Stališča dijakov do elektroforeze

5.2.1 Stališča dijakov do elektroforeze pred poukom

V raziskavi smo stališča preverjali pred in po pouku. Med 12 trditvami so trditve 1, 8 in 11 opisovale negativna stališča, ostale trditve pa so se navezovale na koristnost praktičnega pouka o elektroforezi.

Statistično značilne razlike v ocenah med skupino, ki je bila deležna frontalnega pouka in skupino, ki je bila deležna demonstracije smo zaznali pri dveh trditvah. Skupina, ki je bila deležna frontalnega pouka je izkazala nižje strinjanje do trditve »Izvajanje elektroforeze pri pouku bi bilo dolgočasno.« kot skupina, ki je bila deležna demonstracije, kar pomeni, da je prva skupina izkazovala višji interes za praktično učenje o elektroforezi. Prav tako je frontalna skupina izkazala večjo željo po vpeljavi laboratorijske vaje o elektroforezi v pouk kot skupina, ki je bila deležna demonstracije elektroforeze. Ker so se s podanimi stališči opredeljevali do elektroforeze še preden so sploh bili deležni vsebinske razlage, je to zagotovo eden od ključnih razlogov za razlike, saj težko posedujejo mnenje o nečem česar še niso spoznali. Ne glede na preostale opredelitve, kaže razlika na samozavedanje skupine, da je praktično delo pri spoznavanju področja molekularne biologije ter lažje razumevanje postopkov in metod, nujno. Obe skupini dijakov sta se, ne glede na metodo izvedenega pouka, pozitivno opredelili do praktičnega dela in s tem izkazali zavedanje, da bi jim praktično delo koristilo kot dopolnitev veščin za nadaljnje izobraževanje na področju molekularne biologije. Tudi Klop in sod. (2010) so v raziskavi, kjer so preverjali vpliv posebnega modula iz biotehnologije na stališča v modul vključenih dijakov, ugotovili, da so se pomembne razlike pojavile med kontrolno in eksperimentalno skupino. Dijaki vključeni v modul so bolj pozitivno sprejemali in soglašali s trditvami, ki so opredeljevale moderno biotehnologijo, kot dijaki, ki niso bili vključeni v modul. Vendar se pa razlike niso pojavile v smeri razvoja kritičnega mišljenja kot so pričakovali (Klop in sod 2010).

Statistično pomembne razlike v ocenah glede na spol dijakov so se pojavile pri trditvah 1 in 4. Pri trditvi 1 (p = 0,047) so se dekleta na negativno trditev odzvale z bolj pozitivnimi opredelitvami do elektroforeze, fantje pa pri tem niso imeli posebnega mnenja. Tudi pri trditvi 4 je bila razlika statistično pomembna. Dekleta so s strinjanjem (M = 3,5) izkazala večje zanimanje za elektroforezo kot fantje (M = 3,1). V povprečju so se na preostale trditve bolj pozitivno opredelila dekleta kot fantje vendar pri teh nismo zaznali statistično pomembnih razlik glede na spol. Glede na rezultate lahko sklepamo, da so dekleta nekoliko bolj naklonjena praktičnemu delu z elektroforezo in, da imajo v splošnem nekoliko bolj pozitivna stališča o elektroforezi.

Raziskava stališč skozi dejavnik prisotnosti raziskovalca−znanstvenika v družini je pokazala statistično značilno razliko le pri trditvi 12, kjer so se dijaki, ki imajo doma znanstvenika

bolj strinjali s koristnostjo praktičnega dela za njihovo dopolnitev veščin za nadaljnje izobraževanje na področju molekularne biologije kot dijaki, ki raziskovalca−znanstvenika doma nimajo. Pri preostalih trditvah ni bilo statistično pomembnih razlik, so se pa dijaki iz skupine, ki imajo doma raziskovalca−znanstvenika bolj pozitivno opredelili do dela z elektroforezo pri pouku. Iz tega lahko sklepamo, da nekolikšna povezava med dejavnikom prisotnosti raziskovalca−znanstvenika in bolj pozitivno opredeljenimi stališči o elektroforezi pri anketiranih dijakih, obstaja.

