Sodelovalno učenje po Koganu, je učenje v majhnih skupinah, oblikovano na način, da vsak izmed učencev doseže najboljši učinek pri lastnem učenju, hkrati pa pomaga tudi drugim, da dosežejo najboljše rezultate. Johnson in Johnson opredeljujeta sodelovalno učenje kot učenje v manjših skupinah, namen tega pa je, da učenci dosežejo skupen cilj, se naučijo nove snovi oziroma rešijo nek problem. Vsak člen skupine opravi svojo nalogo in se hkrati prepriča, da so tudi drugi člani opravili svoje naloge (Peklaj 2001, 8).
Osnovna načela sodelovalnega učenja so: pozitivna povezanost učencev oziroma soodvisnost, neposredna interakcija med učenci, odgovornost vsakega posameznega učenca in uporaba ustreznih sodelovalnih veščin za delo v skupini. Smisel vsega je, da učenci učno situacijo zaznajo kot situacijo, v kateri so uspešni vsi, ali pa ni uspešen nihče, kar pomeni, da vsak učenec doseže svoj cilj, le v primeru, ko svoje cilje dosežejo vsi člani skupine. To lahko dosežejo samo takrat, ko se med seboj pogovarjajo, skupaj načrtujejo ter si izmenjujejo učna gradiva in pripomočke, hkrati pa morajo odgovarjati za svojo nalogo v skupini in je ne morejo preložiti na nekoga drugega. Namen je, da se vsak učenec nauči čim več, drugi člani skupine pa ob slabšem napredku posameznika le temu lahko nudijo ustrezno pomoč in podporo. V skupini se uporabljajo tudi komunikacijske veščine, ki se jih je potrebno najprej naučiti, da lahko delo poteka brez konfliktov (Peklaj 2001, 8 – 9).
Avtorji, ki se ukvarjajo z metodami učenja, so razvili številne metode sodelovalnega učenja, ki se med seboj razlikujejo, hkrati pa tudi dopolnjujejo in nadgrajujejo.
Sodelovalno učenje najlažje pojasnimo na podlagi razlik med sodelovalnimi in tradicionalnimi skupinami, ki jih najdemo v razredu. Sodelovalne učne skupine oblikujemo tako, da mora učence zanimati tudi aktivnost drugih članov in ne samo lastna aktivnost, saj morajo pri sosedu preveriti ali je rešitev pravilna, torej da ne prihaja do razlik v rezultatu in postopku, nadaljujejo lahko šele, ko imajo vsi pravilen rezultat. Prav tako morajo preveriti tudi delo drugih v skupini. Medtem ko v tradicionalnih skupinah učence zanima samo, kako bodo opravili svojo nalogo. Posameznikova odgovornost mora biti v sodelovalnih skupinah jasno razvidna. Spremlja se učni napredek, povratna informacija o lastnem napredku in povratna informacija o vseh drugih članih, torej vsak
3
prispeva h končnemu rezultatu. Pri tradicionalnem skupinskem delu se ne ve natančno kolikšen je prispevek posameznega člana skupine, zato se dogaja, da eden ali dva člana opravita delo cele skupine. Pri sodelovalnem učenju so skupine heterogene, izbrane naključno, saj s tem pridobijo izkušnje v srečevanju z drugačnostjo, naučijo se spoštovati in upoštevati to drugačnost tudi v medsebojnih odnosih. Tradicionalne skupine so večinoma homogene, kjer se člani povežejo v skupino po medsebojni naklonjenosti in nekako ni več prostora za drugačnost. Vloge so razdeljene med vse člane skupine in niso vezane na sposobnost enega učenca, torej se vsak član skupine nauči prevzemati različne naloge, medtem pa so v tradicionalnih skupinah vloge določene, vodja je po navadi učno bolj uspešen učenec. Člani v sodelovalnih skupinah so odgovorni za učenje in učne rezultate drugih članov skupine, med sabo se morajo spodbujati in si pomagati, da opravijo predpisano delo. Pri tradicionalnih skupinah so učenci odgovorni samo za svoje lastno delo in učenje. Cilji v sodelovalnih skupinah so usmerjeni k temu, da vsak član doseže čim boljše rezultate in da imajo učenci dobre medsebojne odnose. Glavni cilj tradicionalne skupine je le dokončanje predpisane naloge. Sodelovalnih veščin, kot so dajanje pomoči, razlaga, komunikacijske veščine, reševanje konfliktov, je potrebno učence naučiti, pri tradicionalnih skupinah pa se predpostavlja, da te veščine že obvladajo. V sodelovalnih skupinah učitelj prevzame vlogo opazovalca, analizira potek procesov in daje učencem povratne informacije o uspešnem reševanju nalog in sodelovanju v skupini. Prav tako usmerja tudi pozornost učencev na sam potek dela v skupini, učencem da tudi možnost, da razpravljajo o načinu reševanja nalog, reševanja težav in kako so povezani z medsebojnim sodelovanjem. V tradicionalnih skupinah pa je učitelj usmerjen v učno vsebino, ne pa v opazovanje sodelovalnih veščin. Nikoli se tudi ne pogovarjajo o delovanju same skupine (Peklaj 2001, 9 – 10).
1.1 Metode sodelovalnega učenja
Poznamo različne načine sodelovalnega učenja med katerimi lahko izločimo sedem najpogostejših.
