eno- in dvoglasniki z dolenjskimi sovpadi in razvoji ter težnjo po nadnarečnem govoru
45 2.1 ě > ẹː/(ẹː)
ȏ in zgodaj podaljšani novoakutirani > uː/(ọː/ ː)
ˈłẹːta/ˈłẹː ta, sˈrẹːdnji, (na) ˈmẹːstu, ˈtẹːdən, ˈvẹːrski, ˈłẹːtos, ˈmẹːli, ˈmẹː , pˈrẹːən, ˈrẹːs, ˈvẹːtər, ˈnẹːkaj;
ˈłẹːto
ˈtuː/(ˈtọː/ˈt ː), sˈkuːs, spˈruːti, ˈuːni, (v) ˈuːnem
2.2 e in ę > ẹː/(iẹ)
ǫ in novoakutirani v nezadnjih besednih zlogih > uọ/ọː
ˈčẹːte/ˈčiẹte, (od) kˈjẹː (do) kˈjẹː, ˈžẹːnska; gˈrẹː, gˈrẹːš, zaˈčẹːła, ˈtẹː, pogˈłẹːa
ˈxọːdimo, xarˈmọːnko, ˈrọːk, pofˈsọːt; poˈpuọtniki, poˈpuọtnice, šoˈtuọre, ˈnuọtər, prosˈtuọru, ˈnuọt, zˈnuọtər, (kə) ˈguọdbi
2.3 umično naglašeni e > eː deˈveːto, ˈreːče, ˈreːkli, ˈteːče, ˈeːno, ˈreːkła 2.4 umično naglašeni o > oː/( oː) ˈpoːl/ˈpoː/ˈp oːl, pˈroːsit, ˈdoːbro, ˈoːna, gˈroːzno 2.5 i > iː skuˈpiːne, zaniˈmiː , ˈiːstem, oˈziːroma, sˈpiːjo, šˈliː,
ˈiːščemo, zaniˈmiːvo, verouˈčiːlnico, ˈniːso, ˈxiːše, ˈmiːslimo, ˈniːsmo, doˈbiːli, voˈdiːtłe
2.6 u > uː sˈkuːpnost, ˈžuːpnik, veroˈuːčno, ˈpuːnčka, ˈčuːdno, dˈruːgix
2.7 a, ə > aː sˈtaːrostne, dərˈgaːč, kˈłaːn, ˈtaːbor, ˈmaːjo, sˈpaːt, ˈtaːko, (ˈfaːruža), tˈraːvo, ponaˈvaːdi, priˈjaːzni, Noˈvaːk, (ˈbaːjta), pogoˈvaːrjałi, gˈłaːsni, vˈraːta, (Šˈtaːjerskem), zˈnaːli, ˈdaːlje, ˈmaːło, (ˈraːtało);
ˈdaːn, v eni ˈvaːsi
2.8 > , ər ˈp vo, ˈmərzło
2.9 > ọː ˈdọː go
3 Kratki naglašeni samoglasniki
46
3.1 a > aː/a/ə; a > e/eː pred j (preglas) ˈjaː ‛jaz’, (do) ˈnaːs, ˈpaːč, ˈtaːm/ˈtəm/ˈtam; ˈda;
zˈdej/zˈdeːj, ˈsej
3.2 o, ǫ > o ˈno
3.3 e, ę, ě > e; po podaljšavi e > eː, po analogiji na dolge zloge ě > ẹː
ˈne, noˈben; ˈreːčt; ˈmẹː
3.4 ə > ə ˈvəni, ˈvən
4 Kratki nenaglašeni samoglasniki, nizka stopnja slabitve kratkih samoglasnikov 4.1 Onemitve:
izglasni -e > - (posamezno);
-i = -i, redko -i > -
-o > - (posamezno);
vzglasni i- > - (v oblikah glagola imeti);
e, ě ob zvočnikih l, n >
i, u ob zvočniku l, r >
(sekundarni ə)
dərˈgaːč;
štir, al;
ˈtək, ˈtaːk, ˈkək;
ˈmaːš, majo, mẹli, ˈmẹː ;
voˈdiːtłom, voˈdiːtłe, noˈbeːnga;
bło, błi; ˈpəršu, ˈpəršła; dərˈgaːč
4.2 Preglas a > e pred j ˈnəzej
4.3 ě > ė (redko) ˈkaːkėga
4.4 Nastanek zlogotvornega , po onemitvi ə in po onemitvi o (redko).
s , s , b
5 Soglasniki
5.1 ĺ > lj/ł lˈjuːdi, uspoˈsaːbljanje; voˈdiːtłom; b
47
5.2 ń > nj uspoˈsaːbljanje, sˈrẹːdnji, nˈjeːj 5.3 ł = ł pred zadnjimi samoglasniki;
l > ł/l pred sprednjimi samoglasniki
kˈłaːn, Słoˈvẹːniji, ˈštaːła, ˈmaːła, ˈčuːło, gˈłaːsni, bło, ˈpəršła, ˈreːkła, zaˈčeːła, ˈmaːło, ˈmərzło, ˈraːtało;
ˈłẹːta, ˈłẹːto, pogoˈvaːrjałi, błi/bli, pogˈłẹːa, voˈdiːtłe, šˈliː, ˈmẹli, ˈmiːslimo, zˈnaːli, doˈbiːli, cẹle
5.4 v > f/f pred nezvenečimi nezvočniki;
v > /v pred zvočniki in zvenečimi nezvočniki
f Pˈreːkmurju, pofˈsọːt, fˈsak;
(na) sˈkaː tix, poˈzaː no, vˈraːta
5.5 Zlitja:
-ə > -u;
-o - > u
ˈpəršu;
ˈfaːruža
5.6 Onemitev medsamoglasniškega d v nekaterih besedah.
pogˈłẹːa, pˈrẹːən
6 Oblikoslovni pojavi
6.1 Pluralizacija dvojine. gˈreːmo ˈjaː i Doroˈteːja 6.2 Tvorba presežnika s členkom ta +
primernik.
ta staˈreːjši
6.3 Raba vprašalnega zaimka kaj namesto oziralnega zaimka kar.
ˈkaj ‛kar’ (/…/ zˈdej gˈrẹː deˈveːto ˈłẹːto, ˈkaj ˈsəm /…/)
6.4 Posplošitev mestov. prostor.
zaimka kje za prostor. zaimek poti in razmešč. kod.
od kje do kje ‛od kod do kod’ (/…/ od kˈjẹː do kˈjẹː bọmo šˈliː /…/)
7 Besedotvorje
48
7.1 / /
8 Skladnja
8.1 Pogosta raba kazalnih zaimkov. uni ˈčiẹte, s tẹmi poˈpuọtniki, ˈtaː ˈpuːnčka, ˈta ˈvẹːtər, ˈtaː franˈcọːski ˈrọːk
8.2 Napačni začetki. In ˈpol ˈḁːm – ˈJoː, ˈłẹːtos smo ˈmẹli ˈeːno ˈtaːko ...
ˈXə, pač ˈsej ...
8.3 Govorni signali in mašila. ˈno; ˈne; pa ˈt ː/i ˈtọː; pa ˈtaːk; pač; ˈəː; ˈḁːm 9 Leksika
9.1 Slengizmi (iz hrv. in angl.). ˈiːtak ‛seveda, tako in tako’, ˈokej ‛dobro’, sˈvaːšta
9.1 Slengizmi (iz hrv. in angl.). ˈiːtak ‛seveda, tako in tako’, ˈokej ‛dobro’, sˈvaːšta