Sreča in novodobništvo

Novodobništvo se prvič pojavi v petdesetih letih 20. stoletja kot duhovno gibanje, ki nastane ob menjavi astroloških znamenj iz dobe rib v dobo vodnarja. V nasprotju z dobo rib, ki naj bi bila nasilna, sebična in materialistična, so za dobo vodnarja značilni harmonija, sodelovanje in duhovna rast. Izraz torej označuje velike družbene spremembe in se trenutno uporablja tudi za sodobno življenjsko filozofijo, ki je razvila nekatere značilnosti religije ali duhovnega gibanja (Berg, 2008, str. 361).

Novodobništvo je sklop bolj ali manj povezanih prepričanj in praks, ki bi lahko bile nadomestilo religije in vodilo do odgovorov na ključna vprašanja v našem življenju. Čeprav posamezniki, ki uporabljajo ta prepričanja in prakse ne častijo boga kot tradicionalne monoteistične religije, običajno domnevajo, da obstaja nekaj več in da s svojimi čuti in razumom ne moremo priti do celotne resnice (Berg, 2008, str. 362).

Od uveljavljenih religij se razlikuje po tem, da nima templjev, tradicionalnih duhovnikov in hierarhične organizacije. Gibanje je organizirano kot tržna niša, ki zaobjema skupek spletnih

12

strani, revij, knjig, tečajev, skupin … Za novodobništvo je značilno eklektično zbiranje elementov iz različnih religij, filozofij in tradicij, kot so joga, reinkarnacija, homeopatija, šamanizem, meditacija, zdravljenje s kristali, ajurveda … Vsak posameznik si sam izbere elemente, ki si jih želi vključiti v svoje življenje. Močno je poudarjena duhovnost, ki se lahko kaže tudi kot nadomestilo za upad krščanske religije. Razlika je v tem, da se novodobniška duhovnost osredotoča na posameznika in si jo vsak lahko personalizira ter iz nje vzame elemente, ki mu ustrezajo. Tako se tudi prilagaja današnji individualistični družbi, ki vsakega posameznika vidi kot edinstvenega in odgovornega za svojo srečo (Berg, 2008, str. 363, 364).

Maarten C. Berg je v svojem članku »New age advice: ticket to happiness?« naštel deset glavnih vodil, ki so skupna novodobniškemu gibanju. Ta vodila so: postani duhoven, bodi avtentičen, spoznaj sebe, poveži se s svetom, meditiraj, razmišljaj pozitivno, prevzemi nadzor, živi zdravo, živi preprosto in poslušaj svojo intuicijo. Za sedem od naštetih desetih vodil obstajajo empirične študije ali vsaj posredni dokazi o pozitivnih učinkih, kar pa še ne pomeni, da bodo delovali na vseh posameznikih, ki jih uporabljajo. Prav tako jih posamezniki lahko izvajajo narobe in bi jim lahko to bolj škodilo kot koristilo (Berg, 2008, str. 364-373).

13 3. Priročniki za osebno rast

3.1. Zgodovina priročnikov za osebno rast

Literatura za samopomoč, v katero spadajo priročniki za osebno rast, je vredna preučevanja zaradi njenega kulturnega pomena in hitrega širjenja v sklopu družbene in ekonomske sfere.

Začetek žanra sega v osemnajsto stoletje, ko je Benjamin Franklin objavil svojo avtobiografijo.

Knjiga je pomembna, ker v duhu razsvetljenstva ni pisal z verskega vidika in ljudi delil na slabe in dobre, temveč jih je opisal kot prazne liste, ki imajo potencial za uspeh. S tem je želel navadnim ljudem pomagati, da postanejo uspešni. (Effing, 2009, str. 128)

