Pred neposrednim zbiranjem gradiva sem za ta namen poiskala ustrezne govorce. Določila sem tri starostne skupine govorcev: prva starostna skupina (starost govorcev do 30 let), druga starostna skupina (starost govorcev od 30 do 60 let) in tretja starostna skupina (starost govorcev nad 60 let). Nato sem za vsako starostno skupino izbrala po 3 ustrezne govorce.
Iskala sem takšne govorce, katerih oba starša sta (bila) prava Črnomaljca.22Že Janez Kramarič je pri izdelavi Slovarja črnomaljskega narečnega govora ugotavljal, da če oba starša govorcev nista bila prava Črnomaljca, »njuni potomci niso več govorili »čistega« črnomaljskega govora, ker so prevzemali besede drugega od staršev, ki je bil iz drugega narečnega govornega območja.« (Kramarič 2014: VI–VII) Vsak govorec je v nadaljevanju predstavljen – starost, podatki o izobrazbi, zaposlitvi, prostočasnih dejavnostih in drugih okoliščinah, ki bi utegnile vplivati na njegov govor23. Govorce so označeni z oznako, sestavljeno iz:
I, ki označuje govorca;
številke (1, 2, 3), ki označuje starostno skupino (1 – prva, najmlajša starostna skupina, 2 – druga, srednja starostna skupina, 3 – tretja, najstarejša starostna skupina);
črke (A, B, C), ki označuje posameznega govorca.
22 Tega na žalost nisem mogla dosledno upoštevati, ker je zelo težko najti govorca, ki bi izpolnjeval ta pogoj.
Zaradi mešanja govorcev različnih narečij in celo narečnih skupin je posebej pri mlajši starostni skupini govorcev težko najti govorca, katerega oba starša bi bila prav Črnomaljca.
23 Podatki o govorcih veljajo za čas, ko je bil narejen posnetek njihovega govora.
42 6.2 ZBIRANJE IN OBDELAVA GRADIVA
Z vsakim govorcem sem se vnaprej dogovorila za srečanje in zvočno snemanje nekajminutnega (ok. 10 minut) pogovora o poljubni temi. Včasih je bilo potrebno snemanje ponoviti, če se govorec ni dovolj sprostil ali če nisva našla dovolj obširne teme za pogovor in je bil ta prekratek. Pogovor sem snemala na mobilni telefon s pomočjo mobilne aplikacije za snemanje zvoka, za nadaljnjo analizo pa najboljše dele posnetega govora transkribirala.
Posnetke sem uredila (izrezala odvečne izseke) s pomočjo računalniškega programa Audacity.
6.3 TRANSKRIBIRANJE
Narejene zvočne posnetke sem zapisala v slovenski nacionalni fonetični transkripciji, ki jo je opisala Karmen Kenda-Jež v Slovenskem lingvističnem atlasu24. Kjer je bilo to potrebno, sem za posamezne dele v besedilu sama dodala posebne oznake:
S – govor spraševalca na posnetku;
/nerazum./ – nerazumljiv izsek na posnetku;
{smeh} – smeh govorca na posnetku;
/…/ – prehod na drugo temo pogovora25; (!) – nepričakovan refleks.
6.4 OKOLIŠČINE SNEMANJA
Snemanje je bilo oteženo zaradi epidemije covida-19. Posnetke je bilo najtežje dobiti pri starejši starostni skupini govorcev. Kljub omejitvam sem vse posnetke uspela narediti v živo.
Pogovor z govorcei je vedno potekal spontano. Ko sva se s posameznim govorcem dogovarjala za snemanje, sem podala predlog, da morda razmisli o kakšni anekdoti ali izskušnji iz svoje mladosti, ki bi jo želel deliti. Tako sem pristopala do govorcev 3. in deloma 2. starostne skupine. Z mlajšimi govorci pa je pogovor potekal večinoma o njihovih prostočasnih in interesnih dejavnostih. Pred vsakim snemanjem sem si v glavi zamislila tudi nekaj vprašanj, s katerimi bi začela pogovor, če govorec sam ne bi vedel, o čem bi govoril.
Težje je bilo snemati govor starejših govorcev, saj sem se morala večkrat vključiti v pogovor, jih usmerjati, večkrat ponoviti snemanje ipd. Ker se mi je zdelo, da bodo starejši govorci bolj
24 Karmen KENDA-JEŽ, 2011: Fonetična transkripcija. Slovenski lingvistični atlas 1. 27–30. Ljubljana: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Spletno dostopno na: https://fran.si/150/sla-slovenski-lingvisticni-atlas-1/datoteke/SLA1_Foneticna-transkripcija.pdf.
