Socialna izključenost - Starejši v primežu revščine

Revščina pomeni ne imeti, izključenost pa se kaže tudi kot kategorija ne pripadati. Gre za pomanjkanje socialnih stikov in občutek nemoči. Najbolj ranljivi so starejši, potem otroci in takoj za njimi ženske (Jamnik, 2003: 9).

Pečjak (2007: 76–77) v svojem delu Psihologija staranja ugotavlja, da so starejši ljudje dostikrat izločeni iz skupin, posebno v času srednje in pozne starosti. Osamljenost naj bi tako bila ena od prevladujočih razpoloženj starejših. Do tega jih v večji ali manjši meri pripelje njihov življenjski položaj – to obdobje zaznamujeta predvsem odselitev odraslih otrok ter odhod z delovnega mesta. Posledično upade tudi njihovo zanimanje za (svojo) stroko in druge interese, ki so jih prej zanimali. Dobrodošli niso niti v političnih skupinah. Avtor vlogo starejših v družbi opiše takole:

Starejši ljudje so odrinjeni na rob družbenega dogajanja, so neke vrste odpadek, ki onesnažujejo okolje, za katerega se nihče razen redkih humanitarnih organizacij in posameznikov ne zmeni. O njih ne pišejo časopisi, njim niso prilagojene prireditve, redko jih prikazuje televizija, v kriminalistični kroniki pa nastopajo predvsem kot žrtve. […] Starejši ljudje nimajo razen redkih izjem niti bogastva niti družbene moči. Zato za prebivalstvo niso zanimivi. Živijo osamljeni v svojih kotičkih in prepuščeni na milost in nemilost sosedom, sorodnikom, patronažni službi in dobrodelnim organizacija, ki pa imajo v družbi, v kateri velja pravilo ‚denar je sveta vladar‘ le majhno podporo. Samo izjemni posamezniki si ohranijo boljši položaj: slavni umetniki, znanstveniki, politiki, predvsem pa bogataši. Večina starejših na spada k njim (Pečjak, 2007: 77).

Socialna izključenost in s tem pomanjkanje socialne interakcije je tudi iz zdravstvenega vidika pomemben negativni dejavnik. Socialna opora ima pozitivne učinke in blaži stresorje, kot je bolezen. Raziskave so pokazale tudi, da velikost omrežja različno vpliva na moške in ženske.

Za moške ima varovalni učinek že manjše omrežje. Podporna socialna omrežja se namensko ustvarjajo v obliki centrov za seniorje, dnevnih negovalnih centrov, izobraževalnih dejavnosti, upokojenskih združenj ipd. Take intervencije so sicer za mnoge učinkovite, a žal ne dosežejo vseh. Izolacija se lahko občuti v socialnem ali čustvenem smislu, lahko je posledica bolezni ali pa izgub bližnjih. Izolacija se kaže tudi v slabem psihičnem počutju (Pahor, Domajnko, Hlebec, 2009: 224).

Revnejši starejši pa so večkrat socialno izključeni ne le zaradi svoje starosti, temveč tudi zaradi svoje revščine (v smislu ekonomskega, materialnega pomanjkanja). Raziskave so pokazale, da obstajajo pomembne razlike v obsegu socialnih omrežij med revnejšimi prebivalci in preostalimi prebivalci Slovenije. Obseg omrežij je pri revnih bistveno manjši od tistega, ki je na voljo večini prebivalstva. Ta podatek predstavlja izziv socialni politiki, saj odpira vprašanje o različnih oblikah nedenarnih pomoči in storitev, ki bi pomagale vključevati revne (kot ranljivo družbeno skupino) v centralno družbo in s tem težile k preseganju marginaliziranosti in socialne izključenosti. Ker pa je le malo verjetno, da bi socialni politiki s svojimi strategijami uspelo krepiti prijateljska omrežja, da bi bila najpomembnejši vir opore, lahko to postane izziv neprofitnih, prostovoljskih organizacij in lokalnih skupnostih (Novak, Nagode, 2004: 108–

109).

