-
namestitev predhodno pripravljenih natisnjenih ploščic na grelno ploščo, - kalibracija merilca (X-Rite i1 Pro) na beli referenčni standardni podlagi,-
merjenje spektra vzorca pred segrevanjem (10 naključnih meritev na površini natisnjene ploščice),-
segrevanje od 20 °C do 50 °C (temperatura grelne plošče) in ohlajanje nazaj do 10°C (hitrost segrevanja = 120 °C/h),
-
med segrevanjem in ohlajanjem v intervalu 1 °C izvedemo meritev spektra barve vzorca,-
meritev izvedemo s pritiskom na rdeči gumb svetlobnega zaznavala ( slika 4.7),-
analiza podatkov v programu Excel.Meritve spektrov barve smo izvedli pred in po izpostavi vzorcev določenim realnim vplivom. S tem smo spremembo barve zaradi vplivov iz okolja opisali v barvnih koordinatah.
Analiza vzorcev
32
33
5 Rezultati in diskusija
5.1 Rezultati meritev geometrije
Izmerjene dimenzije cilindričnih vzorcev smo najprej tabelirali. Za vsako dimenzijo posebej smo izračunali povprečne vrednosti meritev in jih grafično predstavili v diagramih tega poglavja. Postopek povprečenja in prikaza rezultatov smo izvedli v programu Excel. Rdeča črta na posameznem diagramu predstavlja načrtovano dimenzijo izdelka. Natančne načrtovane dimenzije izdelka so prikazane na sliki 5.1.
Slika 5.1: Načrtovane dimenzije cilindričnega vzorca
Rezultati in diskusija
34
Slika 5.2: Vrednosti dimenzije a pri tiskanju izdelka z različnimi filamenti
Slika 5.2 predstavlja meritve dimenzije a, ki so podale neskladne rezultate. Izdelek iz filamenta brez TC dodatka ni dosegel zastavljene dimenzije. Povprečje izmerjenih dimenzij je znašalo 35,7 mm kar je bilo za 0,3 mm premalo. V nasprotju pa so vsi ostali izdelki dimenzijo presegli za okvirno 0,5 mm. Najbolj je izstopal vzorec PLA_7, ki je zastavljeno dimenzijo 36 mm presegel za 0,9 mm. Na prvi pogled se odstopanja zdijo majhna, saj so bili tudi izdelki relativno majhni. Odstopanja maksimalnih in minimalnih vrednosti smo za lažjo predstavo pretvorili v procentualne vrednosti. Vzorec PLA_7 je od zastavljene dimenzije odstopal za 2,5 %, PLA_0 pa za skoraj 1 %.
Slika 5.3: Vrednosti dimenzije h
Rezultati in diskusija
35 Slika 5.3 prikazuje izmerjene vrednosti dimenzije h . Načrtovane dimenzije h, ki je znašala 13 mm, ni dosegel noben izdelek, kar je bilo pričakovano. Diagram na sliki 5.3 prikazuje odstopanje dimenzije vseh izdelkov v vertikalni smeri, torej v višino. To se zgodi, ker se filament med tiskanjem poseda in ne drži konstantne debeline slojev. Pojav moramo prej kompenzirati s predimenzioniranjem dimenzije v višino.
Tudi pri merjenju dimenzije h je najbolj ponovno odstopal vzorec PLA_0, saj mu je do zastavljenih 13 mm zmanjkalo ~0,4 mm (3 %). Najmanj pa je v tem primeru odstopal vzorec PLA_20, saj od točne dimenzije odstopa le 0,4 %.
Slika 5.4: Vrednosti dimenzije b
Slika 5.4 prikazuje vrednosti dimenzije b. Vrednosti načrtovane dimenzije b se je PLA_0 zelo približal, ostali vzorci pa so jo precej presegli. Večino presežka lahko pripišemo neravni površini na vrhu pravokotne podlage (slika 5.5). Tam so se sosednje niti vročega filamenta v istem sloju nagubale in povzročile nepravilnosti. Šoba v tiskalniku, ki potuje po površini natisnjenega izdelka, namreč rahlo izpodriva iztisnjen filament, kar povzroči valovito površino (slika 5.5). Izdelek iz filamenta PLA_7 je dimenzijo b presegel za cel milimeter, kar predstavlja 33 %.