25 Zaradi obdelave posnetkov in izrezovanja odvečih delov so ponekod v transkripciji izbrisani prehodi med različnimi temami pogovora. Zato sem se odločila zaznamovati izrezane prehode, kjer je to za razumevanje posameznega transkribiranega posnetka potrebno.
43
sproščeni ob nekom, ki ga bolje poznajo, je bila pri snemanju večkrat prisotna tudi moja mama, ki vse govorce osebno pozna.
6.5 PRVA STAROSTNA SKUPINA (DO 30 LET) 6.5.1 GOVOREC I-1-A
Govorec je rojen leta 2000 in je študent 2. letnika 1. stopnje na Pedagoški fakulteti v Ljubljani.
V času študija biva v Ljubljani, drugače pa že od rojstva živi v Črnomlju, oba starša sta Črnomaljca. Srednjo šolo, splošno gimnazijo, je obiskoval v Črnomlju. Govorec je član skavtov, dejavno se ukvarja tudi z igranjem več instrumentov.
6.5.1.1 TRANSKRIPCIJA POSNETKA
Posnetek I-1-A (Op.: Posnetek zunaj, sliši se šum vetra.)
Na sˈkaː tix s -ˈjaː dərˈgaːč, zˈdeːj bo, zˈdej gˈrẹː deˈveːto ˈłẹː to, ˈkaj ˈsəm. In ˈtaːm ˈmaːš ˈtẹː sˈtaːrostne skuˈpiːne, ˈno i štir ˈłẹːta səm ˈbiː və ta sˈrẹːdnji, se ˈreːče ˈčẹːte. ˈPo səm ˈbiː štir ˈłẹːta və ta staˈreːjši, se ˈreːče kˈłaːn, oˈziːroma poˈpuọtniki, in zˈdej səm šo k voˈdiːtłom. ˈNo, i ˈtaː – poˈpuọtniki, poˈpuọtnice, ˈtuː je ˈful zaniˈmiː ˈtaːbor, ko uni ˈčiẹte, uni ˈmaːjo, so na ˈiːstem ˈmẹːstu sˈkuːs majo šoˈtuọre i ˈtəm sˈpiːjo, ˈne. ˈḀː, s tẹmi poˈpuọtniki pa ˈxọːdimo, si zˈbeːremo, od kˈjẹː do kˈjẹː bọmo šˈliː en ˈtẹːdən po Słoˈvẹːniji. I ˈp oːl si ˈtək fˈsak ˈdaːn spˈruːti ˈiːščemo za sˈpaːt i ˈtək i ˈtuː je ˈful zaniˈmiːvo. In ˈpol ˈḁːm – ˈJoː, ˈłẹːtos smo ˈmẹːli ˈeːno ˈtaːko – Pač ˈsej se gˈrẹː do ˈkaːkėga ˈfaːruža, ˈpač ˈmiː smo ˈvẹːrski, sˈkuːpnost pa ˈt ː. Če gˈrẹːš do ˈfaːruža, ˈiːtak ti ˈžuːpnik ˈdaː ˈtam ˈnẹːki za sˈpaːt al pa ˈnẹːko tˈraːvo al pa ˈnẹːko verouˈčiːlnico veroˈuːčno pa ˈtaːk, ˈne. ˈḀːm, ˈpoː pa pač ˈniː, ˈne, pofˈsọːt. In ˈpol smo si ˈmiː ˈreːkli, ˈokej, ˈbọːmo v eni ˈvaːsi, ˈpač, po pa gˈrẹːš pa pˈroːsit do lˈjuːdi, ˈne. ˈXə, pač ˈsej ... Ponaˈvaːdi so ˈful priˈjaːzni, ˈkiːrkrat pa i ˈniːso. I ˈpoːl ˈtək ˈłẹːtos, ˈjoː, gˈreːmo ˈjaː i Doroˈteːja, ˈne, Noˈvaːk, če ˈpoznaš, ˈəː