16 3.5 Revščina in kakovost življenja

Eden od kazalnikov kakovosti življenja je pričakovana življenjska doba, avtor Olaf von dem Knesebeck je raziskoval povezavo med družbeno-ekonomskim položajem in pričakovano življenjsko dobo. Knesebeck navaja podatek, ki je veljal za nemško okolje v obdobju med letoma 2000 in 2004: med pričakovano življenjsko dobo oseb z nizkimi dohodki (manj kot 1500

€ bruto mesečno) ter osebami z visokim osebnim dohodkom (več kot 4500 € bruto mesečno) je bilo skoraj devet let razlike (Lauterbach in drugi, 2006, citirano po Knesebeck, 2008: 14). V poskusu razlage tega podatka ter povezav med družbeno-ekonomskim položajem in zdravjem (ter pričakovano življenjsko dobo) Knesebeck omenja zdravstvene predispozicije (genetske dispozicije in poškodbe iz otroštva), ki bi bile lahko razlog, da oseba v odrasli dobi doseže le razmeroma nizek družbeno-ekonomski položaj. Tudi v odrasli dobi je vertikalna družbena mobilnost pogojena z zdravstvenim stanjem osebe. Medtem ko ta teza namiguje na vpliv zdravstvenega stanja posameznika na njegovo družbeno-ekonomsko stanje, pa je zaznati tudi vpliv na zdravje s strani dejavnikov, ki izvirajo iz družbeno-ekonomskega položaja posameznika. Takšni dejavniki so značilnosti območja bivanja, stanovanjske razmere, delovno okolje in delovne obremenitve (fizične ter kemijske), dostopnost in kakovost zdravstvene oskrbe. Možne so tudi razlage, ki sledijo iz vedenjskih razlik med različnimi statusnimi skupinami. Pri tem se pogostejša obolevanja in višja smrtnost pri nižjih statusnih skupinah povezujejo s škodljivimi navadami, kot so kajenje, nezdrava prehrana in prehranske navade, ter navade povezane z gibanjem. V povezavi z zdravjem in družbeno-ekonomskim stanjem so pomembni tudi psihosocialni dejavniki (socialna mreža, ki lahko nudi čustveno in materialno podporo, ima lahko na primer pozitiven vpliv na zdravje posameznika), a izsledki o njunem medsebojnem razmerju niso enoumni (Knesebeck, 2008: 14–17).

Dostopnost zdravstvenega sistema in storitev dolgotrajne oskrbe je pomemben vidik pri obravnavi kakovosti življenja starejših, njihovi socialni izključenosti in revščini. Slovenija tudi v svojih programih in poročilih (npr. Nacionalno poročilo o strategijah socialne zaščite in socialnega vključevanja) prepoznava, da dostopnost javnih storitev ni vedno zadovoljiva. Tako poročila kot anketni podatki prepoznavajo dolge čakalne dobe v zdravstvu in dolgotrajni oskrbi, neenotno ureditev tega področja ter regionalne razlike v dostopnosti teh storitev. Posebno težavna je cenovna dostopnost storitev dolgotrajne oskrbe. Po anketi Eurobarometer (2010) je le 16 % anketirancev te storitve ocenilo za cenovno dostopne (povprečje EU-27 je znašalo 29

%). Po anketi Eurobarometer (2007) je problematična tudi dostopnost domov za starejše, kot cenovno nedostopne jih je takrat 58 % (Hlebec in drugi, 2010: 31–32).

V predlogu Zakona o dolgotrajni oskrbi (iz junija 2021, zakon je bil sprejet decembra 2021) dobimo vpogled v kompleksnost problematike. V oceni stanja na področju dolgotrajne oskrbe je naveden podatek, da naj bi se zaradi demografskih sprememb potreba po izdatkih za dolgotrajno oskrbo do leta 2035 podvojila. Demografske spremembe (staranje prebivalstva) naj bi že same po sebi večale stopnjo tveganja revščine, med drugim prav za starejše (Predlog Zakona o dolgotrajni oskrbi, 2021:2). Predlog zakona opisuje reševanje vprašanja dolgotrajne oskrbe kot proces, ki bi reševal širše vprašanje neenakosti, denimo neenakost med spoloma.

