Stella McCartney, Skin-Free-Skin, Winter 2017 (17)

Slika 4: Stella McCartney, Skin-Free-Skin, Winter 2017 (17) Slika 5: Stella McCartney, Stan Smith Vegan Shoe, Winter 2019 (17)

Benedetti life

Benedetti life je trajnostna, slovenska, luksuzna in živalim prijazna modna znamka, ki jo je ustanovila modna oblikovalka Matea Benedetti. Okoljska ozaveščenost, odgovorno potrošništvo in etičnost so temelji, na katerih gradijo svojo zgodbo. Uporabljajo izključno nestrupene in ekološke tekstilije ter proizvodne postopke, ki ne onesnažujejo vode in zemlje in ne škodujejo zdravju ljudi. Ena izmed najvišjih vrednot znamke je skrb za kakovost proizvodnega procesa ter dobavnih verig. Materiali, iz katerih so narejeni izdelki, so ekološko certificirani, biorazgradljivi in reciklirani ter izdelani brez okrutnosti do živali. Materiali, ki jih uporabljajo, so: ekološki bombaž, tekstil iz recikliranih plastenk, lyocell, ekološki lan, bambus, konoplja in ananasovo in jabolčno usnje. Ne uporabljajo krzna, usnja, volne, svile ali perja. Skrbno izbrano blago nato digitalno tiskajo z okolju prijaznimi barvili na vodni osnovi.

(Digitalni tisk zmanjša porabo vode, saj pri njem blago ne potrebuje veliko pranj, prav tako ni barvnih kopeli ali tiskarskih plošč, ki bi jih bilo treba čistiti.) (19)

Slika 6: Benedetti life jakna iz ananasovega usnja, kolekcija OCTUPUS (19)

Slika 7 Benedetti life oblačila iz ekološkega bombaža z digitalnim tiskom na vodni osnovi, kolekcija OCTUPUS (19)

Fashion Revolution

Fashion Revolution je neprofitno globalno gibanje z ekipami v več kot 100 državah po vsem svetu. [1]Gre za kampanje »modne revolucije« in za reformo modne industrije s poudarkom na potrebi po večji preglednosti v dobavni verigi modne industrije. Od njegove ustanovitve, leta 2013, Fashion Revolution ob obletnici katastrofe Rana Plaza v Bangladešu vsako leto prireja dogodke po vsem svetu, da pomaga ljudem razumeti vplive oblačil, ki jih nosijo. Njihova najbolj uspešna kampanja, uporaba hashtaga #WhoMadeMyClothes, je med letoma 2014 in 2020 s pomočjo socialnih omrežij dosegla milijone ljudi po vsem svetu in pozvala modne znamke ter celotno industrijo, naj odgovorijo na vprašanje, kdo je naredil njihova oblačila. (16)

Glavni cilji organizacije so:

 konec izkoriščanja ljudi in okolja v svetovni modni industriji;

 varni, dostojanstveni delovni pogoji in življenjske plače za vse ljudi v dobavni verigi;

 prerazporejeno in enakopravnejše razmerje moči v svetovni modni industriji;

 večje in močnejše delovno gibanje v svetovni modni industriji;

 globalna modna industrija, ki si prizadeva ohraniti dragocene vire in obnoviti ekosisteme;

 kultura preglednosti in odgovornosti v celotni vrednostni verigi;

 konec zavržene kulture in prehod na sistem, kjer se materiali uporabljajo dlje časa in nič ne gre v nič;

 dediščina, obrtništvo in lokalne modrosti so priznani in cenjeni. (20)

Slika 8: Fashion Revolution gibanje (62)

2.2.4 Novi materiali

Vse večje povpraševanje po novih materialih je posledica večje ozaveščenosti in spremembe potrošniških vrednot v zadnjih letih. Ker podnebna kriza in drugi okoljski in etični problemi vedno bolj pritiskajo na ljudi, da dvakrat premislijo o tem, kaj proizvajajo, se mnogi oblikovalci zatekajo k razvoju trajnostne alternative plastiki in drugim materialom.

Proizvajalci tekstila, ki so se nekoč ukvarjali predvsem z zmogljivostjo in ceno, danes vedno bolj uvajajo vrsto materialov za zadovoljevanje naraščajočega povpraševanja blagovnih znamk po »etičnih« tkaninah. (21) Tako proizvajalci tekstila kot modni oblikovalci vedno bolj iščejo načine, kako v svoje delo vključiti materialne inovacije, ki se zdaj pojavljajo predvsem na področju recikliranja, regenerirane celuloze, alg in živilskih ter živalskih stranskih produktov.