V dvajsetem stoletju se je začel uspeh priročnikov za osebno rast, ki se je v enaindvajsetem stoletju samo še stopnjeval. Te knjige vsebujejo podobne smernice kot delo Benjamina Franklina več kot dvesto let prej, in sicer govorijo o nadzoru nad samim seboj, določanju ciljev in spremljanju napredka. Žanr v dvajsetem stoletju ni bil poenoten, saj so se mešali vplivi puritanske tradicije in novih družbenih sprememb. V Ameriki je veliko vlogo igrala velika depresija, ki je ljudi prisilila, da so bili od leta 1929 naprej bolj osredotočeni na izogibanje revščini kot na iskanje bogastva. Ljudje so tako potrebovali praktične nasvete in načela, ki naj bi delovala. Tako se je začelo spodbujati upanje, samozavest, voljo in samoiniciativo. Fokus se je torej premaknil s tradicionalnih moralnih kreposti k osebnostnim lastnostim. Po drugi svetovni vojni se razmahne potrošništvo in materialno obilje; povečajo se težave s tesnobo in stresom, zato smo v tem času priča širjenju priročnikov, ki ponujajo hitre in enostavne rešitve za te težave. Večinoma trdijo, da je srečo in uspeh mogoče doseči le, če imamo prej vzpostavljeno tudi fizično, duševno in duhovno ravnovesje. Na voljo nam dajejo različne načine zdravljenja, vzpostavitve ravnovesja in povečanje dobrega počutja. Medtem ko vedno več knjig ponuja hitre rešitve za različne vrste težav, se zlasti od šestdesetih let naprej pojavi tudi na psihologiji utemeljena literatura za samopomoč, polna različnih znanstvenih ali kvazi znanstvenih konceptov, ki pa namesto akademskih krogov začnejo naslavljati širšo javnost z uporabo poenostavljenega jezika (Effing, 2009, str. 129-133).

Prav tako velik premik znotraj literature za samopomoč naredi novodobniško gibanje, ki se na Zahodu pojavi že v petdesetih letih 20. stoletja; opazno začne vplivati na pisanje priročnikov šele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Srečo se začne opisovati kot nekaj, kar je treba najti v sebi in ni odvisno od zunanjih okoliščin. Notranji mir torej dosežemo s tišino, meditacijo, vizualizacijo, opazovanjem svojih misli in primerno telesno vadbo. S tem smo priča novemu

14

pojmovanju sreče v zahodnem svetu, ki se ne skriva niti v bogu, niti v dosežku in denarju, temveč v samospoznavanju, obvladovanju misli in zavedanju dragocenosti vsakega trenutka (Effing, 2009, str. 135-137).

Danes so priročniki za samopomoč ali osebno rast postali množičen pojav. Nekateri raziskovalci opozarjajo, da nas osredotočanje na individualni napredek odvrača od prizadevanja za družbene spremembe, medtem ko drugi raziskovalci trdijo, da je prizadevanje za samouresničitev posameznika, ki jo spodbuja literatura za osebno rast, lahko katalizator družbenih sprememb, kar pomeni, da lahko individualna preobrazba in rast spodbujata družbeni in politični napredek (McGee, 2005³, v Effing, 2009, str. 137).

3.2. Značilnosti priročnikov za osebno rast

Že od začetkov žanra priročnikov za osebno rast avtorji prevzamejo vlogo psihologa, duhovnika ali svetovalca. Čeprav imajo v primerjavi z bralcem prednost v znanju, se pogosto izražajo s prijaznim in lahko dosegljivim tonom, kot da bi želeli biti bralčevi prijatelji in mu izdati skrivnost. Pisanje v obliki zgodb in razlaganje s primeri je metoda, ki jo avtorji knjig za samopomoč najpogosteje uporabljajo (Effing, 2009, str. 133). Bralca se po eni strani spodbuja, da se konstruira po avtorjevi podobi, ki naj bi bila edinstvena in individualna za vsakega posameznika; po drugi strani je to družbena podoba, ki se pričakuje od nas. Pozitivno razmišljanje je ključ do sreče, saj naj bi se te misli pretvorile v resničnost. Od posameznika se pričakuje, da bo zadovoljen s svojim položajem ali pa naj se sam potrudi izboljšati lastno situacijo, saj so sprijaznjeni posamezniki dobri za družbo in ne iščejo sprememb v sistemu.