Predlog prepoznava, da tako v formalnih kot neformalnih oblikah nudenja dolgotrajne oskrbe med izvajalci prevladujejo ženske (pri neformalnih oblikah je izvajalk kar 97,1 %). Prelaganje storitev dolgotrajne oskrbe na neformalne izvajalce (najpogosteje so to družinski člani) vodi v manjšo zaposlenost ter višje tveganje revščine in socialne izključenosti le-teh. Zakonu se zato pripisuje pomembnost glede omogočanja izbire, olajšanega vstopa na trg dela in olajšanja usklajevanja delovnih in družinskih obveznosti – predvsem za ženske⁶ (prav tam, str. 3). Eden od ciljev zakona je tudi omejevanje vse večjega financiranja zasebnikov, ki delujejo na področju dolgotrajne oskrbe. Z dodatnimi javnimi viri bi tako omejili tveganje revščine med starejšimi in njihovimi družinskimi člani. Predlog navaja, da »ima zakon večgeneracijske ugodne učinke«

(prav tam, str. 90).

Ramovš (2003: 45–47) revščino v vseh življenjskih obdobjih, posebno pa še v starosti, vidi kot vzrok za slabljenje zdravja in druge težave, ki ovirajo ali pa celo onemogočajo kakovostno življenje. Osnovna materialna varnost je tako temelj kakovostnega življenja v času starosti. A v problematiko umanjkanja te varnosti in v problematiko revščine se Jože Ramovš v svojem delu Kakovostna starost ne poglablja pretirano. Omenja, da je bilo materialno pomanjkanje stalnica v zgodovini, da tudi danes v lakoti živi velik del človeštva ter da se z boleznijo in pomanjkanjem tekom življenja sreča velika večina ljudi.

Avtorjevo stališče se opre na ugotovitev psihoterapevta Viktorja Frankla – odločilen pomen na človekovo zdravje ima smisel. Videti sebe, svoje delo in življenje, svet okrog nas kot nekaj

6 Da je neplačano skrbstveno delo eden od razlogov za večje tveganje revščine med ženskami, pričujoče delo opisuje v naslednjem poglavju. Nezaposlenost zaradi opravljanja tovrstnega skrbstvenega dela (in zaradi drugih dejavnikov, ki ženskam onemogočajo enak položaj na trgu dela, kot ga imajo moški) rezultira tudi v manjši pokojnini, s tem pa vse veča ranljivost starejših žensk za tveganje revščine.

18 smiselnega naj bi tako bil »odločilni tok energije za nadaljnje delo, doživljanja in življenje; tudi za krepitev zdravja, spoprijemanje s pomanjkanjem ali z boleznijo« (prav tam, str. 47).

Bolezen in pomanjkanje sta za Ramovša nekaj neizbežnega in ju ne želi povezovati z osrednjo temo svojega dela – kakovostnim življenjem v obdobju starosti. Želi se izogniti mišljenju, da je starost nekaj vredna le, če je človek zdrav, in da je starost lahko kakovostna samo, če je človek dovolj premožen: »Niti revščina niti bolezen pa nista tako usodni, da bi vrednost in kakovost starosti – in s tem človeka – spravili na ničlo ali pod njo. Bolezenska nebogljenost in revščina sta kruta usoda, ne uničita pa vsega, kar je človek […]« (prav tam).

4 Revščina med starejšimi ženskami

Starost, spol, tip gospodinjstva in stanovanjsko razmerje gospodinjstva so poleg nekaterih drugih (npr. najpogostejši status aktivnosti osebe in delovna intenzivnost gospodinjstva) najpomembnejše družbeno-ekonomske kategorije, za katere raziskovalci merijo oziroma računajo stopnjo tveganja revščine (Leskošek in drugi, 2013: 13). Glede na starost sta tveganju revščine najbolj izpostavljeni družbeni skupini mladostnikov in starejših, saj zaradi svoje starosti še niso oziroma niso več zaposleni (prav tam). Glede na spol ženske na splošno (zaradi mnogih dejavnikov) tvegajo revščino pogosteje kot moški (prav tam, str. 58). Glede na tip gospodinjstva, so tveganju revščine pripisana tista gospodinjstva (oziroma člani gospodinjstev), ki imajo več odvisnih članov (tj. članov brez lastnega dohodka). V njih se mesečni dohodek gospodinjstva deli med več oseb (prav tam, str. 51). V takšnih gospodinjstvih so denimo tudi enostarševska ali pa enočlanska gospodinjstva (v katerih ima član nizek mesečni dohodek).