ˈtək do ˈeːne ˈxiːše, ˈtək pač je ˈbaːjta in ˈiːza je ˈtək ko ˈnẹːk ˈštaːła i ˈtọː, ˈne. ˈḀːm, i ˈtək ˈeːna ˈmaːła ˈpuːnčka ˈvəni {smeh} i ˈoːna ˈteːče ˈnuọtər, ˈne. I pač mi ˈmiːslimo, ˈda, ˈdoːbro, gˈreː ˈoːna ˈreːčt, ˈne, da je ˈnẹːkdo ˈpəršu. I pač noˈbeːnga ni bło ˈvən, a ˈčuːło se je, da so lˈjuːdi v ˈuːnem prosˈtuọru i se pogoˈvaːrjałi i gˈłaːsni błi i noˈben ni ˈvən ˈpəršu. I pol ˈtək čez ˈnẹːkaj ˈcaːjta ˈtaː ˈpuːnčka pogˈłẹːa ˈvən, ˈtək čez vˈraːta pa gˈrẹː ˈnəzej ˈnuọt. ˈFul ˈčuːdno, i ˈpol, i pol ˈtək, se ˈtək ˈčuːje od zˈnuọtər, ˈkək so ˈuːni lˈjuːdi ˈreːkłi – ˈtaːm smo bli na, f Pˈreːkmurju, na Šˈtaːjerskem – pol ˈoːna, se ˈčuːje ˈtək: »ˈŠe so ˈtüː.« {smeh} I pol ˈniːsmo zˈnaːli, {smeh} ˈkaːj ˈbi. Pač ˈtək, ˈrẹːs je bło, gˈroːzno. ˈPo smo šli ˈdaːlje do dˈruːgix ˈxiːš i ˈtək ˈniːsmo še eno ˈpaːrkrat doˈbiːli, ˈpuọl je pa ˈeːna ˈžẹːnska ˈpəršła do ˈnaːs pa ˈreːkła, naj gˈreːmo k nˈjeːj. Dərˈgaːč pa res sˈvaːšta doˈžiːviš. ˈFul je doˈgọːdko , ˈful sˈpoːznaš lˈjuːdi po Słoˈvẹːniji. Zˈdej s ˈmẹː na pˈriːmer
44
sepˈteːmbra, ˈlix pˈrẹːən se je ˈmaːło b zaˈčẹːła ta koˈrọːna, səm ˈmẹː še ˈp vo uspoˈsaːbljanje za voˈdiːtłe i smo bli ˈpaːč is cẹle Słoˈvẹːnije – ˈmaːło je ˈmərzło ˈraːtało, ˈta ˈvẹːtər.
S: ˈDa. {smeh}
/…/
Dərˈgač, ˈneː. ˈFuːł ˈdọː go šˈpiːłam poˈzaː no. ˈJaː s ˈnaːjprej šˈpiːła kłaˈviːr, v gˈłaːzbeni, pa səm ˈxoːdu na xarˈmọːnko ˈiːtəˈdə in ˈpo səm ˈrọːk ˈxoːdu, ˈtaː franˈcọːski ˈrọːk, zət ki s xˈtẹː pˈriːt kə ˈguọdbi, ˈne. Dərˈgač ˈtuː ˈmaːmo z ˈguọdbo ˈvaːje, zˈnəš.
S: Aˈxaː. ˈDaː da ˈdaː.
6.5.1.2 DIAHRONA ANALIZA
1 Naglas
1.1 Netonemski oz. dinamični;
kolikostna nasprotja so ohranjena;
nekateri kratki naglašeni samoglasniki so se podaljšali, dolgi pa skrajšali.
sˈkaː tix, dərˈgaːč, gˈrẹː, sˈtaːrostne, zˈdeːj, deˈveːto;
sˈtaːrostne, skuˈpiːne, ˈreːče, ˈčẹːte : zˈdeːj/zˈdej, ˈpəršła, ˈpol, ˈtam/ˈtəm/ˈtaːm, ˈtək zˈdeːj
zˈdeːj, ˈtam/ˈtəm/ˈtaːm, ˈpaːč, ˈreːčt; fˈsak, zˈnəš
1.2 Izveden je naglasni umik na prednaglasna e in o;
umik z vsake končne kračine, pa tudi cirkumflektirane in akutirane dolžine (mlado umično naglašeni samoglasnik je lahko dolg ali kratek).