Redko se omenja družbene strukture, neenakosti, revščina, rasa, razred, spol kot družbene dejavnike, ki posameznike omejujejo in zaznamujejo. Odgovore na težave naj torej iščejo v svoji notranjosti in intimi in ne v družbenem okolju. Zaradi tega načina razmišljanja si avtorji tudi dovoljujejo pisati svoje lastne zgodbe in s tem dokazujejo, da so vredni svoje vloge. Čeprav prevzemajo vlogo avtoritete, v tekstu pogosto izražajo tudi sočutje in skrb za bralce, saj se jim tako približajo (Woodstock, 2006, str. 325-332).

Omejitev priročnikov za osebno rast je pristop, da je njihov nasvet primeren za vse ljudi in ni prilagojen osebnosti in osebnim okoliščinam bralca (Bergsma, 2008, str. 350). S tem knjige pritegnejo kar največje število bralcev, torej vse, ki iščejo rešitve za težave v knjigah ali s tem

3 McGee, M. (2005). Self-Help Inc. Makeover Culture in American Life. Oxford: Oxford UP.

15

želijo izboljšati svoje življenje. Reševanje težav in iskanje sreče tako reducirajo na univerzalno izkušnjo; kot uspešni so označeni le tisti bralci, katerim ta način ustreza in pomaga (Woodstock, 2006, str. 336). Pomembno je tudi, da ne enačimo vseh bralcev. Nekateri posamezniki sprejmejo pomen besedila, kot je bil mišljen s strani avtorja; drugi razberejo kode in jih selektivno sprejmejo; tretji se z besedilom ne strinjajo in ga v celoti zavrnejo (Neville, 2012, str. 368).

Kritičnim teoretikom je rast in donosnost priročnikov za osebno rast bolj dokazilo, da so uspešen produkt trga, ne pa znak resnične potrebe po samoizobraževanju. Nastanek in produkcija sodobnega žanra priročnikov za osebno rast je v skladu z množičnostjo kulturne produkcije, ki je zaznamovala dvajseto stoletje (Neville, 2012, str. 365). Masovna uspešnost avtorjev priročnikov se ne konča pri literaturi. Promovirajo se tudi na spletnih straneh, družbenih omrežjih in preko drugih platform. Visoki dobički sodobnih avtorjev del za samopomoč in osebno rast pogosto izhajajo iz dobrega trženja in ne zgolj iz kvalitetnih nasvetov in pisanja (Effing, 2009, str. 135). Starker omenja še štiri dejavnike, ki pojasnjujejo uspeh priročnikov za osebno rast:

1. stroški (cene knjig za osebno rast so v povprečju nižje kot posvetovanje s psihologom), 2. dostopnost (knjige so enostavno dostopne in lahko berljive),

3. zasebnost (knjige so rešitev za zasebno reševanje problemov brez osebnega pogovora), 4. vznemirjenje (knjige za osebno rast hitro pristanejo na lestvici najbolj prodajanih knjig;

z nakupom in branjem dajejo občutek pripadnosti skupini teh bralcev). (1989⁴, v Bergsma, 2007, str. 342)

3.3. Ali priročniki za osebno rast delujejo?

Eno glavnih vprašanj, ki se porajajo raziskovalcem priročnikov za osebno rast je, ali delujejo?

Bralci, ki se vedno znova vračajo k branju priročnikov, so tako lahko dokaz, da so ti spremenili njihovo življenje na bolje, in dokaz, da srečo še vedno iščejo, zato na vprašanje, ali priročniki delujejo, še nismo dobili zadostnih raziskav in poenotenega odgovora. Eden od pomembnih dejavnikov za delovanje priročnikov je placebo efekt. Že prepričanje, da se posameznik lahko izboljša in da nasveti iz priročnika delujejo nanj, je lahko dovolj, da vidi spremembe pri svojem počutju in sreči. Vidimo torej, da je tako kot na mnogo drugih področjih tudi pri priročnikih za

4 Starker, S. (1989). Oracle at the supermarket; The American preoccupation with self-help books. New Brunswick: Transaction Publishers.

