• Rezultati Niso Bili Najdeni

SPLOŠNA NAČELA NEOHUMANISTIČNEGA IZOBRAŽEVANJA

In document 2 IGRA IN UČENJE (Strani 35-40)

izraz: neohumanistično izobraževanje (Neohumanist Education). Do leta 1990 je bilo v več kot 50 državah več kot 1000 šol, domov za otroke, visokošolskih inštitucij, tudi fakulteta in strokovna šola (Neohumanist Education, b. d.).

5. 3 SPLOŠNI CILJI NEOHUMANIZMA

Prvi cilj je razviti celoten potencial celotnega otroka. Torej na fizičnem, čustvenem, intelektualnem, ustvarjalnem, intuitivnem in duhovnem področju. Trudijo se olajšati in spodbuditi rast na področjih, kot so morala, integriteta, samozavest, samodisciplina, sodelovanje, sposobnost vodenja in timskega dela …V neohumanizmu se ustvarja fizično in duševno dobro počutje z jogo, meditacijo, športom, igro in drugimi aktivnostmi. Pomemben cilj je prebuditi željo po znanju in ljubezni do vseživljenjskega učenja, razviti dobronamerni razumski um in občutek za pravičnost. Neohumanizem učencem omogoča akademske in praktične spretnosti, ki so potrebne za življenje in nadaljnje šolstvo ter za reševanje/premagovanje ovir.

Cilj je razviti samospoznavanje, poznavanje in uporabo lastnih kompetenc. Razviti spoštovanje do različnih kultur in v učni načrt vnesti literaturo, umetnost, dramo, glasbo in ples. Zelo pomemben cilj je spodbujati univerzalni pogled brez diskriminacije na področju vere, rase, kulture ali spola. Spoštovanje vseh kultur! Spodbujati zavest o ekologiji v najširšem pomenu besede – spoznavanje medsebojne povezanosti vseh stvari – in spodbujati spoštovanje, skrb in splošno ljubezen do vseh. Na koncu pa uporabiti vse naučeno v praktičnem življenju in spodbuditi učence, da postanejo aktivni in odgovorni člani družbe (Neohumanist Education, b. d.).

5.4 SPLOŠNA NAČELA NEOHUMANISTIČNEGA IZOBRAŽEVANJA

Neohumanistična vzgoja omogoča celostni razvoj vseh vidikov človeške osebnosti:

telesa, čutil, intelekta, domišljije, intuicije in duha. Ne poudarja le vsebine misli, temveč

tudi proces razmišljanja, da razvije metodične miselne procese in ustvarjalno inteligenco. To zagotavlja harmonično ravnovesje med akademskim učenjem, ustvarjalnostjo in notranjo rastjo za dosego največjega potenciala vsakega otroka (Ananda Marga, b. d.). Univerzalne moralne enote so osnova za čustveno uravnoteženo individualno življenje in resnično harmonične in kooperativne človeške družbe. Neohumanistično izobraževanje uporablja celovit pristop za uveljavljanje teh vrednot v vseh fazah izobraževalnega obdobja in učnega načrta. Učilnice in igralnice postajajo moralne skupnosti, v katerih je učitelj vzor, skrbnik in mentor. Učenci poglabljajo svoje moralno razumevanje z učenjem in razpravami, samorefleksijo, sodelovalnim učenjem, reševanjem konfliktov in delom v skupnosti. To nenehno negovanje moralnih vrednot otrokom omogoča, da se soočijo z moralnimi izzivi današnje družbe in odrastejo v vzorna človeška bitja, ki hkrati spoštujejo in prevzemajo odgovornost za vse člane svoje univerzalne družine (Ananda Marga, b. d.).