1. Preverjanje v parih je metoda po Koganu iz leta 1989, kjer učitelj pripravi učne liste, eden reši nalogo, drugi pregleda in preveri ali je naloga ustrezno rešena. V
4
kolikor je naloga rešena pravilno, ga pohvali, drugače mu pomaga najti ustrezno rešitev. Vlogi se nato zmenjata. V sam proces preverjanja se lahko vključi tudi sosednji par.
2. Naslednja je metoda sodelovalnih kart, ki se uporablja predvsem za učenje dejstev in podatkov, ki si jih mora učenec zapomniti in avtomatizirati. Sem spadajo tudi poštevanka, tuje besede in podobno. Pri tej metodi eden od učencev prevzame vlogo učitelja, saj pripravi kartice za vsak pojem, ki ga ne obvlada, na drugi strani kartice so razlage teh pojmov. Tako sledi učenje v paru.
Učenec, ki ima vlogo učitelja pokaže vse kartice s pojmi in razlagami drugemu učencu, kartice nato spravi v kupček in pokaže posamezno kartico s pojmom, drugi učenec mora povedati razlago na drugi strani kartice. Če razlage ne pozna, mu jo učenec učitelj pokaže in to počneta tako dolgo, dokler učenec ne usvoji vseh pojmov in razlag. Po končanem učenju se vlogi zamenjata. V to metodo je vključeno preverjanje, pregledovanje in dajanje povratnih informacij, dajanje podpore in pohval za pravilne odgovore.
3. Poznamo tudi intervju v treh stopnjah, kjer so učenci v skupini, znotraj katere so pari. Eden v paru ima vlogo intervjuvanca in drugi intervjuvarja. Izvedejo namreč intervju, zamenjajo vlogi, po končanem drugem intervjuju pa se znova dobijo v skupini, kjer vsak podeli kar je izvedel od partnerja. Cilj te metode je medsebojno spoznavanje in ustvarjanje sproščene učne klime ter za uporabo pridobivanja informacij.
4. Naslednja je metoda sestavljanke, ki je po Aronsonu iz leta 1978. Pri tej metodi učitelj skupini nalog razdeli različne dele učnega gradiva. Učenci se individualno učijo vsak svoj del gradiva, nato gredo v ekspertne skupine, kjer imajo enako gradivo in se skupaj pripravljajo na predstavitev v svojih skupinah. Po usvojeni snovi se vrnejo v začetno skupino ter izmenično predstavijo vsak svoj del gradiva.
Vsi člani skupine se seznanijo s celotnim gradivom in se ga tudi naučijo. Skupine lahko s plakatom ali individualno rešijo preizkus znanja in tako tudi pridobijo oceno. Pri tej metodi so bolj kompleksne oblike sodelovalnih spretnosti in miselnih strategij, saj učenci prevzemajo različne naloge v skupinah, držati se morajo pravil, si veliko zapomniti in priklicati v spomin različne informacije ter iz
5
njih izluščiti skupne cilje. Ta metoda je uporabna predvsem za učenje nove snovi oziroma delo z besedilom.
5. Sem spada tudi metoda okrogle mize, kjer sodelujejo tako učitelj kot tudi učenci, saj učitelj postavi vprašanje, vsak učenec pa zapiše en odgovor ter pošlje list naslednjemu. Vprašanja morajo biti odprtega tipa, da je možnih več različnih odgovorov. Na koncu se seznanijo z vsemi odgovori in s tem ustvarjajo pozitivno skupinsko identiteto.
6. Naslednja metoda se imenuje resnica ali izmišljotina, saj si skupine izmislijo ali poiščejo neverjetno dejstvo iz določenega predmetnega področja. Skupina tako pove svojo trditev, ostale skupine se med seboj pogovorijo, nato s kartoni glasujejo ali trditev drži ali ne. Skupina dobi točko glede na to, koliko skupin ji je uspelo potegniti za nos. Takšen način dela je primeren predvsem za preverjanje in utrjevanje snovi.
7. Zadnja je skupinska razprava, kjer učitelj postavi eno ali več vprašanj, ki imajo več možnih odgovorov, hkrati določi tudi čas za razpravo. Učenci tako razpravljajo o vprašanjih, na koncu poročajo o rezultatih. Poročanje je lahko različno, da poročajo vse skupine ali samo ena skupina, ki meni, da imajo najboljše odgovore.
Uporablja se lahko za uvod v novo snov, učenje novih pojmov in zakonitosti (Vodopivec 2003, 10 – 11).
Poleg teh poznamo tudi metodo, ki se imenuje sestavljanka 2 in je podobna prej navedeni 4. metodi. Ta metoda je po Slavinu, iz leta 1990 in ima dodani dve spremembi, ki se nanašata na učni material in ocenjevanje. Tako je prvotna sestavljanka dobila novo dimenzijo. Vsi učenci v matičnih skupinah dobijo enako učno gradivo, ki ga preberejo v šoli ali pa za domačo nalogo. V naslednjem koraku pa vsak učenec dobi svojo nalogo, s katero se bo ukvarjal v ekspertni skupini, tam se potem pogovarjajo o nalogi in se pripravljajo na poročanje. Kasneje se vrnejo v matično skupino, kjer poročajo in razložijo ugotovitve, ki jih nato strnejo v celoto. Na koncu pišejo vsak svoj preizkus znanja.
Individualni rezultati se upoštevajo pri določanju skupinskih rezultatov. Sestavljanka je zelo fleksibilna ter omogoča učitelju, da jo dopolni z raznimi koraki ali načini dela (Peklaj 2001, 85 – 86).
Podobna tema metodama je tudi metoda jigsaw, ki jo bom predstavila v nadaljevanju.
6