Rezultati in diskusija
36
Slika 5.5: Neravna površina natisnjenega vzorca PLA_7
Slika 5.6 prikazuje zelo razgibane vrednosti izmerjene vrednosti dimenzije d1. Vzorec PLA_0 je načrtovano dimenzijo presegel za skoraj 0,5 mm, medtem ko je vzorcu PLA_7 do 19 mm manjkalo ~0,1 mm. Izdelki PLA_10, PLA_15 in PLA_20 so se dobro približali željeni dimenziji in jo presegli le za ~0,1 mm.
Slika 5.6: Vrednosti dimenzije d1
Vrednosti izmerjenih dimenzij d2 (slika 5.7) so bile ravno obratne izmerjenim vrednostim d1. V tem primeru skoraj pri vseh vzorcih opazimo, da načrtovana dimenzija ni bila dosežena, medtem ko je bil pri vzorcu PLA_7 izmerjen presežek dimenzije za ~0,2 mm.
Največje negativno odstopanje je izkazoval vzorec PLA_0. Če primerjamo zadnja dva diagrama lahko razberemo, da je imel izdelek PLA_7 največji obseg d2, PLA_0 pa najmanjšega.
Rezultati in diskusija
37 Slika 5.7: Vrednosti dimenzije d2
5.2 Rezultati reološke karakterizacije taline
Rezultati reološke karakterizacija petih različnih talin so predstavljeni na sliki 5.8.
Slika 5.8: Diagram viskoznosti talin nekaterih proučevanih filamentov
Za določevanje viskoznosti smo izbrali vzorec PLA_0 kot referenco čistega PLA filamenta brez dodatkov. Poleg tega smo testirali še sam TC dodatek, vzorec PLA_5 z majhno
Rezultati in diskusija
38
vrednostjo dodanega TC pigmenta in PLA_20 z najvišjo vrednostjo dodanega TC, za katerega smo viskoznost pomerili pri dveh različnih temperaturah.
Rezultati meritev viskoznosti so pokazali, da se je talina vzorca PLA_0 vedla podobno kot vzorec PLA_5. Oba vzorca izkazujeta podobno viskoznost pri nizkih strižnih hitrostih, pri strižnih hitrostih nad 1 s-1 pa se jima viskoznost drastično zmanjša. Filament PLA_20 smo v prvem poizkusu testirali pri 210 °C, tako kot vse ostale filamente. Rezultati so pokazali točno to, kar se je dogajalo pri tiskanju. Siva krivulja na sliki 5.8 že pri nizkih strižnih hitrostih izkazuje nižjo viskoznost, ki z naraščanjem strižne hitrosti počasi pada, pri strižni hitrosti 0,1 s-1 pa sledi postopen padec. Zaradi nizkih vrednosti viskoznosti smo testiranje na tem vzorcu ponovili pri nižji temperaturi, t.j. pri 200 °C. Material je v tem primeru pokazal podobno obliko krivulje kot pri višji temperature, le da so bile v celotnem merilnem območju strižnih hitrosti vrednosti viskoznosti višje in primerljive z vrednostmi viskoznosti ostalih talin. Začetna viskoznost (pri nizkih strižnih hitrostih) je bila pri vseh merjenih talinah podobna (~3000 Pa·s) do strižne hitrosti 1 s-1. Od tam naprej je viskoznost vzorca PLA_20 kljub nižji temperaturi precej bolj izrazito padala kot pri ostalih dveh vzorcih.
Problematiko tiskanja pri povišani temperaturi smo opisali z reološkim testom določevanja strižno odvisne viskoznosti. Filament PLA_20 se je pri temperaturi tiskanja 210 °C zaradi prenizke viskoznosti taline takoj razlezel po tiskalni mizici. Problem smo rešili tako, da smo temperaturo tiska znižali na 200 °C, s čimer smo zvišali viskoznost in material se je lepo nanašal brez prelivanja.