Živilski odpadki so še posebej zanimivi, saj rešujejo problem stranskih produktov v kmetijstvu in zavržene hrane, ki jo povzroča naša prekomerna poraba. Primer takšnega bio-materiala je ananasovo usnje. Gre za inovativni naravni tekstil podjetja Piñatex®, izdelan iz vlaken ananasovih listov, ki jih ni mogoče jesti in so tako stranski produkt kmetijske industrije.

Njegova proizvodnja je veliko bolj trajnostna kot tradicionalno pridobivanje usnja. Za izdelavo potrebujemo manj vode in nobenih škodljivih kemikalij, ki so ekološko oporečne.

Ostanki listnih odpadkov se nato reciklirajo in uporabijo za gnojila ali biomaso. (22)

Slika 9: Vlakna listov ananasa za izdelavo ananasovega usnja podjetja Pinatex (51) Slika 10: Ananasovo usnje podjetja Pinatex (51)

Primer veganskega usnja je tudi Vegeatextile podjetja Vegea. Zavrženo grozdje, kože, peclji in semena so kot sadni stranski proizvod v vinarstvu spremenjeni v usnje vinskega odtenka brez ubijanja živali ali strupenega strojenja usnja. (Obleka iz Vegetextile, oblikovalca Tiziana Guardinija, je bila pred kratkim razstavljena na razstavi V&A Museum Fashioned From Nature v Londonu.) (23)

Orange Fiber je podjetje, ki 700.000 ton zavrženih pomarančnih lupin na leto spremeni v mehko in svilnato tkanino, idealno za oblačila. Patentirani material je podoben viskozi, saj je izdelan iz celuloze in ga je mogoče mešati s svilo in bombažem, vendar ne vključuje poseka dreves. Salvatore Ferragamo je pred kratkim ustvaril »kapsulno« kolekcijo iz tega materiala, ki ima vrhunsko obdelavo, zaradi česar je idealna za italijansko luksuzno blagovno znamko.

(23)

Slika 11: Orange fiber (61) Slika 12: Orange fiber (63)

Tencel je vsestranska, zračna in vpojna tkanina, pridobljena iz lesenih vlaken. Ta bio vlakna so popolnoma kompostirana in biološko razgradljiva, kar jim omogoča, da se po končani uporabi vrnejo v naravo. Blagovna znamka Tencel z oznako #FeelsSoRight poudarja, kaj material predstavlja: trajnost in odgovornost. (24)

Slika 13: Proces nastanka Tencel tkanine (52) Slika 14: Ženska srajca iz Tencel tkanine (53)

Nekateri oblikovalci oblikujejo nove materiale tudi iz živalskih stranskih proizvodov. Primer je danska oblikovalka Kathrine Barbro Bendixen, ki je iz zavrženih kravjih črev izdelala vrsto kiparskih luči, sestavljenih iz prosojnih cevi, ki se zavijejo okoli LED-svetilke. Oblikovalec Shahar Livne je dizajniral par čevljev z alternativnimi usnjenimi vložki iz živalske maščobe,

kosti in krvi, odvzetih iz odpadnih tokov klavnic. Studio Reykjavík At10 je izdelal bioplastično embalažo za meso iz kože same živali. (25)

Slika 15: Luč iz zavrženih kravjih čreves oblikovalke Kathrine Barbro Bendixen (25) Slika 16: Bioplastična embalaža za meso, Studio Reykjavík At10 (54)

Omeniti moram tudi materiale, ki poleg trajnostnih konceptov vključujejo napredno tehnologijo. Tako imenovani odzivni/pametni materiali so vedno bolj priljubljeni tudi med oblikovalci. Primer je modna oblikovalka Ying Gao, ki je ustvarila nekaj avtonomnih, robotskih oblek, ki se odzivajo na določene barve v neposredni okolici tako, da se premikajo kot žive. (25)

Slika 17: Robotska obleka modne oblikovalke Ying Gao (25) Slika 18: Robotska obleka modne oblikovalke Ying Gao (55)