Pri dejavniku želje po študiju naravoslovja (biologija, fizika, kemija) se je pojavilo največ statistično pomembnih razlik (p ≤ 0,05) pri trditvah 6, 7, 8 in 10 z večjim strinjanjem s stališči o elektroforezi s strani dijakov, ki so imeli željo po nadaljnjem študiju naravoslovja (N = 36). Vidna razlika, ki je bila blizu statistično značilni se je pojavila pri trditvi, kjer so se dijaki z željo po študiju naravoslovja bolj pozitivno opredelili do praktičnega dela z elektroforezo, s prepričanjem o njeni koristnosti glede dopolnitve veščin za nadaljnje izobraževanje na področju molekularne biologije. Tako lahko sklepamo, da imajo dijaki, ki bodo v bodoče študirali naravoslovje več interesa za molekularne metode. S temi ugotovitvami lahko potrdimo prvo hipotezo. To lahko podkrepimo z raziskavo Rouzierea in Redmana (2011), kjer so dijaki izrazili mnenje, da je bila delavnica gelske elektroforeze in prstnih odtisov DNA rastlin še posebej relevantna za njihove »A-level-studies«, ki jim omogočajo lažji vpis v univerzitetno izobraževanje. Ugotovila sta, da se jih je nekaj zaradi delavnice odločilo, da bodo izbrali študij naravoslovnih ved ali medicine (Rouziere in Redman, 2011). Podobno so dokazali tudi v raziskavi (Cebesoy in Öztekin, 2016), kjer so pri udeležencih raziskave ugotovili vpliv socio-demografičnih karakteristik (spol, izobrazba staršev, interes) na njihova stališča do uporabe genetskih informacij in genske terapije.

5.2.2 Primerjava stališč dijakov do elektroforeze pred in po pouku

V raziskavi smo po opravljenem pouku ponovno izvedli anketo s preizkusom znanja, kjer smo z enakim šifriranim vprašalnikom preverili stališča in znanje. Zanimala nas je predvsem razlika v stališčih med obema izvedenima oblikama pouka in njun vpliv na pripravljenost dijakov za učenje o elektroforezi. Pri frontalnem pouku ni bilo veliko specifičnih razlik pred in po izvedbi pouka. Statistično značilna razlika se je pojavila le pri trditvi 3, kjer so se dijaki po izvedbi pouka bolj nevtralno opredelili do želje po ogledu predstavitve elektroforeze pri pouku, medtem ko so se pred izvedbo pouka s predstavitvijo strinjali. Nekoliko večje zanimanje so izkazali za postopek izvedbe elektroforeze, ne pa tudi za izvedbo le-tega pri laboratorijskih vajah. Vzrok za rahel premik v nevtralnost pri posameznih trditvah je lahko v predvidevanju težavnosti in velike količine laboratorijskega dela in priprav. Pripravljenost za učenje o elektroforezi po frontalnem pouku je bila nižja kot pred poukom. Pri skupini vključeni v pouk z demonstracijo so se po pouku v bolj pozitivno spremenila stališča opisana s trditvami 1, 2 in 6, kjer so dijaki videli pozitivne učinke praktičnega učenja o tehniki elektroforeze in trditve bolj sprejemali, niso pa spremembe bile statistično pomembne. Z

negativnim stališčem, da bi izvajanje elektroforeze pri pouku bilo dolgočasno, se dijaki po pouku niso strinjali. Iz nevtralnega v pozitivno so se opredelili tudi do želje izvajanja elektroforeze pri laboratorijskih vajah in večje zanimanje izkazali za delo z elektroforezo.

Pripravljenost dijakov za učenje je bila po pouku z demonstracijo večja kot pred poukom.

Primerjava sprememb po obeh oblikah pouka kaže na to, da je njihova pripravljenost za učenje o elektroforezi večja ob uporabi metode demonstracije in manjša ob uporabi metode frontalnega pouka, kar potrjuje drugo hipotezo. Podobno so dijaki stališča statistično pomembno spremenili v bolj pozitivna v raziskavi Laure Arwood (2004), kjer so primerjali razlike v stališčih in znanju o celični biologiji s forenzično znanostjo pri pouku z metodo laboratorijskega dela in frontalno metodo (Arwood, 2004). Tudi študija učinka naravoslovnega modula na razvoj različnih vidikov stališč dijakov in pismenosti o biotehnologiji je pokazala, da dijaki ob vključenosti v modul razvijejo več samozavestnih in jedrnatih stališč o biotehnologiji (Klop in sod. 2010).