Sovpadanje kategorij z višjo stopnjo revščine je seveda še posebno problematično – v obravnavanem primeru je to starejša ženska, ki živi sama.

Spolna neenakost se ne nanaša zgolj na dohodkovno neenakost, ampak izvira v »ideološki delitvi odgovornosti in dolžnosti delovanja« (Gerdina in drugi, 2019:33), ki ženski dodeljuje gospodinjsko vlogo in ki se je zasidrala s pomočjo materinske ideologije. Na podlagi patriarhalne ideologije ter kapitalizma sta se začela tudi ločevanje in različno vrednotenje

»produktivnega« dela v javni sferi in »neproduktivnega« dela v zasebni sferi (reproduktivno in skrbstveno delo). Moški svoja in družbena pričakovanja izpolnijo v javni sferi, zunaj doma.

19 Tam se tudi vzpostavljajo merila uspešnosti in družbenega priznanja. Podobno ovrednotenih meril za delo žensk znotraj doma –materinstvo, gospodinjenje, družinsko življenje – ni (prav tam).

Tudi Leskošek (2017: 67) opozarja, da je za interpretacijo revščine starejših žensk potrebno razumeti in upoštevati »specifično socializacijo žensk v družbeno in kulturno pričakovane spolne vloge, ki vplivajo na njihov življenjski potek«. Razlika o višjem tveganju revščine med ženskami in moškimi se posebno izrazi po 60. letu starosti. Leskoškova to razume kot odsev položaja, ki ga imajo ženske na trgu dela: participacija žensk na trgu je nižja kot participacija moških, ženske imajo nižje urne postavke in manjše število delovnih let. Neenakost med spoloma (v starosti in sicer) povzročajo še »horizontalna in vertikalna spolna segregacija na trgu dela, zaporedna obdobja koriščenja starševskega dopusta, bolniške odsotnosti, pomanjkanje možnosti za usklajevanje dela in skrbstvenih obveznosti ter ovire, povezane z vračanjem na trg dela po koriščenju starševskega dopusta.« (prav tam)

Podatki iz leta 2018 kažejo na to, da je bilo (takrat) revnih 23.000 upokojenih moških, revnih žensk pa več kot dvakrat več: 55.000. Razlogi za večjo revščino med starejšimi ženskami so kompleksni, Vesna Leskošek (2018) opozarja, da je treba gledati širšo perspektivo: sam življenjski potek ter v primerjavi s socialnimi politikami in politikami enakih možnosti.

Življenjski potek pri ženskah je večkrat kot pri moških obremenjen s prevzemanjem skrbniškega dela, pogosteje niso polno zaposlene oziroma imajo krajše delovne dobe in jemljejo bolniške dopuste. Kot posledica naštetih okoliščin imajo ženske večkrat nižje pokojninske osnove in so tako v večji meri pripisane tveganju revščine (v obdobju starosti). Majda Hrženjak (2018) kot posebno problematično vidi to, da ženske – te v povprečju živijo dlje kot moški – pogosto ostanejo v samskem gospodinjstvu, imajo pa le nizke dohodke iz pokojnin. Problem je še večji, če so te ženske v najemnem razmerju, večkrat pa imajo tudi večje zdravstvene in skrbstvene potrebe; za bolezni kot sta demenca in artritis, ki zahtevata dolgotrajno oskrbo, je na primer značilno, da pogosteje prizadeneta ženske. Martina Trbanc (2018) z Inštituta RS za socialno varstvo kot posebno ranljive navaja še pogostokrat pozabljeno kategorijo kmečkih gospodinj, ki jim pogosto umanjka zavarovanje in so zato odvisne le od socialnih transferjev.