2.3 BIOPLASTIKA

Bioplastika ali biopolimeri so plastični materiali, katerih osnovni gradniki so večinoma ali popolnoma narejeni iz obnovljivih virov biomase, kot so koruzni škrob, rastlinske maščobe in olja, slama, žagovina, reciklirana odpadna hrana itd. Bioplastiko je mogoče izdelati tudi iz kmetijskih stranskih proizvodov in iz rabljene plastike z uporabo mikroorganizmov. Običajne plastike, na primer plastika iz fosilnih goriv, se pridobivajo iz nafte ali zemeljskega plina, bioplastiko pa lahko pridobimo iz derivatov sladkorja, vključno s škrobom, celulozo in mlečno kislino. Tako bioplastični materiali predstavljajo za okolje prijaznejšo alternativo konvencionalni plastiki. (26)

Zgodovinsko gledano so bili prvi plastični materiali, ki jih je človek industrijsko uporabil, naravnega izvora. V tridesetih let prejšnjega stoletja je bilo pred obvladovanjem monomerov, pridobljenih z rafiniranjem olja, več predmetov, ki so se uporabljali v vsakdanjem življenju, izdelanih z uporabo polimerov na biološki osnovi. (27)

Začetki uporabe naravnih plastičnih materialov pa segajo že v obdobje prvih mezoameriških kultur (Olmekov, Majev in Aztekov), ki naj bi naravni lateks in gumo uporabljali za izdelavo posod in nepremočljivih oblačil. Prvo umetno plastiko na biološki osnovi celuloze – parkesin – je leta 1862 ustvaril Alexander Parkes (Združeno kraljestvo), nato pa so leta 1897 nemški kemiki izumili galalith – biorazgradljivo plastiko iz kazeina (mleka), ki se še danes uporablja za izdelavo nekaterih gumbov. Komercialni preboj takšne bioplastike je bil majhen, saj so bile zaloge mleka omejene, razvoj plastike na oljni osnovi pa se je med prvo svetovno vojno še pospešil. Henry Ford (ZDA) leta 1930 za nekatere avtomobilske dele že uporablja bioplastiko iz sojinih zrn, vendar po drugi svetovni vojni ravno tako preneha z njeno uporabo zaradi obilice poceni zalog nafte. Tako zanimanje za razvoj bioplastičnih materialov pada, vse do leta 1973, ko zvišanje cen nafte in odvisnost od le-te postaneta gonilo za razvoj bioplastike.

Danes zanimanje za bioplastiko iz leta v leto raste. Glavni razlogi za to pa so, poleg višanja cen nafte in drugih fosilnih goriv, predvsem spremenjena miselnost, večja ozaveščenost in osredotočenost podjetij na trajnostni razvoj. (28)

Slika 19: Henry Ford in avtomobil z bioplastičnimi deli, 1930 (56)

2.3.1 Vrste bioplastik

Bioplastiko v glavnem delimo na štiri podskupine, to so:

- Bioplastike na osnovi škroba. Škrob, koruzni ali krompirjev, je najpogosteje uporabljena surovina za izdelavo bioplastike. Med drugim se uporablja v medicinski industriji za proizvodnjo kapsul, poleg tega pa se pogosto meša z drugimi biopoliestri, da nastane bioplastika visoke trdnosti, ki se lahko uporablja v komercialne namene.

- Bioplastika na osnovi celuloze. Nastane z uporabo celuloznih estrov in derivatov iz celuloze. Celulozo dodajajo tudi škrobu za ustvarjanje biopolimerov, ki imajo izboljšane mehanske lastnosti in so zelo vodoodporni.

- Bioplastika na osnovi beljakovin. Je proizvedena iz virov beljakovin, kot so pšenični gluten, kazein in mleko.

- Alifatski poliestri. To so različne vrste poliestrov na biološki osnovi, ki so skupaj znane kot alifatski poliestri. (29) (30)

Bioplastiko pa ločimo tudi glede na način razpada ali razkroja po končani življenjski dobi.

Pojem bioplastika se nanaša na dva različna koncepta: bioosnovanost in biorazgradljivost.