ˈreːkłi, deˈveːto, ˈreːče, ˈdoːbro, gˈroːzno, ˈxoːdu
ˈpəršu; lˈjuːdi, ˈpoznaš, sˈpoːznaš, ˈzərt ‛zaradi’;
ˈnəzej, doˈžiːviš
2 Dolgi samoglasniki; eno- in dvoglasniki z dolenjskimi sovpadi in razvoji ter težnjo po nadnarečnem govoru
45 2.1 ě > ẹː/(ẹː)
ȏ in zgodaj podaljšani novoakutirani > uː/(ọː/ ː)
ˈłẹːta/ˈłẹː ta, sˈrẹːdnji, (na) ˈmẹːstu, ˈtẹːdən, ˈvẹːrski, ˈłẹːtos, ˈmẹːli, ˈmẹː , pˈrẹːən, ˈrẹːs, ˈvẹːtər, ˈnẹːkaj;
ˈłẹːto
ˈtuː/(ˈtọː/ˈt ː), sˈkuːs, spˈruːti, ˈuːni, (v) ˈuːnem
2.2 e in ę > ẹː/(iẹ)
ǫ in novoakutirani v nezadnjih besednih zlogih > uọ/ọː
ˈčẹːte/ˈčiẹte, (od) kˈjẹː (do) kˈjẹː, ˈžẹːnska; gˈrẹː, gˈrẹːš, zaˈčẹːła, ˈtẹː, pogˈłẹːa
ˈxọːdimo, xarˈmọːnko, ˈrọːk, pofˈsọːt; poˈpuọtniki, poˈpuọtnice, šoˈtuọre, ˈnuọtər, prosˈtuọru, ˈnuọt, zˈnuọtər, (kə) ˈguọdbi
2.3 umično naglašeni e > eː deˈveːto, ˈreːče, ˈreːkli, ˈteːče, ˈeːno, ˈreːkła 2.4 umično naglašeni o > oː/( oː) ˈpoːl/ˈpoː/ˈp oːl, pˈroːsit, ˈdoːbro, ˈoːna, gˈroːzno 2.5 i > iː skuˈpiːne, zaniˈmiː , ˈiːstem, oˈziːroma, sˈpiːjo, šˈliː,
ˈiːščemo, zaniˈmiːvo, verouˈčiːlnico, ˈniːso, ˈxiːše, ˈmiːslimo, ˈniːsmo, doˈbiːli, voˈdiːtłe
2.6 u > uː sˈkuːpnost, ˈžuːpnik, veroˈuːčno, ˈpuːnčka, ˈčuːdno, dˈruːgix
2.7 a, ə > aː sˈtaːrostne, dərˈgaːč, kˈłaːn, ˈtaːbor, ˈmaːjo, sˈpaːt, ˈtaːko, (ˈfaːruža), tˈraːvo, ponaˈvaːdi, priˈjaːzni, Noˈvaːk, (ˈbaːjta), pogoˈvaːrjałi, gˈłaːsni, vˈraːta, (Šˈtaːjerskem), zˈnaːli, ˈdaːlje, ˈmaːło, (ˈraːtało);
ˈdaːn, v eni ˈvaːsi
2.8 > , ər ˈp vo, ˈmərzło
2.9 > ọː ˈdọː go
3 Kratki naglašeni samoglasniki
46
3.1 a > aː/a/ə; a > e/eː pred j (preglas) ˈjaː ‛jaz’, (do) ˈnaːs, ˈpaːč, ˈtaːm/ˈtəm/ˈtam; ˈda;
zˈdej/zˈdeːj, ˈsej
3.2 o, ǫ > o ˈno
3.3 e, ę, ě > e; po podaljšavi e > eː, po analogiji na dolge zloge ě > ẹː
ˈne, noˈben; ˈreːčt; ˈmẹː
3.4 ə > ə ˈvəni, ˈvən
4 Kratki nenaglašeni samoglasniki, nizka stopnja slabitve kratkih samoglasnikov 4.1 Onemitve:
izglasni -e > - (posamezno);
-i = -i, redko -i > -
-o > - (posamezno);
vzglasni i- > - (v oblikah glagola imeti);
e, ě ob zvočnikih l, n >
i, u ob zvočniku l, r >
(sekundarni ə)
dərˈgaːč;
štir, al;
ˈtək, ˈtaːk, ˈkək;
ˈmaːš, majo, mẹli, ˈmẹː ;
voˈdiːtłom, voˈdiːtłe, noˈbeːnga;
bło, błi; ˈpəršu, ˈpəršła; dərˈgaːč
4.2 Preglas a > e pred j ˈnəzej
4.3 ě > ė (redko) ˈkaːkėga
4.4 Nastanek zlogotvornega , po onemitvi ə in po onemitvi o (redko).
s , s , b
5 Soglasniki
5.1 ĺ > lj/ł lˈjuːdi, uspoˈsaːbljanje; voˈdiːtłom; b
47
5.2 ń > nj uspoˈsaːbljanje, sˈrẹːdnji, nˈjeːj 5.3 ł = ł pred zadnjimi samoglasniki;
l > ł/l pred sprednjimi samoglasniki
kˈłaːn, Słoˈvẹːniji, ˈštaːła, ˈmaːła, ˈčuːło, gˈłaːsni, bło, ˈpəršła, ˈreːkła, zaˈčeːła, ˈmaːło, ˈmərzło, ˈraːtało;
ˈłẹːta, ˈłẹːto, pogoˈvaːrjałi, błi/bli, pogˈłẹːa, voˈdiːtłe, šˈliː, ˈmẹli, ˈmiːslimo, zˈnaːli, doˈbiːli, cẹle
5.4 v > f/f pred nezvenečimi nezvočniki;
v > /v pred zvočniki in zvenečimi nezvočniki
f Pˈreːkmurju, pofˈsọːt, fˈsak;
(na) sˈkaː tix, poˈzaː no, vˈraːta
5.5 Zlitja:
-ə > -u;
-o - > u
ˈpəršu;
ˈfaːruža
5.6 Onemitev medsamoglasniškega d v nekaterih besedah.
pogˈłẹːa, pˈrẹːən
6 Oblikoslovni pojavi
6.1 Pluralizacija dvojine. gˈreːmo ˈjaː i Doroˈteːja 6.2 Tvorba presežnika s členkom ta +
primernik.
