Koncept stereotipov je leta 1922 uvedel ameriški psiholog Walter Lippman. Opredelil jih je kot nekaj preprostega, pa vendar napačnega ter da so odporni na spremembe in so najpogosteje posredovani, torej niso rezultat neposredne izkušnje. Prisotni so ves čas, čeprav se njihova vsebina skozi čas spreminja. Je skupek preprostih in lahko zapomnljivih in splošno prepoznavnih lastnosti določenih ljudi ali skupine ljudi. Stereotipi lahko lastnosti pokažejo kot resnične, čeprav ni nujno res (Kuhar, 2003). Zornik in Mirović (1996) sta zapisala, da se stereotipi oblikujejo v določenih družbenih razmerah in delujejo kot samoumevna dejstva in resnice, čeprav se v določenih primerih njihova neveljavnost tudi znanstveno dokazana.
Ena izmed pomembnih značilnosti stereotipov je tudi, da loči normalno in sprejemljivo od nenormalnega in nesprejemljivega. Stereotipizacija je torej način ohranjanja družbenega reda ter vzpostavlja mejo med »normalnim« in »nenormalnim« (Kuhar, 2003).
Pri nas so stereotipi o homoseksualnosti kot neke vrste »ostanek« nekdanjih uveljavljenih, zastarelih in že ovrženih znanstvenih teorij ter predstav. Stereotipi se kasneje spremenijo v
»kompleksno celoto oziroma v družbi sprejeto razlago pojma homoseksualnost« (Zornik in Mirović, 1996, str. 137). Nerazumevanje homoseksualnosti je eden izmed glavnih vzrokov za nastanek številnih stereotipov in so posledica dejstva, da je splošno tabuirana tema tudi spolnost in ne le homoseksualnost. Nastanek številnih teorij o vzrokih in naravi homoseksualnosti, tabuiziranje tematike in vdor medijev v drugi polovici 20. stoletja je prispevalo k večji produkciji in reprodukciji stereotipov o homoseksualnosti (prav tam).
2.3.1 Stereotipi o vzrokih homoseksualnosti
Obstaja veliko stereotipov o vzrokih homoseksualnosti, kar pa tudi ustvarja medijsko podobo o homoseksualnosti. Izhajajo namreč iz bioloških predpostavk o vrojenosti spolne preference ter iz dejstva reprodukcije, da moški ljubi žensko in ženska moškega (Kuhar, 2003).
Zornik in Mirović (1996) navajata nekaj najbolj razširjenih stereotipov o homoseksualnosti:
- eden izmed vzrokov homoseksualnosti naj bi bile težave, ki jih imajo otroci v odnosu s starši:
dominantna mati ali pa odtujen oče. Študije in raziskave o odnosu homoseksualnih oseb s starši, ki so jih opravili ameriški sociologi, niso dokazale nobenega vpliva odnosa otrok s starši, ki bi
pojasnil razvoj homoseksualnosti (Storms, 1988; prav tam). Dobre in slabe odnose s starši imajo homoseksualne pa tudi heteroseksualne osebe. Iz tega izhaja, da odnos med starši in otroki ne pogojuje kasnejše spolne usmeritve otrok,
- strah ali sovraštvo do oseb nasprotnega spola. Že prej omenjene študije so to prepričanje ovrgle in ugotovile ravno nasprotno. Večina gejev in lezbijk se namreč dobro razume s predstavniki drugega spola ter z njimi oblikuje prijateljske vezi.
- pri ženskah naj bi bila vidna poudarjena moškost, pri moških pa je vzrok v njihovi poudarjeni ženskosti. Tudi to prepričanje oziroma stereotip so raziskovalci ovrgli (Storms, 1988; prav tam).
Stopnja moškosti ali ženstvenosti se namreč razlikuje tako med heteroseksualci kot tudi med homoseksualci. Ta zelo razširjen stereotip o ženstvenih gejih in možatih lezbijkah se pogosto pojavlja tudi v javnih medijih, kar utrjuje navidezno resnično podobo homoseksualnih oseb, - porušeno kemično ravnotežje hormonov. Ta teorija je biološka verzija prejšnjega stereotipa.