Vedeti moramo, da ni vsaka bioosnovana plastika tudi biorazgradljiva ter vsaka biorazgradljiva plastika tudi bioosnovana. Ko govorimo o eni vrsti plastike, moramo biti pazljivi na uporabo teh pojmov, saj lahko nepoznavanje le-teh privede do neustreznega ravnanja z bioplastičnimi odpadki. (31)

Bioosnovana plastika je torej plastika, narejena iz biomase oziroma iz snovi, ki izhajajo iz

obnovljivih virov. To vključuje primarne kmetijske pridelke, kot so žita, krompir, koruza, sladkorna pesa, sladkorni trs ali rastlinska olja in druge vire biomase, ki so lahko sekundarni produkti iz kmetijstva ali industrijski odpadki iz živilskopredelovalne industrije. (31)

Biorazgradljiva plastika pa je plastika, ki se v različnih okoljih lahko biorazgradi. Tipi

biorazgradljive plastike se glede na okolje, v katerem se biorazgradi, delijo na biorazgradljivo v kompostniku (domačem ali industrijskem), v prsti, v vodi ter na anaerobno biorazgradljivo plastiko. Pridobljena je lahko tako iz škroba in celuloze kot iz fosilnih virov, zato torej biorazgradljiva plastika ni nujno bioosnovana. (31) Bioplastiko, ki velja za biološko razgradljivo, lahko mikroorganizmi, kot so bakterije, alge in glive, razgradijo v vodo, ogljikov dioksid, metan, novo biomaso in anorganske spojine. (30) Glavna pogoja za biorazgradnjo plastike sta tako prisotnost mikroorganizmov in ustrezna temperatura, drugi pogoji, kot so vlaga, prisotnost kisika, tip in gostota mikroorganizmov, koncentracija soli in drugo, pa zgolj določajo hitrost razkrajanja. (31) Za praktične namene bioplastiko, ki jo je mogoče v nekaj mesecih popolnoma razgraditi, štejemo za biorazgradljivo. Bioplastiko, ki se počasneje razgrajuje in je za njeno razgradnjo potrebno nekaj let, pa imenujemo »trajna«. (30)

Slika 20: Shema: odnos med pojmi bioplastika – biorazgradljiva plastika – bioosnovana plastika (31)

19 2.3.2 Področja uporabe bioplastike

Najbolj pogosta področja uporabe bioplastike lahko razdelimo na naslednje tržne segmente:

pakiranje, prehranske storitve, kmetijstvo/vrtnarstvo, elektronika, avtomobilstvo, tekstilije in gospodinjski aparati. (32)

Daleč največje področje uporabe je proizvodnja embalaže. Bioplastika namreč ponuja alternativni pristop k pakiranju in predstavlja rešitev za potrebo po zmanjšanju običajne uporabe plastike in odpadkov. Konvencionalna plastika se tako hitro nadomešča z bioplastično embalažo, povpraševanje po njej je veliko in je največji segment evropskega trga. (33) Ocenjujejo, da naj bi se svetovni trg bioplastike do leta 2022 povečal s 17 na skoraj 44 milijard dolarjev. (34) Možnosti pakiranja iz bioplastike vključujejo vrečke za živila, kmetijske folije, vrtnarske izdelke, pakiranje za igrače, tekstil in mnoge druge. Pogosto se uporabljajo tudi za embalažo enkratne uporabe, na primer za sklede za solato, krožnike, folije in posode za hrano. (33) Bioplastika za enkratno uporabo predstavlja veliko rešitev predvsem na področju hrane in gostinstva, kjer se zaradi sodobnega, hitrega načina življenja in vedno večje popularnosti hrane »za sabo« (ang. to go) iz leta v leto povečuje poraba plastične embalaže. Obstajajo številni konteksti, kjer izdelki za enkratno uporabo ponujajo izvedljive rešitve, zlasti v zaprtih sistemih z integriranim ravnanjem z odpadki, npr. na letalih, na športnih prireditvah ali v kazenskih prostorih. (32)

Slika 21: Embalaža iz bioplastike (57)

Biorazgradljivi polimeri ponujajo tudi posebne prednosti v kmetijstvu in vrtnarstvu, npr. kot folije za sadno grmovje, lončki, zeliščni lonci in lončki za cvetlične čebulice, ki jih je mogoče v zemljo posaditi neposredno v embalaži, ki se hitro razgradi, nato pa se začne rast rastlin. (32) Tudi v hitro rastoči potrošniški elektroniki se pojavlja vse več bioplastičnih izdelkov:

računalniška ohišja, vezja, zvočniki, tipkovnice, ohišja za mobilne naprave, sesalniki, miške za prenosne računalnike, igralne konzole in slušalke. (32)

Biorazgradljiva plastika se uporablja tudi za medicinske pripomočke. Z njo se na primer izdelujejo zatiči in vijaki, ki se uporabljajo med operacijami in za zdravljenje kosti.