ta staˈreːjši
6.3 Raba vprašalnega zaimka kaj namesto oziralnega zaimka kar.
ˈkaj ‛kar’ (/…/ zˈdej gˈrẹː deˈveːto ˈłẹːto, ˈkaj ˈsəm /…/)
6.4 Posplošitev mestov. prostor.
zaimka kje za prostor. zaimek poti in razmešč. kod.
od kje do kje ‛od kod do kod’ (/…/ od kˈjẹː do kˈjẹː bọmo šˈliː /…/)
7 Besedotvorje
48
7.1 / /
8 Skladnja
8.1 Pogosta raba kazalnih zaimkov. uni ˈčiẹte, s tẹmi poˈpuọtniki, ˈtaː ˈpuːnčka, ˈta ˈvẹːtər, ˈtaː franˈcọːski ˈrọːk
8.2 Napačni začetki. In ˈpol ˈḁːm – ˈJoː, ˈłẹːtos smo ˈmẹli ˈeːno ˈtaːko ...
ˈXə, pač ˈsej ...
8.3 Govorni signali in mašila. ˈno; ˈne; pa ˈt ː/i ˈtọː; pa ˈtaːk; pač; ˈəː; ˈḁːm 9 Leksika
9.1 Slengizmi (iz hrv. in angl.). ˈiːtak ‛seveda, tako in tako’, ˈokej ‛dobro’, sˈvaːšta
‛vse mogoče’, ful ‛zelo, veliko’
9.2 Besede enake hrvaškim. i ‛in’, pa i ‛pa tudi’, ˈčuːje ‛sliši’, ˈniːsmo zˈnaːli
‛nismo vedeli’, zˈnəš ‛veš’, ˈjaː ‛jaz’
9.3 Lokalno specifične besede. ˈkaj ‛kar’, ˈkiːrkrat ‛kdaj’, ˈiːza ‛izza, zadaj’, eno ˈpaːrkrat ‛nekajkrat’
9.4 Prevzete besede. ˈštaːła ‛hlev’ (iz it.), čez ˈneːkaj ˈcaːjta ‛časa’ (iz nem.), ˈlix ‛ravno’ (iz srvnem.), ratalo ‛postalo’
(iz srvnem.), šˈpiːłam ‛igram’ (iz srvnem.)
6.5.1.3 KOMENTAR K ANALIZI GOVORA GOVORCA I-1-A Naglas
Za govorčev govor so značilne (dvojnične) podaljšave kratkih naglašenih samoglasnikov (zˈdeːj, ˈpaːč, ˈreːčt, ˈtaːm/ˈtam/ˈtəm) in na drugi strani krajšanje dolgih samoglasnikov v nekaterih besedah (fˈsak, zˈnəš). Naglašeni samoglasnik iste besede je lahko včasih pod dolgim, včasih pod kratkim naglasom (ˈtam/ˈtəm/ˈtaːm).
V govorčevem govoru je izveden naglasni umik na prednaglasna e in o (ˈreːkłi, deˈveːto, ˈreːče, ˈdoːbro, gˈroːzno, ˈxoːdu), umik z vsake končne kračine (ˈpəršu) in s cirkumflektirane (lˈjuːdi
49
‛ljudje’, ˈpoznaš, sˈpoːznaš, ˈzərt ‛zaradi’) ter akutirane dolžne (ˈnəzej, doˈžiːviš). Po umiku je lahko naglašeni samoglasnik dolg ali kratek.
Dolgi samoglasniki
Govorčev govor ima večinoma dolge enoglasnike, ki so enaki tistim v knjižnem jeziku. Kot refleks za praslovanski ě prevladuje ẹː (npr. sˈrẹːdnji, (na) ˈmẹːstu, ˈtẹːdən, ˈvẹːrski, ˈłẹːtos, ˈmẹːli, pˈrẹːən, ˈrẹːs, ˈvẹːtər, ˈnẹːkaj), v enem primeru pa se pojavi dvoglasnik ẹː (ˈłẹːto).
Za ȏ in zgodaj podaljšani novoakutirani se v govoru največkrat pojavi uː, v enem primeru pa dvojnično še ozki ọː in ː. (sˈkuːs, spˈruːti, ˈuːni, (v) ˈuːnem; ˈtuː/ˈtọː/ˈt ː).