16

srečo pomembna posameznikova samoiniciativa, pripravljenost za spremembo in prepričanje, da se je zmožen spremeniti. Kvaliteten priročnik in dobri nasveti torej niso ključni faktor, saj se način podajanja nasvetov preko knjige razlikuje od psihoterapije ali drugih oblik pomoči strokovnjakov. Tukaj ima posameznik glavno odgovornost pri izbiri pravega priročnika in pri sprejemanju informacij ter vključevanju le-teh v svoje življenje (Bergsma, 2008, str. 355, 356).

Poudarek je torej na moči lastnega uma in samoiniciativi; posledica tega je prepričanje, da je posameznik popolnoma odgovoren za lastno resničnost. Če je uspeh zgolj rezultat lastnih prizadevanj, morajo biti za posameznikov neuspeh krive njegove pomanjkljivosti in slabosti.

Zato bi lahko postavili tezo, da so namesto prispevanja k doseganju sreče in uspeha priročniki za osebno rast nenehni opomniki o naših navideznih pomanjkljivostih, čeprav ponujajo domnevne rešitve (McGee, 2005⁵, v Effing, 2009, str. 135). Aktivno spopadanje s problemi torej lahko povzroči še večje frustracije, saj je v veliko primerih stresor težko ali nemogoče premagati. Včasih so namesto sprememb znotraj posameznika potrebne kulturne in družbene spremembe, ki niso odgovornost zgolj posameznika (Bergsma, 2008, str. 355). Problem se lahko pojavi tudi v preveč pozitivnih sporočilih priročnikov. Če ti priročnik zagotavlja, da imaš moč čutiti in misliti, kar hočeš in nate stresne situacije ne bodo vplivale, je to lahko lažno upanje za stanje, ki je zelo težko ali celo nemogoče izvedljivo (Bergsma, 2008, str. 355).

Poleg različnih življenjskih okoliščin se bralci razlikujejo tudi po načinu sprejemanja nasvetov, kot sem omenila že v prejšnjem poglavju. Wilson in Cash (2000) sta izvedla raziskavo na študentih, v kateri sta želela ugotoviti, kateri posamezniki so bolj naklonjeni priročnikom za osebno rast. V njuni raziskavi so imele ženske na splošno bolj pozitiven odnos do priročnikov za osebno rast. Drugi dejavniki, ki so bili skupni tem bralcem, so splošna ljubezen do branja, zanimanje za psihologijo, večja želja po samokontroli in večje zadovoljstvo z življenjem.

Navadno so tudi bolj sposobni prepoznati razmerje med svojimi mislimi, občutki in dejanji in si želijo z branjem priročnikov za osebno rast to sposobnost še izboljšati (str. 124, 125).

5 McGee, M. (2005). Self-Help Inc. Makeover Culture in American Life. Oxford: Oxford UP.

17

4. Analiza najbolj branih priročnikov v slovenščini

4.1. Metodologija

Raziskovalna metoda, za katero sem se odločila, je primerjalna analiza, s katero sem preučila in primerjala 20 znanih priročnikov za osebno rast. Zanimajo me zgolj tisti, ki obravnavajo srečo in osebno izpopolnitev. Ključ za iskanje izbranih priročnikov je bil seznam Self Help Books na spletni strani Goodreads, dne 3. 5. 2021, s katerega sem izbrala tiste, ki obravnavajo temo sreče ter so prevedeni v slovenščino. Ker pa primernih priročnikov na tem seznamu ni bilo dovolj in sem želela vključiti še bolj sodobne priročnike, sem dodatno našla knjige na seznamu Most Read This Week in Self Help in prav tako na spletni strani Goodreads dne 16. 6. 2021. S primerjalno analizo sem iskala podobnosti in razlike med različnimi priročniki za osebno rast ter preučila sliko sreče, ki nam jo rišejo. Zanimalo me je tudi, koliko različnih nasvetov ponuja določen priročnik in na kakšen način so podani.

