operacijski panel, 8 – kupola, 9 – ohišje delovnega prostora, 10 – horizontalni pomični
ščit, 11 – odsesovalna enota, 12 – podnožje [29]
Komora deluje kot samostojni sistem, kar pomeni, da deluje neodvisno od prostorske klimatizacije. Komora namreč zrak zajema iz prostora, ga prečisti z dvostopenjsko HEPA filtracijo in ga v prostor vrača. Hitrost zraka ob vstopu v komoro je 0,4 m/s. [29]
Tehtalna komora deluje na 100 % izmenjavo zraka. To pomeni, da iz komore izstopi toliko zraka, kolikor ga v komoro vstopi iz sistema. Zrak iz laboratorija zajema skozi delovno odprtino s pomočjo ventilatorja, vgrajenega v odsesovalni enoti. Ventilator zrak vleče preko celega prostora, kjer se kontaminira, in preko vseh izhodnih filtrov, kjer se očisti in vrne nazaj v prostor. [29]
Zrak v komoro vstopa skozi sprednjo odprtino, ki je namenjena opravljanju dela v komori.
Tok zraka ustvarja ventilator, ki je vgrajen v odsesovalni enoti. Zrak potuje preko filtrirnih enot, kjer se očisti, in se na koncu vrne v prostor. Dva HEPA filtra, ki predstavljata prvo stopnjo filtracije, sta vgrajena neposredno za delovnim prostorom tako, da je zagotovljena njuna varna zamenjava, čeprav sta obremenjena z nevarnimi snovmi.
Druga stopnja HEPA filtracije je vgrajena v filtrsko enoto in predstavlja dodatno zaščito.
Vlogo filtracije prevzame v primeru menjave ali poškodbe prvih dveh izhodnih filtrov.
Filtri so opremljeni tudi z nastavki za testiranje propustnosti in zamašenosti filtrov, neustrezen pretok zraka pa naprava alarmira na nadzornem panelu. [29]
Kot pri ostalih napravah za odsesavanje je tudi tu za optimalno delovanje potrebna dosledna in pravilna uporaba ter redni pregledi in servisi. [29]
Katja Triler, PRENOS PRAŠNIH DELCEV V ZRAK PRI DELU V ANALITSKEM LABORATORIJU
18
2 Namen dela
Varnost in zdravje pri delu predstavljata perečo tematiko v mnogih industrijskih obratih, predvsem pa je tematika aktualna v kemijski in farmacevtski industriji, saj se v teh panogah delavci srečujejo z velikimi količinami nevarnih snovi. Namen eksperimentalnega dela diplomskega dela je, da dokažemo, da med delom v laboratorijih centra za kontrolo kakovosti v podjetju Lek ne presegamo mejnih vrednosti, ki so za posamezno snov objavljene v Pravilniku o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti kemičnim snovem pri delu [9]. Z gotovostjo želimo potrditi, da je delovno okolje za delavca varno, in preveriti, če v kateremkoli postopku dela v laboratoriju za katerokoli snov obstaja možnost za preseganje mejne vrednosti, predpisane v Pravilniku o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti kemičnim snovem pri delu [9]. Na podlagi rezultatov meritev se bomo odločili podati morebitno zahtevo po uporabi respiratorjev.
Meritve bomo izvajali po standardih SIST EN 482 in SIST EN 689. Za vzorčenje bomo uporabili posebno črpalko za vzorčenje zraka, na katero bomo namestili ustrezen filter za vzorčenje prahu oziroma ogljikovo cevko za vzorčenje hlapov topila.
Uhajanje prašnih delcev v zrak bomo merili pri treh operacijah laboratorijskega dela, in sicer pri pripravi prašnega granulata za HPLC analizo, pri tehtanju vsebine kapsul in pri odvažanju kontaminiranih odpadkov. Količino hlapov hlapnega organskega topila, ki se sprostijo v zrak, bomo merili pri pripravi vzorcev za UV analizo. Izbrali bomo najbolj kritične operacije laboratorijskega dela. To so operacije, za katere smo predvideli, da se med njihovim izvajanjem v zrak sprošča največ kemikalij (prašnih delcev oziroma hlapov). To pomeni, da bomo izbrali najslabši možni scenarij (»worst case«) in da bomo dobili najslabše možne rezultate. Na tak način bomo torej dobili najvišjo možno masno koncentracijo nevarne snovi na enoto volumna in tako dokazali, da se tudi v najslabšem primeru ne približamo mejnim vrednostim.
Poleg majhnih količin nevarnih snovi, ki jih v laboratoriju uporabljajo, možnost za dosego mejne vrednosti zmanjšuje tudi prezračevalni sistem, to so naprave za lokalno odsesavanje in ventilacijske naprave, ki so nameščene po celotnem laboratoriju.
Meritve, ki jih bomo izvajali za pridobitev ocene tveganja za delavce v laboratoriju, bom izvajala skupaj s podjetjem, ki ima za opravljanje strokovnih nalog na področju varnosti in zdravja pri delu ustrezno dovoljenje. Med izvajanjem meritev bom sodelovala pri kalibraciji črpalke za vzorčenje zraka, naučila pa se bom tudi nastaviti črpalko in jo ustrezno pritrditi na zaposlenega tako, da bo vzorčevalni medij nastavljen v območje vdihavanja zaposlenega. Sproti si bom zapisovala tudi parametre, ki jih bom potrebovala za izračun koncentracije, dnevne izpostavljenosti in faktorja prekoračitve. Pozorna bom na pretok na črpalki, čas vzorčenja in volumen zraka, ki bo pretekel skozi črpalko. Po vzorčenju bo podjetje, s katerim bom sodelovala, vzorce dostavilo v akreditiran laboratorij za analizo.