Za primerjavo smo testirali tudi viskoznost modrega TC dodatka. Rezultati so pokazali, da je bila vrednost viskoznost tega dodatka pri nizkih strižnih hitrostih precej primerljiva z vrednostjo viskoznosti vzorca PLA_20, ki je vseboval najvišjo vrednost tega dodatka. Z naraščajočo strižno hitrostjo je viskoznost TC dodatka pri strižni hitrosti nad 0,05 s-1 močno padla in se znižala za skoraj cel red velikosti. To pomeni, da viskoznost tega dodatka ni konstantna, ampak z naraščajočim strigom močno pada. To je opazno tudi pri krivuljah viskoznosti talin s tem dodatkom, saj se pri višjih strižnih hitrostih z naraščanjem koncentracije dodatka opazi tudi naraščanje naklona zniževanja viskoznosti z naraščajočo strižno hitrostjo.
Rezultati in diskusija
39
5.3 Rezultati DSC analize
V poglavju rezultatov DSC analiz, so predstavljeni termogrami ohlajanja in 2. segrevanja vzorcev.
5.3.1 Termogram osnovnih materialov
Kot rezultat DSC meritev dobimo termogram, ki na sliki 5.9 prikazuje segrevanje in ohlajanje osnovnega PLA_0 ter TC dodatka (v termogramu TC polimer). Iz rezultatov lahko opazimo, da se vrhova hladne kristalizacije TCC(PLA) in temperature taljenja Tm(LLPE)
prekrivata, kar je značilno za kompozitne materiale. Temperatura razbarvanja se sklada s tisto, ki jo navaja proizvajale, saj je vrh razbarvanja pri TC dodatku viden pri 31 °C.
Obarvanje v fazi hlajenja sledi pri nekoliko nižji temperaturi, vrh se kaže pri 23 °C [15].
Slika 5.9: Termogram vzorca PLA_0 in TC dodatka
5.3.2 Primerjava krivulj ohlajanja vzorcev, ki so bili izpostavljeni različnim vplivom iz okolja
Slika 5.10 prikazuje diagrame ohlajanja različnih TC polimerov z različnimi koncentracijami dodanega TC dodatka. Slika 5.10 A prikazuje krivulje začetnih vzorcev pred izpostavo. Tam se je vzorčenje PLA_red malce ponesrečilo. Vzorce se je na dnu lončka za termično analizo
Rezultati in diskusija
40
slabo razporedil, s tem povzročil slabo tesnjenje in posledično slabo meritev. Na sliki 5.10 B so predstavljene krivulje referenčnih vzorcev, ki so bili 110 dni zaprti v predalu, medtem ko slika 5.10 C prikazuje termograme testiranja vzorcev na izpostavi zunaj, torej na sončni svetlobi. V vseh primerih se moramo osredotočiti na temperaturno območje med 0 °C in 40
°C, saj se znotraj tega odvije sprememba barve. Opazimo lahko, da so krivulje na sliki 5.10 B in sliki 5.10 C precej nižje kot pred izpostavo. Vzorec z najnižjo koncentracijo TC dodatka PLA_3 nima izrazitih vrhov, zato je po izpostavi zunanjim dejavnikom iz okolja ostal razbarvan in ni več izkazoval termokromnih lastnosti. PLA_red se je vedel podobno kot PLA_0, vzorci z dodatkom pa na sliki B in C že izkazujejo dodatne vrhove [15].