Zobozdravniki bioplastiko uporabljajo za zobne vsadke, ki zapolnijo luknjo po odstranitvi zoba. Uporablja se tudi v farmaciji za razne posode za tablete in kreme. Z vbrizgavanjem bioplastike se lahko izdelajo tudi nekateri deli kozmetičnih izdelkov, kot so pokrovčki, držala za zobne ščetke, glavniki, britvice in mnoge druge komponente, ki imajo sicer kratko življenjsko dobo in jih hitro zavržemo. (33)

Tudi tekstilna industrija vedno bolj posega po bioplastičnih alternativah. Uporabljajo se tako na področjih oblačil in obutve kot tudi izdelkov za dom. Iz 100-odstotne kompostirane in biološko razgradljive bioplastike se izdelujejo že tekstilni izdelki, ki so pralni pri 60 °C. Sem spadajo razna dnevna in zaščitna oblačila, rjuhe, brisače, prevleke, nogavice, majice in spodnje perilo. Ravno tako poznamo uporabo visokotehnoloških in odpornih bioplastičnih tekstilij za avtomobilske sedeže, prtljago in čevlje, ki se lahko kompostirajo in biološko razgradijo le v nekaj mesecih. (35)

2.3.3 Potenciali in slabosti bioplastike

Na splošno sta največji prednosti rastoče industrije bioplastike manjši energetski odtis in manj onesnažen ekosistem. Proizvodni procesi za nekatere bioplastike povzročajo nižje emisije toplogrednih plinov kot plastike na osnovi nafte. Takšen primer je polilaktična kislina (PLA). To je bioplastika, ki jo je mogoče proizvesti iz že obstoječe proizvodne opreme, zato je njeno ustvarjanje stroškovno učinkovitejše. (36)

V grobem lahko pozitivne lastnosti uporabe bioplastike povzamemo v naslednjih točkah.

1. Manjša se poraba naftnega olja in drugih omejenih fosilnih virov.

2. Ob razgradnji ali uničenju se v okolje sprosti znatno manjša količina CO2.

3. Rastlinski viri za plastične materiale so obnovljivi in zato sami po sebi bolj trajnostni.

4. Bioplastika velja za varnejšo uporabo pri pakiranju hrane. Nekatere študije so pokazale, da določene konvencionalne plastike v hrano izločajo estrogenu podobne kemikalije.

5. Bioplastika omogoča možnost večkratnega recikliranja, biološkega razgrajevanja in kompostiranja. (37)

Medtem ko je biorazgradljivost bioplastike velika prednost, večina za razgradnjo potrebuje visokotemperaturne industrijske kompostirane objekte, zelo malo mest pa ima infrastrukturo, potrebno za spopadanje z njimi. Problem nastane tudi takrat, kadar bioplastike ne zavržemo pravilno in lahko onesnaži serije reciklirane plastike ter poškoduje infrastrukturo za recikliranje. (34) Prav tako se lahko nepravilno zavržena bioplastika v določenem časovnem obdobju dejansko ne razgradi in ostane nedotaknjena desetletja. (36) Zaradi zapletenega postopka pretvorbe koruze ali sladkornega trsa v gradnike za bioplastiko, kot je PLA (polilaktična kislina), pa je bioplastika tudi relativno draga. Ocenjuje se, da naj bi bila kar za 20 do 50 odstotkov dražja od primerljivih materialov iz fosilnih virov. Vedno večji problem predstavljajo tudi zemljišča, potrebna za pridelavo bioplastike, saj se pridelki, ki proizvajajo bioplastiko, lahko uporabljajo tudi za prehrano ljudi. (34) Tukaj nastaja še etična dilema, saj zaradi pomanjkanja hrane po svetu vsakodnevno umira mnogo ljudi in se do leta 2050 napoveduje potrebno 70-odstotno povečanje proizvodnje hrane. Tako proizvodnja bioplastike iz koruznega škroba, sladkornega trsa in ostale naravne biomase na dolgi rok ne bo najbolj trajnostna rešitev, saj bo tekmovala z zemljišči za pridelavo potrebne hrane. Zato je ključnega pomena, da proizvajalci in podjetja stremijo k proizvodnji bioplastike iz sekundarnih surovin, kot so kmetijski stranski proizvodi in ostanki predelovalnih industrij, ki bi jih sicer zavrgli. (38)

2.3.4 Uporaba bioplastike v modnem oblikovanju

Alternativne rešitve netrajnostnim materialom danes v svetu oblikovanja predstavljajo gonilo novih izdelkov in ponujajo ogromno inovacijskega potenciala tako za modno industrijo kot vsa ostala področja oblikovanja ter umetnosti. Vse več oblikovalcev se zaveda problematike uporabe plastike in vedno bolj posega po nekonvencionalnih materialih, kot je bioplastika.