Katja Triler, PRENOS PRAŠNIH DELCEV V ZRAK PRI DELU V ANALITSKEM LABORATORIJU
19
Iz laboratorijev bom nato prejela podatke o masi vzorca, ki se bo nabrala na vzorčevalnem mediju. Iz podatkov o masi vzorca in parametrov, ki jih bom beležila med vzorčenjem, bom izračunala koncentracijo posamezne snovi v zraku in dnevno izpostavljenost za posamezno snov. V Pravilniku o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti kemičnim snovem pri delu [9] bom nato odčitala mejne vrednosti za snovi, ki bodo predmet preiskave in s pomočjo mejnih vrednosti in dnevne izpostavljenosti izračunala faktor prekoračitve. Vrednosti za dnevno izpostavljenost in mejne vrednosti za posamezne snovi bom nato vnesla še v program IH Data Analyst, ki preračunava stopnjo potrebne zaščite glede na dobljeno dnevno izpostavljenost in mejno vrednost. V program bom vpisala izračunano koncentracijo nevarne snovi v zraku in mejno vrednost za isto snov, program pa mi bo v obliki grafa dodelil faktor osebne varovalne opreme (APF oz.
»Assigned Protection Factor«).
2.1 Hipoteze
Spodaj so navedene hipoteze, ki predstavljajo predmet diplomskega dela.
H1: Količina prašnih delcev, ki se v zrak sprostijo med delom v analitskem laboratoriju, je globoko pod mejno vrednostjo.
H2: Količina hlapov topila, ki v območje vdihavanja preide med pripravo vzorca za UV analizo, je znatna, a ne presega mejne vrednosti.
H3: Pravilna uporaba odsesovalne opreme lahko zmanjša koncentracijo nevarne kemikalije do te mere, da koncentracija nevarne snovi pade pod mejno vrednost.
Katja Triler, PRENOS PRAŠNIH DELCEV V ZRAK PRI DELU V ANALITSKEM LABORATORIJU
20
3 Eksperimentalni del
V okviru diplomskega dela smo izvajali meritve, pri katerih smo med posameznimi operacijami laboratorijskega dela merili uhajanje kemikalij v zrak. Delavec, ki dnevno izvaja analize, je z nameščeno črpalko, namenjeno vzorčenju zraka, opravljal določeno operacijo v laboratoriju. Meritve smo izvajali pri pripravi prašnega vzorca za HPLC analizo, pri tehtanju vsebine kapsul, pri pripravi vzorcev za UV analizo in pri pospravljanju kontaminiranih odpadkov. Opravili smo štiri meritve, pridobili štiri vzorce in po pregledu rezultatov smo ocenili, da bomo eno meritev ponovili. Meritve smo izvajali po standardih SIST EN 482 in SIST EN 689.
3.1 Črpalka za vzorčenje zraka
Osnovni del opreme za vzorčenje zraka je črpalka, ki črpa zrak skozi vzorčevalni medij (cevka za pline ali filter za prašne delce), na katerem se nabira snov, ki jo želimo analizirati. Na črpalki najprej nastavimo način vzorčenja pri konstantnem tlaku ali konstantnem pretoku, nato pa nanjo preko cevke pritrdimo še medij za vzorčenje.
Program na črpalki, namenjen uravnavanju konstantnega pretoka, vzdržuje konstanten tok oziroma tok znotraj spremembe 5 %. Konstanten pretok ohranja med celotnim vzorčenjem, tudi če je prisotno nihanje tlaka na vzorčnem mediju, ki ga pogosto povzročajo delci, ki se ujamejo na filter. Program za uravnavanje konstantnega tlaka poskrbi, da je med vzorčenjem tlak na vstopu v črpalko konstanten, kar zagotavlja stabilen vakuum za odvzem vzorca. Program za nadzor konstantnega tlaka omogoča, da se zračni tok razdeli na dva ali več vzorčevalnih glav. Ta način vzorčenja uporabimo, ko želimo z enim vzorčenjem pridobiti več vzorcev. Konstanten pretok pa izberemo takrat, ko vzorčimo po en vzorec. Program, ki vzdržuje konstanten tlak, ohranja stalen pretok le v primeru, ko upor na filtru ostaja konstanten med celotnim vzorčenjem. Če upor proti toku variira, tudi pretok ne bo konstanten. [30]
Črpalka dosega pretoke od 1 do 5 l/min. Vhodna odprtina na črpalki je namenjena priklopu cevke, na koncu katere se nahaja vzorčevalna glava ali cevka za vzorčenje plinov. Omogoča povezavo za vhod in izhod, vsebuje pa tudi filter, ki ščiti črpalko pred kontaminacijo, če črpalka deluje brez vzorčnega filtra. Filter, ki ščiti črpalko pred kontaminacijo, je zamenljiv in ga je potrebno menjati, če se razbarva ali zamaši. Na sliki 4 so prikazani sestavni deli črpalke za vzorčenje zraka [30]:
Katja Triler, PRENOS PRAŠNIH DELCEV V ZRAK PRI DELU V ANALITSKEM LABORATORIJU
21
Slika 4: Sestavni deli črpalke za vzorčenje: A – ekran, B – opozorilne LED lučke, C –