5 Humanitarne organizacije in revščina starejših

Revščina starejših je v družbi prepoznana s strani socialne države, pa tudi s strani nevladnih humanitarnih organizacij. Skrb za starejše je sicer po večini videna predvsem kot skrb družine ali ožjega sorodstva (najpogosteje žensk). Nevladne organizacije posegajo in pomagajo torej tam, kamor pomoč socialne države ali socialne mreže starejših (sorodniki, prijatelji, znanci) ne sežejo, in tam, kjer je njihova stiska spregledana. Četrto poglavje zaključnega dela se ukvarja s četrtim raziskovalnim vprašanjem: Kakšna je vloga nevladnih humanitarnih organizacij v prepoznavanju in blaženju omenjenega problema? Delo in projekti humanitarnih organizacij na področju revščine starejših so preučeni na podlagi spletnih strani nekaterih relevantnih organizacij – Rdeči križ Slovenije, Slovenska karitas ter Društvo Humanitarček. Za prvi dve sem se odločila zaradi njune prepoznavnosti med slovenskim prebivalstvom (glede na raziskavo javnega mnenja o invalidskih in humanitarnih organizacijah, ki jo je naročila fundacija FIHO), za tretjo pa, ker se v javnosti (predvsem na socialnih omrežjih) večkrat pojavlja oziroma omenja v povezavi z revščino starejših.

5.1 Rdeči križ Slovenije

Slika 1: Uradna spletna stran Rdečega križa Slovenije (posnetek zaslona)

21 Z domače strani uradne spletne strani Rdečega križa Slovenije (https://www.rks.si/) lahko razberemo nekatera glavna področja oziroma nedavne projekte Rdečega križa: krvodajalstvo, organiziranje letovanja (»Stari in mladi na morje gremo radi«) in prva pomoč (do strani s predstavitvijo prve pomoči kot enega temeljnih poslanstev Rdečega križa, od koder izhaja tudi nastanek same organizacije, nas pripelje klik na tretjo sličico).

Z razdelka »Kaj delamo« se nam ponudi seznam trinajstih dejavnosti, od katerih bi tri lahko pripisali izboljševanju situacije socialno ogroženih starejših oseb. Ena od teh dejavnosti je

»Socialna dejavnost«. Pod tem podrazdelkom najdemo članek z domače strani: Materialna pomoč in socialno vključevanje najbolj ogroženih oseb. Članek govori o pomoči socialno ogroženim osebam v obliki osnovnih prehranskih izdelkov (iz Sklada za evropsko pomoč najbolj ogroženim). V objavi so pod vprašanjem »Kdo je upravičen do pomoči?« naštete tudi skupine ljudi, ki jim je pomoč namenjena. Revni starejši bi lahko bili prepoznani v različnih naštetih kategorijah:

− prejemniki DSP;

− osebe, ki so se iz različnih razlogov odpovedale prejemanju DSP ali varstvenemu dodatku in imajo nizke dohodke;

− posamezniki in družine, ki presegajo cenzus za DSP po predpisih o socialnem varstvu in za katere RKS OZ oceni, da potrebujejo pomoč oziroma jih na RKS OZ napoti pristojen CSD;

− upokojenci z nizkimi pokojninami;

− posamezniki ali družine, ki se nenadoma znajdejo v težkih življenjskih, materialnih in socialnih okoliščinah, na katere ne morejo vplivati in zaradi katerih imajo dodatne stroške (starost, bolezen, invalidnost, duševno stanje …);

− posamezniki ali družine, prizadete zaradi naravnih ali drugih nesreč večjega ali manjšega obsega;

− socialno ogrožene družine, starejši, otroci in mladina, ki so udeleženci taborov, zdraviliških letovanj, preventivnih taborov in delavnic za otroke in mladino.

Naslednji podrazdelek, ki se posredno in neposredno dotika teme revščine starejših je

»Varovanje in krepitev zdravja« s prispevkom Promocija zdravja starejših; vsebina tega razdelka je še v pripravi.

22 Ena od dejavnosti, ki jo Rdeči križ organizira za starejše (kar je razvidno tudi iz posnetka zaslona domače strani), je organizirano letovanje zanje. Rdeči križ sicer letovanja v večji meri organizira predvsem za otroke z zdravstvenimi težavami in otroke iz socialno ogroženih okolij.

Iskanje po arhivu z ključnima besedama »starejši« in »starost« ponudi več poročil o delovanju Rdečega križa na področju (revnejših) starejših. Revščino in socialno izključenost Rdeči križ prepoznava in rešuje na različne načine.