Pri refleksih za praslovanska e in ę prevladuje enoglasnik ẹː ((od) kˈjẹː (do) kˈjẹː, ˈžẹːnska; gˈrẹː, gˈrẹːš, zaˈčẹːła, ˈtẹː, pogˈłẹːa), v enem primeru se kot dvojnica pojavi dvoglasnik iẹ.
(ˈčẹːte/ˈčiẹte). Dvoglasnik uọ se v govorčevem govoru pojavi večkrat (poˈpuọtniki, poˈpuọtnice, šoˈtuọre, ˈnuọtər, prosˈtuọru, ˈnuọt, zˈnuọtər, (kə) ˈguọdbi), in sicer kot refleks za praslovanska ǫ in novoakutirani v nezadnjih besednih zlogih; redkeje je rabljen ọː (ˈxọːdimo, xarˈmọːnko, ˈrọːk, pofˈsọːt).
Za umično naglašena e in o govorec govori široka eː (deˈveːto, ˈreːče, ˈreːkli, ˈteːče, ˈeːno, ˈreːkła) in oː (pˈroːsit, ˈdoːbro, ˈoːna, gˈroːzno), enkrat dvojnično oː (ˈpoːl/ˈpoː/ˈp oːl).
Refleksi za praslovanske i, u in a so v govoru vedno iː, uː in aː. Refleks za praslovanski dolgi polglasnik je prav tako aː ((v eni) ˈvaːsi).
V govorčevem govoru kot refleks za praslovanski govorec enkrat uporabi (ˈp vo), vendar se enkrat pojavi tudi njegov razpad na zvezo polglasnika in zvočnika r: ər (ˈmərzło). Kot refleks za se v govoru pojavi ọː (ˈdọː go). Potrebno je omeniti, da je bilo v posnetem govoru zelo malo primerov, v katerih se pojavita oba izvorna zlogotvorna zvočnika.
Kratki naglašeni samoglasniki
Kratkih naglašenih samoglasnikov je malo. Refleksi za a so v govoru aː (ˈjaː ‛jaz’, (do) ˈnaːs, ˈpaːč, ˈtaːm), ə (ˈtəm), a (ˈtam; ˈda), e oz. eː po preglasu pred j (zˈdej/zˈdeːj, ˈsej); refleks za o, ǫ je o (ˈno), refleksi za e, ę oz. ě sta e: ˈne, noˈben oz. ẹː ˈmẹː (po analogiji na dolge zloge); za kratki ə pa ə (ˈvəni, ˈvən). V več primerih je prišlo do podaljšave kratko naglašenih samoglasnikov.
50
Kratko naglašeni so polglasniki (ˈvəni, ˈvən), med njimi tudi tisti, ki so nastali po onemitvi samoglasnika ob r in so pod mladoumičnim naglasom (ˈpəršu, ˈpəršła).
Kratki nenaglašeni samoglasniki
V govorčevem govoru je opazna nizka stopnja slabitve kratkih samoglasnikov. Pojavljajo se posamezne popolne in delne onemitve kratkih nenaglašenih samoglasnikov, najpogosteje visokih samoglasnikov (i, u, tudi e in redko o) v šibkih položajih, tj. v izglasju in ob zvočnikih (predvsem l, r, n). Najpogosteje onemita izglasna -i in -o ter e, ě, i in u ob zvočnikih (voˈdiːtłom, voˈdiːtłe, noˈbeːnga, štir, al; ˈtək, ˈtaːk, ˈkək; bło, błi; ˈpəršu, ˈpəršła; dərˈgaːč; ˈmaːš, majo, mẹli, ˈmẹː ).
Po popolnih onemitvah samoglasnikov za zvočniki se pojavi nastanek sekundarnega polglasnika pred njim (dərˈgaːč) ali redkeje zlogotovornih zvočnikov (s , s , b).
Pred j se pojavi preglas a v e (ˈnəzej). V enem primeru je bilo opaziti tudi oženje ě proti i preko ė (ˈkaːkėga). Primerov z omenjenimi pojavi je v posnetem govoru malo.
Soglasniki
Pri refleksih za praslovanska ĺ in ń je mogoče v govoru opaziti večinoma njun razpad na zvezo jezičnega oz. nosnega ter mehkega dela (lj in nj), kar je enako kot v knjižnem jeziku. Govorec ĺ v enem primeru izgovori trdo (voˈdiːtłom), v enem primeru se v izglasju po predhodni onemitvi samoglasnika pojavi še (b).
Govorec ima v svojem govoru ohranjen praslovanski ł (npr. kˈłaːn, ˈčuːło) pred zadnjimi samoglasniki, ki se občasno posploši tudi v položaj pred sprednjimi samoglasniki (npr. ˈłẹːta, ˈłẹːto, pogoˈvaːrjałi, błi/bli, pogˈłẹːa, voˈdiːtłe).