Slika 5.10: Termogrami ohlajanja A) začetnih vzorcev pred izpostavo, B) referenčnih vzorcev v predalu in C) vzorcev na izpostavi vremenskim pogojem
Rezultati in diskusija
41
5.3.3
Primerjava krivulj 2. segrevanja za vzorce, ki so bili
izpostavljeni različnim vplivom iz okolja
Iz termogramov pri 2. segrevanju (slika 5.11) lahko razberemo, da je TC dodatek pri vzorcih PLA_20, PLA_15 in PLA_10 rahlo zaustavil proces hladne kristalizacije. Pri teh primerih namreč prevlada taljenje LLPE. Pri nižjih koncentracijah TC dodatka pa je kljub izpostavljenosti različnim vplivom še vedno dominirala hladna kristalizacija. Povzamemo lahko, da TC dodatek do koncentracije 10 % (PLA_10) vzpodbuja hladno kristalizacijo, v višjih koncentracijah pa jo omejuje [15].
Slika 5.11: Termogrami 2.segrevanja A) začetnih vzorcev pred izpostavo, B) referenčnih v predalu in C) na izpostavi zunaj
Rezultati in diskusija
42
5.4 Rezultati vizualnih sprememb vzorcev, izpostavljenih različnim zunanjim pogojem
V sledečem poglavju bodo opisane vizualne spremembe vzorcev. Izpostavili smo spremembe vzorcev, ki jih zaznamo z vidom, torej spremembo barve, oblike in potencialno degradacijo vzorcev.
5.4.1 Referenčni paket
Paket vzorcev, poimenovan referenčni paket, smo za 110 dni spravili v predal. Tam je na sobni temperaturi miroval in ohranjal svoje lastnosti. Kot pričakovano, se lastnosti vzorcev pri tem niso spremenili. Jakost barve je ostala enaka za vse vzorce, saj so bili le-ti zavarovani pred zunanjimi vplivi (UV, povišana/nizka temperatura, vlažnost). Barve natisnjenih ploščic, ki so predstavljene na sliki 5.12, se lahko na fotografijah rahlo razlikujejo zaradi spremembe pri osvetlitvi fotografiranja na začetku in po treh mesecih.
Fotografiji na sliki 5.12 prikazujeta spremembo, v tem primeru zanemarljivo, pred začetkom in na koncu izpostave vzorcev pogojem v zaprtem predalu. Na levi strani so vzorci pred izpostavo, na desni po izpostavi. Enaka postavitev velja za vse druge vzorce v nadaljevanju.
Slika 5.12: Referenčni paket pred (levo) in po izpostavi v predalu (desno)
Rezultati in diskusija
43
5.4.2 Paket radiator
Tudi vzorci iz paketa, ki je bil 110 dni postavljen na sobni radiator, niso doživeli večjih sprememb (slika 5.13). Temperaturna sprememba od sobne temperature 21 °C do temperature segretega radiatorja pri 40 °C očitno ni bila dovolj velika, da bi močno vplivala na degradacijo vzorcev. V 110 dneh je prišlo do približno 110 ciklov segrevanja in ohlajanja.
Te cikle so vzorci na videz vzdržali in še naprej ohranili svoje termokromne sposobnosti.
Slika 5.13: Paket radiator pred (levo) in po izpostavi na radiatorju (desno)
5.4.3 Paket zamrzovalnik
Pri vzorcih, ki so bili 110 dni postavljeni v zamrzovalnik (slika 5.14), je bilo opaziti nekaj sprememb v intenzivnosti barve. Takoj po začetku izpostave, po približno 30 minutah, so vse ploščice dobile intenzivnejšo barvo, ki so ohranile do konca izpostave. Seveda pa so tako barvo ohranjale samo v ohlajenem stanju. Takoj, ko smo jih vzeli iz zamrzovalnika, se je intenziteta barve povrnila v prvotno stanje.
Slika 5.14: Paket zamrzovalnik pred (levo) in po izpostavi v zamrzovalniku (desno)
Rezultati in diskusija
44
5.4.4 Paket zunaj (sončna svetloba)
Največjo spremembo izmed vseh vzorcev je po 110 dneh prikazal paket na sončni svetlobi (slika 5.15). Kot pričakovano, so UV žarki močno vplivali na termokromne lastnosti vzorcev. Prav vse ploščice, pripravljene z modrim dodatkom, so se razbarvale. UV svetloba je degradirala termokromni pigment in s tem povzročila omejeno spremembo barve pri segrevanju in ohlajanju. Do največjega razbarvanja je prišlo pri ploščici PLA_3, najmanjše pa pri PLA_20 z največjo vsebnostjo modrega dodatka.