4.2. Predstavitev priročnikov

4.2.1. Gary John Bishop – Vzemi se v roke!: spravi se iz glave in začni živeti

Priročnik se osredotoča na to, da naše misli konstruirajo naše življenje in percepcijo dogodkov.

Z zavestnimi spremembami svojih misli preoblikujemo te povezave in naša percepcija življenja postane bolj pozitivna. »Dobra novica je, da raziskave nenehno potrjujejo, da lahko pozitivni pogovor s samim sabo občutno popravi razpoloženje, poveča samozavest, izboljša produktivnost in še več. Veliko več. Kot je pokazal profesor Hart s svojimi raziskavami, je to pravzaprav lahko ena izmed ključnih sestavin za srečno, uspešno življenje.« (Bishop, 2018, str.

16). Naš odnos do težav je torej ključnega pomena za reševanje le-teh. Avtor poudarja tudi našo lastno odgovornost do svojega življenja. Pravi, da naše življenjske okoliščine ne morejo biti izgovor za našo nesrečo, s čimer po eni strani daje ljudem upanje, da lahko tudi v svojem težkem življenju postanejo srečni in po drugi strani zanemarja vpliv družbe in razmerij moči na naš dobrobit (Bishop, 2018, str. 38). Pri danih primerih sprememb v življenju, ki nas bodo osrečile, se osredotoča na služenje večje količine denarja in izgubljanje kilogramov, s čimer bralcu omogoči občutek, da je so to nekatere izmed najpomembnejših stvari v življenju. Aktivno reševanje težav je torej ključnega pomena zanj. »Tako preprosto je to: če hočete izboljšati svoj

18

notranji svet, morate najprej iti v akcijo v zunanjem svetu. Prenehajte razmišljati in se podajte v življenje.« (Bishop, 2018, str. 199).

4.2.2. Brené Brown – Darovi nepopolnosti: vodič do življenja z vsem srcem: sprejmite to, kar ste!

Priročnik Darovi nepopolnosti sestavlja 10 smernic, s katerimi nas avtorica želi voditi do življenja, polnega ljubezni in sreče. Te smernice so: krepiti pristnost, krepiti sočutje do sebe, krepiti prožnega duha, krepiti hvaležnost in veselje, krepiti intuicijo in zaupati v veri, krepiti ustvarjalnost, privoščiti si igro in počitek, gojiti tišino in mirnost, gojiti smiselno delo in gojiti smeh, pesem in ples. Kot največje darove, ki jih moramo vsak dan krepiti, navede pogum, sočutje in povezanost. Avtorica torej srečo opisuje kot pristno, pogumno in radostno življenje;

najpomembnejše je, da smo zase dovolj dobri, čeprav smo nepopolni. Pred pisanjem knjige je raziskovala srečo ljudi skozi intervjuje in svoje ugotovitve navajala v priročniku.

4.2.3. Rhonda Byrne – Čarobnost

Priročnik govori o zakonu vesolja, ki je zakon privlačnosti. Ta je tesno povezan s hvaležnostjo, s katero v svoje življenje privlačimo še več pozitivnih stvari. Če se torej osredotočamo na negativne stvari v našem življenju, bomo priklicali še več teh. Če pa pripisujemo pozornost pozitivnim stvarem, ki jih že imamo, in verjamemo v to, da bomo dobili, kar si želimo, bomo to manifestirali v vesolje in naše želje se bodo uresničile. Temu avtorica pravi čarobnost. V priročniku je opisanih osemindvajset vaj, s katerimi naj bi se naučili živeti čim bolj hvaležno in izkusili čarobnost. Vaje moramo izvajati vsakodnevno, da nam hvaležnost postane rutina, in sicer do predvsem različnih načinov čutenja in izkazovanja hvaležnosti na različnih področjih življenja.