Govorec zvočnik v pred nezvenečimi nezvočniki izgovarja kot f/f (f Pˈreːkmurju, pofˈsọːt, fˈsak;
toda: na sˈkaː tix)26, pred r v vzglasju zobnoustnično (vˈraːta), pred zvočniki in zvenečimi nezvočniki pa dvoustnično zaokroženo (poˈzaː no).
Zlitij samoglasnika in soglasnika v samoglasnik je malo (ˈpəršu, ˈfaːruža).
26 S f sem zapisala glas, ki je nekoliko oslabljen v izgovoru, komaj slišen f.
51
Redek je pojav onemitve medsamoglasniškega d v posameznih besedah (pogˈłẹːa, pˈrẹːən).
Oblikoslovje
Dvojina je pluralizirana (gˈreːmo ˈjaː i Doroˈteːja), pri tvorbi presežnika se rabi členek ta (ta staˈreːjši). Namesto oziralnega zaimka kar je rabljen vprašalnega zaimka kaj (zˈdej gˈrẹː deˈveːto ˈłẹːto, ˈkaj ˈsəm) in posplošen mestovni prostorski zaimek kje za prostorski zaimek poti in razmeščenosti kod (od kˈjẹː do kˈjẹː bọmo šˈliː)27.
Besedotvorje
Na ravni besedotvorja ni bilo v analiziranem besedilu mogoče najti nobenih specifičnih pojavov.
Skladnja
Pogosta je raba kazalnih zaimkov pred samostalniki (uni28 ˈčiẹte, s tẹmi poˈpuọtniki, ˈtaː ˈpuːnčka, ˈta ˈvẹːtər, ˈtaː franˈcọːski ˈrọːk).
Ker je govor spontan se pojavljajo t. i. napačni začetki (npr. In ˈpol ˈḁːm –; ˈXə, pač ˈsej ...).29
Pričakovano govorec na več mestih uporabi različna mašila oz. govorne signale (ˈno; ˈne; pa ˈt ː/i ˈtọː; pa ˈtaːk; pač, ˈəː; ˈḁːm).30
Leksika
Govorec v svojem govoru uporablja slengizme (ˈiːtak, ˈokej, sˈvaːšta ‛vse mogoče’, ful ‛zelo, veliko’), kar je pričakovano, saj gre za mladega govorca.
27 V članku Izražanje prostorskih razmerij z vprašalnimi prislovnimi zaimki v knjižnih in neknjižnih zvrsteh slovenskega jezika so predstavljeni rezultati ankete o prostorskih prislovnih zaimkih v govorih pri 63 študentih slovenistike. Pokazalo se je, da sta vprašalna zaimka kje in kod v različnih govorih med seboj zamenljiva, pri čemer je vse pogostejša raba zaimka kje. (Smole, Orel 2014: 474) Rezultati ankete se ujemajo s stanjem, izpričanem v SLA, kjer je v narečnih govorih opazno posploševanje enega izmed zaimkov ali zamenljivost, nihanje med njimi. Gradivo iz SLA med drugim kaže na zamenjavo zaimka kod s kje v predložnem zaimku od/s kod tudi v treh belokranjskih točkah. (Smole, Orel 2014: 470) Zaimek kje nadomesti kod v predložni zvezi od/s kod > od/s kje, kar je možno zaradi usmerjevalnih predlogov (od/s), ki izražata dinamičnost sama po sebi. (Smole, Orel 2014: 477)
28 Gre verjetno za zagovor govorca, kazalni zaimek se po spolu ne ujema s sledečim samostalnikom (uni ˈčiẹte >
une ˈčiẹte).
29 Do napačnih začetkov pride, ko govorec začne izrek in se na sredi izrekanja ustavi ter ga začne preoblikovati z drugimi besedami oz. drugo strukturo. (Biber idr. 2000: 1063 v Zuljan Kumar 2007: 34)
30 Za mašila oz. govorne signale se uporablja tudi izraz diskurzivni označevalci, ki so ponavadi avtomatizirani, poleg tega pa lahko govorec z njimi preverja, kako sogovorec spremlja povedano – ne prispevajo k vsebini diskurza, a opravljajo različne pragmatične vloge. (Verdonik idr. 2005: 23)
52
Zaradi zgodovine belokranjskih narečij govorec uporablja besede in pomene, ki so enaki hrvaškim knjižnim (i ‛in’, pa i ‛pa tudi’, ˈčuːje ‛sliši’ ˈniːsmo zˈnaːli ‛nismo vedeli’, zˈnəš ‛veš’, ˈjaː ‛jaz’).