Primer uporabe bioplastike v modi je oblikovalec Phillip Lim, ki je v sodelovanju z industrijsko oblikovalko Charlotte McCurdy ustvaril obleko, prekrito z bioplastičnimi bleščicami. Te so v celoti izdelane iz morskih makroalg, ki skozi vse življenje odstranjujejo ogljik iz ozračja. Da pa izdelek ostane popolnoma ogljiko negativen, so bioplastični lističi prišiti na biološko razgradljivo osnovno plast iz rastlinskih vlaken. (39) Newyorška oblikovalka Charlotte McCurdy je sicer najbolj poznana po svoji vodoodporni jakni, ki jo je ravno tako razvila iz bioplastičnega materiala, pridobljenega popolnoma iz alg, in je zanjo prejela številne nagrade. (40)

Slika 22: Obleka z bioplastičnimi lističi modnega oblikovalca Phillipa Lima (39) Slika 23: Vodoodporna jakna iz bioplastike oblikovalke Charlotte McCurdy (40)

Še ena zanimiva praksa uporabe bioplastike na področju mode je oblikovalka Suzanne Lee, ki raziskuje izdelovanje in vzgojo oblačil z uporabo bakterijske celuloze. Gre za drugačen pristop izdelovanja bioplastike, imenovan biokultura. Namesto da je celuloza pridobljena iz rastlin, le-to proizvajajo milijoni drobnih bakterij, gojenih v kadi sladkega zelenega čaja. Končni produkt je usnju podoben material, ki je vodoodporen, trpežen kompostabilen in biorazgradljiv. (41)

Slika 24: Bioplastična jakna oblikovalke Suzanne Lee (41)

Na področju industrijskega oblikovanja se ravno tako razvijajo novi materiali in tehnologije za bolj trajnostne produkte. Primer uporabe bioplastičnih materialov je oblikovalka Alice Potts, ki iz odpadkov hrane ustvarja vrsto bioplastičnih izdelkov. Njen zadnji takšen projekt je kolekcija 20 biorazgradljivih obraznih ščitnikov, izdelanih iz živilskih odpadkov, ki nadomeščajo sicer okolju škodljivo plastično zaščitno opremo. Projekt je začela kot odgovor na pomanjkanje zaščitnih sredstev v začetku pandemije koronavirusa in predstavlja prijaznejšo alternativo plastičnim ščitnikom, ki so začeli vplivati na naše okolje kot »COVID odpadki«. (42)

Slika 25: Bioplastični ščitnik za obraz oblikovalke Alice Potts (42)

Primer uporabe bioplastičnih materialov v večji blagovni znamki je italijansko podjetje Gucci, ki je razvilo posebne okolju prijazne čevlje iz bioplastike, pridobljene iz komposta. Ravno tako je nemško podjetje Puma začelo proizvajati bioplastiko z uporabo biorazgradljivih polimerov, biopoliestrov in organskega bombaža. Uporabljajo jo predvsem za športne copate, katerih zgornji del je narejen iz mešanice lanu in bombaža, podplat pa iz bioplastike. (35)

Slika 26: Čevlji z uporabo bioplastike znamke Gucci (58) Slika 27: Čevlji z uporabo bioplastike znamke Puma (59)

2.3.5 Odpadna hrana

Odpadna hrana je hrana, ki je zavržena in je ne jemo. Vzroki za njeno izgubo so številni in se pojavljajo v celotnem živilskem sistemu, in sicer med proizvodnjo, predelavo, distribucijo, maloprodajo in porabo. Živilski odpadki so pomemben del vpliva kmetijstva na podnebne spremembe, saj njihova proizvodnja zahteva veliko virov. (43) Ko zavržemo hrano, na neki način tako zapravljamo tudi vire, potrebne za njeno produkcijo: vodo za namakanje, zemljo

In document DIPLOMSKO DELO (Strani 22-0)