4.2.4. Richard Carlson – Ne trati moči za malenkosti: Drobni nasveti za umirjeno in ljubezni polno življenje

Carlsonov priročnik se razlikuje od drugih po številu nasvetov, ki jih ponuja, saj jih je v priročniku naštetih in obrazloženih kar sto. Primeri nasvetov so: sprejmite svojo nepopolnost, razvijajte sočutje, največkrat dajte drugim »prav«, postanite potrpežljivi, modro izbirajte svoje

19

bitke, vadite skromnost, začnite z vadbo joge, spoznajte moč svojih misli, iščite izjemnost v običajnih stvareh, zaupajte svojemu intuitivnemu srcu in še mnogo drugih. Vsak nasvet tudi obrazloži in nekaterim doda primere iz resničnega življenja ter svoje mnenje. Njegov cilj je, da bi za bralca težave, ki se zdijo nepremagljive, postale premagljive. Pravi, da smo v življenju pogosto osredotočeni na negativne stvari in življenje živimo skozi reševanje težav, ki so v večini primerov nepomembne in si jih še povečamo s svojim odzivom na njih. Kot sam pravi, moramo »svoje stare življenjske navade in odzive nadomestiti s povem novimi, svežimi. Nove življenjske navade nam pomagajo zaživeti bogatejše in bolj srečno življenje.« (Carlson, 1998, str. 2). Njegova dva glavna napotka za življenje, ki zaobjemata vse nasvete, sta:

1. Ne trati moči za nepotrebne skrbi.

2. Vse skrbi so nepotrebne. (Carlson, 1998, str. 4).

To je znanje, vzeto iz zenovske filozofije, ki uči, da življenje začne teči, ko se nehamo upirati svojim težavam, ampak jih sprejmemo in spustimo. Priročnik je torej mešanica novodobniškega znanja, pozitivne psihologije in vsakdanjih življenjskih nasvetov, kot so enkrat na teden napišite ljubeznivo pismo ali vzgojite rastlino.

4.2.5. Dale Carnegie – Premagajte skrbi in stres

Priročnik se osredotoča predvsem na to, kako postati srečni ob tem, da zmanjšamo vpliv stresa in skrbi na svoje življenje in zdravje. Če pomislimo na neko težavo po tem, ko je že minilo nekaj časa, v večini primerov vidimo, da je bila veliko manjša, kot se nam je zdela takrat. Prav tako nam prevelika skrb ne pomaga pri reševanju težav, temveč to zgolj otežuje, saj nismo zmožni tako produktivno razmišljati o rešitvah. »Skrbi niso rešile še nobene težave. Če bi energijo, ki jo porabimo (skrbi so velik porabnik energije) usmerili v konstruktivne pristope k reševanju svoje negotovosti, namesto da tuhtamo o njej, bi premagali strah in bojazni ter bi bili srečnejši in bolj zdravi.« (Carnegie, 2012, str. 9). Dale Carnegie v priročniku podaja nekaj miselnih vaj za zmanjšanje teh skrbi. Prav tako so njegovi predlogi za zmanjšanje zaskrbljenosti: brigajte se zase, ne kuhajte zamere, verjemite vase, izogibajte se zavisti, ne bojte se sprememb, naučite se sprejeti neizogibno, naj zalogaj ne bo prevelik, naj bo um zaposlen, ne odlašajte in učite se iz svojih napak. Priporoča tudi molitev in meditacijo, skrb zase, sprostitev, telovadbo in pomoč drugih za premagovanje stresa.

20

4.2.6. James Clear – Atomske navade: preprost in preizkušen način za pridobivanje dobrih in opuščanje slabih navad: drobne spremembe, izjemni rezultati Avtor je priročnik poimenoval atomske navade, ker govori o drobnih spremembah vsakdanjega življenja, ki lahko zelo pozitivno vplivajo na nas. Navade je poimenoval atomske, ker so majhne

4.2.6. James Clear – Atomske navade: preprost in preizkušen način za pridobivanje dobrih in opuščanje slabih navad: drobne spremembe, izjemni rezultati Avtor je priročnik poimenoval atomske navade, ker govori o drobnih spremembah vsakdanjega življenja, ki lahko zelo pozitivno vplivajo na nas. Navade je poimenoval atomske, ker so majhne