Duhovna enost kot cilj življenja – ves proces učenja temelji na prepričanju, da je vesolje integrirana celota, v kateri je vse povezano. To v nasprotju z ločenostjo v sodobnem svetu spodbuja globok občutek povezanosti do sebe, drugih in vsega ostalega. To pomaga učencem, da znova odkrijejo pomen in namen obstoja. Izobraževanje, ki ceni njihov notranji in subjektivni svet, jim vliva globoko spoštovanje do skrivnosti življenja in predanost skrbi za vse stvarstvo (Ananda Marga, b. d.). Namesto razdrobljenega znanja in izoliranih področij študente spodbuja k aktivnemu, veččutnemu in večpredmetnemu raziskovanju sveta okoli njih. Učenje je proces in ne produkt; ni zgolj kopičenje dejstev, temveč dinamična celota, sestavljena iz nešteto med seboj povezanih pojavov. Otroška igra in izbirni predmeti spodbujajo željo po znanju in veselje do učenja (Ananda Marga, b. d.).

Nežen izraz lepote v glasbi, umetnosti, literaturi in drugih vidikih življenja dviga človeški um in goji globoko intuitivno zavest o enosti vseh. Okolje učilnice ali igralnice je estetsko živahno in povezano z umetniško dejavnostjo: slikanjem, kiparstvom, risanjem, glasbo, plesom, dramo … Učni načrt vključuje tudi sistematično usposabljanje za razvijanje ustvarjalne desne polovice možganov s pomočjo domišljije, vodenih slik in metaforičnega mišljenja. To ne spodbuja le razvijanja otrokove ustvarjalnosti, temveč tudi krepi učenje in akademsko uspešnost ter gradi značaj z večjo empatijo in sočutjem (Ananda Marga, b. d.).

S prepletanjem lokalne kulture in univerzalne vizije
NH vzgoja poudarja poučevanje lokalnih jezikov in kulturnih tradicij skupaj z uveljavljanjem univerzalističnega pogleda.

Poglobitev razumevanja naše kulturno-jezikovne dediščine razvija našo karakterno moč, neznanje oziroma zanemarjanje naših kulturnih korenin pa nas naredi ranljive za zatiranje ali izkoriščanje. NH vzgoja prav tako spodbuja spoštovanje čudovite raznolikosti človeških izkušenj, saj naše raznolike kulture tvorijo pisan venec univerzalne človeške družbe, ki presega vero, raso in kulturo. Skozi večkulturni učni načrt spoznajo, da je vesolje vse naše: ljudje, živali, rastline in tudi neživi svet. Le s takšno miselnostjo lahko skupaj napredujemo h globalni prihodnosti harmonije in miru (Ananda Marga, b. d.).

(Nova) okoljska vzgoja ne sme zgolj prenašati vrednot in veščin, potrebnih za odgovorno ravnanje z našimi planetarnimi viri (ekološko kmetijstvo, recikliranje, obnovljivi viri energije …); otrokom mora pomagati tudi pri razvoju intimnega odnosa z življenjem okoli njih. Otroci linearne in analitične miselne procese nadomestijo s cikličnim razmišljanjem, ki je bistvenega pomena za trajnostno družbo prihodnosti. Ta okoljska vzgoja bo razvila povsem novo zavest, ki na najgloblji ravni doživlja lepoto in harmonijo sveta (Ananda Marga, b. d.).

V NH izobraževanju je zgledna vloga učitelja izjemnega pomena, saj poučevanje zahteva subtilno prepletanje intuitivnega pogleda, ustvarjalnosti in znanstveno utemeljenih praks. Učitelji morajo poosebljati najplemenitejše lastnosti človeštva:

nesebičnost, sposobnost vodenja, močen značaj in ljubezen do vsega življenja.

Neprestano se morajo kultivirati v svojem notranjem jazu in tako skupaj z učenci soustvarjati in se učiti. So svetovalci in prijatelji, ki vsakega posameznika obravnavajo s posebnim spoštovanjem in naklonjenostjo. Olajšajo razvijanje ustvarjalnega učnega procesa s tem, ko so pozorni na potrebe in sposobnosti vsakega otroka.

Učitelji/vzgojitelji imajo moč preoblikovati učence z lastnim zgledom in ljubečim vodstvom (Ananda Marga, b. d.).