Prepoznavanje materialnega pomanjkanja starejših in pomoč potekata znotraj ožjih območnih združenj (denimo prispevek RKS-OZ Piran zbira pomoč za ostarela zakonca, december 2015). K njim se kot donatorji obrnejo tudi večji donatorji (denimo prispevek Tuš doniral 5 ton hrane in izdelkov za socialno ogrožene starostnike, december 2020). V povezovanju s širšo lokalno skupnostjo pa izvaja tudi različne projekte (kot na primer navaja prispevek Študenti opravili 50 ur del za starostnike iz projekta XXL pomoč, december 2017).

Rdeči križ prepoznava tudi socialno izključenost starejših ter skrbi za njihovo večjo socialno vključenost. O tem pričajo poročila o organiziranju letovanja za starostnike (npr. prispevek z naslovom 66 starostnikov v MZL RKS Debeli rtič preživlja brezplačni počitniški teden, april 2016). Organizirajo tudi različne dogodke (beremo lahko na primer o Bazarju dejavnosti ob dnevu starejših, o srečanju ob dnevu žena). V sklopu območnih združenj organizirajo tudi obiske prostovoljcev v domove starejših občanov. V prispevku Bilo nas je ducat (december 2020) beremo tudi o pomoči prostovoljcev v domu starejših občanov (v Novem mestu) med širjenjem okužb s COVID-19. Z natečajem Nisi sam – pisma drobne pozornosti so v novembru 2020 zbrali preko tisoč pisem za osamljene starejše, sodelovali so različni vrtci, šole in fakultete.

Rdeči križ izraža skrb za starejše še z nekaterimi drugimi projekti, ki sicer nimajo neposredne povezave z reševanjem problematike revščine in socialne izključenosti. Opredelili bi jih lahko kot skrb za varnost starejših, za krepitev njihovega zdravja in ozaveščanje o njihovih potrebah. Na njihovi strani lahko tako najdemo slikanico z naslovom Med nami je veliko starejših ljudi, radi jim pomagamo. Izdali so tudi zloženko z naslovom Previdnost preprečuje padce starejših, k skrbi za varnost pa bi lahko šteli še denimo prizadevanja, kot je

predstavitev temeljnih postopkov oživljanja društvu upokojencev (kot opisan v prispevku Za

23 boljšo varnost starejših voznikov, februar 2018). Na spletni strani najdemo tudi prispevek o okrogli mizi z naslovom Sodelovanje med humanitarnimi organizacijami v pomoči bolnim in onemoglim (maj 2015), na katerem sta Rdeči križ Slovenije in Zveza društev upokojencev Slovenije podpisala pismo o nameri o razvojnem in poslovnem sodelovanju.

Med projekti, predstavljenimi na uradni spletni strani Rdečega križa Slovenije, se starejših dotika projekt Blizu – Omrežena samostojnost in medgeneracijska povezanost. Projekt je odgovor na potrebe, ki so nastale (ali pa so se jasneje pokazale) v času koronavirusne krize. Cilj projekta je ogroženim omogočiti samostojnost med krizno situacijo z ustreznim dostopom do potrebnih informacij. V modulih, ki so se izvajali medgeneracijsko, so ponudili učenje: denimo učenje tega, kako se po spletu izvede naročilo pri zdravniku ali specialistu, kako se uporablja e-banko, kako se uporablja programsko opremo za internetno komuniciranje ipd.

5.2 Slovenska karitas

Slika 2: Uradna spletna stran Slovenske karitas (posnetek zaslona)

Dobrodelne akcije Slovenske karitas so usmerjene k družinam s šoloobveznimi otroki (akcije kot so Pokloni zvezek, Otroci nas potrebujejo, Kupim igro, Kupim šolske potrebščine), nekatere so organizirajo mednarodno pomoč (Za srce Afrike, Z delom do dostojnega življenja, Kupim

24 kozo, Ne pozabimo – pomoč ljudem v JV Evropi). Tri dobrodelne akcije so zastavljene splošneje: Klic dobrote (pomoč družinam), Pomagajmo preživeti in živeti ter Zaupanje. Naštete akcije naslavljajo stisko (slovenskih) gospodinjstev, družin in posameznikov v materialnem

In document Starejši v primežu revščine (Strani 14-0)