Tudi pri tej teoriji raziskave niso ugotovile nobenih bistvenih bioloških razlik med homoseksualci in heteroseksualci, ki bi lahko vplivale na spolno usmerjenost oseb.
Omenjene stereotipe je podrobneje obdelal Američan Michael D. Storms leta 1988.
2.3.2 Stereotipi o lastnostih homoseksualcev
Zornik in Mirović (1996) sta v nadaljevanju svojega članka navedla tudi nekaj stereotipov o lastnostih homoseksualcev, kot so:
- lezbijke so možače, geji pa so preveč poženščeni. Omenjeni stereotip temelji predvsem na prevzemanju spolnih vlog in delitvi dela na tipična moška in ženska dela. Ženske naj bi imele pasivno spolno vlogo moški pa aktivno. Stereotip torej izhaja iz spolno binarne percepcije spolov;
- homoseksualne zveze po čustveni in seksualni plati ne morejo biti enakovredne heteroseksualni zvezi. Stereotip temelji na trditvi, da so homoseksualne zveze kratkotrajnejše kot heteroseksualne. To pa je v večini primerov posledica tega, da homoseksualne zveze niso pravno in zakonsko določene, kar pomeni, da se med seboj ne smejo poročati. Tako med njimi ni nobenih zakonskih obveznosti ali socialnih prisil;
- homoseksualnost je nenaravna in grešna. To prepričanje izhaja iz krščanske etike, saj Cerkev homoseksualnosti nikoli ni bila naklonjena;
- zelo razširjen je stereotip o tem, da homoseksualci spolno zlorabljajo otroke in so velikokrat označeni za pedofile. Erotično poželenje moških do dečkov se imenuje pederastija. Izraz se je razširil tudi na homoseksualne odnose in beseda peder je dobila žaljiv pomen. Ljudje ne ločijo
več med homoseksualnostjo in pederastijo. Dejstvo je, da se spolna zloraba otrok ne pojavlja v nič večjem številu kot med heteroseksualno populacijo. Prav tako se nasilje pojavlja tudi v heteroseksualnem svetu in v nič manjši obliki;
- homoseksualci in lezbijke zaradi prej omenjenega stereotipa niso primerni starši, ker otrokom
»vsiljujejo« svoj način življenja in jih vzgajajo k temu, da bodo tudi sami postali homoseksualci. Stereotip so v literaturi že večkrat ovrgli, saj ni bilo nikoli dokazano, da bi otroci istospolnih staršev tudi sami postali homoseksualci (Storms, 1988; prav tam).
Obstajajo še številne različice omenjenih stereotipov. Poznajo jih heteroseksualne in homoseksualne osebe. Tudi heteroseksualne osebe, ki večkrat trdijo, da so do homoseksualcev tolerantne, se v praksi vedno znova izkaže za nasprotno. Pod vplivom določenih okoliščin se nenamerno ali spontano odzovejo kot homofobi. Vendar tudi odzivi homoseksualcev izražajo vpliv stereotipov na njihov način obnašanja in mišljenja. Včasih se zgodi, da oseba te vzorce obnašanja in mišljenje prevzame in tako reproducira stereotipe. (Zornik in Mirović, 1996).
2.3.3 Razširjevalci stereotipov
Pod razširjevalce stereotipov Zornik in Mirović (1996) štejeta najvplivnejše družbene institucije, ki najbolj izrazito producirajo in reproducirajo stereotipe o homoseksualnosti.
Prvo mesto po njunem mnenju zaseda katoliška Cerkev, saj njen pogled na homoseksualne odnose najbolj vpliva na odnos družb v Evropi do homoseksualnosti. Homoseksualnost je bila namreč za Cerkev od nekdaj eden najhujših grehov proti naravi in bogu. Homoseksualec naj bi bil v njihovi luči sovražnik družine, homoseksualnost pa je potrebno zatreti in izničiti. Na tem mestu je pomembno omeniti trenutnega papeža Frančiška, ki je podprl pravico homoseksualcev, da sklenejo partnersko zvezo. Meni, da imajo prav tako homoseksualci
»pravico biti v družini« (»Dnevnik«, 2020). S tem se katoliška Cerkev že počasi odmika od tradicionalnega pogleda na družino in homoseksualnost.
