Migracije na Slovenskem, pa tudi drugje, so bile po spolnem sestavu močno različne.
Neenakosti so bile odvisne od različnega položaja moških v družbi, od različnega trga dela in namena migracije. Ženske so imele manj svobode in so bile podrejene različnim zaščitnim sistemom (Kalc 2020, 126). Delovna ženska migracija je bila v preteklosti največkrat povezana s hišnim delom. Ženske so s svojim delom in vključevanjem v migracije pomembno sodelovale in zagotavljale celo nosilno vlogo pri skrbi za družino in razvoju te. Čeprav je bila sploh za poročene ženske in matere migracija veliko čustveno breme, je bila tudi oblika participacije in razširjanja obzorja izven okvirjev vaške skupnosti in regijskih meja (Kalc 2020, 127–128).
Slovenske ženske so bile v Egiptu zelo spoštovane. Veliko jih je delo opravljalo pri zelo premožnih egiptovskih družinah in uživalo ugled ter spoštovanje. Kot smo že prej zapisali, so bile slovenske ženske spoštovane in zaželene v Egiptu, saj so veljale za pridne, delavne, poštene in skromne. Navedemo lahko samo nekaj primerov žensk, ki so delo opravljale pri zelo pomembnih in premožnih družinah v Egiptu. Marija Faganelli iz Mirna je delo opravljala kot vzgojiteljica nekdanjega predsednika OZN Butrosa Galija in kralja Zogula. Pomembna in zanimiva pa je tudi zgodba Avguštine Volk, ki je delo opravljala kot spremljevalka matere kralja Faruka na kraljevem dvoru. Z njeno pomočjo so na dvor prišle opravljat delo njene sestre, sosede in nečakinji. Posebno mesto pa sta imeli njeni hčerki, saj je ena služila kot spremljevalka kraljice Faride, ena pa kot spremljevalka kraljeve sestre (Škrlj 2009, 148–149).
V družini so bile aleksandrinke zelo spoštovane, v širšem domačem okolju pa zgodba ni bila takšna. V časopisu Soča je izhajala serija člankov z naslovom Rak na telesu primorskega naroda, kjer so opisovali pasti selitve žensk v Egipt. Pisali so, da takšna selitev škoduje družini, možu, otrokom, državi in cerkvi. Menili so, da slabo vpliva tudi na ženske in je ogrožena njihova varnost, saj naj bi nedolžna kmečka dekleta odšla v tujo deželo, kjer je veliko skušnjav, ki kar vabijo ženske v pogubo. V članku omenjajo tudi vpliv na vero, saj ženske odhajajo v deželo, kjer je veliko pripadnikov muslimanske vere, kar katoliškim ženskam škodi (Škrlj 2009, 149).
Možje aleksandrink so ostajali doma in skrbeli za gospodinjstvo. Delo je bilo tako
ženskah in njihovi vlogi smo zapisali, da naj bi ženske ostajale doma, bile gospodinje, matere in vzgojiteljice. Na drugi strani pa so bili moški, ki so bili glave družine in so imeli nalogo finančno preskrbeti družino. V primeru aleksandrink pa se je položaj obrnil, saj so ženske služile denar in ekonomsko preskrbele družino. Vloge so bile obrnjene, kar so moški takratnega časa, ki so bili vzgajani v drugačnem duhu, verjetno težko sprejeli in s tem funkcionirali.
Škrlj zapiše, da so bile aleksandrinke primer migracij, ki je preoblikoval vloge v družini, ki so bile prej razdeljene na spol. Njihov odhod jim je dal moč, avtonomijo in tudi svobodo, ki je v domačem okolju niso bile deležne (Škrlj 2009, 185).
Članek Rak na telesu primorskega naroda se dotakne tudi neprimernega obnašanja mož doma, saj naj s poslanim denarjem ne bi delali gospodarno, odplačevali dolgov in kupili dodatnega kosa zemlje, ampak so poslani denar zapili v vaških gostilnah (Škrlj 2009, 149).
Ob vrnitvi domov so bile razmere lahko zelo težke. V Egiptu so se ženske naučile različnih jezikov, ki zdaj niso bili uporabni, njihovi otroci doma so se od njih odtujili, odnosi z možem pa so bili lahko zelo slabi. Nekatere se po besedah sorodnice ene od aleksandrink niso želele vrniti domov, dokler je bil mož živ. Bile so drugačne, drugačne doma ob vrnitvi in drugačne ob prihodu v Egipt. V Egiptu so se morale privaditi in prilagoditi družini, pri kateri so delale, ob vrnitvi domov pa so se morale privaditi lastni družini, ki je v času njihove odsotnosti delovala na svoj način, ki ni vključeval matere in žene. Koprivec zapiše, da je pri pregledovanju slik z eno od potomk aleksandrinke zaznala, da so bile ženske po prihodu domov velikokrat oblečene v črne obleke, saj vsaj na videz niso želele izstopati, saj so se zavedale, da so že tako drugačne in tema marsikaterega pogovora (Koprivec 2006, 99–111).
»Žrtve« aleksandrink pa so bili otroci. Tako zapiše Mirjam Milharčič Hladnik v prispevku v delu Slovensko izseljenstvo v luči otroške izkušnje, kjer se ukvarja s stigmatizacijo otrok aleksandrink (Milharčič Hladnik 2015, 27).
Spomin na aleksandrinke je zreduciran na podobo dojilje, matere, ki zapusti svoj dom, njeni otroci pa zato trpijo, čeprav je bilo žensk, ki so v Egiptu opravljale delo dojilje, le za eno četrtino. Pomembno pa je, da se zavedamo, da se ob ločitvi otrok in matere otroci ob »zadostni čustveni podpori okolice niso čutili zapuščene« (Škrlj 2009, 185).
Otroci aleksandrink so bili drugače obravnavani in zaznamovani. O tem priča pripoved hčerke aleksandrinke, ki je povedala, da so ji učitelji večkrat navrgli, da je mama nima rada, saj jo je zapustila in odšla daleč v Egipt. Spominja se tudi, da so jo učitelji v šoli, ko so otrokom dajali darila, vedno preskočili in jo izpustili ter ji to razločili, češ »saj pri vas pa imate, ko je mama v Egiptu …« (Koprivec 2013, 40–41). Takšna stigmatizacija se je prenesla na dediščino aleksandrink in na vrednotenje pojava (Koprivec 2013, 41).
V delu Dediščina aleksandrink in spomini njihovih potomcev pa Koprivec poudari, da aleksandrinke niso bile izjema, saj so v zgodovini ženske velikokrat odhajale v tujino ali na delo v druge predele domače države in svoje otroke pustile doma v oskrbi svojih sorodnikov. Ženskam, materam je ob odhodu od doma hudo in živijo v upanju, da njihova družina doma sprejema in razume njihov odhod. Denar, ki pa ga pošiljajo v pomoč domačim, ni le še kako potreben finančni doprinos, ampak tudi izraz ljubezni in zanje ne le denar, ki ga pošiljajo, ampak njihova ljubezen in žrtev (Koprivec 2013, 43).