Slika 5.15: Paket zunaj po 1 tednu (levo) in po izpostavi zunanjim vplivom (desno)
Na sliki 5.15 je na levi strani, izjemoma za ta primer, prikazano stanje vzorcev po prvem tednu izpostave. Zanimivo izgubo barve kaže PLA_10, saj se je razbarvanje pričelo na desni strani ploščice in nadaljevalo do sredine. Tam se je lokalno ustavilo, ploščica pa se je v nadaljevanju izpostave enakomerno razbarvala po celotni površini. Predvidevamo lahko, da je sončna svetloba ploščico najprej obsijala samo iz ene smeri, kar pa sicer ne velja za vse druge ploščice. Presenetljivo dobro pa je izpostavo prenesel PLA_15 in ohranil nekaj barve tudi po 110 dneh izpostave.
5.4.5 Paket voda
Vizualno vzorci, ki so bili potopljeni v vodi, niso izkazovali očitnih sprememb, niti po 110 dneh izpostavljenosti (slika 5.16). Rahla sprememba v intenziteti barve je opazna pri vzorcu PLA_3, ampak še vedno lahko rečemo, da 100 % vlaga drastično ne vpliva na spremembo vizualnih lastnosti proučevanih vzorcev.
Rezultati in diskusija
45 Slika 5.16: Paket voda pred (levo) in po izpostavi v vodi (desno)
5.5 Rezultati LAB meritev
Vizualne spremembe iz prejšnjega poglavja smo v tem poglavju določili s pomočjo LAB barvnega prostora.. Meritve smo izvedli pred in po izpostavi realnim pogojem. Za meritve po izpostavi smo izbrali referenčni paket v predalu, paket v vodi in tistega, izpostavljenega sončni svetlobi.
Najprej smo izbranim vzorcem določili koordinato L*, ki podaja informacijo o svetlosti vzorcev. Po definiciji velja, da višja kot je vrednost koordinate L*, bolj svetel je vzorec.
Spreminjanje koordinate L* glede na koncentracijo TC dodatka v zgoraj omenjenih 3 paketih vzorcev prikazuje slika 5.17. Za primerjavo je dodana tudi krivulja vzorcev pred izpostavo. Ta je služila kot referenca za določanje sprememb v vzorcih po izpostavi.
Slika 5.17: Spremembe koordinate L*
Rezultati in diskusija
46
Kot pričakovano, se je krivulja vzorcev v predalu sorazmerno dobro približala krivulji vzorcev pred izpostavo. Pri nizkih koncentracijah TC dodatka je svetlost vzorcev od PLA_0 do PLA_7 zelo malo odstopala. Odstopanje tega lahko pripišemo merilni negotovosti.
Pri PLA_15 pa se je razlika povečala na 5 enot koordinate L*. Obratno pa se spremeni PLA_20, pri kateri opazimo, da je dobil vzorec po izpostavi v predalu svetlejšo barvo.
Zelo podobno sledi referenčni krivulji tudi paket v vodi. Do največjega odstopanje ponovno pride pri višjih koncentracijah TC dodatka, torej pri PLA_15 in PLA_20. Po končani izpostavljenosti je svetlost PLA_20 odstopala kar za 10 enot.
Največjo spremembo, ki že nakazuje na degradacijo vzorcev, pa prikazuje krivulja paketa izpostavljenega sončni svetlobi. Z referenčno krivuljo se skladata le svetlosti vzorcev PLA_0 in PLA_15. Za prvi vzorec smo podoben rezultat pričakovali, saj ne vsebuje modrega TC dodatka. Vzorec PLA_15 pa je presenetil in dobro zdržal izpostavljenost UV svetlobi.