Kmalu je homoseksualnost postala stvar znanstvenih obravnav, zlasti psihiatrične, kjer je bila definirana kot bolezen. V dvajsetem stoletju so po mnenju Stalstroema in Groenfornsa največ prispevale k produkciji in reprodukciji stereotipov o homoseksualnosti določene znanstvene teorije, pogosto spremljane z miti, religijo in politiko. Njihove »znanstvene« teorije so bile tako podaljšek ostalih stereotipnih predstav, ki so jih v svojih raziskavah le še potrjevali (Mirović in Zornik, 1996).
Druga pomembna institucija, ki širi stereotipe in jih utrjuje, je šola. Menita, da deluje kot ideološki aparat države, ki vse zastarele stereotipe, tabuje skozi procese vzgoje in izobraževanja le še utrjuje in dodaja nove. O družbenih položajih so se v šolah učili skozi razmerja v razredu in preko načela »kazen mora biti vzgojna«. Ravno ta reprodukcija spolnih vlog je pri učencih zasadila prve stereotipe. Avtorji so zaradi tega večkrat poudarili, kako pomembno je, da se v šolah znebijo tovrstnih stereotipov o homoseksualnosti (Mirović in Zornik, 1996).
Ravno tako se stereotipi lahko začnejo pojavljati že v vrtcu. V vrtcih se namreč odvije pomemben del socializacije otrok. Povezana je s prenašanjem vrednot, norm in prepričanja, kar lahko stereotipe le še utrjuje (Tuš Špilak, 2014). Vzgojiteljice naj bi vzgajali na tak način, da ni nihče zaradi svoje verske, etične pripadnost in spolne usmerjenosti izključen ali depriviligiran. V odnosu do homoseksualnosti in istospolnih družin, bi morale vzgojiteljice in pomočnice po mnenju Tuš Špilak v okviru obravnave različnih oblik družin predstaviti tudi istospolno družino in pri otrocih razviti toleranco do homoseksualnosti in istospolnih družin skozi različne koncepte. Tako lahko že v vrtcu strokovni delavci pripomorejo k uničenju različnih stereotipov in predsodkov do homoseksualnosti.
V Kurikulumu za vrtce (1999) je eden od ciljev iz področja družbe »razvijanje občutka varnosti in socialne pripadnosti«, ki temelji na ideji enakosti in nediskriminiranosti (ne glede na spol, socialno in kulturno poreklo, veroizpoved, telesno in duševno konstitucijo, nacionalno pripadnost itn.). Cilj sicer temelji na človekovih pravicah in spoštovanju drugačnosti, vendar ni nikjer eksplicitno zapisano glede homoseksualnosti, zato se v praksi velikokrat izkaže drugače.
Eden pomembnejših stereotipov pa so gotovo mediji, ki so prispevali k neenotnemu odnosu do homoseksualnosti. Televizija je eden izmed najbolj vplivnih medijskih posrednikov. S pomočjo reklam, filmov, poročil ipd. gledalkam in gledalcem podaja izkrivljeno in popačeno podobo realnosti. Posledica tega je le še večja produkcija in reprodukcija stereotipov in tabujev, tudi o homoseksualnosti (Mirović in Zornik, 1996).
Kot vidimo, so stereotipi o homoseksualnosti in homoseksualnih osebah močno vgrajeni v zavesti slovenskega naroda. Vse te predstave pa se odražajo v homofobični družbi Slovencev, ki homoseksualce iz družbe izključuje in jih degradira. Posledično homoseksualna populacija postane ena izmed marginalnih skupin, ki oblikuje posebno skupinsko identiteto, kar pa
pogojujejo določene načine obnašanja, mišljenje itn, ki pa pogosto postanejo izrazito stereotipni (ženske kretnje, ženski glas ipd.) (Mirović in Zornik, 1996).