NH izobraževanje otrokom daje občutek odgovornosti: občutek, da izobraževanje ni vstopnica za privilegirano življenje, ampak za svet, kjer imamo odgovornost “služiti”

drugim (to serve others). Tako otrokom že takoj privzgojijo občutek odgovornega

sobivanja z drugimi s spodbujanjem občutka sočutja, zaradi katerega želijo lajšati trpljenje drugih. Z ljubečimi in skrbnimi interakcijami z okolico, s pomočjo skupnosti, skozi projekte in zgodbe, razvojem spretnosti in samodisciplino jih spodbujamo, da ne delajo samo zase, temveč za vse člane svoje univerzalne družine (Ananda Marga, b. d.).

Družba v pravem pomenu besede pomeni posameznike, ki se skupaj premikajo k skupnemu cilju, pri čemer nihče ne zaostaja. NH spodbuja otroke/učence, da razvijejo zavest o družbenih problemih in jih opremi z veščinami za reševanje le-teh. Tako jih navdihuje, da si prizadevajo za socialno pravičnost in za dvig/spodbudo zapostavljenih po vsem svetu. Učni načrt, ki osvobaja razum pred subtilnimi oblikami psihičnega izkoriščanja, učencem vliva prepričanje, da so spremembe možne in jim ponuja orodja za ustvarjanje teh sprememb (Ananda Marga, b. d.).

Neohumanistični izobraževalni sistem temelji in je namenjen celostnemu razvoju otrok v njihovem vzgojno-izobraževalnem obdobju. Spodbuja individualni razvoj vseh vidikov otroka, razvoj fizičnega telesa in čutov, čustev in intelekta, ustvarjalnosti in tudi duhovnega razvoja. To najlažje dosežemo s priznavanjem otrokove notranje moči in lepote ter z osredotočenostjo na skupnost in naravo okoli nas (Sunrise International preschool, b. d.).

Amal Jacobsen v svojem zaključnem govoru (2010) lepo opiše bistvo neohumanizma:

»Sarkar, ki je bil tudi jezikoslovec, je pogosto začel z etimologijo za indijskimi besedami. Družba (society) na primer. Kaj je družba? V Sanskrtu, ki je klasična podlaga vsem indijskim jezikom, je beseda za družbo; samaj. Izhaja iz besede “sam”, kar pomeni “gibati se skupaj” (“to move together”). Tako je za Sarkarja družba predstavljala ljudi, ki se gibajo kolektivno, vključujoče, z lastno dinamiko. Preprosto kot družina. Ena družina. Ideja se zdi skoraj smešna. Ampak je neverjetno preprosta. Prav zaradi preprostosti dobi resnično moč. Če so vsa človeška bitja del ene družine, kakšno pravico imamo, da ustvarimo umetne delitve med njimi? Med rasami, verami, družbami? Kako bi se obnašal, če bi imel druge za svoje brate in sestre, skupaj na poti človeškega napredka? Odgovornost je seveda v posamezniku. Neohumanizem zahteva veliko več kot le filozofijo. Lahko je razmišljati o tem, da so vsi ljudje del ene družine, težje pa je to čutiti s srcem. Te občutke je treba realizirati v dejanjih. Teoretično

je univerzalizem ideja, s katero se lahko vsi povežemo. Zakaj pa ne? Sliši se dobro.

Težave pa nastopijo pri udejanjanju teorije v praksi. Kako živeti, dokazovati vsak dan, da živiš v trajnem univerzalizmu? Odgovor je težaven, a hkrati preprost, lep, močan.

Kaj je močnejše od same ljubezni? Ljubezen je tisto golo, najbolj pristno bistvo Sarkarjeve filozofije. Ljubezen kot empatija, sočutje, povezovanje sebe z drugimi«

(Jacobsen, 2010, prevedeno).

EMPIRIČNI DEL

6 KVALITATIVNA RAZISKAVA

In document 2 IGRA IN UČENJE (Strani 35-40)