Podobne krivulje smo izrisali tudi za barvno koordinato b*, ki opisuje barvni prostor med rumeno na pozitivni osi in modro barvo na negativni osi. Vzorci so bili modre barve, zato so vrednosti na osi Y negativne.
Krivulji vzorcev v predalu in v vodi ponovno lepo sledita referenci (slika 5.18). Ponovno največjo spremembo zasledimo pri krivulji vzorcev, ki so bili 110 dni izpostavljeni zunanjim vplivom.
Slika 5.18: Spremembe koordinate b*
Rezultati in diskusija
47 Pozitivna vrednost koordinate a* predstavlja rdečo barvo, negativna pa zeleno. Tudi v tem primeru so se vrednosti naših vzorcev nahajale v negativnih vrednostih, saj so vzorci vsebovali več elementov zelene, kot rdeče barve. Tudi v primeru barvne koordinate a* lahko spremljamo podoben trend, kot pri meritvah ostalih dveh koordinat. Krivulji vzorcev na temi in 100 % vlažnosti posnemata referenčno, ampak pri višjih koncentracijah vrednosti nekoliko odstopajo (slika 5.19). Krivulja zunanje izpostave pa ne sledi trendu referenčne krivulje. PLA_5, PLA_7 in PLA_15 se nekoliko skladajo z vrednostmi vzorcev pred izpostavo, medtem ko vzorci PLA_3, PLA_10 in PLA_20 izkazujejo velika odstopanja.
Slika 5.19: Spremembe koordinate a*
Za primerjavo laboratorijsko pripravljenih vzorcev z modrim TC dodatkom s komercialnim PLA_red smo izdelali posebne stolpične diagrame, ki prikazujejo absolutno spremembo posameznih koordinat. Vsaka tretjina stolpca prikazuje absolutno razliko vrednosti po izpostavi od referenčne pred izpostavo. Celoten stolpec pa prikazuje skupno odstopanje koordinate od reference. Preko primerjave lahko določimo konkurenčnost filamenta izdelanega v laboratoriju s komercialno dostopnim.
Slika 5.20 prikazuje primerjavo spremembe koordinate L*. Spodnja tretjina stolpca prikazuje absolutno spremembo vrednosti meritev vzorcev iz predala, sredino predstavljajo vzorci v vodi, na vrhu pa so prikazane spremembe vzorcev, izpostavljenih zunanji svetlobi.
Ob primerjavi stolpcev lahko rečemo, da so skoraj vse spremembe koordinate L* vzorcev s
Rezultati in diskusija
48
TC dodatkom nižje ali enake komercialnemu PLA_red. Skupno spremembo preseže le PLA_20, ki najverjetneje vsebuje previsoko koncentracijo dodatka za stabilno strukturo.
Slika 5.20: Primerjava spremembe koordinate L*
Glede na sliko 5.21 lahko rečemo, da je do največje spremembe v barvni koordinati a* prišlo pri vzorcih iz zunanje izpostave. Prav vsi presežejo absolutno spremembo vzorca PLA_red.
Večja kot je koncentracija TC dodatka, večja je bila tudi določena absolutna sprememba koordinate a*.
Slika 5.21: Primerjava spremembe koordinate a*
Rezultati in diskusija
49 Tudi pri absolutni spremembi barvne koordinate b* so vsi vzorci s TC dodatkom presegli spremembo komercialnega PLA_red (slika 5.22). Največja razlika med vzorci z dodatkom je spet pri izpostavi vzorcev na UV svetlobi. V nasprotju pa zunanja svetloba skoraj ni vplivala na spremembo koordinate b* vzorca PLA_red. Na koncu lahko povzamemo, da je kupljeni filament Thermoactive Red stabilnejši od laboratorijsko pripravljenega in ima po vsej verjetnosti dodan tudi dodatek za UV stabilnost.