Uporablja tudi besede, ki so širše ali ožje krajevno zamejene (ˈkaj ‛kar’, ˈkiːrkrat ‛kdaj’, ˈiːza
‛izza, zadaj’, eno ˈpaːrkrat ‛nekajkrat’) in nekaj širše prevzetih (ˈštaːła ‛hlev’, čez ˈneːkaj ˈcaːjta
‛časa’, ˈlix ‛ravno’ (iz srvnem.), šˈpiːłam ‛igram’ (iz srvnem.)).
6.5.2 GOVOREC I-1-B
Govorec je rojen leta 1999 in je študent 3. letnika 1. stopnje na Fakulteti za medije v Ljubljani.
V času študija biva v Ljubljani, drugače pa že od rojstva živi v Črnomlju, tudi oba njegova starša sta Črnomaljca. Srednjo šolo je obiskoval v Novem mestu (smer: srednja medijska šola).
Tudi ta govorec je član skavtov.
6.5.2.1 TRANSKRIPCIJA
Posnetek I-1-B (Op.: Posnetek zunaj, v daljavi govor drugih ljudi, ptičje petje.)
ˈJaː-m ˈbiː v Łubˈłaːni, ˈjaː-m ˈgọr ˈbiː čez ˈviːkent. ˈJaː-m ˈpəršu ˈeːnkrət na ˈmẹːsəc, dˈvaːkrət ˈmaːks, ˈne. I ˈp oːl ˈiːtək ˈpərvi ˈtẹːdən kə smo bl ˈgọr. ˈUːnȯ - ˈpiẹ - pˈriːde ˈpiẹtək: »ˈKaːj gˈreːmo mi ˈdoːmux, ˈḁ? ˈA, ˈda, ˈiːtək, ˈdẹj gˈreːmo, ˈkaː-mo pa tˈłeː ˈdẹːałi, ˈne.« ˈPḁč, ˈtọː je že ˈen ˈraːzłog, da ˈiːtak lˈjuːdi ˈp oːl, Bełokˈraːnci, ˈsaː dˈruːžba, gˈreːmo fˈsiː ˈdoːmux. ˈḀː, sˈkaː te ˈmaːmo, ˈtọː je že ˈp oːl sˈpiẹt dˈruːgo, ˈne. ˈPaː ˈtud v Łubˈłaːni deˈjaːnsko čez ˈviːkənd se ne ˈnẹːki ˈfuł doˈgaːja, ˈne. ˈḀː, dərˈgaːč pa ˈiːtək, da te ˈp oł fˈse ˈvẹːže pa ta naˈraː – /nerazum./ ˈMiːdva smo zˈdeːj tˈłeː. Če bi błọ ˈtọː ˈzej, ˈneːznam, ˈTiːvoli al pa ˈnẹːki. ˈTaːm lˈjuːdi, ˈtaːm lˈjuːdi. Zˈnəš – (S: mˈəm) fˈse pofˈsuọt je ˈpuːno łˈjuːdi, ˈne. Tˈłeː si pa ˈləxko ˈtək, gˈrẹːš ˈčiːł, ko gˈrẹːš na ˈkaːvico (S: mˈxəm), zˈnaːš, da ti ˈneːbo noˈbeːn ˈtəm zˈraː n ˈteːbe ˈpuː ˈmẹːtra, ˈne, ˈneːgo boš ˈmẹː ˈłẹːpo za ˈseːbe. (S: mˈəm) ˈƎː, pa ˈtọː ˈtuːt, ˈdoːro, ˈiːtḁk sˈtaːrši pa ˈtọː, faˈmiːłija.
S: Mˈxəm.
Də gˈrẹš ˈmaːło ˈnəzẹj. ˈAːmpḁk – ˈdaː, ˈmiːsəm, po ˈmoːjem je ˈtuː, kə ˈnəs ˈvẹːže, ˈne, kə tˈłeː si ˈtək odˈraːstu i ˈtȯː.
S: Mˈxəm.
ˈTu po ˈmoːjəm eˈdiːn – pač ˈtaː gˈłaː ni ˈraːzłok, pa ˈtuːd dˈruːžba po ˈm oːjem ˈdoːst naˈreːdi.
S: Mˈxəm, mˈxəm – ˈƎː, pa reˈciːmo ˈti si že fsˈrẹːdno ˈxoːdu v ˈNoːvo ˈmẹːsto.
ˈDaː.
S: ˈKək ˈti je ˈbi pa ˈtaː preˈxoːt? Is osˈnọː ne, ˈdaː, f sˈrẹːdno v ˈNoːvo ˈmẹːsto.
53 ˈMeːni oˈsẹːbno je błọ ˈfuł ˈdoːbro.
53 ˈMeːni oˈsẹːbno je błọ ˈfuł ˈdoːbro.