Slika 5.22: Primerjava sprememb koordinate b*
Rezultati in diskusija
50
51
6 Zaključek
V diplomskem delu smo določili:
1) vpliv različnih koncentracij TC dodatka na dimenzije 3D izdelka, 2) vpliv TC dodatka na reološke lastnosti filamenta,
3) vpliv TC dodatka na termične lastnosti filamenta,
4) vizualen vpliv zunanjih dejavnikov na vzorce s TC dodatkom,
5) vpliv zunanjih dejavnikov na barvne koordinate in svetlost vzorcev s TC dodatkom.
V diplomskem delu smo izvedli vse na začetku zadane meritve in testiranja. Najprej smo merili geometrijo 3D vzorcev, izdelanih posebej za omenjene teste. Ugotovili smo, da se vzorci s TC dodatkom obnašajo zelo različno. Vse zavisi od koncentracije dodanega modrega dodatka. V vseh primerih, razen pri obsegu d1, so vzorci z dodatkom PLA_3 do PLA_20 presegli dimenzijo vzorca PLA_0 brez dodatka. Lahko rečemo, da je v teh primerih material hitreje tekel skozi glavo tiskalnika in s tem predoziral material. Zaradi tega je potrebno pri uporabi teh vzorcev prilagoditi hitrost podajanja na glavi tiskalnika oziroma zmanjšati premer tiskalne šobe.
Reološka opredelitev proučevanih materialov pa je potrdila ugotovitve iz merjenja geometrije. Večja kot je bila vsebnost TC dodatka, boljši je bil tok materiala. Rešitev v tem primeru je bila znižana temperatura tiskanja. S spremembo temperature za 10 °C, torej iz 210 °C na 200 °C, smo zagotovili podobno viskoznost, kot so jo je izražali materiali z nižjo koncentracijo TC dodatka. Enako prakso smo uporabili pri tiskanju in tako dosegli primeren tisk.
Zaključek
52
Diferenčna dinamična kalorimetrija je podala 3 različne tipe termogramov. Prvi prikazuje toplotni tok skozi TC polimer in osnovni PLA_0, drugi krivulje ohlajanja vzorcev vseh koncentracij, tretji pa 2. segrevanje vzorcev. Najprej smo potrdili temperaturo razbarvanja in ugotovili, da sta se vrhova hladne kristalizacije TCC(PLA) in temperature taljenja Tm(LLPE)
prekrivala. Iz termograma 2. segrevanja lahko povzamemo termične prehode materialov. TC dodatek do koncentracije 10 mas % spodbuja hladno kristalizacijo, v višjih koncentracijah pa jo zavira. Tam prevlada taljenje LLPE. Osnovni PLA pa doseže točko taljenja malo pod 150 °C.
Vizualna analiza vzorcev po izpostavi zunanjim dejavnikom je podala pričakovane rezultate.
Najbolj so se spremenili vzorci, ki so bili izpostavljeni sončni svetlobi. Omenjena svetloba, bolj natančno UV svetloba, je povzročila degradacijo vzorcev in s tem izgubo barve ter izgubo termokromnih sposobnosti. Drugi vzorci, izpostavljeni povišani temperaturi, vodi in mrazu pa niso utrpeli večjih vizualnih sprememb.
Te spremembe smo natančneje opisali s pomočjo LAB analize. Zbrani podatki prikazujejo bolj razgibane rezultate. Pri vseh vzorcih je opaziti rahlo spremembo, razlike pa so bile najbolj očitne pri vzorcih, obsijanih s sončno svetlobo. Najbolje sta izpostavo sicer prestala vzorca PLA_7 in PLA_15. V nadaljevanju poglavja smo predstavili absolutne spremembe
Te spremembe smo natančneje opisali s pomočjo LAB analize. Zbrani podatki prikazujejo bolj razgibane rezultate. Pri vseh vzorcih je opaziti rahlo spremembo, razlike pa so bile najbolj očitne pri vzorcih, obsijanih s sončno svetlobo. Najbolje sta izpostavo sicer prestala vzorca PLA_7 in PLA_15. V nadaljevanju poglavja smo predstavili absolutne spremembe